De utilitate inutilitatis
apologija klasične kulture
David Bandelj
Uvod
Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je nek ameriški znanstvenik moral pred vladno komisijo predstaviti svoje raziskovanje, zato da bi pridobil potrebna finančna sredstva. Komisiji je tedaj predsedoval strogi republikanski senator John Pastore. Ko je dotični znanstvenik začel govoriti o svojem projektu, ki je zavzemal področje teoretične fizike, ga je Pastore prekinil in vprašal: »Oprostite, profesor, ali bo ta projekt lahko omogočal boljšo varnost naši državi?« Znanstvenik se ni dal zmesti in je odgovoril: »Ne. Toda omogočil bo naši državi, da bo bolj vredna biti varna.«
Anekdota, ki jo v svoji knjigi A che servono i Greci e i Romani? omenja italijanski klasični filolog Maurizio Bettini, naj nas vodi v razmišljanje, ki bi ga drevi rad delil z vami. V njem bom poskusil opredeliti enega izmed kulturno najbolj intrigantnih izzivov sodobnosti, ki skuša odgovarjati na sledeče vprašanje: je klasična kultura v postatomskem, post-postmodernem in postkapitalitističnem času še aktualna? Oz. je sploh še uporabna?
Če bi namreč želeli izmeriti vrednost klasičnih študij, ki jih v šolskem kurikulumu po tradiciji najbolj in najprvo uteleša taka šola, kot je klasični licej, se slika naših prizadevanj pokaže za nekolikanj klavrno. Kaj naj s klasično kulturo, ostankom sveta, ki je praktično nehal obstajati pred nekaj manj kot dvatisoč leti in ki ji je vsaka še kako napredna sodobna ali manj sodobna družbena revolucija namenila mesto v ropotarnici zgodovine? Če se pri tem ozremo le na dve največji zgodovinski zlohotnosti prejšnjega stoletja, lahko ugotovimo, kako je fašizem klasično kulturo (in še to samo rimsko) zlorabil v lastne propagandne namene in smo bili nema priča njeni totalni distorziji, nacizem pa jo popolnoma nadomestil z lastno – germansko, kajpada – mitologijo in ji namenil neizogibno damnatio memoriae. Resnici na ljubo, tudi komunizem ni klasični kulturi prizanesel, saj je npr. po drugi svetovni vojni nova oblast ljubljansko klasično gimnazijo ukinila kot nam priča Janko Kos »iz revolucionarnega spoznanja, da šola z latinščino in grščino ter s poudarkom bolj na humanističnih kot na tehniških predmetih ne ustreza socializmu, ampak lahko služi predvsem meščanstvu in Cerkvi«. Škoda, ki jo je ta ukinitev prizadejala slovenski kulturni stvarnosti, je ostala žal nepopravljena, upam si reči tudi nepopravljiva.
A nič boljše s klasično kulturo ne ravna sodobnost.
Že odgovor na par reprezentativnih vprašanj je lahko dovolj otipljiv dokaz:
Je klasika na kateri koli način uporabna pri razvoju vse večje tehnološke informatizacije družbe?
Je klasika na kateri koli način uporabna v turbo-ekonomskem vrtincu kapitala in njegovih služabnikov?
Je klasika na kateri koli način uporabna v vse večji pavperizaciji medosebnih odnosov, kjer so naše realne globine skrite pred vse večjo navideznostjo sveta, kjer si kaj vreden, če in samo če si lep, uspešen in bogat?
Naša realistična vest bi na vsa tri vprašanja nemara odgovorila negativno. Idealizem in nagnjenost k dvomu, ki sta klasikom lastna, pa v tem primeru ne bi bila tako prepričana.
Kultura – neobhodno potrebna odvečnost
Jasno je, da če bomo o smislu in pomenu klasične kulture sodili po paradigmah utilitarizma, ne bomo prišli daleč. Pa vendar lahko s primernim miselnim obratom dokažemo, da je dandanašnja vrednost klasične kulture ne samo uporabna, temveč celo potrebna.
Nekoč je bil klasični licej privilegij. Šola, ki je oblikovala vodilno elito družbe. Toda kar velja za marsikatero človekovo dejavnost, velja tudi za klasični licej. Kajti, če je »klasični licej šola za vse, niso vsi za klasični licej …« Če te namreč prepredenost s klasično kulturo, ki jo na tej šoli tkejo zgodovina, klasični jeziki, književnost, umetnostna zgodovina, filozofija in tako povežejo ves ostali predmetnik v monolitno makrostrukturo, kapilarno prepredeno na mikroravni z raznorodnim znanjem, ne potopi v formo mentis, ki jo klasični licej na dijaku vztrajno gradi, je obiskovanje te šole bolj izgubljena priložnost kot aktivna pridobitev. Če klasičnemu liceju ne omogočiš, da te bo njegova posebnost prevzela, si zamudil enega od življenjskih vlakov. Če klasičnemu liceju ne dovoliš, da ti zleze pod kožo, si izgubil njegovo najpomembnejšo lekcijo. Lepota vsega tega pa je, da nimaš nobene gotovosti, dokler ne bo minilo dovolj časa, da bo odmev tvojega bivanja na tej šoli odzvanjal ne le v tvojih besedah, ampak v tvojih dejanjih.
