Gregor Papež
Seja
Duhovnik na čelu SKA je v svoji zasebni pisarni spil kozarec brendija in začel pisati pismo: »Dragi kolegi, odhajam iz povsem osebnih razlogov.« Zazrl se je v prvi zapisani stavek in pomislil: Kaj bo dejal moj brat … Ne morem mu naložiti te sramote, pobralo bi ga.
V kozarec si je natočil še eno merico žganja, pozabil prejšnjo namero in se lotil priprave naslednje seje SKA. V mislih si je uredil točke dnevnega reda. Najprej – priviti urednika revije, ker ni dovolj dobro pregledal prispevkov. Zakaj je v novo številko uvrstil spis tistega frkavca? Zakaj iz tistih sivih glav ne dozori kaka briljantna ideja? In podobno. Točka dve: okrcati odbornika, odgovornega za gledališče – nikjer nobene dejavnosti; zakaj taka shakespearska otopelost, zakaj sen kresne noči brez kresne noči. Mar igralci stavkajo? Ali je neporavnana kakšna terjatev avtorskih pravic? Itd. Točka tri: ošteti referenta za likovno umetnost. Zakaj čas kislih kumaric, ali so vsi umetniki na počitnicah? Če bi kdo rad šel na kako razstavo, ali mora kar v Dom Triglav, se pravi naravnost v peklensko žrelo oziroma v goltanec komunističnega raja? Nedopustno. Četrta točka: kaznovati tajnika. Koliko časa je minilo, odkar smo zadnjič včlanili nove talente? Ali ni slišal o naših prizadevanjih za kulturno obnovo? In vprašati: Kaj zdaj počnejo naši nasprotniki, s čim se ukvarjajo? Načrtujejo govedorejo ali se grejo svobodnjaštvo in publicirajo svoje lastne zanikrne brošure?
Izpil je še eno čašico pijače in spravil v predal zapiske za sejo. Jutri jih bo zaupal tajnici in naj ona oblikuje njegove misli, po katerih bo vodil sejo. Ah, saj ni bilo nobene tajnice, le tajnik, tisti njegov ljubljenec, ki je obetal v književnosti in mu je pogosto pomagal. Jutri bo nov dan. Nov dan v Buenos Airesu.
Buenos Aires ima odprto nebo. Njegova bitja, njegovi duhovi in luči ležijo na širokih avenijah in hitijo proti oddaljenemu obzorju, nebo pa je hiromant, popolni vodnik premočenih sanj, kažipot do obljubljene dežele. Hiše se tesno vrstijo vzdolž kot zmrznjeni liki, med njimi zevajo praznine in osat. S prstom se lahko dotikaš soseščin, kot če bi jih iskal na zemljevidu. In soseščine te s svojimi prsti dotipajo, kot če bi sam bil zemljevid.
Karl je bil alkimist z resnim hotenjem, da bi prešel v zgodovino kot človek, ki je spremenil smer alkimije. Ni poskušal spremeniti nežlahtne kovine v zlato in srebro, ampak prav nasprotno. To bi bil njegov velik dosežek. Prizadeval si je za to – primerjave so vsekakor neljube –, da bi kot sveti Avguštin ločil pot duhovščine in magije.
Bil je poročen s Slovenko, žensko, ki je brala poezijo in pogosto navajala verze, ki se jih je naučila na pamet. Med priljubljenimi je imela spodbudne Pavčkove verze: »Sreča je srečati prave ljudi,/ ki v tebi pustijo dobre sledi.« Tudi norost je nasploh spodbudna. Včasih je Karlova žena odšla od doma neznano kam, kar mu je vzbujalo sumničavost, a ona je vedno odgovarjala, češ da je bila na srečanju s prijateljicami. Črv ljubosumnosti pa ni nekaj dobrega. Pa tudi ne tista nenehna srečanja prijateljic. Med Karlom in njegovo ženo ni bilo nikakršne čarovnije, alkimije ali kemije. Bila sta si odvratna, a kljub temu ga je mučila ljubosumnost. Karl si jo je lastil, a je ni maral posedovati. Še več, želel je, da bi se je znebil. In prav na tej točki se je začelo njegovo zanimanje za alkimijo. Da bi iznašel čarobni prašek in bi ta njegova môra v ženski obliki izpuhtela, pa tudi vsa njegova poznejša obžalovanja.
