Aleksander Wat – pesmi

163

 

                                                                                                                                Aleksander Wat

 

                                                                                                                                          Pesmi

 

                                                                                                                            prevedla Jana Unuk

 

 

Oda, III

 

Albertu Vallettu  

S kožo sem izkušal Stvarstvo, polno darov, prijaznih površin, nasmehov

svetlobe, vonjev in šumov, naklonjenih čutom. S kožo sem izkušal Stvarstvo, od prvega svita  do poznega večera, dokler ni zapadla noč, ko si je zatrdilo: »dobro je.«

s kožo sem občeval z vami, s kožo, ker je bila geografija, prva, bratstva, ker je bila algoritem, prvi, nežnosti;

s kožo sem poskušal vsako zemeljsko stvar, zahode in vzhode, neskončnost trenutkov med njimi, eleatski prostor in silo ali tudi težo minut težkih kot materine prsi, vzpetine in nižine, in vse strani neba in vse nanagloma srečane angelske reči;

opustivši dispute sem s kožo preizpraševal svojega Boga. In kačo sem preizpraševal. Tudi ustvarjeno naravo in vsako stvar, ki iz nje izvira.

S kožo sem meril nepreštete razsežnosti časoprostora, z njo sem tudi preiskoval polete mladostne dobe in padce dobe poraza.

Biti v koži, v vsaki, v vsaki koži vsakega, v rumeni, beli, črni, rdeči in tej odrti mesovja;

od kože – sem vzklikal – začnimo, o, reformatorji! ali drugače: o, smrtniki! v sveti – sem vzklikal – zaukazani nam zavezi »jaz : ti«;

torej mi nič, kar je iz kože, ni bilo tuje, nič, kar je iz njene uničljive snovi, ki jo kvarita čas in nasilje, nič, kar je iz njene energije ne-za-uničenje. In čiste kljub vsem njenim erozijam in sramotam.

Potemtakem sem azije kože, kontinente kože zlahka nosil na sebi, vedno v begu, vedno v plesu, brzonogi paž Hermesa, boga Šive in Erosa, tudi tistega z navzdol prevrnjeno baklo.

V kožo sem v teku sestopal, kadar sta mi zastavljala pot Podlost in Zločin; pa tudi v odvratnem tega para spremstvu Smrt drugim zadana. Tudi kadar mi je znenada zaprla pot vzvišena groza obstoja.

S kožo sem bil v smrajah keh in bolnišnic ves čas z vami, še s kožo sočuteč, sozveneč, sotrpeč s trpljenji vaših kož.

In s kožo sem se valjal v plitvih zalivih mest, v džunglah nature naturate in po sladki ozimini obljub nature naturans.

V dolinah kože sem najdeval zatišje in senco in obmival sem jo z živo vodo iz studenca, h kateremu se hodijo pojit edinole srne.

V koži, na kratko rečeno, je bilo moje veselje. In moja slava, ko so me mrki možgani pojili s ciani, neučinkoviti;

ko sem, nečimrn, sam sebi obljubljal, da bom modrost izdrsal iz zaporniške celice lobanje in jo razširil po vsem neskončnem, čeprav tako omejenem območju kože, gaia scienza:

ko sem, neumen, delal iz svoje govorice konsubstancionalno koži, da ne bi izrekla nič drugega kot »tiu-tiu-tiu-tiam-tiam-tium«.

Zdaj, ko sem v kožo tesno zašit, v kožo kot v ječo zaprt, je v moji koži moja nesreča, velika, zelo velika nesreča, čeprav možgani v starinah pobebavljeni ravnokar hej intonirajo hozano sobivanja v Gospodu, aleluja;

v koži je moja nesreča, velika, zelo velika nesreča, v koži popečeni, pohabljani, vsak dan znova orani od ognjene bolečine od prvega svita čez neskončno območje praznih trenutkov do najkasnejšega večera, tudi v odurnih narivih kakor noževi bliski grozljivih prebujanj.

Res je, že zdavnaj mi je bil obljubljen pekel, toda ali se ni prezgodaj izpolnila obljuba, premislite, gospodje čuvaji tehtnic, in uveljavljenim pravilom navkljub?

In nič mi ne hasne, da sem spregledal tebe, Orač, in zagrizenost tvojega dela v človeku – nb. tako smo bili poimenovani nekdaj, za korajžo? iz usmiljenja? mogoče v posmeh? Božja podoba in podobnost.

