Abeceda

153

 

                                                                                                                                    Abeceda

 

                                                                                                                               Anica Perpar

 

 

Vsakokrat, ko je Armando de Balbo, imenovan tudi Zingaro, lastnik tovarne testenin, gledal svojega edinca Enziana, kako brodi z žlico po juhi in kako mu kaplja od ust, ko nerodno zliva hrano vase, ga je obšla žalost. Če bi vedel, da Enziano ni njegov sin, temveč sin njegovega kočijaža Filipa, zazdravljenega sifilitika, bi bila njegova žalost morda manjša. A tega ni vedel in tudi nikoli ne bo izvedel, ker je bila njegova Marisa prefrigana ženska. Kmalu po poroki je ugotovila, da iz njene zveze z Armandom ne bo sadu in zbala se je, da bi jo mož odslovil. Poznala je njegovo samoljubje in ponos, kajti bil je uspešen podjetnik, bogat in spoštovan tržaški meščan. Brez naslednika bi bil njun zakon neveljaven in ona bi se morala vrniti v svojo furlansko vas in živeti tako kot prej, revno in ponižno. Enzianovo glavo so začuda krasili ravno tako gosti in svedrasto skodrani lasje  kakor Armandovo. Armando je zaradi skodranih in kot noč črnih las tudi dobil svoj neljubi nadimek. Ko je opazoval sina in iskal podrobnosti, ki bi bile med očetom in sinom skorajda nujne, se je vedno znova prepoznal v sinovih črnih, skodranih laseh. Tudi Marisa se je včasih zalotila ob misli, da je Enziano morda res Armandov sin.

Ko sta začela Enziana kazati zdravnikom, da bi ugotovili, zakaj se otrok telesno in duševno ne razvija, so zdravniki vedno spraševali tudi po kakšni nalezljivi bolezni, denimo sifilisu, ki bi bil lahko vzrok otrokovim razvojnim težavam. Takrat je bilo Armandu vedno nerodno. Zdravnikom je moral zatrjevati, da nikoli ni obiskoval javnih hiš in da je bila in je Marisa njegova edina ženska.

Armando je več dni nosil v žepu zadnji Enzianov zdravniški izvid, ki mu ga je poslal znameniti dunajski zdravnik. V njem je pisalo, da bo njegov sin  Enziano de Balbo za vekomaj ostal kreten. Pisalo je natančno tako: kreten. Armando ni bil samo prizadet, bil je globoko in v dno duše užaljen, da je zdravnik zapisal to besedo, ko pa bi lahko povedal žalostno dejstvo tudi kako drugače. Kreten. To je zvenelo kot psovka, ki je letela tudi nanj. On je bil kretenov oče, skorajda sam kreten. Kar seveda ni moglo biti res, kajti on, Armando de Balbo, je bil  lastnik tovarne testenin, lojalen davkoplačevalec avstroogrskega cesarstva, zvest mož, veren človek, dobrodelnež in poštenjak. Zato tudi njegov sin ni kreten. Bil je samo telesno in duševno nerazvit deček, ki bo potreboval veliko nege in skrbi, mogoče tudi zasebnega učitelja. Da, najel bo sinu dobrega učitelja in potem bo on, Armando de Balbo, pokazal zdravnikom, kdo je kreten.

Molče je gledal sedemletnega sina, kako se pri kosilu trudi zajeti z žlico ozke in dolge rezance. Pri tem je spuščal vesele glasove, kot bi ga lovljenje testenin močno zabavalo. Armando je sklenil, da ženi zdravniškega izvida ne bo pokazal, kajti zdelo se mu je, da si Marisa sinove zaostalosti čisto nič ne žene k srcu.. Skrbi, da je Enziano snažen, da ni lačen, pogovarjati pa se ji z njim ne ljubi, kaj šele, da bi mu pela ali pripovedovala pravljice. Posebno Slovenke so se mu zdele požrtvovalne in otrokom predane matere. Rade so pele in učile petja tudi svoje otroke. Njegova žena misli, da se ji z Enzianom ni treba ukvarjati. Bil je jezen na Mariso, ki mu je sedela nasproti in mirno zajemala juho. Enziano je nenadoma začel silno pozorno opazovati v krog zvit rezanec na dnu krožnika.

»O,o,o!« je glasno občudoval okroglost zvitega rezanca. Armanda je prešinilo: Enziano vidi in občuduje črko o na svojem krožniku in z našobljenimi ustnicami  posnema obliko črke, zraven pa nevede izgovarja njen glas.  Enziana bi se dalo naučiti črk! Če bi bili v juhi fidelini iz črk, bi se med hranjenjem igraje  naučil abecede. Postalo mu je vroče. Lahko bi izdeloval črkaste testenine! Marisa bi jih zakuhala v juho in vsakokrat, ko bi Enziano jedel juho, bi ga naučila nekaj črk. Armando je začutil, da mu bo razburjenje razneslo srce v prsih. Ni mogel več sedeti. Vstal je in zakorakal po jedilnici.

»Kaj pa je, Armando?« ga je zaskrbljeno vprašala žena.

»Nič. Nazaj v tovarno moram!« je rekel in odhitel ter pozabil vzeti klobuk.