Bila je zakonska zveza dveh mislečih osebkov, ki sta se znala obvladati. Med njima ni bilo posebnega ljubezenskega navdušenja. Karl se je spominjal, da se je nekoč na začetku njune zveze prebudil v neko jutro, ko se je oblačila za službo. Vstal je in jo videl, kako si zapenja majhen črn, prozoren modrc, kako tista nežna tkanina prekriva rožnate prsne bradavice. Zaneslo ga je okoli postelje naravnost k njej in se zverinsko z očmi zapičil vanjo. Ni se mu uspelo ukrotiti, čeprav je nenehno nosil jarem sramu in strahu pred izgubo spodobnosti. Planil je nadnjo kot zver in ji sesal prekrite prsi. Ona se ni ganila. Stala je in čakala, da bo nehal sesati. Pod nežno tkanino je iz bradavičk okušal čarobne sadne okuse. Med divjim sesanjem se je zavedel, da se ni obrzdal, zato je takoj odnehal in ji začel ljubeče poljubljati ustnice. Vse se je končalo v znamenju zmernosti. Brez vzgoje in pregrad bi ju ne bilo strah, da bi si med seboj spraskala telesi, da bi okušala ljubezensko mleko in se do sitega naužila slasti. Oh, spomini so usahnili, sedanjost pa je preplavljala nelagodnost medsebojnega zaničevanja. Celo ideološko sta bila v nasprotnih si taborih, kajti Karl je bil mesojedec, ona pa veganka. In vemo, kako nevarna je zadnja vrsta za človeško preudarnost. Kdaj dogori ljubezen? Kdaj dogori tisto, ki nikoli ni obstajalo? Vse to ni bilo več pomembno. Nista se več spraševala o ničemer, povezanem z zakonsko zvezo, o tisti jami, v katero padeta žabi, ki nikoli ne bosta postali princ in princesa, in v kateri tiho ždita, utopljeni v brezbrižnosti. Ravnodušnost je namreč civilizirano sovraštvo. Ona se je od sveta naučila, da je treba biti duhoven in se smehljati, zato je brala nenavadne knjige prerokov, ki prihajajo iz bog ve kakšnih greznic in trošijo več sto strani, da povejo, da se je treba nasmehniti, kajti tako začne delovati prana, ki veselo kroži med samano in apano. Vesele biblije! Chesterton je zapisal, da maska veselja skriva obraz brezboštva. A kaj je Chesterton v primerjavi s tistimi apostoli veselja, energije in duhovnimi vodili, ki narekujejo, da se »nasmehneš, kajti morda kdo potrebuje nasmeh«. Sveto češčenje nasmeha. Morda se še vedno nasmihajo, ko ležijo na parah. Življenjsko geslo teh istih je tudi prevzeti, biti odgovoren. Med knjigami je imela nepričakovano slavno argentinsko uspešnico z naslovom Prevzemi odgovornost. Odgovornost za kaj? Prevzeti odgovornost za svoja dejanja je otroška zadeva. Mi, možje, ne prevzemamo ničesar. Med nama ni bilo ljubezni, zato tudi ne ločitve, družila sta naju dolgčas in izčrpanost. Da bi se dva ljubila, je dovolj, da ju ločiš, je dejal Goethe. Za privržence spiritualizma je preteklost romantikov napaka, njih zanima le praktična plat: ko se ljubimca ločita in eden od njiju pogreša drugega, odkriva, kaj je izgubil, in tu je priložnost za sovraštvo, za žvenketanje z mečem boginje ravnodušnosti, češ: Pogrešaj me zdaj, ko je prepozno, zavedaj se, kaj sem bil JAZ, ki ga nisi znal ceniti. Za duhovni DNK današnjega časa je vse koristnost (treba je ljubiti ob pravem času, noben neprimeren čas ne pride v poštev) ali pa bo nastopilo pričakovano in hladno zaničevanje do tistega, ki se je motil o tebi, in bo obžaloval; obžaloval bo, ker ni v tebi videl boga in te ni cenil kot takega in TE je zdaj izgubil; le naj obžaluje, dolgo in grenko, medtem ko sam stopaš kot nasmejani psihotik v vnovično porajanje življenja, tvojega življenja. Norost ni nikoli izginila, a v tem času se notorično stopnjuje v oblikah duhovnosti. Vse pa je posledica feminizma, ki ga ne bi smeli dovoliti.
