Vas na jugu

254

 

                                                                                                                                 Gregor Papež

 

                                                                                                                                   Vas na jugu

 

 

1.

Posebnosti nekaterih tukajšnjih vasic lahko razbereš iz njenih obrazov in ulic, kot bi jih bral na zemljevidu. To so opisi, ki jih je mogoče skrčiti v eno besedo, tako kot so vsi namišljeni svetovi skriti v pogledu ljubimca. Kot veter, ki gre lahko skozi okno, ne da bi se razpršil. Te vasice so nastale, da bi se jih poimenovalo, in vse tisto, kar lahko poimenuješ, lahko tudi pozabiš.

Manj kot dvajset kilometrov od tod je nekaj preživelih s potopljene križarke Graf Spee (čeprav se jih je večina selila v Córdobo in so se nekateri zasidrali v Santa Feju) ustanovilo vas Liebe, znani po najboljšem kislem zelju na svetu. Sredi vasi stoji kip v čast kapitanu, ki je ob potopitvi naredil samomor. Granitna podoba prikazuje častnika, ki v eni roki drži pištolo, s katero si je vzel življenje, v drugi pa krožnik s kislim zeljem. Simbolnost lika je več kot zgovorna – kdor obišče vas, bo dobil dvoje: nepozabno porcijo kislega zelja in opozorilo, da ne bo zapustil vasi, ne da bi plačal (roko na srce, Nemci niso preprosto ljudstvo). Malo dlje je vas Los Gorriones, ki je znana po tem, da časti vrabce kot svete živali, v nekakšnem kreolskem poskusu posnemanja indijskih običajev. In še bi lahko našteval.

Po drugi strani pa naj bi se zgodilo še neko drugo dejanje. To naj bi okrepilo sloves vasi, ki je ležala v tej južni divjini, in sicer da je nad to vasjo tiste dni legal oblak. Oblak prahu, ki so ga dvigali tovornjaki, mehanske lopate in drugi stroji, delavci, ljudje od daleč. Vas je ležala ob magistrali, ta pa je bila vaščanom kot mejna črta. Lahko si zapustil vas in prečkal glavno ulico, tam pa našel praznino dežele v objemu z nebom.

Kot totem na travniku, kjer leži vas, je don Calfucurá kramljal s sosedom:

– Prišli smo na svet, da trpimo, don Konchenshwaissen. Če si drzneš spreminjati ta namen, boš treščil ob glas mogočne Pačamame. V soglasju z njo si lahko le s trpljenjem in zavestjo občutil, da si tako izpolnil njen namen.

Njegov sogovornik, nezgrešljivo nemškega videza, je strmel onstran magistrale in se ni poglabljal v modrovanje. Na eni strani je bila vas, na drugi so začeli graditi velikansko trgovsko središče. Tudi Calfucurá je pogledoval onstran in naposled, kljubujoč hrupu strojev, povedal:

– Pačamami ne bo všeč.

Obema sosedoma se je bližal tretji. V ponošenem suknjiču in s polno vrečo zelenjave se jima je pridružil Maks Loh. Tudi on je nekoč prišel iz tako oddaljene dežele kot Nemec. Ne da bi ga pozdravil, ga je Calfucurá pogledal, nato se ozrl v oblak prahu onstran in ponovil:

– To je napredek! Okužili nas bodo, prišli bodo ljudje in nam kazali bleščeča ogledala kot nekoč Španci domačinom.

Pridružil se jim je tudi don Kozamurnik, vedno nasmejan in debelušen. V roki je držal bučko s čajem mate in se veselo vključil v pogovor:

– Mejduš, nikar ne primerjajte. Španci so prinašali ogledalca v zameno za zlato, a kaj imamo sploh mi tu? Tokrat so oni tisti, ki prinašajo zlato in mi jim dajemo bleščeča ogledalca.

