David Bandelj – nekaj pesmi

 

 

Praksa

Ne vem koliko jih je

vse kar vidim je njihov dih

lebdi med drevesnimi krošnjami

in se ne ustavlja nad vsakim izmed nas

 

vidim tebe kako iz svojega prestola rasteš

medtem ko se mi manjšamo

 

vladanje nad stvarstvom te naredi za strašno

sama pa veš da si tudi ti samo dih

 

iščem besede da bi prizemljil

in vse kar me spremlja je varen spomin

 

a ga ni dovolj proti toku je treba

toda ti si tam in ni Lorenzov

ki bi mi olajšali pot

 

ko mi onemogočajo vprašanja

sem ranjen v dno duše

in kača ki se pojavi pred mano

je odboj njihovih ostankov

 

premikam se zato

da bi preživel in vsi ki

so okoli mene

postanejo odsevi

 

preden bo iz nas nastal dih

se boš smejala

 

vrste se gostijo

odstotki se polnijo z upanjem

lev golta odgovore

in iz njih nastane ogenj

ki použiva vse razen duha

 

skušajo nam ga ukrasti

a se upira in preživi

ko gori tudi spomin

se zdi da je

 

 

 

Odsev

deformirano zrcalo

 

 

 

Transsubstantiatio

kruh

delam

iz sebe

dajem

 

 

 

Eros

O tem

kar ne morem poimenovati

lahko govorim le v dvoje

ali s tabo

 

 

 

Ontologija

Dimenzije hočejo

bit je luksuz

veličasten kdor se je drži

 

 

 

Thanatos

Le s tabo

lahko govorim le

v dvoje

in poimenujem

kar ne morem

 

 

 

Končnost

Kristali

ki se oprijemljejo svetlobe

prah se veže nanje

kaj postajam

gnoj ali cvet

 

 

 

Rutina

vsak korak

drobi pod sabo

nekaj zavesti

drobi pod sabo

vsak korak

 

 

 

Drobljenje

Skrhan

 

brez trohic

 

trhel

 

kremen

 

kradem

 

 

 

Vsakdan

Počasi

iz

mene

gre

koža

ki

bo

prah

in

pepel

 

 

 

Še koraki

Samo

 

eden za drugim

 

postopoma

 

ne več

 

le

 

plazenje

 

 

 

Čas

Za vsakega

je le minuta

 

 

 

Kako rešiti zadevo

Preveč besed

se potika

po stepah

prostranstva so

mehka in ne

morejo teči

 

niti ideje

niso večne

 

koža vsakega

izmed teh

se lupi

pod okrvavljenimi noži

 

držimo jih

vsi