Najhujši napad na kulturo je poplava spiritualizma, ki je postal del njenega življenja, so vse tiste knjige vzhodnjaške duhovnosti in modrosti, ki učijo, kako živeti, kot da ne bi bili sami sposobni črpati iz virov svojega lastnega življenja. Zakaj je Gandi (pederast) izjavil, da za nenasilnega človeka je ves svet njegova družina? Je to izjavil zato, da bi obranil družino ali da bi jo predal svetovni prostituciji? Zakaj nam svet želi prodati spomin, ki ni naš? Zakaj hočejo, da pripadaš svetu in ne svojemu domu? Zakaj naj bi bili tujci tvoja družina, člani tvoje družine pa postali tujci? (Vseeno pa je treba priznati, da so družinski člani nevarnost za duševno zdravje.) Zakaj te nagovarjajo, da ovajaš tvoje bližnje in objameš neznance, ki tavajo po svetu? Zakaj nosijo tretje oko na čelu, če z dvema ne vidijo dovolj jasno?
Karl se je občasno tako spraševal in si potem dopovedoval: kar naj prebira tiste duhovne smeti, še bolje tako. Slabše bi bilo, če bi si želela popraviti njun zakon. Kot strastna bralka duhovnih besedil je Karla vprašala, ali je prebral Alkimista, tisto uspešnico brazilskega guruja.
– Ne, nisem ga prebral, ji je suhoparno odvrnil.
Zarežala se je in mu rekla:
– Alkimist, ki ni prebral Alkimista!
Bil je prezir odvratne ženske, ki ga je tako prizadel, da je moral v sebi zadrževati željo, da je pri priči ne bi zadavil. Tako je zatajeval svoj nagon, da ga je prizadela srčna kap in hkrati silovita tromboza, nakar je pohitel v laboratorij in izpil naravnost iz destilacijske naprave napoj za večno življenje, ki ga je pripravljal. Žal eliksir ni deloval in Karl je umiral na tleh svojega laboratorija. Ko ga je videla žena, se je spet zasmejala. Imel se je za genija, a je bil prava zguba. Tisti smeh je bil zanj najokrutnejša muka. Rad bi jo videl zaskrbljeno in nesrečno. A je bila tam in se smejala, vedno iščoč pozitivno in vedro plat, nerazumno srečna. Zakaj je bila srečna, je vedela ona sama, kot če bi posedovala kako skrivnost alkimije.
V tistem trenutku, ko ga je žena gledala, kako umira, se je Karl spomnil besede starega prijatelja, ki mu je nekoč pisal: »V nedeljo sem se sprehajal po delti, kjer sem zapustil veliko izbrisanih sledi. Davno tega sem imel tam zemljišče in sem na njem posadil vrbe in smreke. In vse je šlo k hudiču.« Mar niso tisti vedri in srečni ljudje sploh kaj doživeli? Vse gre k hudiču. Vse drugo, kaj storiti, kako se spopadati s tem ali onim, je stvar raje. Terapevti bodo dejali: sprejeti je treba, kar ti je dano, treba je nadaljevati ipd. Koliko univerzitetnih let za tako modrost! Leta teoloških študij, da v spovednici slišiš, da je partnerica razčesnila glavo sopotniku. Želel bi si psihoanalitika, ki bi mi rekel: vse gre k hudiču, ali spovednika, ki bi mi rekel: vse gre v maloro.