– Ah, kaj pa mislite, da se bodo ti ljudje žejni pripeljali na ono stran? Da nam bodo dali zlato v zameno za ogledalca! Ko ti taki ljudje kaj dajo, bodite prepričani, da bodo sami potegnili dvojno. Dobro jih poznam. Mi smo zanje to, kar so bili nekoč domorodci, Puelči, Guaraniji, vseeno jim je, oni vedno prihajajo kot zavojevalci na velikih plovilih, z orožjem in oblastjo. Kmalu bodo planili po nas, nas iztrebili, boste že videli.

Don Calfucurá je govoril kot prerok in njegova drža je marsikoga vznemirila. Tudi njegove napovedi so se včasih posrečile. Koliko sprememb in nevarnosti naj bi prinašala vsa ta šara, ki se je kazala v nebo dvigajočem se pogoltnem oblaku! In sredi naraščanja tega pojava je vsak dan prišel kdo iz vasi do travnika na robu magistrale in opazoval rast pošasti. Opazoval je gibanje strojev in izražal svojo vznemirjenost ali navdušenje. Danes bi lahko videli, če bi bili tam, dona Konchenshwaissna in mladega Peñalozo, kako razpravljata na robu starega sveta z očmi, zazrtimi v novega.

– Don Konchen, je rekel Peñaloza s tisto gnilo razvado krajšanja besed, za katero mladi mislijo, da je nekaj simpatičnega, v Nemčevih ušesih pa je bilo slišati kot udarec kladiva, veste, svet se je spremenil.

– Glejte, mladenič, nič se ne spreminja. Dogaja se le to, da se izgublja spomin.

– Don Konchen, vi ste stari, zato ne morete sprejeti, da svet ni več tak, kot je bil, svet se je spremenil. Zdaj na primer lahko vse poslikate s pametnim telefonom. Bilo kteri kmet (Nemca je takoj zvilo zaradi jezikovnega popačenja) nosi telefon in slika krivice in jih vsem pokaže.

– Glejte, mladenič, čeprav lahko posnamete vsako krivico, to še ne pomeni, da bo svet pravičnejši.

– Vi ste star človek, vaše misli so v preteklosti in ne morete videti tehnološkega napredka. Tisto, kar je nekoč bila utopija, je danes mogoče uresničiti.

Nemec je vdihnil, preden je odgovoril:

– Utopija, ki se je spajdašila s tehnologijo, je grozljiva utopija.

Najbrž se z načitanostjo ne bi mogel pohvaliti, prebral pa je dovolj izdaj revije Reader’s Digest, da je še pripomnil:

– Prednosti tehnologije samo spominjajo na tisto, kar je pisatelj Graham Greene povedal o Švici: metodična dežela, čista, urejena, a kaj je dala od sebe? Samo uro kukavico.