Zatorej zgolj kožo, zgolj golo kožo, ker kaj drugega pa sploh imam?

v dediščino zapuščam, s ponižno, bratje, prošnjo za vas, da jo ustrôjite za platnice za to zbirko mojih kitic,

ki so grde-lepe, dobre-zle, bratje, iz tiste opojene, in iz te preorane, popečene, pohabljene kože žrtvenega živinčeta, ki crkava brez sleherne koristi, dolgo dolgo zelo dolgo, preden se mu zablešči v zrkla topi mesarjev nož.

 

 

Iz košare 

 

Ogromna košara izobilja je naše lepo mesto svetega Frančiška.

Danes je tu neki grd vonj. Kakor belouška, ki sem jo nekdaj imel zaprto

v vrču mleka. Pred hotelom Yukon hodi črna žena pešcev,

zdaj se smeji kot otrok, zdaj se ji solze kot grah kotrljajo po starem obrazu.

»Čemu otrok joče?« Ni dobro to naše težko bogato mesto San Francisco.

Pred zavetiščem na Mission Streetu potrkam ponižno:

za šipo v avli sedijo starci, senat snažnega uboštva,

molčijo, bolščijo v steno. Iz rok jim več ne visijo časopisi na drogcih

kakor med žalovanjem spuščene zastave.  Kakor navzdol obrnjeni plamen Erosa.

Dogorevajo, kot se temu reče.

Čeprav tu ni ognja. Je pa – zato – na moji izmučeni koži.

Ocean bojda Tihi tleska ob kulise iz papirmašeja,

to je Chinatown, to je grdo, brez okusa, moj Bog.

Pa tudi jaz nočem pisati tako, kot pišem. Rad bi lepo,

jasno, sakralno kakor Bach. In iz obupa, ker ne znam,

beležim to pesem tako, kot da bi pisala belouška, zaprta v vrču z mlekom.

Kdaj drugič: kot da bi pisal rak,

potegnjen iz košare s sivo roko stare zamorke.

Tako se mi je to dogodilo.

 

San Francisco, [21. januarja] 1964

 

Iz zbirke Temna luč (1968)

 

 

Popotnikove pesmi

 

II  

Ker se mi je zagnusilo vse, kar je živo, sem se oddaljil v kamniti svet: tukaj,

sem si mislil, bom osvobojen, zviška, toda brez napuha, opazoval zameštranost

onih stvari tam. Z očesom kamna, sam kamen med kamni, in kot oni nežen,

utripajoč – za sončevim obratom. Oddaljujoč se v notranjost sebe-kamna,

brez giba, brez šuma; ohlajajoč se; navzoč z ugašanjem navzočnosti – v mrzli

privlačnosti lune. Odtekajoč z odtekanjem peska v peščeni uri, enakomernim,

nezastajajočim, neprekinjenim, zrnce, eno pri drugem. Torej

podvržen ritmom, izključno, dneva in noči. Toda –

v njih ni nič plesa, nobenih vrtinčenj, nobene viharnosti: samo pravilo. In molk.

Ne postajajo, so. Nič več od tega, sem si mislil, potem ko se mi je zagnusilo

vse, kar postaja.

Sam kamen med kamni. O, nikdar nisem razmišljal o kamnu z besedami smrti. Vedno sem v njem občutil srce, njegovega življenja

pulziranje, in ne v notranjih strukturah, ki zbujajo občudovanje

zijal, fotografov, mineralogov … Preprosto: srce kamna. Preprosto:

sanje kamna. Biti v srcu kamna – kako sem si jaz to želel!

V srcu kamna, brez skaženosti, ki se skozi naše skažene žile

vpljuskava globoko v naša srca in se vrašča, jih spreminja v snov skozinskoz gnilobno, podvrženo vsakršnemu razkroju.

Sanje kamna! kako sem si jaz želel videti sanje kamna, z njegovim kamnitim pogledom! Morebiti, otrok ljudi, malček,

ko ni več palpitirajoča gobica mesa, in še ne človek –

morebiti so v njegovem očesu, za tren, sanje kamna, niti ne sanje –

odblesk, sanj oddaljeni in oddaljujoči se odmev. O,

kako sem si jaz želel biti v misli kamna, biti to, kar misli njegova misel. Ali –

od začetka preklet, izgnan iz kamna, kako sem si želel dotikati se

misli kamna, tako kot se dotikam cvetnega lista vrtnice, pazljiv, da ne bi začutila

grobih blazinic mojih prstov, prstov uzurpatorja:

lahko bi umrla od gnusa.

