Dedkov kokošnjak in še dve zgodbi

254

 

                                                                                                            Dedkov kokošnjak in še dve zgodbi

 

 

                                                                                                                     Flàvia Saldivia Colasurdo

 

 

 

                                                                                             Zgodbe z dedkovega dvorišča ali brezglava kokoš

 

Na dedkovem dvorišču je stal kokošnjak. Vse kokoši so imele rjavo perje, razen ene, uboge, nerodne bele kokoši. Kdor misli, da je barvna diskriminacija samo plod človekovega vedenja, se moti. Temne ptice so se ob vsaki možni priložnosti posvečale mučenju te, ki je bila drugačna od njih.

Zato je dedek razdelil kokošnjak na dva prostora, ki sta bila povezana s premičnimi vrati. Bela kokoš je bila sama v enem predelku, dokler se nekaj okrutnih vnukov ni spomnilo spustiti rasističnih kokoši vanj, in očarano spremljalo surovo dogajanje.

Dedek, ki se je naveličal reševanja diskriminirane ptice in preganjanja navihancev z jermenom, se je nekega dne pojavil s sekiro, prijel kokoš za vrat in ji odsekal glavo, tako da je poletela, preostalo telo pa se je spravilo v tek in kmalu dokončno obležalo. Otroci so okamneli in potem, ko so bili za kazen prisiljeni jesti kokošjo juho, jih je več dni bolel trebuh, ko so šli spat pa so jih tlačile nočne môre.

Iz otroštva se spominjam še veliko drugih dragocenih zgodb z dedkovega dvorišča! Zdaj so otroci postali odrasli in politično korektni, vendar – priznam – nekatere noči se še vedno zbujam prestrašena, ko bežim pred brezglavo kokošjo.

 

                                                                                                                  Subjektivne pokrajine

 

Oblaki belega bombaža, puhasti, brazdajo modro svetlikajoče se nebo; s krošnje evkaliptusov je mogoče zaznati zamegljeno morje, brez jasnih obrisov kot na starih fotografijah; ta plešoča in dišeča velikanska drevesa pospremljajo igre, viseče mreže, v katerih smo preživljali zadušljive popoldanske počitke, izgubljeni v eksotičnih literarnih svetovih; sprehodi po še neasfaltiranih senčnih ulicah; šumenje korakov po makadamskih cestah in čudaške leteče žuželke, od katerih smo bežali, tako da smo zamahovali z rokami kot prestrašene lutke; napol divja plaža pod pečinami in jame med skalami, ki so nas skrivale, ko smo se igrali prepovedane igre; radovedni raki, ki so merili v nas z dvignjenimi kleščami, in ognjena krogla, ki se je vsak večer pogrezala v tekoče živo srebro tihega in čakajočega morja, ki je zažarelo; neizmerna, neokrnjeno čista luna, se je ozrla na nas šele, ko je jenjal požar … Tako bi lahko začela neskončno dolg seznam otroških doživetij v osebnih, subjektivnih pokrajinah Miramarja, izkušnje, ki so spremenile to majhno poletno vas, moj neizogiben kraj na svetu.

 

                                                                                                                                  Prfoks

 

Z urnimi dolgimi koraki, vedno v tkani obleki iz škotske volne in s kako drobno luknjo na beli srajci, prečka šolsko dvorišče, zamišljen v višave, v nebo, posuto z oblaki, in jaz se bojim, da se bo spotaknil, posnemajoč kolega Talesa iz Mileta, in padel v kako jamo. Visok, atletski in privlačen, v nasprotju z modelom, ki je bolj predan razmišljanju kot telesu, me pozdravi z nasmehom, mene, v rosnem razcvetu pubertetnih želja, ki ga opazujem skozi okno učilnice.

Težko je najti njegove modre oči za oglatim okvirjem z debelimi stekli, še toliko bolj, ko izginejo pod obilnimi medeno obarvanimi lasmi, prepletenimi z jutranjim vetričem. Zaljubljena sem v kretnjo, s katero si jih počasi poskuša urediti. Možat zven njegovega glasu, prav tako globok in zapeljiv kot njegove misli, ne zmore skriti sramežljivosti in skromnosti, značilni za njegov status slovanskih priseljencev, neskladni z lokalno navihanostjo in malopridnostjo. Zatreskana sem v njegove o-je, ki jih zaokrožujeta polni ustnici, ki si jih domišljam kot žametni, in v njegove u-je, ki jih raztegne kot neskončni poljub. Bo kar držalo – ko govori, sem v hipnozi.

Vsako opoldne, po končanem pouku, ga pričakam pred izhodom s kakim filozofskim vprašanjem. On me stoično posluša, vedoč, da je samo izgovor, da ga še malo zadržim. Moji vrstniki se medtem šalijo z avtobusa.

 

 

prevedel Andrej Rot