Kdo je Peter Handke?
Denis Poniž
Nekoč sem sedel pri pesniku in uredniku Obzorij, Hermanu Voglu, v njegovi pisarni na koncu hodnika stare stavbe na Gosposki. V tistem času je izšla njegova pesniška zbirka Osoje, o kateri sem napisal recenzijo. Nič ni komentiral mojega zapisa, a pogovor se je nekako obrnil v njegovo rodno Koroško. Pa me je pogledal s tistimi globokimi, žalostnimi očmi in rekel: »Veš, ne moremo biti veseli, mi, rojeni v teh globačah. Če hočemo videt sonce, moramo obrnit glavo tako, kot jo imajo tiste figure na Picassovi Guernici.« Razumel sem, da mi je hotel pojasnit, zakaj so njegove pesmi tako grenke, otožne, tako iščoče svetlobo in sonce. Tega pogovora sem se spomnil, ko so razglasili, da je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado za književnost in so se pričeli oglašati najrazličnejši kritiki, ne njegove literature, bolj njegove osebnosti in njegovega svetovnega nazora. Ni nobenega dvoma, da je Peter Handke napisal vrsto odličnih, vrhunskih, antologijskih del, da je na samem vrhu sodobne v nemščini napisane literature a, ob tem, kot pogodbeni pisatelj znamenitega Suhrkampa, tudi marsikaj povprečnega, mimobežnega. Tako se pač dogaja, če moraš vsako leto, do frankfurtskega knjižnega sejma, napisati knjigo proze, poezije, dramatike. A ne želim se spuščati v razpravljanje o tem, kakšen je dejanski vrednostni kapital Handkejevega opusa; Nobelova nagrada, to so njeni žiranti dokazali večkrat, ni nobeno merilo, ni merilo ničesar, le medijski pomp ustvarja z mnogimi milo rečeno spornimi odločitvami. Zanima me Handke, nekaj časa velik ljubljenec slovenskih intelektualcev, od osamosvojitve dalje pa persona non grata, ki je kot (srednjeevropska) razumniška avtoriteta grobo in nepoučeno zavrnila slovensko osamosvajanje, malo kasneje pa pričela nekritično slaviti (paralela Hamsuna s Hitlerjem ni zgolj naključna!) enega največjih vojnih zločincev druge polovice dvajsetega stoletja, Slobodana Miloševića in njegove paravojaške tolpe genocidnih morilcev in posiljevalcev. Kakor so tedaj slovenski častilci Handkeja najprej poudarjali njegovo pol-slovensko poreklo, vzneseno slavili njegovo osebnost in literaturo, slišati je bilo celo glasove, da je »Handke naš«, so bili kasneje v zadregi ob tem Korošcu, ki je, podobno kot mladi Herman Vogel, moral sonce najprej pogledovati z nazaj izproženo glavo. To.je vsekakor ostal eden od osnovnih znakov njegovega literarnega ustvarjanja. Če bi bili zlobni, bi rekli, da je v najgloblji plasti svoje psihe za vedno ostal zaplankan koroški banavzar. Nikoli, ampak res nikoli, ni postal svetovljan, čigar pogled bi neobremenjeno segel v daljave, do komaj slutenih obzorij, morda to ujetost lahko najbolj jasno opazimo v njegovi izjemni drami Kaspar. Ostal je sanjač, kot se je sam poimenoval v naslovu knjige, ki je upravičeno razburila vse Slovence, Sanjačevo slovo od devete dežele (slovenski prevod 1994). Handke je torej samega sebe razglasil za sanjača. Po eni od razlag SSKJ je sanjač »tisti, ki se prepušča vznesenim, navadno neuresničljivim mislim ali načrtom«, človek torej, ki živi v nerealnem, vzporednem svetu in ni pripravljen priznati, da je svet in vse, kar se na njem zgodi, nekaj drugega od tistega, kar vidi sam v svojih fantazmah. Pisatelj seveda ima pravico do »sanjarjenja«, a nima pravice smrtonosno realnost, bestialne zgodovinske dogodke in mračne, psihopatske osebnosti, kakršne so bili Milošević, Karađić, Mladič, Arkan in podobni balkanski klavci, spreminjati v like slavilne in propagandistične literature. Handke lahko in celo mora videti svet skozi svoje pisateljske oči, mora ustvarjati perspektivo, ki je fiktivna, domišljijska, »nadrealna«, a nikakor ne sme zdrsniti v pogrošno navijaško in agitacijsko pisanje, ki skuša opravičiti zločine in zločince, za katere smo mislili, da je z njimi v Evropi za vselej opravil nürnberški tribunal. Nemara bi o tem lahko razmišljali Nobelovi žiranti, če bi bili sposobni razumeti ne samo, kaj se je v devetdesetih letih dogajalo na Balkanu, ampak tudi resnično naravo in, beseda nemara ni najbolje izbrana, poslanstvo literature. Z mirno vestjo lahko napišem, da je Peter Handke, koroški pol-Slovenec to poslanstvo vsaj v nekaterih svojih delih grobo zlorabil in s tem postavil pod vprašaj kredibilnost svoje celovite pisateljske osebnosti. Kakor se bo za Hamsunom do propada sveta vlekla senca njegovega občudovanja nacionalsocialistične ideologije in prakse, tako se bo podobna senca vlekla tudi za Handkejem in njegovim občudovanjem velikosrbske genocidne ideologije in prakse.