Mladi Peñaloza je grdo pogledal starega Nemca in njegovo držo modrijana, ki se ni skladala z njegovo malomarno zunanjostjo. Ni več črhnil besede, obrnil je glavo in se zazrl drugam. Tudi on ni bil ravno mladenič; štel jih je okoli petdeset, vedel pa se je sproščeno in mladostno. Nosil je oprijete hlače, da bi bil videti mlajši. V zapestju je nosil veliko zapestno uro in živo rdeč trak. Vse to mu je dajalo videz mlajšega človeka. Tisti rdeči trak, ki ga je morda nosil kot amulet zoper nevoščljivost, je begal Nemca, ki je v rdeči barvi gledal predvsem simbol divjega komunizma. Don Konchenshwaissen je sumil, da je bilo v vasi kar nekaj levičarjev, čeprav to ni bilo nič nenavadnega, kajti vsa vas je bila levičarska. Sumil je dona Fulgencia, človeka, ki je bil prikrajšan za otroštvo, ker ni končal laktacijske dobe, za gnusnega iluminata. V njem je delovalo kar nekaj takih in podobnih sumov, pri čemer je bil nezadovoljen z okoljem, kot da bi živel v pokvarjenem svetu. Gradnja trgovskega središča onstran magistrale je njegovo godrnjavost še povečala. Don Konchenshwaissen je bil poveljnik udarne bojne enote in je še vedno v nočni omarici hranil značko z uniforme – železni križ z dvema čudovitima hrastovima listoma, listoma drevesa, ki simbolizira zvestobo, in s katerima je bil odlikovan vitez v skladu s plemenitostjo hrastovih listov in njegovo nežno rjavo hrapavostjo. Zdaj pa je bil obsojen na večno izgnanstvo in tišino v teh vetrovnih zemljepisnih širinah; moral je prenašati predrznost in poniževanje, ki sta se mu zarila v meso in pripomogla, da so se mu noči podaljševale in jih je moral blažiti z alkoholom. In zdaj še ta trn, ko je moral gledati, kako se je domače ljudstvo drznilo zapustiti svoje rove in se razglašalo za lastnike zemlje … Samo omemba besednega sklopa domače ljudstvo ga je lahko spravila k bruhanju, mu pokvarila spanje in ga posrkala v sanje, med katerimi je gledal ta »domača ljudstva« sredi Auschwitza. Ni dolgo tega, ko so jih še imenovali Indijanci, Črnci, a zdaj, z vzponom vseh mogočih pravic, so se začeli imenovati »domača ljudstva«, kar je bilo vsekakor žalitev človeškega dostojanstva. Tista neokusna in predrzna gmota je govorila o pravicah! Nihče ni imel pravic, niti oni ne, ki so pripadali rasi, zdaj pa se pojavijo podgane, ki zahtevajo pravice. Ko je Nemec moral po opravkih v prestolnico in je potoval z avtobusom, se je vedno dogajalo eno in isto: »domačim ljudstvom« je bilo vroče, vedno jim je bilo vroče, čeprav je bila zima, in so med vožnjo odpirali okenca. Tudi če je bilo deset pod ničlo in so drugi potniki zmrzovali. Kajti njim je vroče tudi v snegu. Tako se je don Konchenshwaissen vedno vračal iz glavnega mesta grozno prehlajen. Tisti šop navadnih prestopnikov se je nenadoma oklical za »junaško domače ljudstvo«. Kako je mogoče spregledati barbarske običaje teh prestopnikov? Kako jim to odpustiti? In čeprav je vedel, da je odpuščanje iskreno dejanje med Bogom in človekom in da odpuščanje ni le odpuščanje, temveč prebujenje Božje intimnosti, ni Nemec prenehal prilivati olja na svoj ogenj sovraštva. Razmišljal je: vse to ima en sam izvor, kot da bi se z gore zlival curek vode in se razlil v tisoč smeri, a tam zgoraj, na gori, je vse izviralo iz enega samega izvira, to pa so bile tiste gnusne človekove pravice. Sredi takega razmišljanja so se mu nagrmadili apokaliptični prizori in se mu je razodeval konec sveta, medtem pa je z dlanjo pod blazino gladil svojo polavtomatsko pištolo Luger.

Don Calfucurá je bil starec s trdo kožo, ustrojeno na soncu in vetru, majhne oči so bile kot sprane od časa in obširne ravnine; gotovo je bil komunist, a ni bil prvi primer komunista z zdravo pametjo. Don Calfucurá je gledal na napredek kot na nevarnost za njegovo preživetje. Tako je kdaj pa kdaj ponoči zakuril ogenj na svojem vrtu in opravljal obred, za katerega je edino on imel moč opravljati ga, ker je imel oseben stik s Pačamamo. V ogenj je metal krastače s šivanko prebodenimi očmi, žive kokoši in še marsikaj, medtem ko je rajal okoli čarobnega ognja in glasno vzklikal:

– O, Pačamama, odženi betonskega hudiča s te zemlje, naj se smrtno ponesrečijo vsi, ki delajo za to vražjo zgradbo, naj se razderejo njihove družine in pošlji kugo nad njihove glave.

