Drevesne letnice

187

 

                                                                                                                                   Drevesne letnice

 

                                                                                                                                  Muanis Sinanović

 

 

Pot, ki ob reki vodi iz malega mesta,

gre skozi stoletja. Na njej so živi, a zabrisani.

Neka davna avenija s pomarančnimi oljenkami.

 

Kot sonce,

ki omogoča žarkom posijati skozi obod

zvitka v prsih. Ta se razpre in besede

se razcvetijo v telesu.

 

Jasno, otroštvo je uvod v višjo odvisnost.

Vse je v parih

in prah, ki se raztrosi v vračanju ni privid

smrti, temveč

posvečena izguba. Čakaj, da se poleže.

 

Zasolzeno otroško oko starca

je posvečeno

z izgubljeno barvo lasu.

Blaga rja na robovih slike se odlušči

in tam je nadih.

 

Potem brv čez reko in parfum,

ki ga dihajo drevesa.

Pod dihom v prsih je podtalnica.

Od tam zajema oko.

 

Notri je vlažno. Velika izsušitev prihaja

v čebljanju, skrbeh, opravilih opravljanja

in skrbi za stol pisarne. Pride do razpok.

Na napačno mesto zraven tovarne ob polju

se postavi mašina in preseka kot lune.

 

Blesk stroja se odbije v razpoke.

Kašelj, kašelj,

hrup,

nevihta,

prah izgubljenega se raztrosi

in vrtinči in da zavetje vojskam.

Pa tudi otežuje orientacijo.

 

Sosedje ob poti ob reki se ne prepoznajo.

Kakšen je pozdrav dreves

in kaj je v črti drevesne letnice?