Misel kamna, mar li vrtnici podobna?

v tej, tako kratki, svoji dobi, ko je še v popek zvita modrost

pa že odprta ljubezni; Eros, agape – tako bom to poimenoval v temni govorici

ljudi, v govorici brez oči, ne – z vedno znova iztikanimi očmi;

polžje so te besede, ki jih našim kanibalskim ustnicam prišepetavajo

s krvjo pojeni, podvrženi skaženosti, razpadanju, gnitju, gnitjem, ki z razpadanjem

okužujejo vse, kar pograbijo, možgani.

Erozija? sem si mislil, kaj bo erozija

kamnu? Kaj uničevanje njegovih notranjih struktur? Srce kamna

ni v strukturah in ni v razmerjih časoprostora, ono, darežljivo,

na novo gradi strukture, medtem ko jih čas, nemočen, uničuje. Srce kamna,

nepodvrženo uničenju, smrti vsega, kar postaja. Oklepljeno,

suverena monada.

Nisem bogastev notranjega sveta zavidal kamnu.

Nisem školjke iskal, da bi skrit v njej sitil čute mehkužca z barv hranilom.

Kaj je kamnu do bogastva? Gotovo, po bogastvih smo prehiteli

kamne, v milijonih let svojega bivanja na zemlji. Toda njim – kaj jim bodo bogastva?

V njihovem notranjem svetu je ubožno, kot to ubožno poimenujemo z iztaknjenimi očmi

svoje govorice. Toda tam je vse pomenljivo in čisto, vse je tam vse.

Samo tam. Če Bog obstaja, je tam. V srcu kamnov. Tudi – v njihovih sanjah.

Celo drevo, najpopolnejša stvaritev demiurga,

ko še ni zaspal, ko je komaj kinkal na tistem robu, s katerega

omahuje deška glava, utrujena od črkovanja nad knjigo na mizi,

na tistem robu, od koder nepremagljivo vleče navzdol, v temno; dol in v temno;

iz katerega smo se dvignili in trmasto vstajamo; celo drevo, ponavljam,

celo ono, ko – hrust, dolbe, kruši kamen z divjo, z nesnago in mrčesom

prekrito korenino; kadar srka iz matere zemlje

in brez sramu vleče na svetlo njene uročne sanje: listje, ptice, zrnje,

vedno pripravljene za odlete, za vrtinčenja, za viharnost! – celo drevo,

ponavljam, najlepša izmed zamisli demiurga na robu spanca –

celo ono, kaj more kamnu?

Morebiti, v trenutku prebliska,

najbolj divji stvor, v katerega je bila vsajena strašna iskra genija,

ki si tako želi ugasniti! tako ji je v njem slabo – mogoče človek v preblisku,

mogoče on sluti, ko se bliža med garanjem, toda brez šuma in napuha? –

kipar, ki mu glas kamna zadrži že dvignjeno dleto:

stoj, tu je tvoj prag, en vrez več, pa te bo zavrgel,

nepovratno.

Tako sem si mislil o kamnu. Ker pa sem ljubil vse,

kar je kamna niti ne zanikanje – slabše: drugost, vse,

kar je podvrženo skaženosti, minevanju, smrti in – slabšemu od tega: iz smrti

od mrtvih vstajanju; in ker sem bil čuten vse do srčike mozga,

ker sem ljubil svoje čute, kožo sem ljubil, celotno kožo, vsako kožo vse do

ognjenega sovraštva – je bilo srce kamna zame zapečateno z vsemi pečati.

Toda zdaj je čas starosti. Aetas serenitatis. Torej sem,

ko se mi je zagnusil svet živih, njegova lepota, namerjena k smrti, kvarjena, od mrtvih vstajajoča v mrčes, v kislico, v steljo za kmečke roke, torej

sem pobegnil v kamniti svet, da bi se, kamen med kamni, znebil napuha,

pač pa bi zviška, zlagoma zatiskal oči, še ne kamnite, toda ne več človeške,

pred vašimi mukami, pred vašo nežnostjo, pred vašimi dejanji in pred temi umiranji

vašimi, pred vsem, kar je podvrženo nenehni skaženosti,

to naše trpljenje, to ponižanje, to poniževanje, naše usmiljenje,

naša lepota kakor žareče oči na vodenoglavem obrazu grbavca.