Betonska zgradba pa je dan za dnem rastla, ne glede na to, koliko živali je zmetal v ogenj. Nekega večera pa je zapihal veter, plameni so zbezljali in obliznili slamnato streho njegovega doma. Tako je ostal brez strehe nad glavo in brez besed, obupano vprašujoč zaščitnico Pačamamo. Sredi radovednega in prestrašenega opazovanja sosedov je ogenj vse vzel. Ko je ta ugasnil, ker že ni imel ničesar, s čimer bi se hranil, je Calfucurá obsedel na tleh, opazoval zemljo kot nebogljeno dete in ustvarjal otroške glasove, izgubljen v blodnjaku. Potem so priče nesreče odšle mrmrajoč in ozirajoč se nazaj, le don Kozamurnik se je približal nesrečniku in mu prijateljsko položil roko na ramo.

– Dajte, pomirite se, don.

– Dudo, dudo hočem … je ponavljal starec, kot da bi bil dojenček. Ni bil pri pravi.

– Potolažite se, don Calfucurá, za božjo voljo! Ne bom vas pustil na cedilu, za nekaj časa pridite živet k meni.

Kozamurnikova poteza je bila stari običaj v njegovi nekdanji domovini, ko je kdo ostal sam na čistini, ko je na starost hodil po numerah. In družine v vasi so skrbele zanj, najprej prva, potem druga in tako dalje, dokler ni zmogel sam skrbeti zase. Če je bilo v vasi trideset hiš, je šel od prve do zadnje in nato spet v prvo, a nihče ni obšel dveh krogov, saj se je v tem času opomogel ali pa kar odšel. Navsezadnje ima tudi solidarnost svoje meje.

 

2.

Prav ta dogodek, da je od vseh spoštovan človek ostal brez doma, je povzročil preplah in prebudil vas, saj je prekletstvo prašnega oblaka onstran magistrale že začelo napovedovati izumrtje. Tako se je po tistih zaprašenih ulicah širil glas nujnega zborovanja in vaščani so se dogovorili, da se zberejo v špeceriji dona Čola.

Prvi je prišel vaščan po imenu Gregorio Škof, potomec Slovencev, za katerega je bilo znano, da ga je pred časom imel hudič v pesti. Škof se je v mladosti zaljubil v lepo mladenko in bilo je, kot da bi ves čas taval v oblakih. V prsih pa ga je dušilo. Kako drugače razložiti tisti edini in prvi udarec, ki ga je doživel ta človek. Neki ezoterik je zagotavljal, da je ženska duša del celote, ki je duša. Gotovo je bil sledilec Spinoze, kajti ta nemški filozof je trdil, da sta duša in telo ena in ista reč in da je tisto Bog. Drugače je trdil Descartes, ki je razlikoval nezdružljivost razsežne in misleče substance. Čeprav je princesi Elizabeti, s katero se je v Holandiji zelo spoprijateljil, v pismih in pod prisego molčečnosti (saj bi ga lahko stalo glavo, če bi nasprotoval katoliški zapovedi o čistosti duše), potrdil, da obstaja vsaj skromna vez med razsežno in mislečo substanco. Lahko bi rekli, da ženska je duša (v slogu Spinoze), moški pa misli nanjo, čeprav žal s telesom, v primeru našega Škofa pa bi lahko rekli, da je nanjo mislil skoraj v celoti iz svoje duše in iz svoje nedolžnosti, če jo je imel; moški je razsežna substanca, ki se spominja in pogreša mislečo substanco, kot da bi obujal spomin na izgubljeni raj. Res pa je, da zveni nekoliko protislovno pripisati ženski značaj misleče substance.