Karl je pogledal na stensko uro, ki je odmerjala osamljenost. Kako boli samota, je pomislil. Na tleh je ležal, umiral in pomislil, kako se ga bodo spominjali. Dejali bodo: Živel je, ker je bil zrak brezplačen, zadnjih pet let pa ni okusil seksa. Tako je razmišljal, kot v snu pred pragom smrti. Ali pa se je spominjal dekleta, s katerim je hodil, še preden je podlegel mukam svetega zakona. Tudi ona je bila bralka in mu ljubko zaupala, da se je zjokala ob branju neke knjige. V želji, da bi obudil okoliščine, skrbno hranjene po hodnikih spomina, ki pri brskanju nepomembnih podrobnosti pritegnejo v zavest obraz in bitje, je v svoji globoki meglici niča gradil pogovor, ki ni bil namenjen nikomur: da bi vedel, kateri so tisti pisatelji, ki te spravljajo v jok, da bi jim strgal knjige. So tudi pisatelji, ki te nasmejijo, med njimi je Swift. Čeprav mu je Dryden rekel, da ni za poezijo, je zapisal neke sklepe za starost. Swift je v pesniški obliki zapisal, naj se starec nikakor ne zaljubi v mladenko, naj ne pametuje, naj ne govori o svoji nekdanji lepoti, naj ne ponavlja istih reči istim ljudem, naj se ne približuje mladim, če se oni ne približajo njemu, naj se izogiba dogmatičnim trditvam … Swift navaja, kar je videti kot slabost starosti od pamtiveka, v zadnji kitici pa zapiše, da ko bo dosegel starost, mora pozabiti na vse te sklepe. Nič se namreč ni spremenilo od tistega Guliverjevega časa okoli tisoč sedemsto do današnje praznine. Ne zato, ker ne bi bilo razvoja, ampak ker je lepota večna.
Ah, vse gre k hudiču, vse propada, tudi eliksir ni deloval – umreti vpričo ženske, ki se smeje. Zakaj se je sploh poročil s to žensko in ne s tistim nekdanjim dekletom. Seveda, bila je Slovenka, ona druga pa ne. Tako ali drugače pa bi najbrž tudi vse šlo k hudiču. A nenadoma je napoj za večno življenje začel delovati in Karl je oživel, vstal, odstranil zasanjanost, vrgel ženo skozi okno in odšel pred hišo, kjer se je naužil življenjskega zraka.
Pregledal je poštni nabiralnik in odprl pismo, v katerem je bilo povabilo na sejo SKA. Podpisan je bil sam samcati duhovnik, vodja ustanove. Vabil je mlade talente k organizaciji in on je bil eden izmed njih. Kakšna čast! Kakšen je bil njegov talent, to ni bilo še jasno. Iz napisanega je razbral, da ga vabijo v odsek duhovnega življenja. V pismu je bilo zapisano: Slovenski alkimist – to ni nekaj vsakdanjega. Zato sem pomislil na možnost, da bi posvetili svoje sposobnosti delovanju naše ustanove in bi nam na dan, ko bomo zbrani na seji, našo skromno vodo v kozarcih spremenili v vino. Nedvomno ste seznanjeni z varčevalnimi ukrepi, tako vsakdanjimi v naši državi, in si ne moremo privoščiti niti steklenice rojaka Grošlja iz Mendoze; tako hudo smo obubožani. Pridite k nam in nas razveselite s čarobnimi gibi pri transmutaciji vode v vino.
Bil je dopis poštenjaka, ki je vedel, da je sloga nepogrešljiva v kritičnih trenutkih, v kakršnih je bila dežela. Kakršnih so bili od vedno vajeni.
Karl si je poravnal očala in prestopil prag Slovenskega središča v samem Buenos Airesu. Noč je s svojimi slepimi očmi glodala tisto faraonovo grobnico, ki je ležala skoraj nasproti enega izmed starih skrivnih središč za pridrževanje.
Okoli mize so bili stoli. Na vsakem mestu je bil kozarec z vodo. Vodja pa je zaupal Karlu in verjel, da se ga bodo vsi tisti večer nekoliko nacedili.
