Kregarjeva koda

325

                                                  Kregarjeva koda

 

                                                                                                                          Jože Bartolj

Zaradi naše nepredelane polpretekle zgodovine, se še vedno z nelagodjem spominjamo konca 2. svetovne vojne. Smo ujetniki lastne zgodovine in travm, ki so jih s seboj prinesli medvojni in povojni dogodki z umori, poboji celih skupin političnih nasprotnikov, številnimi kršitvami človekovih pravic … Na mestu je vprašanje, kako se je to odražalo v umetnosti. Kakšna glasbena in gledališka dela na to temo so nastala, kaj vse so o teh dogodkih povedali pisatelji in kakšne slike so slikali slikarji?

Medvojni čas je vsaj prva leta po letu 1945 odmeval po diktatu nove oblasti, ki je po sovjetskem zgledu celo vpeljala socialistično realistični umetnostni slog, ki je bil morda bolj obdobje kot slog, kot ugotavljajo umetnostni zgodovinarji. Nastajala so velika monumentalna dela, v katerih so poveličevali umrle in še živeče heroje, njihova dejanja in bitke. Vendar pa ta dela niso premogla kritične distance. Slogovna zahteva socialističnega realizma je bila vezana na specifično namembnost umetnosti, na njeno vzgojno funkcijo. Vse ostalo je bilo za oblast nepomembno, celo škodljivo … Kljub temu, da pri nas to obdobje v najbolj trdi obliki traja do leta 1952, v bolj mehki pa veliko dlje, je močno zaznamovalo nadaljnji razvoj umetnosti v Sloveniji, kajti trda roka cenzure tega časa pojasnjuje kasnejši zgolj zmerni oficialni modernizem in samocenzuro umetnikov, kot ugotavlja v »Pojmovniku slovenske umetnosti 1945-2005« o Socialističnem realizmu Donovan Pavlinec. Kljub temu pa človeški um ni hotel molčati. Ni se hotel upogniti pod težo kazni, onemogočanj na delovnih mestih, v krogih različnih stanovskih organizacij…

Nekateri umetniki so to storili skrito, neposvečenim očem nevidno. Pred nami je zgodba neke umetnine.

Če bi si moral predstavljati nebesa, bi si jih verjetno predstavljal kot prostor, kjer vse žari od luči. Različne barve svetlob sijejo na človeka in v njem prebujajo najgloblja hrepenenja. Že mojstri starih katedral so vedeli, da svetloba v sebi nosi nekaj Božjega. Vitraži ali vitraji, velika stenska okna, skozi katera proseva svetloba onstranstva, Nebeški Jeruzalem, so tako lahko (človeško gledano) primeren približek tistega, čemur bi lahko rekli nebeško. Okoli besede vitraj so se sicer odvijale slavistična prerekanja in tako lahko v Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo poslovenjen, bolj strokoven izraz vitraj, ki izhaja iz francoske besede vitrail. Torej, če nas že majhno stekleno okno, skozi katero sije sonce, navda z veseljem, kako se počutimo šele, ko sedimo pred velikim vitrajem, ki je velik za celo steno enega prostora. Posede nas.

Celoten vitraj v cerkvi Marije Božje Matere v župniji Kristusa odrešenika

V Mariji posvečeni cerkvi v Kosezah v Ljubljani je tak vitraj. Ustvaril ga je akademski slikar, duhovnik Stane Kregar (1905 – 1973). Sestavljen je iz dveh delov. Na levi strani je podoba Marije z otrokom, ki stoji na luninem krajcu, pod katero opazimo kačo in s tem jasno povezavo z evangeljskim odlomkom iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd«. (Raz 12,1) Še bolj pomenljiva je večja, desna polovica vitraja, na kateri je podoba Kristusa Odrešenika. Gre za zanimivost, kajti cerkev je posvečena Mariji Božji materi, župnija pa Kristusu odrešeniku. Načrte za cerkev, ki je upodobljena kot Noetova barka je naredil arhitekt Tone Bitenc (1920 – 1977), učenec znamenitega Jožeta Plečnika (1872 – 1957). Vitraj je leta 1973 izdelalo podjetje Staklo iz Zagreba, kjer so izdelali večino Kregarjevih barvnih oken, kajti v Sloveniji v tistem času nismo imeli svojih vitražistov.