Ženska, ki ga je začarala, je bila pravi sonček, njen žareči lik je seval prostodušnost – resnično podobo čistega sončnega jutra, a vse to je bil samo videz hudičevke. Na srečo se Škof ni pustil povsem začarati; uspelo mu je izogniti se njenim čarom in se poročiti z nečim, kar se je zdelo kot ženska – z gmoto masti in ženskim imenom. Posrečilo se mu je izogniti se skušnjavi in kreniti po pravi poti. Zato je bil poplačan. Nagrada so bile dolge žalostne noči, ko je z debelimi solzami neslišno izgovarjal ime hudičevke. Kmalu mu je postalo jasno, da je v resnici hudič prevzel podobo tiste debele ženske, s katero je moral spati. Pozneje mu je hudič spet stopil na pot, tokrat v obliki obsedenosti. Obsedlo je eno izmed njegovih krav. Znaki so bili popolnoma jasni: govorila je jezike, ki jih prej ni poznala, namesto da bi mukala, je lajala kot pes. Bila je tudi nasilna do drugih živali v hlevu. Ko je Škof opazil simptome, je takoj pomislil na obsedenost, prvo hudičevo obsedenost neke živali. Ali je bilo to mogoče? Gotovo je šlo za vinjenega vraga, ki je v pijanosti zgrešil telo. Škof se je posvetoval v župniji, vendar duhovnik ni hotel izgubljati časa s traparijami.

– Vse življenje zapravljajo čas in se pritožujejo, da ga izgubljajo, je domov grede godrnjal Škof.

Na srečo se je vrag streznil, zapustil kravo in se naselil v prvo človeško telo, ki mu je prekrižalo pot – v samega Gregoria Škofa. Škof se je razveselil, ko je videl, da je ozdravela njegova krava Zarja, a se je hkrati začel praskati po vsem telesu in se zvijati. Glavo je obračal kot ponorela vetrnica. Vesel je bil za kravo, ker mu je edino ta dajala mleko, nekaj dni pa je moral zajtrkovati z mlekom obsedene krave.

Prvo, kar je storil hudič v Škofovem telesu, je bilo oditi v spalnico in s silo vzeti ženo. Vzel si jo je živalsko, brutalno. Presenetljivo pa se je žena razveselila. Doslej je njen mož brez njene želje ponoči splezal nanjo, zdelo se ji je celo, da z odvratnostjo. Nenadoma pa je grabil po njej z nadnaravnim poželenjem. Ko se je Škof zavedal in postal spet on sam, je ženo prosil, naj gre po pomoč k župniku.

– Lepo te prosim, Kunigunda, pojdi po pomoč k župniku. Nekdo je v meni!

Žena mu je zatrjevala, da je šla po pomoč, vendar župnika ni bilo od nikoder. Jasno je, da ni šla k njemu in upala, da bo hudič postal močnejši, da si jo bo jemal v vsej veličini in oblikah. Medtem je Škof nehal moliti, postajal je samotar, čemeren, pogosto je klel in se odmikal od vseh, najraje se je zatekel v kakšen kot v hlevu ali pod kakšno drevo v pampi. Tam pa je glasno klical hudičevko iz mladosti. Vztrajno je vpil in rotil:

– Vrni se, pocestnica, vrni se!

Zgodilo se je, da je kmalu sedel pred zdravnikom in ne pred župnikom. Zdravnik je bil jud Jakob Sukubič. Postavil mu je diagnozo: posttravmatska kriza – sicer nekoliko medla oznaka bolezni – in mu predpisal po en aspirin na dan. Zdravilo je učinkovalo. Gregorio Škof se je na družabnih srečanjih in praznovanjih družil s starejšimi ljudmi in z njimi razpredal o podrobnostih njegovega obiska pri zdravniku in podobno. V tej družbi je stoično prenašal ponavljanje ene in iste zgodbe, take o pokojninskih tegobah, s kotičkom očesa pa je nenehno prežal za ženskami, ki so šle mimo. Tisti starci so bili poosebljena sebičnost. Nenehno so ponavljali eno in isto, ne da bi vprašali, ali so že tisto povedali. Vedno so se zgrnili nadenj kot biblična kuga. A drugega mu ni preostalo, kot da je z njimi posedal, jih poslušal ali se pretvarjal, da jih posluša. Tako je tudi prikrival dejstvo, da je bil nadvse dolgočasen človek.

