Nepozab(lje)no

198

 

                                                                                                                              Nepozab(lje)no

 

                                                                                                                                   Neža Zajc

 

 

Zakaj vedno slišim dež.

Tudi v sopari tudi v pripeki.

Vedno pogrešam veter.

 

Sence maternega vratu

z drhtečimi rokami zlomim,

zenice v trebuhu,

v mižanju pred menoj,

čez veke le lahno tebe poljubim.

 

A ta živalski beg nocoj …,

da vzet mi je še trenutek,

in ne poznam več strahu,

če z belo le krvjo,

trpljenje umirim.

 

V ogradi med ljudmi:

svete govorice

Tebe napojim.

 

Zakaj ena šivanka mi prsnico

prebada, in eno dete mi v krvi

javka, in eno življenje v kostnici

pripravljena sem ponoviti –

za nikdar več Srebrenico,

v mrazu sredi poletja.

 

Trepet strastni ugonobim,

ko zapreš oči,

Te skrivaj krstim.

 

  1. avgusta, 2016 (1)

 

 

(1) Nisem vedela, da mineva 21 let od Pokola v Srebrenici, niti o tem dogodku nism nikdar zavestno dalj časa premišljevala (N.Z.)