Marijin del vitraja

Zakaj tak uvod ob tem vitraju? Kaj ga dela tako posebnega, razen tega, da gre za največje barvno okno v Sloveniji in da je to zadnje delo Staneta Kregarja? Levo polovico, se pravi del z Marijo in detetom Jezusom, je Kregar še videl, drugega, večjega dela Kristusa Odrešenika pa ni več dočakal. Umrl je preden je bilo postavljeno. Ob njegovi smrti je pesnik Jože Udovič (1912 – 1986) zapisal:

»Odšel je gledat večne barve. Kako nenadoma, kako ves razgiban in dejaven. Ves v novi tematiki in barvah cerkvenih oken. Zdaj mu bo svetilo gotsko okno neba v katedrali onostranstva.

Zakaj mu nisi dal, da bi naslikal slutnjo Tvoje slave še na stotih krajih, na stotih oknih, ki so čakala njegovo mojstrsko roko. Zakaj, Gospod?

Gospod, prehitro si poslal svojega neusmiljenega angela, prenaglil si se! Z enim samim gibom je razbil stotero odsevov Tvojega neba. Amen.«

Tako pesnik Jože Udovič, ki je opazil, da je Kregar enega svojih ustvarjalnih vrhov nedvomno dosegel v barvnih oknih.

Desni del vitraja – Kristus odrešenik

Pobližje si oglejmo večji del vitraja Kristusa Odrešenika. Kaj vse lahko vidimo na njem?

V levem zgornjem kotu opazimo desno roko z iztegnjenim palcem, ki kaže na osrednjo podobo Kristusa odrešenika. Gre za Božji prst. V likovni umetnosti je morda najbolj znana Michelangelova upodobitev stvarjenja v Sikstinski kapeli v Vatikanu, kjer Božji dotik daje Adamu življenje. Tudi tam gre za desnico.

Kristus ima kot pri križanju razširjeni roki, na njih so znamenja ran, ki jih je dobil na veliki petek. Znamenja žebljev opazimo tudi na njegovih nogah. Mesto, kjer mu je vojak prebodel stran s sulico, je nakazano z veliko partijo rumenega stekla, ki je v središču najbolj svetlega dela vitraja. Pred nami je nedvomno podoba vstalega Kristusa, katerega roki se zdi, kot bi želeli objeti ves svet. Jezus je »premagavec groba«, ki je pravkar vstal od mrtvih in pred nas sije z nebeško lučjo. Zanimivo, da je ob njegovi desni nogi mogoče opaziti sonce, ki pa ni prikazano tako svetlo, kot je svetla Jezusova podoba. Spomnimo se odlomka iz evangelija ob spremenjenju na gori Tabor, kjer piše, da se je Kristus zasvetil kot sonce: »Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.«  (Mt 17,2)

Omenili smo Božji prst, ki kaže na Vstalega Kristusa, kar nas takoj spomni na drugi evangeljski odlomek, kjer beremo: »Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,22)

In res, med Božjo roko in podobo Vstalega Kristusa je Kregar upodobil goloba, Svetega Duha in tako je na tem vitraju upodobljena Sveta Trojica. Ker gre za odlomek iz Lukovega evangelija, ki opisuje Jezusov krst v Jordanu, nam lahko postaneta jasni vsaj še dve stvari, ki jih je hotel Kregar povedati. Namreč, da je na vitraju pravzaprav upodobljen dogodek krsta, tam je tudi Janez Krstnik, in da je potemtakem zakrament krsta tisti, ki daje človeku možnost odrešenja. Jezus je namreč svojim učencem naročil: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28,19)

