Žalostni november
Denis Poniž
»Slovenci su govna.« To je samo ena od mnogih »prijaznih« ugotovitev enega od državljanov/ene od državljank republike Slovenije, ki te dni kroži po tviterju. Uporabljam oba slovnična spola, ker je strahopetna anonimnost večspolno brezspolna. Ne vem, ali se je avtor/ica te do skrajnosti žaljive in balkanoidno primitivne ugotovitve že rodil/a v Sloveniji, ali se je vanjo priklatil/a od kdo ve kod zato, da bi v vsakem pogledu bolje živel/a, kot je živel/a v svoji domovini. Vsekakor bi bilo bolje zanj/zanjo in za nas, da bi ostal/a v svoji domovini ali se vanjo vrnil/a. A je zvit/a in preračunljiv/a. Izrablja beneficije, ki mu/ji jih radodarno deli slovenska država, zahvaljuje pa se z izjavami, ki so tako sovražne, da v svojem slepem sovraštvu postajajo že absurdne, a zapisane in objavljene so z jasnim ciljem. Njihov namen ni le žaljenje, ampak ustvarjanje zmede, razpihovanje občutka negotovosti, strahu, sovraštva. To je priprava pogojev za še hujše pobalinstvo, kot smo ga videli v zadnjih mesecih. V stavku z začetka tega zapisa je strnjeno vse tisto, kar je zaščitni znak petkovih pocestnih cirkusov; četrtkova predstava 5/11 je bila samo nadgradnja, pilotni poskus, kako strmoglaviti zakonito izvoljeno vlado. Tujerodni osebek, ki ima vse Slovence za živalske izločke, je v četrtek verjetno tudi protestiral/a v »najlepšem mestu na svetu«, alias balkanski palanki, kjer postajajo Slovenci bolj ali manj drugorazredna manjšina. Svoje sovraštvo do Slovencev, svoje zaničevanje vsega slovenskega izražajo ti »protestniki« s kričanjem v popačenem jeziku, ki bi ga smeli imenovati »jugoslovanščina«. Postavljajo se z zahrbtnim metanjem pirotehnike, steklenic, granitnih kock v policiste, z užitkom pretepajo tudi fotoreporterje in novinarje. Svoje »proteste« udejanjajo z značilnim vandaliziranjem, ki se je do sedaj bolj ali manj omejevalo na nespodobne grafite, lomljenje dreves, uničevanje klopi in smetnjakov ter požiganje zabojnikov v primestnih spalnih naseljih, posebej tistih, ki se zmeraj hitreje spreminjajo v no-go območja. Tako tiskani kot elektronski mediji, ki imajo še vedno vpliv na večji del populacije, so s svojim načinom prikazovanja »protestov« v zadnjih mesecih solidno pripravili teren, ne glede na to, da so v prve bojne vrste pošiljali neuke novinarke in enako slabo izobražene novinarje, uredniki pa se niso niti toliko potrudili, da bi uskladili tisto, kar so ti »poročevalci s terena« govorili, s posnetki, ki so se vrteli v ozadju. Prišli smo že tako daleč, da nas imajo za napol retardirane nevedneže ali osebke, ki imajo temeljito počiščene možgane, da slepo verjamejo medijski propagandi, kakršno poznamo iz Orwellovega romana »1984« ali filma Farenheit 451, posnetega po romanu Raya Bradburyja. Ti sami-sebi-namenjeni-mediji nam brez trohice sramu prodajajo bubrege za muda, če uporabim jezik četrtkovih razgrajačev in nasilnikov v adidas uniformah. A mediji, vsekakor sta prvovrsten fenomen nacionalni radio in televizija, ki bi morala biti politično nevtralna, informacijsko korektna in prosta vsakršnih pogrošnih ideologij, držijo štango trenutni opoziciji, ki v najhujši krizi po drugi svetovni vojni, išče vse priložnosti, da bi ustvarila prostor strahu, negotovosti, lažnih novic, pritlehnega obtoževanja vseh, ki jih imajo za nasprotnike in brezsramnega ščuvanja prebivalstva k neredom in nepokorščini. Da sta oba deležnika, mediji in opozicija, v tem početju uspešna, mi govorijo številke