Ciklus pesmi Neže Zajc

Ustrojen

Vajen, da bolehaš – čist.
Razumevanje je ubogo,
saj utelešen je le um
v boleči neskončnosti
zaznavaš le drget zidov
trenje med telesoma nevidnima,
spreganje v en glas svetov,
ker med stenama stanje je ogroženo:
dejanje pomnoženo,
zdaj ganjen nemi premik
obstajaš na višavah starejših bregov
odžejan od znanja Božjega.

Srž v višnjih

Natanko dan prvi –
ne, že na predvečer treh oljk
sebe umazanje nečrno
izpadanje iz vod
obrezanje vseh prstov
prepuščenost sebi v umrljivih:
vstajenje neodrešljivo.

Saj nisi vreden očiščenja
le oponašanje sebe – v praznini
medčloveškega srda –
istovetnosti z Marijo v Egiptu –
v razmerju do Tebe umrli
v padcu med žive
hrani za tla v pustinji
Boga, neizgubljenega v divjini.

Rimljanom ni predan mit

Pognan na cesto mrzlo
vlažnih si jeruzalemskih nog
želel bi ostati na razpotju.

Saj vendar ne krvaviš –
zarja te je izpila,
saj vendar dati ne znaš rime
Pponovljen nisi, ker
nočeš biti,
a verjeti, da povsod,
kamor se ozreš –
je križ.

Angel

Saj za vsemi Mihael stoji
premagaš dostojanstvo sebe –
pesmi monumentalnosti
nadaljevanja čara
pesmi Božje
kakor molitve do sebe
daleč najstrožje
neizpolnjenje lastne obljube
le obsojeno je.

Poklon

Zakaj pod merjaščevimi kopiti
se zadnjič časi premešani poskusijo
razporejati v zakleto vrsto,
pa zaporedje je le v krsto
in zadnje korakanje sledi

slepih jelenov in belih bivolov
za žrtvovanje tisočerih sonc
za zaostajanje poslednjih stopinj
v pozlati narodovih zmot
šele v predmestju sestopa
naricanje se v dobrosrčno
beračenje za las tesnobe
kakor poslednji dar matere – že brez krvi.

Ljubezni

Še ostanek črke je poslušen
preiskovanje vere, ki ne kolne,
ko upodablja pretrudno
žalostno spet ljubljenje –
posvečeno je učenje moje
enkrat zadržano za izpolnjeno.

Saj imena so sveta vrnjena
večno upodobljena krščena
v kači predrojstva
v lestvici od morja
v spevu o duši
spokorjenost ljubezni je upravičena
v glagolu nedejanja, a prilike
o času razdejanja vrline
v odreševanju v zemlji iz gore,
kamor legaš ne brez brezčasne bolečine.

Krstna

I.
Nenadejano najdenje duha samopodobe –
na obrazu ves izvzet smrti:
bdenje, nemo moledovanje ob
speči materi pokojni.

Je zgolj poslednji upa hip,
preden pade nebes obsodba,
da več ni moč skrajšati moč ritma,
ne skrhanja metra, slutnje
brez kremena odkrušenega
od bojevanja za glas-bo.

Saj še pred razneženostjo sluha
starodavnih strel kamnitih
sam pomagaš nositi
rahle odcvetele vence
brez misli …

II.
Da nad jezerom gladino
sred zarje škrlatne vihre
pomagaš velikim ptičem ….
razmerje obarvanih peroti
izvzeto izraziti
kakor neskaljenih peres tudi
pečat daljnosežne prerokbe
v vsakem letu ptice druge
ptice nove – vse utruditi
na svatbi podrediti čudenju.

Ohlapne stare zveze vse premagati
imenovati črn obup,
v prisegi na skalpela izvir
ležem pod studenec krstni,
vse neodrešene utišam
življenja z željo pišem.

Na cesto viharno blagoslov
pomeni na trpljenje posluh –
padec v tolmun rožnat
odsev iskre sem le smrtni
kamenček na stezi mrtvi
k žalostni Savici zalučan.

III.
Usmrčenje tuzemsko ali onstrangrobno
dano je le biti le, če živeti, misliti,
da krešejo se besede iz krvi
v razodevanje pogrebnih sledi
nedokončanih izživetih slutenj.

Zakaj ne verz, ne dah, ne pesnitev,
ne dnevi, ne sanje, osebe ljubljene
ne umanjkajo, če jih kličeš;

Ne vračajo se živali mrtve.
Ne vstajajo brez gležnjev žrtve.
Plaz brez trpljenja vse zasuje.
Ne reši se presežnost slehernikove duše.

V belem novembru velike ptice
vzletajo v pramenih kot okrilje
mavrice nad jezerom ene in edine
zaledenele srage v spominu
blede nekoprneče pesmi Bogomile:

»Davno davno sem dete najprej v snu
drselo drselo tik pod tanko sled-gladino
potegnilo črto vedenja nemo globočino
samevanja dovršenega miru.«