Drugi

322

 

                                                                           

                                                                                                                                     Drugi

 

                                                                                                                      Miguel de Unamuno

           

                                                                                                       iz španščine prevedel Andrej Lokar                

 

 

 

PRVO DEJANJE

 

Prvi prizor

 

ERNESTO in DON JUAN

ERNESTO: Torej, don Juan, vas, ki ste zdravnik v tejle hiši, za povrhu še psihiater, prosim, da mi pojasnite njeno skrivnost in skrivnost moje uboge sestre Laure. Ker tule je neka skrivnost …, dihamo s tesnobo v prsih. Videti je deloma kot zapor, deloma kot pokopališče, deloma kot …

DON JUAN: Norišnica!

ERNESTO: Tako je! In ta skrivnost …

DON JUAN: To je strašno, don Ernesto, strašno …

ERNESTO: Saj ga sam poprej nisem poznal … Seznanila sta se in se poročila, ko sem bil v Ameriki in ko sem se vrnil, sem naletel na tega … blazneža …

DON JUAN: Tako je! Vaš svak; mož uboge Laure, je čisto zblaznel.

ERNESTO: To sem takoj opazil; toda … kaj pa ona?

DON JUAN: Ona? Nalezla se je blaznosti. Veže in ločuje ju skupna groza …

ERNESTO: Ločuje?

DON JUAN: Da; saj od tistega skrivnostnega dne, ko je zblaznel, ne spita več v isti postelji. Sam spi in se zaklepa v svojo sobo, da bi nihče ne mogel slišati, kar govori v sanjah. In samega sebe imenuje »drugi«. Ko ga ona, njegova žena, pokliče po imenu, Cosme, ji odgovori: »Ne, ampak drugi.« Najhuje pa je, da ona, Laura, na videz ne pripisuje nobenega pomena tej čudni obsedenosti in zdi se, kot da bi tole o drugem ne imelo zanjo v bistvu nobenega skritega pomena. Sam sem ju spoznal, šele ko sta se, kot novoporočenca, preselila sem. Sprva sta se dobro razumela in sta živela urejeno, kot mož in žena; ampak od dne, ko se je ona, Laura, vrnila z nekega potovanja, je blaznost vstopila v tole hišo. In blaznost, zaradi katere še sam blaznim, se imenuje … drugi!

ERNESTO: Kaj pa ona?

DON JUAN: Ona? Ali se pretvarja, da ne vidi, kaj se dogaja, ali pa tega ne vidi.

ERNESTO: Kako dolgo pa že tole traja?

DON JUAN: Dober mesec. Počasi se je kotilo; izbruhnilo pa je pred kratkim. Toda tamle prihaja in vi, njen brat, boste lahko pretresli bolje od mene. (Medtem ko vstaja, vstopi LAURA). Sama z bratom vaju puščam, da se bosta lahko pomenila.

 

Drugi prizor

 

ERNESTO IN LAURA

ERNESTO: Glej, Laurita: pogovoril sem z vašim zdravnikom, kajti tule čutimo neko skrivnost, neko strahoto, kakor pravi sam. Kaj se dogaja?

LAURA: (prestrašena gleda za seboj) Ne vem …

ERNESTO: (zgrabi jo za roko) Kaj se dogaja? Zakaj se tvoj mož zaklepa, in prenočuje sam? Zakaj noče, da bi ga zasačili, ko spi in sanja? Zakaj? In kaj je tole s temle drugim? Kdo ali kaj je »drugi«?

LAURA: Joj, Ernesto. Ernesto. Zagotovo je moj ubogi mož zblaznel, preganja pa ga tisti, ki mu sam pravi »drugi«. To je usodna obsedenost; tak je kot obsedenec, ki ga je obsedel vrag, kot da bi tale drugi bil njegov demon zaščitnik… Nekajkrat sem ga zalotila – kar ni lahko –, ko je hotel oditi od sebe k drugemu. Dal je zakriti vsa ogledala v hiši, ko me je nekoč zasačil, da sem se ogledovala v žepnem zrcalcu, ki ga navadno uporabljam …

ERNESTO: Seveda! Ogledalo je pač nujni pripomoček za žensko.