Detajl Bog Oče

Detajl Sveti Duh

Detajl Kristus odrešenik desno sonce

 V desnem spodnjem kotu je podoba Janeza Krstnika, ki prav tako kot Kristus zre v nas in s prstom kaže na Kristusovo podobo. In če se moramo ob Božjem prstu sami dokopati do besed: »Ti si moj ljubljeni Sin«, potem so Janezove besede nedvoumno zapisane na vitraju: »Glejte, Jagnje Božje« (Jn 1,29). Božja roka in roka Janeza Krstnika sta v diagonali in oba prsta kažeta podobo Kristusa. Roke na tem vitraju igrajo pomembno vlogo, kot bomo še opazili.

Detajl Janez Krstnik

Janez Krstnik je upodobljen s palico v roki. Oblečen je v živalsko kožo. Ugotovili smo, da gre za prizor krsta v Jordanu, zato je Krstnikova podoba tam pričakovana. Janez pa je mesto na tem vitraju dobil tudi zato, ker ga sam Jezus Kristus imenuje za več kot preroka. »Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka«. (Mt 11,9) Vsi ostali preroki so namreč Kristusa napovedovali, le Janez Krstnik ga je ljudem predstavil z besedami: »Glejte, Jagnje Božje«. Ob povedanem se lahko vprašamo, kako to, da je Kristus pri krstu v Jordanu, torej na začetku svojega javnega delovanja, upodobljen kot vstali? Z ranami in očitno ob odprtem grobu? Krst je potreben za odrešenje. Kdor ni krščen, ne more biti odrešen. Izjema so le ljudje, ki niso imeli možnosti krsta in bi se v drugačnih okoliščinah (če bi to možnost imeli) zanj odločili. Prav tako tudi mučenci, katerih prelita kri predstavlja krst krvi. Stane Kregar nam na vitraju očitno prestavlja Cerkveni nauk o odrešenju.

Da je bilo to res v slikarjevih mislih nas prepričuje tudi podoba drevesa, ki ga najdemo pod Kristusovimi nogami. »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine.« (Iz 11,1) Malo zatem beremo: »Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno. (Iz 11,10). Razlagalci Svetega pisma na tem mestu pravijo, da Izaija govori, da bo napovedovani Mesija Davidov sin. V Kristusu se torej dopolnjuje zgodba odrešenja, ki poteka vse do začetka, do raja. Kristus je prikazan kot novi Adam, ki je moral umreti, da bi spet našel Adama. »Ta pa se je zato, ker je poslušal kačo privezal k drevesu, prav istemu drevesu, na katerem bo križan novi Adam, Kristus Odrešenik« (Marko Rupnik).

Kot je to nedvomno Jesejeva korenina, drevo, povezano z Adamom in kraljem Davidom, pa je po drugi strani to drevo lahko tudi vinska trta. S tem jasno namiguje na evangeljski odlomek, kjer pravi Kristus o sebi: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5) Morda bo kdo ugovarjal, da na drevesu ni grozdov, kar seveda drži, vendar Jezus v priliki ne govori o sadovih, ampak o mladikah, ki morajo ostati na drevesu, sicer propadejo.

Detajl Jesejeva korenina

V desnem zgornjem kotu opazimo tri podobe angelov. Imajo krila, nimajo pa obrazov, ker so angeli Božji poslanci. Nimajo ne podobe, ne pravega telesa. Skozi zgodovino se je zanje v umetnosti izoblikovala podoba bitja, neopredeljenega s spolom, ki ima krila. Ta v tem primeru pomeni, da za to bitje ne veljajo zakoni časa in prostora. Če povežemo angele na tem vitraju z zgodbo o Jezusovem krstu v Jordanu lahko vzrok zanje najdemo v Matejevi različici evangelija, kjer je zapisano: »Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa.« Mt (3,16) Nebesa pa so polna božje slave in angeli jo na najveličastnejši način ponazarjajo.