 

 

III

Potem ko sem torej pobegnil v kamniti svet, sem zlagoma tonil v spanec, prej sem si

pod glavo podložil kamen, in čutil sem, kako toplota njegovega srca prenika v mojo glavo

in jo dela njemu podobno, dvojčično: ko sem na robu spanca, od koder se

obteženi od temnega sklanjamo v temnejše – ko sem tam sanjaril: glejte, tu sem

tudi jaz, kamen med kamni, in kakor oni povzdignjen toda brez napuha, inerten

toda v naponu moči, v naponov polnosti, kakršna visi stisnjena v kamnito pest

meseca nad jalovo pokrajino –

– me je zbudil hrušč tistih,

ki sem jih preživel.

Spominjaj se! Spominjaj se!

Niso me obdali v špalirju;  ne bom se v kočiji peljal mimo njih, kočiji tega, ki je preživel; niso si prazničnih nadeli oblačil; in ni venčkov na njihovih glavah. Nagi, čeprav lepo prekriti z lavo ilovice. Kot tisti iz Pompejev, ki je utegnil samo še skloniti v začudenju privzdignjeno čelo in zapičiti pogled, na smrt naveličan, v zemljo, ki ga je izdala.

Spominjaj se! Spominjaj se! – kričijo: pa bi bili radi pozabljeni.

Spominjaj se! – kričijo: pa bi radi večno pozabljenje. Naš pekel –

v spominu tistih, ki nas bodo preživeli.

Naščuvan od hrušča in laži

tistih, ki sem jih preživel, sem se spuščal po grobljah. In potem ko sem porazgubil

med težavnim sestopanjem z gora vse, kar sem vedel, sem spet ta,

ki sem.

 

 

 

Sanje iznad Sredozemskega morja

Oh, God, I could be bounded in a nutshell

and count myself a king of infinite

space, were it not that I have bad dreams.

Hamlet

 

Vseskozi nas je Bog naš kaznoval in plašil

s požari, črno kugo, divjo ženo glada,

neznanih zvezd očmi, hudimi sanjami

in knezi, na svobodo našo besnimi. 

Słowacki, Knez Michał Twerski

 

I

Z obema rokama, v zbranosti čutov, prizadevno, doktor,

sem kakor svetilko nosil pred sabo kletko iz mladega trstičja,

v njej pa je krožil metulj, ne poznam mu imena.

Ne toliko bel, kolikor stkan iz svetlobe, samo ogrodje

debelo, neprozorno. Pravim »svetilka«, ker je dejansko

razsvetljeval pot pred mano. Ker je, pač, bila noč, toda od metulje svetlobe svetla zora.

Pot pa je vodila čez oljnata poplavna močvirja, resda plitva, toda noga se težko ugreza vanje.

Njihove barve so spominjale na golobja grla, ko sem se po celonočni hoji

po mestu o svitu vračal v toplino doma, krepki Ahasver,

gnan od obsodbe, še ne razglašene, toda že-že zaslutene. Potemtakem pa,

tako sem se zamislil, tako sem se zaklobuštral v navalu slutenj, da se mi je iztrgal

iz rok. Z močjo orla. Najprej je poletel kot kamen, ne dol – navzgor.

Nakar se je oddaljil na zahod. Toda ker sem šel naprej po svoji, nasprotni,

poti, se je sunkoma obrnil in spet zakrožil v hitrejših zasukih, veliko jeznejših,

o, celo zakrakal je, on, dotlej smrtno molčeči.

To se je ponovilo, doktor, natančno trikrat. Zaman: doma me je čakala

mati, pod poškrobljeno rjuho; moral sem izpolniti

staro sinovsko dolžnost. Torej je moj metulj, nič več metulj

– ptič, zamahnil nad mano s širokim krilom, kot se je zdelo, sploh ne jezen;

samo obupan. Nad mano. In je odletel, za vedno. Torej se bom moral zdaj,

doktor, za vedno znajti brez svetilke? In kaj te sanje pomenijo, doktor?

Samo, prosim vas, brez seksa. Ne potrebujem tega: že že, krepčilni dah

za pljuča, svetlobo za srce, zemeljsko hrano za oči. Ker je noč in pot

čez dušeča poplavna močvirja, jaz pa sem ostal brez svetilke, brez kril,

brez kletke, in zares ne vem, kaj naj počnem s svobodo

brez svojega metulja?

 

 

Prva leta mladosti sem preživel

v trebuhu ribe. Iz stare družine

Balistes capricus. Imel sem slabih

trinajst let, ko me je izpljunila. Zares lepa parabola.

To ti je bil polet!

Še dandanes se nisem zavedel

po pretresu rojstva. Zdelo se je, nikoli

ne bo trajektorija dosegla cilja!