Duhovnik si je popravil talar, namignil udeležencem, naj prisedejo, in se pompozno namestil na stol. Dal je besedo uredniku revije Francetu P., ki je v tistem trenutku šepetal Ivanu B. in mu razlagal o težavah z mlajšim sinom, zasvojenim s stripi, s skrb vzbujajočimi izrojenostmi nasilne in uporne narave. Ivan B. mu je svetoval, naj ga pošlje v Adroguejski zavod, v katerem lepo ravnajo z upornimi mladostniki. France P. je sedel in se lotil uvodnega govora. Na začetku je parafraziral Goetheja iz Wertherja: Človeška rasa je precej poenotena. Velika večina večino svojega časa preživi tako, da dela za preživetje, boji pa se tistega malo svobode, ki jo še hrani, zato naredi vse potrebno, da jo izgubi. Hm, mi pa smo tukaj zato, da ne bi izgubili svobode!
Hrupno odobravanje je odmevalo v prostoru in vrata so skoraj skočila s tečajev. Duhovnik je takoj ohladil navdušenje:
– Spoštovani, Werther je knjiga, ki je v romanticizmu sprožila val samomorov. Ni primerno navajati stavkov z dvomljivo vsebino. Življenje je sveto in ga moramo spoštovati. Po drugi strani pa je še kako res, da bi bil pravi samomor, če ne bi videli, da smo obdani z novimi mladimi talenti. Eden izmed njih je tu prisoten. Prosim, da vstane, da ga bodo vsi videli.
Karl je nemudoma vstal. Takoj se je lotil magičnih gibov in kozarci so začeli lebdeti, iz njih se je izlivala voda. Bilo je nekaj čudovitega. Ivan B., ki je v tistem trenutku imel v roki svinčnik in objemal nekaj listov, je vse izpustil na tla. Vsi so strmeli. Nato so se kozarci, zdaj prazni, spustili na mesta, kjer so bili prej.
Karl je bil zadovoljen sam s seboj. To ni bila več osamljenost v laboratoriju, ampak je postal laboratorij resničnega življenja. Tu je bila njegova odskočna deska v svet. Nekateri odborniki so se spraševali, ali je bilo to nekaj, kar sodi v kulturo, ali je prav, da se pridruži čarovnik njihovi, čeprav zelo zdesetkani kulturni vojski.
– Tako kot je čarobno izpraznil kozarce z vodo, jih bo zdaj napolnil z vinom, je rekel vodilni duhovnik, in tako tudi lahko čara in piše pesmi, da se nas Bog usmili. Zdi sem mi … Kajti magija lahko služi kulturnim namenom. Kje je sploh rečeno, da bi veljala le obskurnim in podlim. Pričakujem, gospod Karl, da nas tozadevno razsvetlite. Dajte, sezite v klobuk in iz njega potegnite sijajen esej, takega, ki ga niti Ortega y Gasset ne bi zmogel. Vem, da to lahko storite. Dajte!
Karl se je začel potiti. Ni bil prepričan, ali bo lahko izpolnil željo. Vzel je nekaj listov, ki so Ivanu B. zdrsnili iz naročja, mu vzel svinčnik in začel frenetično pisati. Duhovnik se je smehljal. Zaupal je svojemu nosu. Nagnil se je h glavnemu uredniku revije in mu rekel:
– Zdaj pa bomo imeli prvovrstno gradivo za revijo, ne pa tiste bedarije, ki jih moram včasih prebirati. Bodite pozorni, prijatelji, in počakajte. Vse to je plod mojega daru pri iskanju talentov.
Karl je že segel po drugem listu in dalje vročično pisal. Duhovnik ga je opazoval in se smehljal, medtem ko so drugi razmišljali: »Ni mogoče tekmovati s čarovnikom, ki bo iz nič napravil umetniško delo!« Karl je končal, iz žepa potegnil robec, si z njim obrisal čelo, zložil papirje in jih podal duhovniku. Ta je začel tiho branje, medtem ko je komaj slišno šepetal: Čudovito … grozljivo … neverjetno … Ko je prenehal brati, se je nasmehnil in naročil:
– Zdaj pa nekaj magistralnih pesmi, prosim, gospod Karl.
