Branko Rebozov – Pesmi

153

                                                                                                                               

                                                                                                                               Branko Rebozov

 

 

Branko Rebozov se je rodil leta 1926 v Sevnici in je otroška in mladostna leta preživljal v težkih socialnih razmerah. Odraščal je večinoma v salezijanskih zavodih. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 je bil prisilno mobiliziran k partizanom, od katerih je po dveh mesecih pobegnil in se pridružil domobrancem. Z njimi je šel po koncu vojne kot begunec na avstrijsko Koroško, od koder pa ni bil vrnjen v Jugoslavijo, ampak se je kasneje umaknil v Argentino. Neizmerna ljubezen do Slovenije ga je spremljala vsa leta njegovega bivanja v tujini. V Argentini in Sloveniji je objavljal poezijo in prozo v revijalnem tisku, prevajal mlade slovenske pesnike, ki ustvarjajo v španščini in leta 2012 izdal pesniško zbirko Črn plamen. Leta 2019 je pri tržaški založbi Mladika v zbirki Zapisi iz zdomstva izšla njegova knjiga Spomini in misli.

 

 

 Tončku Pangercu v spomin

V domovini si bil kot jaz zgubljen,
skupaj sva se plazila čez zid samostana,
za srečo, in postala revolucije plen.
V Buenos Airesu si se čutil nesrečnega,
srečnega verjetno nikjer ni na tem svetu.
Telo si imel fantovsko, dušo dekliško
in takšen nisi in nisi mogel iz sanj
ter med ljudmi si z njimi blodil.

Od čarobnosti velemesta si pobegnil
v samoto andskih gora in gozdov,
v kristalnih modrih jezerih
si oživljal pogled materinih oči
in lahko žaloval ter se zjokal.

Hrepeneč po rodnih Alpah v Andih
si se zaljubil v kondorja nebeški let.
Nad prepadi si užival, ko ti je veter
z vrhov in iz globin mršil lase,
ozvezdje južnega križa je zrlo v tvoj pogled.

Na divjem gorskem pohodu na jug
si s prijatelji šel iskat, kar si nosil v sebi –
nekdo radoveden zauka v večni molk
in gora se prestrašena zbudi
ter vrže od sebe s kamnom in ledom stkano odejo.
Prvikrat si videl golo deviškost,
ona pa te z njo skrije in vzljubi za vedno.

Lažje si preplezal strme stene Andov
kot premagal zakleto skrivnost ženske,
preplezal si strme andske strmine,
nisi mogel premagati strahu pred žensko v roki.

 

 

Sporočilo v eter

V samotni brunarici v gozdu
te ovit v hrepenenje čakam;
drv zmanjkuje, ogenj ugaša
v peči, zunaj pa zime ni konca.
Mraz je, da krokarji kljujejo v šipe,
ko jaz strmim skozi okno,
od koder bi morala priti;
poslušam tišino samote
berem in berem tvoj molk,
da se zamotim, mislim
na zrele črne robide
na tvoji beli ženski dlani,
nabrane med trnjem,
med razvalinami gradu
davno izumrlih roparskih vitezov,
visoko nad prepadno dolino,
kjer imajo brloge medvedi,
po gozdu, kjer smo hodili zamaknjeni –
se spomniš? – polno je bilo ciklam,
ko so drugi govorili o zverinah
in zakopanih žrtvah partizanov?
Še spomniš se na čas,
ki ga ne bo nikdar več,
na sanje izsanjane v nočeh,
ne da bi se uresničile?
Pridi, ne bo ti žal, si pisala
in se izgubila v večnem deževju,
ko sem prišel kot od drugega sveta.
Čudim se kratkosti življenja
in skesan iščem odpuščanja
za zapravljene trenutke sreče
in se učim z žalostjo razlikovati
svetovalce od zvodnikov
in navideznost od resničnosti.
Tak se te spominjam.

 

 

Ofelija

Kaj je resnično?
Svet je meni tuj
in jaz sem svetu tuja.
Brezmejna je milina
in kruto vse in nično.

In on, ki mu je ime Hamlet,
visok, brezhiben …
– o, ti krepost kruta! –
srce je moje ranil
z bodalom iz obupa.

Zaboden v moje prsi,
v težko klobko raste,
da zraste v črne rože
in v sadeže pošastne.

O, vse je že poljub,
ki tako si ga želim
in je povsod obup,
kamor grem in jočem.

Brezmiselna ljubezen
mene tukaj muči
in na resničnost drvijo
strašne črne luči.

Z razklenjenimi usti,
s pogledom brez upora
grem k postelji najbližji,
da izročim se nora.

Že voda trga z mene
svatovska oblačila
– Kako sem srečna, srečna!-
Le kaj me je ljubilo,
da se počutim večna?

 

 

Hamlet

Življenje so le sanje,
utvare, negotovo stanje.
Vse združite se sile
v en sam napad neustrašen!
Zbujen da planem nanje!

Samo, da sem, se bijem.
To nizko zemljo uzreti
med zvezdami na nebu!
Pred ničem izvolim zmedo.

Ofelija, duša moje duše,
kot nič, čemu ljubiti?
Odpusti! Odpuščanje
zamenjal sem za maščevanje.
Usodna zmota! Kot je moja smrt!
Zdaj sem, saj čutim, da sem strt.

Tvoj meč … Iz sebe stiska strup,
ves rdeč od moje krvi vriska,
Horacij, kot od lastne sreče…
In jaz? Zdaj, ko zares sem jaz,
da bi iz mene vdrl obup?
Naj tu na tleh za vedno obležim
in večnost vso o tem molčim?

O svet, ko zvedel boš o meni,
o tem, ko zgrudim se v smrt
in se do vlakna zadnjega umirim,
ti s krikom odgovarjal bo moj molk
še dlje potem, ko v prah
se spremenim.

 

 

Moja duša

V tebi iščem vse,
kar sem kdaj imel in izgubil,
kar sem kdaj srečnega doživel in moral pozabiti,
stvari, ki so bile največje bogastvo in jih ni več,
vse, kar sem imel srečo spoznati le ob slovesih,
in kar so moje roke božale z naslado,
ali stiskale s strahom, kot tat pri kraji v cerkvi.
V tebi iščem vse, v kar so očarane
gledale moje oči in se bale zapreti
in se potem na samem, skrite za očali,
s kristali vred slepile in jokale.
V tebi iščem vilinske melodije,
ki so razrezale na strune moje čute,
ko sem jih, priklenjen kot Odisej na jambor,
poslušal, že davno omrtvele …
Vse to in toliko drugih reči in stvari
jaz iščem v tebi,
vse, kar sem izgubil.