Tudi trije angeli na Kregarjevem vitraju v Kosezah pripovedujejo zanimivo zgodbo z rokami. Najvišji angel jo ima položeno na srce, srednji kaže na Kristusa, spodnji dviga roke v molitvi. Kot bi nam Kregar hotel povedati, kdo je ljubezen, v kom je rešitev in koga naj molimo, kajti njegova je božanska moč.

Detajl angeli

V ozadju Kristusove podobe, ki zanimivo ni v geometrijski sredini vitraja ampak nekoliko desno, je jasno izrisan nepravilen krog, kar bi lahko predstavljalo božji grob, od katerega je odvaljena skala. Da je umetnik res mislil nekaj takega, nas prepričuje podoba ribe, za katero se moramo kar malo potruditi, da jo med vsemi migetajočimi barvami opazimo.

A ta riba je pravzaprav največja podoba na tem vitraju. Začenja se pri podobi goloba na levi, njena zadnja plavut pa sega desno vse do podobe Janeza Krstnika oziroma angelov. Riba je stari krščanski simbol, s katerim so se kristjani v prvih stoletjih prepoznavali. Na tem vitraju pa pravzaprav ne gre samo za ribo, ampak gre za kita. Tistega, ki je preroka Jona pogoltnil in ga po treh dneh izpljunil na obali Niniv. »Gospod pa je določil veliko ribo, da je pogoltnila Jona, in Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.« (Jon 2,1) Tudi to za stara krščanska analogija o kateri je razmišljali že sveti Hieronim (ok. 345 – ok. 420), namreč da gre pri podobi Jona v ribi, za podobo Kristusa, ki mrtev leži v grobu tri dni, potem pa vstane od mrtvih. Skrivnost tega odlomka razloži sam Jezus v evangeliju in odveč bi bilo reči kaj drugega, kot je razložil on sam, ki je trpel: »Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo tudi Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči.« (Mt 12,40)

Sv. Hieronim nadalje pravi: »Če se Jona nanaša na Gospoda, in tako, ker je bil tri dni in noči v kitovem trebuhu, nakazuje Odrešenikovo trpljenje, mora tudi njegova molitev biti predpodoba Gospodove molitve. Dobro vem, da se nekaterim zdi neverjetno, da bi človek preživel tri dni in noči v kitovem trebuhu…« Kristus na Kregarjevem vitraju torej tudi moli!

Detajl riba

Do tega mesta je na barvnem oknu v Kosezah vse tako, da lahko z nekaj poznavanja Svetega pisma in zgodovine brez težav razložimo sliko. Potem pa uzremo v levem spodnjem kotu, natanko nasproti Janeza Krstnika še eno podobo. To je podoba moškega, oblečenega v krzno, ki dviga roke v nebo, stoji pa za oltarjem, na katerem daruje jagnje. Njegov pogled je uprt v Kristusa. Jagnje so že objeli plameni. Morda bi v prvem trenutku pomislili, da gre za podobo Abrahama, ki mu je Bog naročil naj daruje svojega sina Izaka. Ko pa zasliši Božji glas: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca,« (1 Mz 22, 12) v grmovju najde ovna in ga nato daruje.

A nekaj ni prav. Izaka ni tukaj, pa tudi Abraham je na podobi bistveno premlad, saj mu je bilo že sto let, ko se mu je Izak rodil. Seveda, saj sploh ne gre za Abrahama, ampak za Abela. Pravični Abel je tisti, katerega daritev je bila všeč Bogu, za razliko od njegovega brata Kajna. »Abel je pasel drobnico, Kajn pa je obdeloval zemljo. Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče. Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel.« (1 Mz 4, 2-5)