Karl se je pogreznil v svoje misli, vzel preostali kup papirja in začel po njem sukati svinčnik z meteorno brzino; napisal je najboljše pesmi, kar jih je kdaj nastalo v zdomstvu. V treh minutah je spisal štiri sonete v aleksandrincih in jih na mizo potisnil pred duhovnika. Ta jih je vzel in bral, tiho, medtem ko je komaj slišno izgovarjal: Božansko … sublimno … peklensko … Navzoči so pozorno sledili dogajanju, a tedaj že nihče ni več s simpatijo gledal na Karla. Vsak od njih bi moral dolgo potiti krvavi pot, da bi dal na svetlo pesem ali esej.
– In kot pika na i, je rekel duhovnik, poglejmo, kako bo naš novi kulturnik spremenil vodo v vino.
Eden izmed članov literarnega odseka, ki ga je žrla zavist, je protestiral:
– Ali nismo šli predaleč? Samo Kristus je lahko spremenil vodo v vino. Nemara stopamo na pot herezije … dovolj je že, da smo videli, kako iz nič nastajajo umetniška dela, raje ne tvegajmo še koraka dlje.
– Kaj za vraga! Ali bomo odšli s suhim grlom, se je razburil duhovnik.
– Odločno protestiram, to je sprevrženost! Gospod je morda nadarjen za leposlovje, a ne dovolim, da bi prestopili mejo zdravega razuma, je vztrajal odbornik.
– Pamet v roke, gospodje. Zunaj je trda noč, mi smo žejni in samo razpolagamo z vodo iz pipe. Ali mislite, da Kristus v takih okoliščinah ne bi sprejel, da bi nekoliko heretično ravnali? Gre le za pietetno dejanje.
– Pa saj mu ne bo uspelo, je neprepričljivo pripomnil še drugi odbornik, medtem ko so se vsi živčno muzali.
– Glejte, gospodje, je menil član glasbenega odseka, kako je nocoj stopil med nas sam hudič.
Ob teh besedah je ugasnila luč in se trikrat prižgala. Nekaj obrazov je prebledelo. Iz jasne noči je začelo deževati. Vrata so se odprla in takoj treščila, ne da bi se jih kdo dotaknil. Karla so oblegali pogledi. Poskušal jih je pomiriti in rekel:
– Razumem, da vas je strah pred nerazumljivim. Lahko storim marsikaj in dolgo nisem bil prepričan o svojem početju. Veliko let sem bil uslužbenec v bazarju, nato pa sem šel svojo pot. Umrl bi, če bi se moral omejiti samo na delo, na pričakovanje penzije; če bi še vedno nosil pletene stole na pločnik in z ženo (pravo hijeno) opazoval, kako mineva čas. Uprl sem se in našel svojo usodo v magiji, s katero lahko uresničujem svoje želje. Zadnja leta sem se preživljal z ženino plačo. A nisem izgubil vere, da je bilo vse to vredno zaradi višjega smisla. Ta smisel pa ne pomeni, da bi kogar koli posnemal, zato ne bom spremenil vode v vino, nikakor ne, lahko naredim nekaj boljšega: spremenil bom vodo v viski!
Miza se je začela tresti, njene noge so udarjale ob tla. Duhovnik je bil vznemirjen. Vse je kazalo, da z vinom ne bo nič, viski pa ni pijača, ki jo lahko piješ kadar koli. Alkimist morda ni bil zaslužen, da bi se jim pridružil. Karl je začel z gibi, a ga je duhovnik ustavil, češ da ne bodo ob tisti uri pili žgane pijače, da je bilo prezgodaj. Tako se je Karl uprl in izjavil:
– Gospodje, poskrbel bom, da bo kultura zacvetela do take mere, da boste v zvrhani meri videli napredek; veliki dosežki so pred nami in na piedestal bomo položili ideale in umetnost zdomstva. Začel pa bom z viskijem, ki ga še nihče nikoli ni okusil.
