Aleš Berger: Iz knjige Vicmaher

177

 

                                                                                                                     Iz knjige Vicmaher (2020)

 

                                                                                                                                    Aleš Berger

 

 

+   +  +

 

 

SANJE so bile prelepe, da bi jih prebedel.

 

Koš za snežinke.

 

Tuhna, trdnjava spanca.

 

Večkrat se mi sanja o njej, kot pa buden pomislim nanjo.

 

Rok trajanja uroka?

 

Vsota vplivov.

 

Spermij smrti, satje sanj.

 

Dnevnik (nočnik?) najlepših mor.

 

Rabljevo vozilo.

 

»Večnost je takojšnja.« (Charles Morise)

 

Javka za zanesenjaka.

 

Prebudil

 

V gugle sem vtipkal ime, ki sem ga slišal v davišnjih sanjah. Prikazala se je ruski balerin.

 

Tokratne sanje

so bile prekratke,

da bi ji povedal vse,

kar ji gre.

 

Ime vrat je tajnopis rože.

 

Zakaj se reče »daktilografka« strojepiski amfibrahastih oblik?

 

Ali lahko za tistega, ki se petič poroči, še rečemo, da je mizogin?

 

Ulica ravnodušnih razvalin.

 

Dozdevnosti so proti nam.

 

Dama z alabastrnim oprsjem, vsak dan jo opažam na hodnikih tistega hotela. Potem mi nekoč, polnaga (prihaja iz savne?), ogrnjena le v brisačo, s prstom pokaže na makaronček pod svojim izklesanim trebuhom. Pristopim, z desnico jo primem za levo dojko, negibno stoji, nič ne občutim, ko jo rahlo gnetem, in tudi ko jo poljubljam na brezčutne ustne, ne. Iz teh sanj prinesem le njen tako turoben nasmeh hermafrodita.

 

Vse je resnično, v irealnem.

 

Zakaj se z nekom tako zelo kregam v sanjah,

da se potem, buden, sam nase jezim?

Zakaj mi je s kom tako toplo v sanjah,

da me potem, budnega, zmrazi?

 

Sončne lise

skozi listje

lipe.

 

Za tisti podvig moram biti mlad in podjeten. Torej brž potonem nazaj v jutranje sanje.

 

Sinočnje sanje

so se zasukale

v današnjo moro.

 

V drugi ulici skreneš in si med déjà vuji. Tam se nikoli ne izgubiš.

 

Še zmeraj bi se najraje od vseh

poljubljal s tabo,

ki si sinoči zadrlesnila

špranjo sanj.

 

+    +   +

 

 

 

Starost je uganka, ki je ni lahko prenašati

                                       Lojze Kovačič, 10.10.1996

 

Čemerno se staram, nasršeno gledam v svet.

 

Zmeraj bolj na drobno piše, na roko? So torej to zmeraj bolj nevažni zaznamki?

 

Skoraj zmeraj ulovi vse, kar mu pade iz rok. Ampak zakaj mu skoraj zmeraj vse pade iz rok?

 

Resnično starega se je začutil, ko v rubriki »svet slavnih slovencev« ni nikogar prepoznal.

 

Sardine, sardine, pustite se jesti! Kaj boste same, nagrmadene v moji omari, ko mene več ne bo?

 

Ko pomisli, da kolesari zmerno hitro, ga kot blisk prehiti rekreativni tekač.

 

Naj oblečem včerajšnje ali dvajset let stare hlače, zmeraj iz žepa pade kak posvaljkan robec.

 

Zmeraj više

živijo prijatelji

v tistih svojih nadstropjih

brez dvigala.

 

»Ni primerno za začetnike,« piše na vrhu tiste smučarske steze, pred katero so zaustavim. Kaj pa zame, končnika?

 

»Ne razumem, kakšna naravna sprememba je to, da rastejo gobe natančno tam, kjer jih ne vidim.«

 

Zmeraj več je prizorišč (kino, kopališče, koncert etno glasbe), kjer si hočeš nočeš najstarejši udeleženec.

 

Ko sem pred desetimi leti šel gor, je bil ta hrib pol nižji.

 

Čeprav je zelo slabo videl, je pri priči zaznal njuno prostaško poljubljanje na klopci čez cesto.

 

Odkar so mu pred desetimi leti podaljšali življenje, z zmeraj večjim veseljem napiše kaj neumnega; resnosti je nekako odslužil.

 

Še njegova zobna proteza

je rada

črnega vina pijana.

 

Ne smeš starejših občanov spravljati na pregrešne misli, rečem negovalki, saj ji vidim zapenec  na nedrčku in še drugo pod bluzo.

 

Čim starejši si, tem manj ljudi vé, da si sploh še živ.

 

Ko na obrazih deklet, starih kot tvoja vnukinja, ugleduješ, kakšna bodo čez petdeset let. Ko v svojih vrstnicah ne prepoznaš deklic spred pol stoletja.

 

Vsak večer pospravi za seboj, kot da je tvoj zadnji. Pomij posodo, otrkaj drobtine s prta. Odnesi smeti. Izvleci ključ iz vhodnih vrat, če bi te čez kak dan iskali.