okuženih, hospitaliziranih in kar je najbolj žalostno, umrlih prebivalcev Slovenije. In ti mediji s svojo močjo prepričevanja zmedenih in zaradi pandemije utrujenih prebivalcev in prebivalk, gredo še dlje: kar naprej dajejo prostor nekakšnim »vplivnežem«, ki niso nič drugega kot primeri za psihiatrično obravnavo, komaj pismenim opozicijskim poslancem, katerih izražanje v slovenskem jeziku je na isti stopnji kot izražanje »četrtkovih in petkovih protestnikov«, včasih pa zdrsne še nižje, in drugim na hitro spečenim medijskim zvezdam. Da pa je podoba še bolj žalostna, se v isti sapi delajo norca iz zdravnikov, medicinskih sester in vsega ostalega osebja, ki so svarili in še naprej svarijo pred coronaidioti. Na nacionalnem radiu, posebej na drugem programu, ironizirajo tiste, ki opozarjajo, kako resna, kaj resna, kritična je situacija v bolnicah in drugih zdravstvenih ustanovah. Ironizirajo celo eksaktne ugotovitve vrhunskih matematikov, ki so z neusmiljeno natančnostjo napovedali, kaj se bo zgodilo (in se je zgodilo!), če bodo ljudje verjeli »vplivnežem« in drugim »medijskim zvezdam«, če ne bodo spoštovali odlokov, ki niso prijetni za nikogar, saj imajo tudi neprijetne stranske posledice, a so tu zato, da rešujejo življenja. Mediji komaj kaj prostora namenijo pričevanjem tistih, ki se po 12, 24 in 30 ur skupaj bojujejo za to, da bi ljudje preživeli in imeli kar se da malo posledic. »Vplivnežem« tipa fužinski primitivec ali botoksa prepolna glumačica ali s steroidi naphani širokoustnež dajejo mediji, tudi nacionalna televizija, »prime time«, le-tega imajo rezerviranega tudi za podrobno poročanje o »protivladnih protestih« (in niti enkrat nisem slišal, da bi opozarjali, da so ti »protesti« nelegalni in leglo novih okužb), glasovi razsodnosti in razuma pa so, če sploh pridejo do besede, potisnjeni nekam v pozne nočne ure. Tudi sedanja opozicija, politiki, ki so marca strahopetno pobegnili, skupaj s svojim glumaškim vodjo, so že v naslednjem trenutku pričeli nezaslišano surovo kampanijo zoper novo vlado in še posebej tiste v njej, ki niso ravnali tako kot oni in so postali del nove koalicije. Ni težko ugotoviti, zakaj je tako. Tako rekoč vsi novinarji glavnih medijev in precejšen del predstavnikov opozicije se je izšolal na znameniti fakulteti, naslednici partijske šole, ki jo je ustanovil Gobar iz Martuljka, stoji pa na ploščadi, ki se še vedno imenuje po velikem filozofu, revolucionarju in strokovnjaku za kmetijska vprašanja, našemu ljubljenemu učiteljiščniku Ediju. Spomenik ima ta veletovariš, da ne pozabimo, prav tam, kjer se zbira prekucuška drhal, torej bi smeli reči, da se zbirajo in kravalizirajo pod njegovo glavo in razgrajajo v njegovem duhu. Je potem čudno, da opozicijske »zvezde« sporočajo, kar sporočajo, se pravi, samo mi bomo na oblasti, vse druge bomo pa že naučili kozjih molitvic. A vse skupaj je, gledano z nekaj časovne distance, račun brez krčmarja. Četudi družbena omrežja razširjajo take umazanosti, kot je prvi stavek tega zapisa, vedno več ljudi ne verjame ščuvanju in pritlehni propagandi, ki uporablja bobneče besede kot so strahovlada, diktatura, policijska država, represija nad mediji in podobne ter skuša ustvarjati »javno mnenje« ob podobah, ki jih ne more pozlatiti noben novinarski komentar ali uredniški poseg in jih ne more zastreti nobeno blebetanje »rešiteljev države in zaščitnikov ljudstva«. Edina tolažba v tem žalostnem novembru je, da resnica vedno pride na dan, a na žalost mnogokrat prepozno.