Žarnica na hodniku je migetala in gosta tema je poskušala spraskati z apnom popleskane stene; vse je bilo v gibanju: sence, knjige na policah so začele lebdeti in treskati ob stene; zavel je veter, čeprav so bila okna zaprta. Okameneli odborniki so obmolknili. Odrevenel zaradi napora je Karl sklenil svoje umetnije – kozarci so se začeli polniti, tekočina je uhajala čez rob, iskrenje, ki je polnilo trenutek, se je širilo na mizo, posedajoč žveplene oblačke; okno se je samo od sebe odprlo in izsrkalo smrdeče hlape iz sobe. Karl je dvignil kozarec, si ga približal k ustom, da bi poskušal sad svojega stvarjenja. Povabil je tudi navzoče, da opravijo pokušnjo in povejo svoje mnenje. Možje so okusili viski, ga zadrževali v ustih, ga pretakali, mlaskali z jezikom, dokler eden izmed njih ni odložil kozarca in povedal:
– Ne zdi se mi dober. Stopnja alkohola je prenizka. Šibek je.
– Res je. Tak viski dobiš kjer koli, še v deželah tretjega sveta. Res je slab.
Duhovnik ga še ni poskusil. Želel si je vino. Trmasto je vztrajal pri svojem, češ, ni bil čas za viski, bila je šele osem zvečer in imel je prazen želodec. Izpod talarja je potegnil alfahor, sladico dveh piškotov, zlepljenih z mlečno marmelado. To bi mu zamotilo želodec.
– Pravi mehkužneži … se je odzval alkimist, ki se je še vedno potil od napora. Nimate pojma. Ne bom razpravljal o kakovosti svojega viskija.
– Dajte, poskusite še z vinom, gospod Karl, ga je nagovoril duhovnik z mislijo, da bi tako preprečil morebitno prerekanje.
Karl je nato naglo in vihravo, kot da je izgubil nadzor nad seboj, spet čaral. Počilo je, stene so se stresle, za hip je nastala tema in ko je spet prišla svetloba, so se kozarci spraznili in vnovič polnili, tokrat s temno tekočino.
– Tu imate, je sredi novih hlapov izčrpan od napora rekel Karl.
Duhovnik je dvignil kozarec in poskusil vino. Ni mu bilo všeč in je to tudi povedal:
– Pričakoval sem belo vino in ne tega rdečega. Lahko bi nas prej vprašali, gospod Karl. In še tako nežen je, brez moči …
– Prekleto!, je kriknil Karl, divje dvignil roke in izpraznil kozarec. Očitno je bila nedognana alkoholna vsebnost. Njegovi gibi so okrepili telesno napetost, nabreknili sta mu vratni žili in bilo je slutiti, kot da ju bo razneslo na čelu. Močno je stiskal zobe, sila je iz piramidne furije izžarevala svetlobo, njegovi prsti so prožili iskrenje, nato so se škripajoče stene začele podirati, zunaj stavbe so se stopnice sesule in slišati je bil mogočen tresk njihovega padca; možje so bili živčni; začeli so vstajati s stolov. Karl je še temeljiteje gostil sile, da bi izpolnil zadano nalogo in uspelo mu je natočiti belo vino z ustrezno barvno tonalnostjo in idealnim okusom. Nekje v bližini je zagorelo in ogenj se je nevarno širil. Dim je ogrožal varnost vseh, zato so vsi začeli hiteti proti izhodu.
Stopnišča ni bilo več, a čakalo jih je dvigalo in prav tja so se zgrnili, čeprav jih je bilo strah, da bi tudi to zgrmelo v prepad. Vstopili so skoraj vsi, tistim, ki ni uspelo, pa so skočili v jašek, ki je nastal, kjer so bile stopnice, in upali, da si bodo zlomili le kakšno roko ali nogo. Vsi so pobegnili iz dimne pasti, le eden izmed njih je dalj časa taval, mižal, kašljal in glasno pel Zabučale gore. Bil je kot zamaknjen, preveč je bilo za njegovo občutljivo dušo.