Zakaj na tem vitraju, v množici vseh ostalih možnih svetnikov iz zgodovine Cerkve in svetopisemske zgodovine, najdemo ravno Abela? Abel v zgodovini likovne umetnosti niti ni lik, ki bi bil velikokrat upodobljen. V Sloveniji najdemo komaj kak primer (morda omenim prizor na oboku 12. kapele Kalvarije k sv. Roku v Šmarjah pri Jelšah, ali sliko v minoritskem samostanu na Ptuju, ki jo omenja France Stele). Ta podoba Abela na vitraju Marijine cerkve v župniji Kristusa Odrešenika v Ljubljani v Kosezah pa nam lahko pokaže popolnoma drugačno interpretacijo tega izjemnega umetniškega dela.

A najprej se vprašajmo, zakaj bi nam Stane Kregar, ta slovenski duhovnik, ki je bil za nekdanjo socialistično oblast očitno toliko sprejemljiv, da mu je zaupala tudi nekaj javnih naročil (denimo fresko v stari dvorani časopisa Delo leta 1948) in mu končno leta 1971 podelila tudi Prešernovo nagrado za življenjski opus, sploh hotel povedati še kakšno vzporedno, drugačno zgodbo? Morda zaradi svojih dveh bratov Rafka in Franceta, ki sta izginila leta 1945? Proučevalec Staneta Kregarja umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar mi je zapisal, da je bil Stane drugi od osmih otrok, dva brata sta bila ubita v Kočevskem rogu leta 1945: Rafael (rojen 1919) in France (rojen 1917). Kregar je leta 1948 poslikal znamenje na družinskem grobu v Šentvidu v Ljubljani (družina je do ustanovitve župnije Dravlje spadala pod Šentvid in tam je Kregar imel novo mašo in kasneje tudi večkrat maševal), za eno stranico pa je zasnoval mozaik s trnovo krono. Ta pa je v krščanski ikonografiji znamenje trpljenja, vendar se redko pojavlja samostojno, praviloma le v povezavi s Kristusovim trpljenjem in križevim potom ali motivom Pieta. Tako reducirana in vzeta iz konteksta Kristusovega trpljenja, kot jo je na nagrobniku uporabil Kregar, je najbrž poklon umorjenima bratoma ter povezava Kristusovega trpljenja in trpljenja povojnih žrtev, ki so bile seveda zaznamovane s Kristusom in katolištvom… Zanimivo je, da sta brata napisana na nagrobnem spomeniku, mozaik pa ni nad njunima imenoma, ampak na nasprotni strani. Vsekakor pa dejstvo je, da so Stane Kregar in cela družina Kregar vedeli za povojne poboje, saj so bili njihova družinska rana!!!

Morda so se o tem pogovarjali tudi s kolegi tako imenovanimi »ponedeljkarji«, kamor so sodili še arhitekt Tone Bitenc, liturgik Marijan Smolik, frančiškan Roman Tominec, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc in tudi pomožni škof Stanko Lenič? Sicer pa so vsi omenjeni tragično slovensko med in povojno tragedijo poznali, nekateri med njimi so bili zaradi prepričanja tudi zaprti ali drugače ustrahovani oziroma nadzorovani.

Če vsaj bežno poznamo slikarski opus Staneta Kregarja, vemo, da gre enega najpomembnejših likovnih umetnikov 20. stoletja na Slovenskem. Kregar je izjemen v več umetnostnih smereh. Že v Pragi in nato v Ljubljani je slikal v nadrealističnem slogu in velja za pionirja nadrealizma v Sloveniji. Sledila je faza poetičnega in barvnega realizma, zatem pa je prešel v fazo abstrakcije in jo v našem prostoru utemeljil. Po letu 1962 je spet ubral drugačen slog, novo figuraliko. Stane Kregar je tudi najpomembnejši cerkveni slikar obdobja po drugi svetovni vojni, ki je cerkveno umetnost zaznamoval s številnimi sakralnimi slikami, vitraji, freskami, mozaiki, pa tudi mašnimi plašči in celo knjižno opremo.