In tam je bil na začetku sestanka v špeceriji dona Čola; sedel je v družbi nekega starca, sicer bi bil sam. Starec je bil tokrat Maks Loh, ki je vedno ponavljal:

– Ali veste, kaj je to en amper? Kaj je to en om? Veste? Ah, kaj bi vedeli, nič ne veste! S kazalcem artritične roke je zamahnil navzdol in tako izrazil svoje nezadovoljstvo.

Maks Loh je bil nekoč sodnik v kraljevi Jugoslaviji. Bil je blag in prijazen človek, ki sta ga navduševala elektrika in električni krog. V izgnanstvu se je preživljal kot vratar v nekem podjetju. V tej deželi je nizko padel. Medtem ko je Škof prižigal cigareto za cigareto, mu je Loh povedal, da ne kadi, a da je to počel v mladosti. Kadil je očetove cigare, a samo zato, da bi nagajal ljudem, ki so potovali na vlaku, niso pa imeli denarja za cigarete. Pihal jim je dim v obraz. Pihal je delavcem, ki niso imeli denarja, pihal jim je mulec, ki je prihajal iz dobro stoječe družine. A potem ni več kadil, ker so mu življenje in nezgode odvzele razlog, da bi ljudem nagajal. Pozneje je prevzel drugačne metode, ko se je ukvarjal z ljudmi. Navsezadnje je bil sodnik. Čeprav je bil zdaj samo vratar, so ga ljudje cenili. Pri njem se je zbiralo veliko prijateljev, med njimi tudi general Krener in drugi. Nekoč sem ga vprašal, ali je koga poslal v smrt. Približal se mi je in mi z iskrenim glasom odgovoril, da nikdar ni nikogar poslal v smrt, ne more pa enako trditi za svoje može, policiste, ki bi kaj takega lahko storili na lastno pest.

Obstaja register imen vseh, ki jih je Loh poslal pred zid, to je dolg seznam komunistov in banditov (oh, to sta sopomenki …).

 

3.

Takoj ko se je začel sestanek, je Gregorio vznemirjeno in živčno pogledoval k vratom – in dočakal, kar je pričakoval. Vstopila je hudičevka Rosamunda in za roko držala spremljevalca. Kri mu je stopila v glavo in stisnil je pesti, v katerih je skrival neskončno potrpežljivost. Njegovo nerazpoloženje je prekril začetek sestanka. Don Čolo je spregovoril prvi:

– Pozor, dragi sosedje, tu smo zbrani, ker se nad nami zgrinja velika nevarnost. Ne vemo, kakšni so njihovi načrti, in tudi ne, kdaj jih bodo uresničili, a prišli bodo po nas, o tem ne dvomim. Gotovo obstaja načrt teh mogočnežev, ki so prišli, da bi onstran zgradili trgovsko središče! Moramo se odzvati, sicer nam bodo pohodili glave.

Završalo je v prostoru. Čeprav utemeljevanje ni bilo povsem jasno, so se pred tem razširile govorice, da bo vas zravnana z zemljo. Spraševali so se, ali bodo morali vaščani zapustiti kraj zaradi nekakšnega evolucijskega plenjenja ali tajne zarote. Na podlagi teh slutenj je bilo treba pogledati dlje od vidnega in jih prehiteti. Don Čolo je nadaljeval:

– Govorili bomo po vrsti, zato da bo vsak lahko izrazil svoje mnenje. Začnimo pri kraju, poglejmo, don Gregorio, vi ste na vrsti.

Gregorio Škof je občutil množico pogledov, ki so se obrnili k njemu. Začel se je potiti in začutil je, da se mu megli v očeh, da bo vsak čas padel v nezavest. Vedno je bil neviden, zdaj pa je nenadoma v središču pozornosti vseh vaščanov. Prej ali slej vsi doživijo svojih pet minut slave, zato jih ni smel zapraviti, kajti priložnost zamujena … Spravil se je k sebi, si obrisal obraz z robcem in opotekajoč se napotil k navideznemu govorniškemu pultu. Roke je dvignil, kot je to nekdaj počel sam samcati general Perón in povedal ljudstvu:

– Tovariši, somišljeniki, prva naša naloga je, da postavimo temelje naši volilni platformi …

Tišina presenečenja je nastala med ljudmi.