Karl je končal serijo čarovniške predstave in kljubovalno ostal na mestu. Vedel je, da se mojstrovina rodi sredi kaosa in uničenja, in nikakor ne bi zapustil kraja, ne da bi prej okusil žlahtnega vina. Poskusil ga je in neprizanesljivo ocenil:
– Preveč suho.
Spet se je lotil čaranja. Izpraznil je kozarec, se zbral in ga napolnil z nekoliko večjo koncentracijo sladkorjev. Medtem so se kabli smodili, vodovodne cevi so se nevarno pregrevale in prostore je začela poplavljati voda. Večina odbornikov je že našla izhod in izmučena posedala ali polegala na ulici. Med njimi je sopihal duhovnik, izpod talarja vzel še en alfahor, da bi spet prevaral želodec, in priporočal, da se vsi še bolj oddaljijo od stavbe, kajti obstajala je možnost, da jo bo razneslo. In so se odmikali in oddaljevali, sprožali svoje sence proti stenam, in na hrbtih čutili težo dneva, predvsem pa dvomili, ali so resnično doživeli zadnje trenutke ali so jih samo sanjali. Eno pa je bilo jasno: ni bilo novih talentov.
– Kakšen hrušč in trušč zaradi enega kozarca vina! Če bi jaz bil čarovnik, bi vse to storil z manj hrupa; pijačo bi obarval z rožnim okusom, ki se mu nihče ne bi mogel upreti, mešanico med grozdjem in rdečim ribezom. To, čemur smo bili priča, je vsekakor pomanjkanje talenta.
Odborniki so korakali proti piceriji La Carra in prikimavali duhovniku.
– Pojdimo spit dobro vino. Častim. Naročili bomo tudi pice. Ne gre drugače. Vino je umetnost, ne more kdor koli uganiti okusa in barve, ki ga grozdje sanja doseči. V Kristusovem času je bilo vino nekaj preprostega in bi lahko kaj takega sprejeli, a danes temelji vse na doseganju kakovosti: okus, aroma, žlahtnost kvasovk …
Nihče ni oporekal.
Karl se je vrnil domov ves zaprašen, z drobci apnene malte in betona v laseh. Pričakala ga je žena in ga vprašala, ali je bil sprejet v tisto kulturno armado. Ko mu je z obraza razbrala odklonilno in razočarano kretnjo, je, kot da bi sama sebi govorila, komaj slišno rekla:
– Vedno sem trdila, da nisi za nobeno rabo.
Ni mu bilo do poslušanja škodoželjnih marenj. Odšel je v laboratorij, kjer je začel razbijati vse naprave, trgati zvezke z zapiski. Najbolje bi bilo, da bi šel v izgnanstvo, da bi se zatekel v Saharo. Očitno ni bilo kraja na svetu, kamor bi lahko pasal. Vse gre k hudiču.
– Konec je z mojim vzdrževanjem. Jutri poiščeš službo!
Karl jo je dobro slišal in loputnil vrata. Že sam njen glas mu je pomenil kazen.
Duhovnik se je vrnil v župnijo s polnim želodcem in nekoliko okajen. Pričakala ga je Samota, ki ga je vprašala, ali je bilo kaj sreče pri iskanju novih talentov, ki bi okrepili armado sivolascev. Ko je razbrala njegovo odklonilno gesto, je komaj slišno rekla:
– Vedno sem trdila, da se ti nikoli ne posreči.
Ni mu bilo, da bi jo poslušal in se je zaprl v svojo sobo. Natočil si je brendi in pil, dokler ni izpraznil steklenice. Nato je iskal novo steklenico pod posteljo, v omari, pod blazino. Ni je našel. Prava saharska puščava, si je rekel. Nikjer nobene steklenice in ob tej uri so vse trgovine zaprte. Kako sovražim biti sam v tej črni pustinji; nič ne pomirja nemira, onemoglosti in spominov. Najhujši pa so spomini, kajti to pomeni, da stvari že niso več spredaj in da je vse za nami. Vse gre k hudiču.
prevedel Andrej Rot