Sam sem občutil edinstvenost te izobrazbene strukture v času svojega univerzitetnega študija. Ne samo, ker sem svojo študijsko pot opravljal ob imenih, ki smo jih vsakodnevno srečevali med poukom, temveč tudi, ker opravljati izpite pri Kajetanu Gantarju, Janku Kosu ali Borisu A. Novaku je pomenilo utelešenje tistega znanja, pridobljenega na njihovih tekstih v času višje šole. Naj izrazim anekdotično, kako se je na predavanju o Aristotelovi Poetiki profesorju, ki je tehnične termine razlagal seveda prek antične grščine na tabli izpisal hi namesto ksija in ko sem ga dobrohotno na to opozoril, je ves razred štiridesetih poslušalcev z začudenjem gledal, katero bitje na obronkih enaindvajetega stoletja ima v svojem kovčku znanja antično grščino pri svojih slabih dvajsetih letih … Priznam, da sem bil takrat ob občutku neke ne najbolj definirane nelagodnosti, napolnjen s ponosom, a tudi z zavestjo o edinstvenosti izobrazbe, ki mi je bila omogočena. To se je potrdilo še kasneje, ko sem že z doktoratom v roki prvič spoznal in se zapletel v vznemirljiv pogovor s Tomažem Šalamunom, ki ga imam ob Prešernu in Kosovelu za največji svetovni fenomen slovenske poezije. Ko je izvedel, da sem obiskoval klasični licej Primoža Trubarja, je izjavil, da mora to pač biti dobra šola, ker pozna pesnika, ki ga je obiskoval samo dve leti in občuduje njegovo splošno kulturo. Nisem mogel drugega, kot da sem mu pritrdil in se nasmehnil ob dejstvu, da sva v tistih dveh letih bila z dotičnim pesnikom Tomislavom Vrečarjem sošolca.
Taki in še drugi zelo prozaični in nič kaj avlični slučaji so me prepričali, da je klasična kultura paradigma, ki jo gre valorizirati prav zaradi njene potrebne nepotrebnosti. Odveč je reči, da nas klasična kultura uči razmišljati, iskati in je del najlepše tradicije italijanskega šolskega sistema, ki je v organiziranosti še danes peklenski, a nebeški v demokratičnosti in pluralnosti svoje ponudbe. Spričo tega razumem, da je naloga nas, obmejcev, ki odisejsko prehajamo koncept geografske in kulturne meje, da postanemo mostovi za slovensko okolje, ki je klasično kulturo močno čislalo le v predvojnem obdobju.
V tem smislu je zato treba zamenjati gledišče: klasična kultura ni uporabnost, temveč vrednota, je tista neobhodno potrebna odvečnost, ki postavlja naše življenje v globok odnos z družbo. Brez preteklosti bi namreč izgubili prihodnost, klasika je pa pravzaprav naša kulturna abeceda. Odpovedati se ji, bi pomenilo nekaj takega kot če bi Kitajci ali Japonci na vrat na nos opustili svoje piktograme in se odsihmal pisno sporazumevali samo še v črkovnem sistemu, ki ga nazorno predstavljajo naše qwert-tipkovnice. S klasiko se je namreč za nas vse začelo: evropska zavest sodobnosti izhaja iz grške kolektivne zavesti o demokraciji, ki je bila sicer še daleč od današnje, ampak je vendarle predstavljala njen incipit. Že antični Rim je vedel, da je Grčija zibelka kulture. Njeni večnostni misli in tragični esenci je dodal realistično, skoraj meseno razsežnost in lahkotnost, skupaj sta tako tvorili vseobsegajočo enotnost človekovih čutenj in misli, ki jim je kasnejša judovsko-krščanska tradicija dodala še eno bistveno – humanost. Vse to spada v vrednostni sistem klasičnega liceja, ki ni odvisen ne od profesorjev, niti od administracije, ker smo na srečo dijakov in nas samih, minljivi, oz. nadomestljivi, kar pomeni, da bomo imeli vedno možnost, da se bo pojavil kdo, ki bo boljši od nas, hvala Bogu. Vrednostni sistem klasičnega liceja je sam po sebi trden in takorekoč – večen. Ker se pretaka iz generacije v generacijo. Ne bi mogli brati Danteja brez Vergilija, ki je sam spretno sežel Homerja, niti ne bi bilo Prešerna brez Petrarce, ki je na novo odkril klasično kulturo, še manj bi lahko v