– Tovariši in tudi tovarišice … skupaj bomo zmagali … znižati je treba ceno pšenice in tudi zdroba … Vsem pa je treba priskrbeti vzgojo in delo … Ne pozab…

Don Čolo je spoštljivo poslušal in tudi opazoval navzoče, tako pa je vprašujočim pogledom občinstva hitro odgovoril:

– Poglejmo, gospodje, potrebujemo še kako mnenje, demokratično se moramo obdati z vsemi stališči.

Gregorio je začutil, da se je njegov trenutek slave hitro končal, tisti trenutek, ko bi lahko hudičevki in njenemu dedcu pokazal, da je resnično vreden, kolikor je težek, da je pravi voditelj, ki lahko premika množice, a pustili so mu izreči le tri ali štiri besede. Pomislil je, kako se morda zdaj iz njega hudičevka norčuje, kako se reži zaradi njegovega poraza. Spet se mu je zvrtelo v glavi in opotekaje je našel izhod, da bi vdihnil zrak. Kot edini izhod se mu je utrnila misel na samomor. Popolnoma se je osmešil. In verjetno izgubil še zadnjo priložnost, da bi dobil nazaj žensko s kakim velikopoteznim dejanjem. Raja ga ni razumela, tako se po navadi dogaja, vzela je vajeti v roke, tudi tako se po večini dogaja. Tisti kurbir Čolo in njegove bedarije, je razmišljal Gregorio, koga sploh zanima, če bo kdo prišel in izbrisal z zemljevida tisto vas? Smo pred vrati nove dobe in uničujemo vse idole preteklosti in tistih, ki bodo še nastali; tam pa se nekaj ljudi zavzema za svoje podrtije. Ves svet je bil v razvoju, eno celo stoletje se je brisalo zaradi starosti samih stoletij, dvigali so se stolpi, zarisovali so se novi dnevi, ni več časa za spomine in nostalgijo. Stare zamere so bile pozabljene, zagreblo se je vse staro, odpirale so se nove poti in dvigali so se novi glasovi, a tam so bili tisti starci in zahtevali, da jih kdo posluša, ko jim je veter že davno odnesel besedo. Zaskrbljen in zatopljen v svoje misli se je Gregorio izgubil sredi blatnih vaških cest in dajal videz osamljenega klateškega psa, ki se potepa z vsemi svojimi osamljenostmi.

V špeceriji pa se je tek razprave nadaljeval:

– Mirno, mirno, sosedje, pomislimo, kakšna bi bila lahko rešitev.

– Odgnati nas hočejo. Polastiti se hočejo naše zemlje.

– Nikar ne govorite hkrati, tako nikogar ne slišimo.

Medtem ko je razprava dobivala pravo obliko, je nekdo opazil, da so v skladišču trgovine in da so ob steni naložene škatle, ena vrh druge. V njih pa steklenice vina. Kmalu so steklenice brezplačno in nenadzorovano krožile med vaščani. Don Čolo se je sprva, ko je opazil, kaj se dogaja, zgrozil, a se je prepustil demokratičnemu navdušenju in je hotel sodelovati v tem zgodovinskem trenutku ter dati ljudem to, kar si želijo. Steklenice so se praznile in razpoloženje se je stopnjevalo. Nekdo je izrekel stavek:

– To je vojna! Moramo se obraniti!

Nastalo je burno ploskanje, skandiranje, klobuki so poleteli v zrak in preplavali prostor. Vzklik ‘vojna’ se je navdušeno razširil, bil je čas junaških dejanj, pisanja zgodovine, splošne pijanosti. Treba je bilo še določiti, kdo bo vodja. Don Čolo je bil dober organizator srečanj, a nikakor ne naravni vodja, don Calfucurá pa je imel v sebi potrebno umirjenost, poleg hipnotičnega pogleda (ki ga je še posebej namenjal ženskam). Prav on je prijel za vajeti. Vino se mu je pocedilo iz ust, ko je spregovoril:

– Predlagam, da gremo nocoj v šoping in vse uničimo.