Plašil sem galebe, o, ne milih, stokrat nam milih

domačih lastovic. Z levo nogo sem se zadel ob dimnik

nenaravno nagnjen in visok – ladja pri ladji,

oklepnjače, jamborniki. S slepečih palub

opazovan skozi daljnoglede. Bleščeče gole

dame z ladijskimi frizurami, ovešene z dragulji,

so me spravljale v zadrego. Še toliko bolj, ker sem bil tudi sam

gol. Passons. V mestu potemtakem pristaniškem. Je to Tir? Sidon? Mogoče

Sirakuze? Ker sem negotov, zato vendar, vprašam

po imenu. Kako so se razvreščali! Kako so se razgestikulirali!

Kako so zagovarjali uroke! (v krčih in skrivoma, to vem,

sam sem prakticiral). Kako so se po-raz-pr-šili! Kje torej sem,

za Boga? te težke dojke, ta

ličeca punčk igračk, te barvaste lasulje za šipami

do sijaja? Nobena ne trene, čeprav se njihove oči brez prestanka

vrtijo. Lepe so te oči: eno zeleno, drugo lešnikovo rjavo. In pred vsako –

njen vrček. Oziroma bock. Kako je na Blondelu, za dva franka, arogantnež Bruno

pograbil bokal, nagne konjsko betico,

spije, odstavi, »dobho pifce« je mlasknil, pada, umrl bo v mukah

lagerskih na daljnem, ah kako daljnem Severu. Ubogi drvar. Zmolimo

zanj očenašek. Tovarišija drvarjev se vrača z dela. Zvonček zvoni k očenašem …

pojejo … Utrudilo me je vse to. Kje je moja riba? K njej, vrniti se!

Poizvedujem. Gluhonemi ste v tem mestu. V prekletem. V tem mestu ste

prekleti. V obsojenem. Na veke. »Zaukaži procesijo,« rečem oblastno

županu. »Naj slovesno obhodijo obzidje, naj okadijo nečista mestna vrata, je namreč februarius, mesec pokore.«

Gluh kakor panj, stoji s prsmi ob prsih špičastih svoje nage, ovešene

z dragulji. Vsak je tu s svojo nago. Samo jaz sam. Sam

se potikam po zavitih uličicah prekletega. Pa se je vse začelo

tako obetavno: lastovke v letu, Kinder an Reinheit! Zatorej se

zgonjen usedem v jarek. To je Sidon. Vicolo d’Amor Perfetto. V svetlini

beli skeleti ladij, jambornikov, vse kupljene barve

z razglednic. Obsojenega mesta.

Torej čepeč pod bugenvilejo, tisto iz kamnolomov,

kjer so gole artemide z ladijskimi pričeskami, ovešene z dragulji,

streljale v nas z zlatimi loki, od zgoraj opazujoč naše trpljenje. Trpljenje –

Vedno od zgoraj. Kaj je od zgoraj neopazovano trpljenje? En posebno bel oblaček

pluje stran.

 

Iz zbirke Sredozemske pesmi (1962)

 

 

V bolnišnici 

 

Na batistnem zastoru je preletela senca goloba.

Privzdigniti hreščečo glavo skopano v potu in mraku!

Za posivelim paravanom hrope neki umirajoči.

S kolcanjem meri minute bolnica iz devete sobe.

 

Že se šlapaje s copati vleče bolnišnična vešča,

veselo budnico pozvanja s pločevino pljuskajočih veder.

 

V zadah etra in seča se je zavrtala piščal jutra –

lepo mi je: noč se je že končala, ni pa še vzšel dan trpljenja,

 

napeta se taji moja bolečina, moj demon, Behemot.

 

Gospod usmili se nas

 

1953

 

***

In spet se dan začenja z gruljenjem grlic.

Noč me je zapustila, z njo pa vsi dragi pokojni

(ki priletajo vkup zvečer, kot bi se gnali s konji,

tovariši, ki posedejo okrog postelje tovariša v agoniji).

 

Preden petelin zapoje, slišim skozi svoj sen njihov galop.

Kako lepo je sanjati, da bom stran od sebe skupaj z njimi odjahal.

 

 

Prgišče mitologije

 

Ne, jaz nisem Heraklej

niti Ola Dejanira,

sovragi moji ne kentavri.

Toda Nesosove srajce

se ne bom nikdar več znébil.

Srajca v žile uliva svinec,

srajca žre s počasnim ognjem

risbo limf in vzorec živcev.

Srajca drobi živo tkivo,

kruši kost, možgane stiska.

Da bi ožela s krvavim potom

besede besede besede.

Iz zbirke Pesmi (1957)