sodobni geopolitični zgodovini razmišljali brez Salustija, Svetonija in Tacita ali brez genialnih uvidov Plutarha in njegovih vzporednih življenjepisov. Razmišljati o utilitarnosti klasike je – če nanjo gledamo čisto ekonomsko – torej investicija preteklosti za prihodnost. Pa ne zaradi tega, ker v naših današnjih učilnicah antično kulturo preprosto in naivno primerjamo s sodobnostjo, temveč zato, ker je antika lahko odličen pripomoček k analizi dogajanja danes. Družba, ki svoje preteklosti ne zna unovčiti v boljšo prihodnost, je obsojena na propad. Splošni trend padca vpisov na klasični licej govori o njeni omejenosti, ker razmišlja tuzemsko, ne pa večnostno. Pri tem pa za tak upad ne moremo obsojati kategorije staršev, ker odgovornost za povečevanje vpisov ne sloni na njihovih plečih, niti kategorije otrok ne, ker se odločajo za šolo, za katero v bistvu ne vedo ničesar, preden vanjo ne vstopijo. Problem tiči v kolektivni zavesti družbe, ki je klasična kultura ne vznemirja več, ne vzbuja v njej radovednosti, ne odpira vzgibov duše ob izjemnih usodah Hektorja, Antigone, Ojdipa, eksistencialnih ugibanj očetov zahodne misli Platona in Aristotela ali politični pretkanosti Julija Cezarja, racionalni ognjevitosti Cicerona, neverjetni modrosti Marka Avrelija ali celo dvolični lirski in prostaški milini Katula vse do manj znanih biserov kot je npr. epigram, ki ga Marcial posveča spominu male šestletne deklice Erocije, ko ob njeni smrti izraža pretresljivo prošnjo: »nec illi, terra, gravis fueris: non fuit illa tibi.« Zanikanje tega, kar je (bolj) sveto so Grki imenovali hybris, kar ni daleč od koncepta izvirnega greha.
Involucija družbenega tkiva je svet pahnila v apokaliptično distopijo, klasična kultura pa se lahko vzpostavi kot njen protipol, ker omogoča oboroževanje z imenitnim in učinkovitim, toda premalo cenjenim orožjem izobrazbe, širine, kulturne osveščenosti in človekoljubnosti, ki jo danes združujemo pod pojmom humanitas, ker nas eminteno počlovečuje. Kajti njen cilj ni le kvantitativni, v stilu »več znaš, več veljaš«, temveč kvalitatitvni, ker omogoča, da o svojem znanju stalno dvomiš, v stilu »vem, da nič ne vem« … in si s tem zaščiten pred tem, da fundamentalizmi vseh barv in vetrov, od političnega mimo verskega do vedenjskega, postanejo del tvojega svetovnega nazora.
Če povzamem z besedami enega meni ljubših prevajalcev iz latinščine v italijanščino, Nicola Gardinija, profesorja primerjalne književnosti na Oxfordu, ki v delu Viva il latino. Storia e bellezza di una lingua inutile, pravi sledeče: »Ob Vergiliju sem bil ganjen, Tacit me je navdušil za krutost, z Lukrecijem sem se oddaljeval, padal v globino in se vrtel, s Ciceronom sem sanjal popolnost v vsem, razmišljanju, govoru, vedenju, Seneka me je pa učil sreče.«
Ljubezenski odnos do preteklosti, ki ga goji formativna obstojnost klasičnega liceja, je možnost, ki nam je dana v jasen namen, da zajamemo civilizacijski duh človeštva in ga iztržemo iz toka časa ter postavimo v duhovno brezčasje, v kairos, najvišji moment, kvadraturo kroga, ko se v svoji človeški majhnosti in kleče zavedamo svoje neznatnosti v obličju časov in vekov. Ta ponižnost je kategorični imperativ za ljubitelja klasične kulture. Ker slednja zahteva poseben dressing code: stalno stremenje po lepem in dobrem in eno samo gotovost: globino. V kateri se slehernik lahko izgubi, a bo prepričan, da je vredno tvegati.
Zagotovo torej klasična kultura ne bo v našem življenju uporabna, morda pa bo naredila naše življenje vrednejše in bolj pripravljeno za globino, ki jo zahteva.
Kajti, kot nam pravi Platon skozi Sokratova usta: ὁ δὲ ἀνεξέταστος βίος οὐ βιωτὸς ἀνθρώπῳ.
»Življenja brez iskanja človeku ni vredno živeti«.
na Noč klasikov, dne 17. januarja 2020