– Nazdravljam temu, je med vihtenjem pištole Parabellum vzkliknil don Konchenshwaissen; bilo je videti, kot da je nekdanji orel vstal iz pepela. Roko je držal visoko, da so lahko vsi priznali njegov značaj voditelja, ki jih bo popeljal po poteh nove zarje. To je bil njegov trenutek. Po toliko letih, desetletjih, stoletjih bo orel spet poletel. Tisoč steklenic se je visoko v zraku postavilo v vrsto z orožjem. Don Čolo pa jih je opozoril:

– Trenutek, prijatelji, pomislimo: kako boste brez razstreliva uničili velikansko gmoto betona? Kurenk, pa taka rešitev!

Nemec se je zresnil. Niso mu bili všeč jezikovni nadomestki, ni jih slišal lepše, pa še povrhu je ‘kurenk’ mašilo, ki ga uporabljajo ženske. Z drugo roko je močno krotil roko, ki je imela orožje.

Don Calfucurá se je javil k besedi in s svojim hipnotičnim pogledom ustvaril grobno tišino. Nihče si ni drznil premakniti se. Nato je mirno, kot da bi dolbel v dušo, komaj slišno spregovoril:

– Predlagam, da se eden izmed nas žrtvuje. Pripravili bomo razstrelivo, ki ga bo nekdo, pripetega na telesu, odnesel na cilj.

Vaščane, ki so bili neučakani, da bi bruhnili z novimi salvami, je zajel le val splošnega šepetanja:

– Kdo?

Nekoliko zmeden don Calfucurá, ki ni zadel žebljice na glavico, se je spet zbral in kot da bi vzel v roke sulico svojih prednikov in jo zalučal v oddaljeno obzorje, se je odzval:

– Ne dovolimo, prijatelji, da nas premagajo. Dokažimo jim, da nismo lahek plen, da smo sposobni velikih reči. Kdor mene išče, ta me bo tudi našel!

Stene stavbe so se zdaj zatresle, stekla steklenic so pokala, njegove besede so zadele v črno: kdor mene išče, ta me bo tudi našel! Na vse štiri vetrove se je razlegal zmagoslavni vik in krik; v trgovini ni bilo več nobene polne steklenice vina, alkohol je že opravil svojo nalogo – lahkotnost je prevzela vse, ženske so plesale in moški so jih nagovarjali, naj se slečejo. Calfucurá je spoznal, da njegove besede le niso bile ustrezne. Njegov cilj ni bil razuzdanost, starček, kakršen je bil, pri tem ni imel kaj posebnega početi, prav nasprotno, želel si je, da bi ti ljudje, ki so se zazrli vanj in se zamislili nad njegovo sveto in modro pojavo, častili boginjo Pačamamo. Poskušal je spet pridobiti pozornost občinstva in zariplo rotil k preudarnosti:

– Ljudstvo moje! Pravim vam, da je Pačamama …

– V rit si vtaknite tisto Pačamamo, don Calfucurá, mu je zabrusil nekdo iz množice.

Ples in veselje sta se prekrižala in kot reka vse preplavila. Nič ni moglo ustaviti deročega toka. Don Calfucurá je z očmi iskal edinega človeka, ki bi ga v tej množici lahko razumel. Don Konchenshwaissen je stal v zadnjem kotu trgovine, od popitega vina je bil poklapan in ni bil sposoben odzvati se na divje bakanalije. Pištola mu je visela ob telesu kot podaljšek poražene roke. Oba dona, oba starčka sta bila priči potekanja časa, bila sta dva otroka, ki se neusmiljeno starata, dvoje glasov, ki sta utihnila ali pa bi morala spet na začetek pripovedi. Da bi opazovala svet, ki se je dvigal v kovinski lepoti, in svet, katerega železni dih je kljuboval vetrovom.

 

 

Prevedel Andrej Rot