LAURA: Samo tega se je torej manjkalo. In vendar mi je zavpil »Ne glej vanj. Ne išči druge!«

ERNESTO: In zakaj ne gre iz svojega skrivališča ven, da bi se razvedril? Ves čas zaklenjen …

LAURA: Pravi, da se mu vsi ljudje zdijo ogledala in da ne mara ostati sam s seboj …

ERNESTO: Kaj pa bere?

LAURA: Ne, to ni v zvezi z branjem  

ERNESTO: Res?

LAURA: Ne! To ni kihotovska norost; ne poraja se iz branja, iz knjig …

ERNESTO: Ali veš še kaj?

LAURA: Ničesar drugega nočem vedeti.

ERNESTO: Toda tako ni mogoče živeti, treba je izvedeti resnico. Nočem te na milost in nemilost prepustiti norcu. Bil bi sposoben tudi …

LAURA: To pa ne, Ernesto, to pa ne …

ERNESTO: Kdo ve? Toda resnično mi povej, kar veš … Vprašam te in se sprašujem, da mi poveš resnico, kajti tule slutim nekaj več od blaznosti. Se pravi, da je on, tvoj mož, Cosme, očitno nor, in to povsem, kljub temu, da razmišlja, ali bolje: ker preveč razmišlja; vendar ima njegova blaznost vzrok, izvor, in ti, njegova žena, moraš vedeti zanj …

LAURA: Te bolezni …

ERNESTO: No, no, ti veš, zakaj je izbruhnila in kaj se je pripetilo na tisti dan, ki ga don Juan imenuje usodnega …

LAURA: Kateri dan?

ERNESTO: Dan, ko si bila ti odsotna in na potovanju, on pa tule, sam s seboj, ko je izbruhnila norost …

LAURA: Toda mene ni bilo tu …

ERNESTO: Toda ko si se vrnila in ga srečala, si morala videti, kaj se je zgodilo. Taka blaznost se ne pojavi nenadoma in brez povoda – in to ne glede na vzrok. Kaj bi se lahko bilo primerilo tistega usodnega dne?

LAURA: Ne plaši me več in njega vprašaj, tule gre.

 

Tretji prizor

 

OSTALI IN DRUGI

DRUGI: (vstopi) Kaj me je treba vprašati, Laura?

ERNESTO: Tebe, Cosme …

DRUGI: Ne, ampak drugi!

LAURA: Moj brat bi te rad nekaj vprašal, ker te ni poznal …

ERNESTO: In tudi ne trdim, da ga poznam … Drugega, pa tudi ne samega sebe.

LAURA: Rad bi te povprašal o skrivnosti tele hiše …

DRUGI: O moji?

ERNESTO: Da, o tvoji skrivnosti in o usodnem dnevu, ko tvoje žene ni bilo in si bil ti tule zaprt z …

DRUGI: Z drugim!

ERNESTO: Zapadel si tej čudaški obsedenosti. In prosim te, Cosme, da pustiš drugega in nas ne mučiš več z njim …

DRUGI: Da bi ga pustil? To je lahko reči …

ERNESTO: Dobro, potem se pa enkrat izbruhaj vse in odloži to breme!

DRUGI: (sprehaja se brez besed, spremljajoč ostale s pogledom, kot da bi se pogovarjal sam s seboj) Torej: da, če bom vztrajal, bo tale, ki me žre odznotraj, planil ven, nedvomno bom glasno zavpil v budnosti, kar govorim v snu, ko se zaklenem spat, izbruhnil bom to. In ti, Ernesto, boš prvi, ki bo to izvedel. Laura, odidi!

LAURA: Toda …

DRUGI: Rekel sem: odidi! Odidi! Ti si tista, ki ne sme izvedeti. Pa čeprav … mogoče veš?

LAURA: Jaz? Tvoja Laura …

DRUGI: Moja Laura živi, kot da bi živela z mrličem. Pojdi, da ugotovim, ali z izpovedjo tvojemu bratu lahko zaživim novo življenje, vstanem od mrtvih. Pojdi! Rekel sem: odidi! Pojdi, pojdi!