Največ njegovih del hrani Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Tja so jih donirali svojci, saj je Kregar na začetku svoje umetniške poti poučeval na klasični gimnaziji. Če se sprehodimo med njegovimi slikami, najdemo vsaj nekaj takih, ki nakazujejo, da ga je slovenska zgodovina zanimala, še več, da je o njej hotel tudi nekaj sporočiti. Slike, kot so: »Čas nasilja« (1969), »Zakaj je žalostna ta dežela?« iz leta 1962, »Po zločinu« iz leta 1964, »Žalostna zemlja«, iz leta 1960, ali denimo »O čem razmišljaš Antigona?« (1971), nas prepričujejo, da je Stane Kregar, ta slikar »sprejemljiv tako za cerkev, kot za socialistično oblast« vendarle hotel sporočiti še nekaj več, kot se je lahko povedalo v tistih svinčenih časih.

Tudi zato je lahko vitraj v koseški cerkvi le logično nadaljevanje njegovih razmišljanj. Ko si vse to vzamemo pred oči, lahko začnemo v njegovem zadnjem velikem delu iskati potrditve navedenih trditev. »Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva ven!« Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« In Gospod je rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata!« (1 Mz 4, 8-11)

Najprej, ali je Kregar v tem vitraju dejansko hotel prikazati slovensko zgodbo? Kaj bi namreč podoba nedolžnega Abela, ki ga je ubil lastni brat lahko pomenila, če ne tragične povojne slovenske zgodbe?

Detajl nacionalne zastave (rdeča, modra, bela)

Ali lahko za to smelo trditev najdemo kakšno potrditev tudi v vitraju samem? Morda gre samo za sklop naključij, a vendar na sosednjem Marijinem delu vitraja najdemo potrditev te teze. Namreč, na skrajno levem delu vitraja, vidimo zaporedje slovenske nacionalne zastave. Pravzaprav so rdeča, modra in bela na Marijinem delu vitraja tako prevladujoče, da nas vse skupaj prepričuje, da gre nedvomno za nekaj slovenskega.

Vrnimo se k Abelu, tej tragični starozavezni figuri brata, na katerega daritev se je Bog ozrl. Na Kregarjevem vitraju najbolj bode v oči odsotnost zločinskega brata, ali vsaj namig nanj. Abel stoji za oltarjem, zato njegove noge niso vidne in zdi se, kot da plameni, ki použivajo jagnje, použivajo tudi njega. Njegov pogled, usmerjen v Kristusa, je poln zaupanja. Dvignjene roke pa nas lahko za hip zmedejo. Ni namreč nepomembno, da Abel moli z rokami dvignjenimi kvišku, kajti taka je tudi gesta premaganega, ki se predaja. Roke v zraku pomenijo, da tisti, ki se predaja nima skrivnih namenov, predvsem pa za hrbtom ne more skrivati orožja. In če je Abelova podoba na Kregarjevem vitraju res podoba brata, ki so ga s prevaro razoroženega izročili v smrt, potem nas ne sme čuditi niti Kajnova odsotnost.

Ko na tak način interpretiramo omenjeno likovno delo, lahko opazimo vrsto nedoslednosti, ki si jih je slikar privoščil, ki pa jasno kažejo, da je tudi tovrstna interpretacija mogoča. Namreč, pričakovali bi, da se bo vstali Kristus dvigal iz groba, na Kregarjevem vitraju pa se zdi, da se vanj spušča. Tudi drevo, Jesejeva korenina, je v tem primeru lahko drevo rešitve. Bi se torej Kregarjev Kristus lahko spuščal v globino ene od kočevskih jam, kjer so končali nikoli sojeni vrnjeni domobranci? Tudi Abelova figura je postavljena popolnoma skladno s pričevanji preživelih. Ti so se v jami namreč skrivali v levo in desno od mesta, kamor so padali pobiti. Ker niso bili vsi smrtno zadeti, so nekateri v predsmrtnih mukah vpili.

