Brane Senegačnik – Mistični pejsaži

273

 

 

                                                                                                                   Brane Senegačnik

 

                                                                                                                     Mistični pejsaži

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 1

Breztežno zelenje.

Pokrajina lebdi

nad samo seboj.

 

Z glasom poznoaprilske tišine

govori to,

česar ni več.

 

V njem slišim

samega sebe

iz prihodnosti:

 

»Tu sem.«

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št.5

Ničesar ni več.

 

Tudi tistega,

kar še je,

ni več.

 

Potem

neka stara slika:

golo pomladansko drevje

in večernica.

 

Nebo:

stara slika,

ki govori nasprotno.

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št.9

Zdaj,

ko je poniknil

v sivem zraku,

je krokar še navzočnejši.

 

Tako se včasih

življenje zgosti:

 

nikogar ni videti na planini

in zebe od resnice.

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št.12

Šele

ko odpadejo listi

 

 

šele

ko se veter ne dotika več ničesar

 

 

šele

ko se zaprejo oči

 

 

je podoba dokončana

 

je življenje

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št.17

Svetlozelene besede

vso pot,

na kateri nisem srečal nikogar.

 

Podobne so notranjim solzam.

Za njimi

ne ostane nič.

Toda nič več

ne zastira obzorja.

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 20

Kakor v zamegljeni krsti

iz mehkega stekla

je vsaka veja

 

zrak je obstal

v nemi vedrini

pada isti sneg

zunaj in znotraj

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 30

Trave ti segajo do brade,

jutro preko misli,

 

to pomeni

dotikati se zvezd s temenom,

 

z vsemi usti svojega molčanja

peti hozana.

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 31

Tako otroške oči ima

to prostrano zelenje,

zajedeno med skale in leta,

 

kakor da sploh še nisem živel –

 

na vetru jezdi deček

 

in namesto časa

je nad njim

nebo

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 54

Prisluhni zdaj,

četudi neveren,

kako trka

na okno

večer.

 

Kako se lomijo črke.

Kako pokajo zasloni.

In ure.

Kot nevidni led.

 

Prisluhni zdaj,

kako zveni

ta beseda:

zmeraj.

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 115

Slika

stišana do resničnosti,

globoka

in neponovljiva:

 

to zimsko popoldne.

 

Samo enkrat si.

In vedno.

 

Če vidiš do tja,

je to isto.

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 118

Sneg na strehah

je trd

in trda svetloba

 

in roka

vzdrgeta

 

ko zatipa

v sebi

 

božje kosti

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 127

Zvoki rešilca

plavajo

skozi hladno

februarsko vlago

 

vedno dlje

vedno bliže

 

eno je gotovo

 

to, kar pride na koncu

 

nima glasu

ne konca

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 204

Kot da niso sedaj,

tako svilenoprosojni

lebdijo macesni,

lebdi planina,

lebdijo oči

kot za zmeraj.

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 211

Skoraj

  1. november

 

in to je resnično

brezovo zlato

 

vzcvetelo na mrzlem robu jeseni,

 

brezupno lepo,

 

kakor

naša begotna

neminljivost

 

 

 

MISTIČNI PEJSAŽ št. 215

»Triglav,«

pomisliš,

ko se prikaže med vejevjem,

kjer ga nisi pričakoval,

med sinjkastimi novembrskimi meglicami,

v motnih obrisih

popoldanskega sonca,

daleč.

 

Poletje je v tej misli.

Vsa poletja.

In vprašanje, ki je vedno:

kaj pomeni to, da te ni več?