(LAURA odide)

 

Četrti prizor

 

DRUGI IN ERNESTO. DRUGI stopi do vrat, jih zaklene odznotraj s ključem in se zazre vanja. Stopi do ERNESTA in ga povabi, naj mu sede nasproti v usnjen naslanjač, ločuje ju mizica. Sede, nasloni komolce na mizico, glavo pa v dlani in reče:

DRUGI: Prisluhni torej moji izpovedi … Ne, ne razburjaj se …

ERNESTO: Čisto miren sem …

DRUGI: Ljudi je zelo strah, da bi ostali sami z nekom, ki ga imajo za blazneža, to je vedno nevarno, prav tako, kot jih je strah stopiti ponoči same na pokopališče. Blaznež, si mislijo, je kot mrlič. In prav imajo, kajti blaznež nosi v sebi mrliča …

ERNESTO: Zaključi!

DRUGI: Pa saj še niti začel nisem! …

ERNESTO: Potem pa začni!

DRUGI: Začenjam! Odtlej je minilo …, ne spominjam se … Tvoja sestra, moja žena, je odšla urejat neke družinske zadeve, pustil sem jo, da je odpotovala brez mene, ker sem hotel ostati sam, pregledati stare papirje, da bi podoživel stare čase, si pognojil spomin … Hotel sem narediti obračun, hotel sem se pomiriti sam s seboj. In nekega večera, ko sem bil tule, kjer sem zdaj … toda: ali sem tukaj?

ERNESTO: Pomiri se, Cosme.

DRUGI: Drugi! Drugi!

ERNESTO: Pomiri se, z menoj si …

DRUGI: S teboj? S seboj? Bil sem torej tu, kot sem dejal, tule s seboj, ko so mi najavili drugega in videl sem samega sebe, kako sem tamle vstopil, skozi tista vrata … Ne, ne razburjaj se in ne boj se. Za vsak primer pa vzemi ključ (izroči mu ga). Ah, toda reci, ali imaš pri sebi kakšno zrcalce, da bi si pristrigel lase in pogladil brado …

ERNESTO: Da, imam ga (izvleče ga in mu ga izroči).

DRUGI: Zrcalo in ključ ne moreta ostati skupaj (razbije zrcalo in ga odvrže).

ERNESTO: Torej nadaljuj, saj me …

DRUGI: Ne boj se. Videl sem se vstopiti, kot da bi se oddvojil od ogledala in videl sem se usesti tule, kjer si ti … Ne čudi se, ne; ne sanja se ti … ti si, ti sam … Videl sem se vstopiti in drugi …, jaz …, postavil se je tja, kjer sem, kjer si … (ERNESTO se zgane). Obmiroval je ter gledal moje oči in se opazoval v mojih očeh (ERNESTO nemirno povesi pogled). In tedaj sem začutil, da se mi je otajala zavest, duša; pričel sem živeti, ali bolje, odživljati se, nazaj, nazaj v času, kakor film, ki ga vzvratno zavrtiš … Zaživel sem vzvratno, proti preteklosti, nazaj, umikajoč se … In moje življenje se mi je prikazalo pred očmi in spet sem bil star dvajset let, deset, pet, in bil sem otrok – otrok! – in ko sem na svojih svetih ustnicah dojenčka zaznal okus svetega materinega mleka …, sem se odrodil …, umrl sem … Umrl sem, ko sem dospel do svojega rojstva, do rojstva vseh …

ERNESTO: (poskuša vstati) Odpočij si!

DRUGI: Počivati? Naj si že odpočijem? Mar nisi dejal, naj odvržem svoje breme? In kako naj si odpočijem, ne da bi se razbremenil? Ne, ne vstajaj …, spet sedi in pazi na ključ. Nemočen sem. Ali pa te boli muči tistole z zrcalcem?

ERNESTO: Gre za to, da …

DRUGI: Da, gre za to, da je nevarno ostati zaprt z blaznežem, z mrličem – za to gre, mar ne? Ampak poslušaj …

ERNESTO: Torej nadaljuj.

DRUGI: Nenadoma se mi je vrnila zavest in oživel sem; vendar tamle je sedel, kjer ti sediš, in tudi tule, kjer sem jaz, je sedelo moje truplo … Tule, natanko na tem naslanjaču, tule je bilo moje truplo …, tule …, tule je! Jaz sem truplo, jaz sem mrlič! Tu je bilo …, modrikasto … (zatisne si oči). Še sedaj se vidim! Vse je zame ogledalo! Še sedaj se vidim! Tu je bilo, modrikasto, gledalo me je s svojimi mrtvimi očmi večnosti, s svojimi očmi, v katerih je ostal, kot na tragičnem posnetku, prizor moje smrti … in to za vedno … za vedno …

ERNESTO: Toda odpočij si, človek, odpočij si!