Naj tukaj citiram zapis Franceta Dejaka, enega od rešencev iz Kočevskega brezna:

»Odprtina jame ni bila velika; globoka je bila približno 20 metrov, z vrha navzdol pa se je močno širila. Zdolaj je bila jama trikrat, štirikrat večja kot zgoraj. In še rovi so vodili vanjo kot v kraških jamah. In tako sem padel v jamo, 20 metrov globoko. Ko bi bilo na dnu kamenje, bi se ubil že takrat, ampak jaz sem padel na same mrtve. In ko sem hodil, se je vse majalo, ker je bil notri sam, sam mrlič, nekateri pa so bili še živi, a tako streljani, da si niso mogli nič pomagati. Umaknil sem se in splezal na neko skalo, z umazano vodo od kapnika sem se namazal, da ne bi bil tako viden, kajti bal sem se, da bodo koga spustili v jamo, da bo še doli vse postrelil. In s tiste skale sem ves dan opazoval, kaj se godi. Za mano so še najmanj petsto ljudi pobili. Videl sem, da je bil skoraj vsak, ki je padel v jamo, še živ. Prav malo jih je bilo, ki so kar obležali. Nekaterim, ki so bili zadeti v prsa, je kri ob padcu špricnila tri metre daleč. Nekateri je padel, pa se pobral in gledal okrog sebe, ali pa kaj govoril, potem je pa kar skup zlezel. To je bila najbolj hitra smrt. Koliko jih je pa bilo takih, ki so bili prestreljeni samo skozi vrat ali roke ali kje drugod! Ti so samo prosili, naj jih pobijejo. Vem, da jih je bilo dosti, ki so jih še žive zasuli. Ko se je znočilo, so nehali pobijati, toda bili so še gori. Svetlikalo se je ob robu, slišati je bilo govorjenje in večkrat je prišel kdo in začel vpiti v jamo, kajti notri je bilo jokanje in prosenje in ječanje. Ali pa je vrgel bombo ali ustrelil v globino.

Ko se je naredila noč, sem zlezel s tiste skale. Bilo nas je 11 ali 12, ki smo se lahko gibali. V jami je bilo tako mrzlo, da smo se vsi tresli. Prej smo vsi razgreti padli v jamo, saj je bil junij mesec. 20 metrov pod zemljo je pa mrzlo. Zeblo nas je prav zares. Približno do polnoči smo se odločali, kaj bomo naredili. Eden je predlagal, da bi šli po rovih, pa bi že nekje prišli ven. Nekateri so to poskusili, pa so prišli nazaj in povedali, da je nemogoče. Tudi je bila v jami taka tema, da si samo tipal lahko. Čez dan se je malo videlo, ponoči pa nič. Dotipali smo se do nekega drevesa.

Partizani so večkrat minirali rob jame okrog in okrog, da se je zemlja sesula in pokrila mrtve. Takrat je padla v jamo kakih 10 cm debela bukev z vejami navzdol in zdrsnila pet do sedem metrov pod rob. Edina možnost, ki sem jo takrat videl, je bila ta bukev in po njej sem se tudi rešil. Prvi je poskusil neki Belokranjec, pa se je vrnil in rekel, da je prišel do konca tiste bukve, že to je šlo težko, naprej pa da je čisto nemogoče. Potem sem pa jaz prosil, naj mi pomagajo in me malo potisnejo navzgor, pa so rekli, da se ne izplača, češ kaj se boš mučil. No, potem sem pa sam začel in po tisti bukvi prišel do konca drevesa, potlej sem se pa v tisto kamenje kar zapičil in – menda je bila še kakšna druga pomoč – prišel na vrh.«