 

Armando je poklical Silvana, ki je bil zadolžen za organizacijo dela v tovarni, pa Antonia, ki je popravljal stroje in Leopolda, svojega najzvestejšega tovariša, s katerim sta skupaj ustvarila to, kar se je zdaj imenovalo tovarna testenin Durumel. Počasi in natančno je opisal idejo, ki se mu je porodila ob kosilu. Leopold se je začel smejati in se tolči po kolenih.

»Noro! Noro!« je vzklikal in se rezgetajoče smejal.

»Zakaj noro?« je vprašal Armando.

»Noro in genialno!«se je dopolnil Leopold.

»Pomisli, mame pridejo v trgovino in zahtevajo: dajte mi abecedo! Moji otroci najraje jedo abecedo! In otroci naročajo mamam: mama, skuhaj juho s črkami!«

Zdaj se je ogrel tudi Silvano:

»Kaj ste danes jedli za kosilo?« bo vprašala učiteljica v šoli.

»Abecedo!« bodo rekli otroci.

»Abecedo?« se bo čudila učiteljica.

»Črke v juhi,« bodo rekli otroci in učiteljica bo morala priznati, da gre za genialno metodo učenja črk.

Samo Antonio, ki bo moral poskrbeti za tehnično rešitev izdelovanja abecednih testenin, ni bil tako zelo navdušen.

»Nekaj časa potrebujem,« je rekel Armandu.

»Se razume,« mu je odvrnil šef in natočil vino, da so nazdravili ideji o novi vrsti testenin.

 

Tistega dne, ko je hotel Antonio preizkusiti ploščo za rezanje abecednih testenin, je bil Armando v tovarni že od zgodnjega jutra. Delavca, ki je z Antoniem delal ob stroju, je poslal domov. Antonio se je ukvarjal s strojem pozno v noč in končno utrujeno oznanil:

»Jutri bomo poskusili!«

»Kar zdajle bomo poskusili,« je rekel Armando in lastnoročno umesil testo ter ga poslal skozi valje v izravnavo. Počakal je, da se je testo posušilo, nato je sledil najbolj napeti del postopka. Razvaljano testo je spustil na ogreto ploščo. Ko se je ta dvignila, so mehke krtače pometle drobno pašto v žlebič. Armando je iz žlebiča vzel prgišče testenin in jih raztrosil po rjavem papirju. In glej, bile so črke, vse črke abecede, ponekod v skupinah, kakor pripravljene za branje. Armando je objel Antonia in mu čestital. Izmislil si je tudi ime, ki bo stalo na dvestogramski vrečki: testenine Abece.

 

Ko je Armando prinesel domov vrećko Abece testenin, jih je dal Marisi z naročilom, naj testenine zakuha v juho. Rekel je, da bo prišel na kosilo malo bolj zgodaj kot po navadi in da se veseli njene juhe. Ko je Marisa vlivala juho v jušnik, ni opazila oblike testenin. Tudi, ko je nalila juho Enzianu, ji drobiž v juhi ni vzbudil pozornosti. Ko si je juho nalil tudi Armando in so začeli vsi trije glasno srebati, se ji oko ni niti za hip zastavilo na testeninah, ki jih je nosila v usta, Armando je počakal, da je Enziano posrebal tekočino in so se mu ob rob krožnika nalepila posamezne črke. Tedaj je vzel v roko njegovo žlico, pokazal na črko o in prijazno povabil sina:

»Pojej črko o!«

Nato je pokazal na črko a.

»Pojej črko a!«

Nato mu je ponovno pokazal črko o.

»Katero črko bova pojedla zdaj?!

»O,« je rekel Enziano.

»O, tako je. O!«

Potem sta si s prstom pomagala, da je črka a ostala na žlici.

»Katera črka je to?« je vprašal Armando.

»A«, je rekel sin.

Armando je objel sina in ga poljubil na obe lici.

»Priden! Zelo priden!« ga je navdušeno pohvalil. Igro sta nadaljevala do poslednje črke. Armando je bil vzhičen. Enziano se lahko nauči  črk, o tem ni dvoma. Pozneje morda tudi branja, saj ima dober spomin. Pogledal je ženo.

»Vsak dan ga boš takole učila, Marisa!« ji je rekel. Marisa je strmela v mizo in ni dvignila glave.

»Marisa, si me slišala? Tako boš učila Enziana črk! Danes mu je šlo presneto dobro.«

Žena se ni odzvala. Ko jo je natančneje pogledal, je opazil, da ima oči zvrhane solz.

»Marisa!« jo je jezno poklical. Marisine solze so se skotalile po licih in padale v krožnik. To niso bile solzice, bil je potok debelih kapelj, ki so škropile tudi po belo pogrnjeni mizi. Ob tem ni hlipala in ni zajemala sape, njen jok se je godil v popolni tišini. Armando je z jezo, nato pa z začudenjem gledal to neustavljivo solzno poplavo. Najraje bi ženi eno prisolil. Čakal je, da bodo Marisine solze presahnile, a to se ni zgodilo. Bliskovito se mu je razodelo in začel se je tresti. Silno razočaranje je zalilo njegovo še malo prej vzhičeno in srečno dušo: Marisa ne bo mogla učiti sina, Marisa tudi sama ne pozna črk. Nikoli ni bil pozoren na to, da ni brala časopisov in da je nikoli ni videl s svinčnikom v roki…

Vstal je od mize in stopil k vratom. Prijel je za kljuko in se še enkrat ozrl na ubogi bitji za mizo.

Odšel je, žalosten do smrti.