DRUGI: Ah, ne, nikoli …, nikoli …, ne bom mogel počivati, niti po smrti. Zagrabil sem ga in – kako težak je bil! Kako je težak! Odnesel sem ga tja, v neko klet, tja sem ga zaklenil in tam ga imam zaklenjenega …

ERNESTO: Dobro …

DRUGI: Nič dobrega ni v tem! Kajti ta hip boš šel z menoj, v tisto klet, da ti pokažem truplo drugega, ki je umrl tu! … Tam spodaj je, v temi, umira v temi …

ERNESTO: Toda, Cosme! …

DRUGI: Pridi, človek, pridi in ne boj se mrliča: pridi … Šel bom jaz spredaj in ti za menoj, če pa imaš pri sebi orožje, pomeri vame …

ERNESTO: Ne govori teh reči …

DRUGI: Govoriti? Bah, govoriti! … Strašno je storiti …,storiti… Pridi in poglej mrliča drugega … Jaz grem naprej spredaj …

(Odideta in oder ostane prazen. Nenadoma se nekdo oglasi za vrati. Zunaj je slišati LAURIN glas)

LAURA: Cosme! Cosme! Cosme! Odpri (Tišina) Cosme! Cosme! Cosme! Odpri!

DOJILJA: Zakaj sta se zaklenila? Cosme, sin!

LAURA: Nikogar ne slišim … Kje sta?

DOJILJA: Nič se ne boj, Ernesto je z njim …

LAURA: Ernesto! Ernesto! Ernesto! Treba bo vlomiti vrata …

DOJILJA: Počakaj. Cosme, sin!

LAURA: Cosme! Ernesto!

DOJILJA:Česa pa te je strah?

LAURA: Ne vem; toda še nikoli me ni bilo tako strah … Cosme! Cosme!

DOJILJA: Cosme, sin moj, odpri.

LAURA: Cosme, odpri nama, ne zaklepaj se tako, odpri!

DRUGI: (Vstopi, za njim ERNESTO, ves zgrožen) Že grem! Že grem, odpri, Ernesto!

ERNESTO: Že greva! (ERNESTO odpre vrata, ne da bi umaknil pogleda od drugega)

LAURA: (vstopi) Ah! Hvala Bogu! Ti si!

DRUGI: Kaj hočeš, Laura? Kaj hočeš od mene?

LAURA: Ti?

DRUGI: Da, jaz …, jaz, isti.

ERNESTO: (LAURI, pokaže na drugega s ključem) Tule te puščam z njim, s svojim možem, ker se moram pogovoriti z dojiljo. (Potegne jo na stran) Katera je skrivnost te hiše?

DOJILJA: V vseh …

ERNESTO: Kaj pa truplo, ki se suši v mračni kleti in, kolikor je mogoče razbrati, je videti, kot da je Cosmejevo?

DOJILJA: Ubogi sin!

ERNESTO: Čigavo je?

DOJILJA: Seveda, zdaj si še ti, kakor njegova žena, nalezel njegove blaznosti …

ERNESTO: Toda videl sem ga, s temile očmi sem ga videl, kako je grizel zemljo … Pokazal mi ga je v soju svečice, obrnil mu je obraz … Tu je neka skrivnost.

DOJILJA: Pusti skrivnostim, da se prav tako posušijo.

ERNESTO: Morda celo zločin …

DOJILJA: Pusti zločinom, naj strohnijo. Uboga moja otroka! Toda mrliča v temi kleti ne omenjaj ubogi Laurici. Ničesar ne sme vedeti o tem …

ERNESTO: Toda to je treba razjasniti …

DOJILJA: Toda brez njene vednosti … Pojdi in pomiri jo, ker ne vem dobro, zakaj se ji je zaostril strah … Ne vem, kaj hoče, strah jo je lastnega moža … Pojdi in pomiri jo … (DRUGEMU) Poslušaj, sin, pridi …

(DRUGI zapusti LAURO z ERNESTOM in odide k DOJILJI)

DOJILJA: Toda, sin, kaj si storil?

DRUGI: Dojilja!

DOJILJA: Kaj si naredil s seboj?

DRUGI: Kaj je storil z menoj, boš rekla …

ERNESTO: (LAURI) Ne sprašuj – zakaj mi nisi povedala vsega …, vsega, kar se godi v tej hiši?