Če si predstavljamo, pogled iz jame proti vrhu

V luči omenjenega zapisa je jasno, zakaj se Kristus spušča namesto dviga. Samo v Njem je bila rešitev vseh tistih tisočev nedolžnih, nikoli sojenih, večinoma mladih fantov, ki so na dnu brezna umirali z molitvijo na ustnicah. Tudi podoba angelov, ki se ob Kristusu spuščajo k umirajočim ima svojo teološko razlago. Umirajočih razumljivo ni na vitraju, ne pozabimo, da je bil ta dokončan leta 1973, kar je dve leti pred objavo znanega intervjuja z Edvardom Kocbekom, ki sta ga v zamejski reviji Zaliv opravila pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula. Tam je Kocbek odkrito spregovoril o povojnih pobojih. Intervju je dvignil veliko prahu in tudi tisti, ki prej niso vedeli za krvavo slovensko povojno zgodbo, so zdaj izvedeli tisto, kar je bilo najbolj skrito in naj bi nikoli ne bilo izgovorjeno. Nekateri pa so vedeli že prej, vendar o tem niso smeli govoriti …

Kregarjev vitraj kot metamorfoza groze

Morda je bil eden od teh tudi akademski slikar Stane Kregar, o katerem je umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž (1949), sin nekdanjega partizanskega duhovnika in umetnostnega zgodovinarja dr. Staneta Mikuža (1913—1985), v delu Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost (od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma) zapisal, da je bil Stane Kregar po vojni, skoraj edini slovenski slikar, ki se je odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo? Morda je tu tudi odgovor na Kregarjevo dilemo, zakaj v svojih sakralnih delih ni bil tako »revolucionaren«, kot v ostalih. Vendarle moramo vedeti, da je Stane Kregar začetnik nepredmetne, se pravi abstraktne umetnosti pri nas. Je bil to tudi zato, ker je v nekatera svoja dela vtkal vrsto skritih sporočil? Takole je zapisal: »Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil tako revolucionaren kot v drugih… Slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena in ker gre za kultne podobe, je nemogoče da ne bi bile v službi liturgije. To ni toliko raziskovalna umetnost, ampak umetnost, ki ima svoj prostor, ki je podrejena temu prostoru in opravljanju službe v tistem prostoru… Religiozno čutenje Francozov temelji na specifični logičnosti, slovensko pa bolj na čustvenosti

In zdaj le še zadnje vprašanje, ki se mi poraja, a odgovora nanj žal ne poznam. Vsaj dve črki sem odkril na vitraju. A in Z. Sta to inicialki tistega, ki je Kregarju zaupal zgodbo Kočevskih brezen? Je to morda spomin na nekoga, ki tam leži? Ali pa gre zgolj za naključje porojeno ob izdelavi barvnega okna? Vsekakor je bilo na prijazno spodbudo koseškega župnika Igorja Dolinška zelo zanimivo pogledati osnutek koseškega vitraja na papirju, ki ga je Kregar, takrat že zelo bolan, kot zadnje delo dal župniku Jožetu Bertonclju. Kljub temu, da osnutek omogoča vpogled v proces dela, spremembe od priprav do končne realizacije, pa namerne uporabe žal ne morem potrditi. Kot rečeno, odgovora ne poznam, bi me pa razrešitev te Kregarjeve šifre neznansko zanimala…

Detajl črki A (levo) in Z (desno)

Detajl črke Z na osnutku vitraja

PS. Klub vsemu zapisanemu je to zgolj interpretacija. Ohranjeni avtorjevi zapisi o vitraju, mi niso znani, prepričan pa sem, da sami umetnini nič ne odvzamejo in nič ne dodajo. Če pa le delček navedenega drži, to Kregarjev vitraj v Kosezah dela za eno najpomembnejših slovenskih likovnih umetnin sodobnega časa. Ljudem namreč sporoča, da lahko tudi najbolj svetla zgodba nosi sporočilo tragedije in da so posamezniki lahko na svoj način razmišljali in upodabljali tudi stvari o katerih ni bilo dovoljeno pisati, govoriti in celo misliti …