LAURA: Kaj se godi?

ERNESTO: Ničesar mi nisi povedala o drugem, Laura.

LAURA: Tudi ti? Z njim?

ERNESTO: Ne vem, kdo je tvoj mož.

LAURA: Tudi jaz ne …

ERNESTO: Kako si ga spoznala? Kako si se poročila z njim?

LAURA: Povedala ti bom; ampak zdaj me pusti. Cosmeja se bojim kakor nikdar doslej. Ko se je zaklenil s teboj in mi rekel: ”Odidi”, sem mu videla v dno duše. Poglej ga, zdi se, kot da bi s pogledom prebadal tla, medtem ko posluša dojiljo.

ERNESTO: Da, vidi skozi tla.

DOJILJA: Sumila sem …, uganila sem … Uganila sem, da, usodnega dne, brala sem ti v očeh …

DRUGI: V očeh mrliča …

DOJILJA: Uganila sem, kar si naredil z …

DRUGI: Ne imenuj ga! Jaz sem drugi! In ti, dojilja, nič več ne veš, kdo sem … pozabila, mar ne?
DOJILJA: Da, pozabila sem! In ti odpustila!

DRUGI: Kaj pa drugemu?

DOJILJA: Odpustila sem tudi drugemu. Obema sem odpustila.

DRUGI: Mati! Ampak tile – mar bodo izvedeli?

ERNESTO: (DRUGEMU) Zdaj se tule začenja novo življenje.

DRUGI: Druga smrt, si hotel reči.

ERNESTO: Treba je razsvetliti, očistiti to hišo … Luč! Luč!

DRUGI: Luč? Čemu luč?

ERNESTO: Da bi se videli, da bi vsi videli drug drugega.

DOJILJA: Bolje je, da se ne vidimo …

DRUGI: Videti drug drugega pomeni umirati, dojilja. Ali pa se ubijati. Toda treba je živeti, pa čeprav v temi. Bolje, da v temi.

DOJILJA: Zdaj pa moraš biti ti sam in se rešiti.

(Zastor)

 

 

DRUGO DEJANJE

 

Prvi prizor

 

ERNESTO, LAURA IN DOJILJA

ERNESTO: Torej, dojilja: resnico, vso resnico.

DOJILJA: Vso resnico? Nihče je ne more prenesti. Sama nočem vedeti ničesar; vse sem pozabila; nikogar ne poznam. Oba sta mi bila kakor sinova … Enega sem vzredila jaz, drugega, njuna mati; toda kot mati sem ju ljubila jaz, dojilja. Oba …

ERNESTO: Kako to mislite – oba?

DOJILJA: Oba brata dvojčka, Cosmeja  in Damiana.

ERNESTO: Kaj to pomeni, Laura?

DOJILJA: Da, naj vam vaša sestra pove. Ne maram tega še enkrat poslušati. Odhajam (posebej ERNESTU) Ampak o drugem … niti besedice.

 

Drugi prizor

 

ERNESTO IN LAURA

ERNESTO: Kaj je to?

LAURA: Povedala ti bom … Ko sem prišla v Renado z najinim očetom – naj mu bo Bog milostljiv! –, sem se seznanila z dvema bratoma dvojčkoma, Cosmejem in Damiánom Redondom, ki sta si bila tako podobna, da ju ni bilo mogoče razlikovati. Oba sta bila očarljiva! Strastno sta se zaljubila vame, odtod pa se je zaradi ljubosumja porodilo silno sovraštvo med njima, bratovsko in očarljivo sovraštvo. Ker nisem mogla ločiti med njima – ni zunanjega znaka, ki bi ju ločeval –, ni bilo razloga, da bi bolj ljubila enega kot drugega, če pa bi se še poročila z enim, bi obstajala nevarnost, da bi drugi ostal nekje v bližini …

ERNESTO: Lahko bi zavrnila oba!

LAURA: Nemogoče! Osvojila sta me! Dvorila sta mi kot obsedena. Krčevito sta se borila. Neizrekljivo sta se začela sovražiti. Na koncu sem se zbala, vsi so se tega bali, da bi ubila drug drugega, da bi zagrešila vzajemni samomor. Mene pa sta nravstveno mrcvarila. Nisem se jima mogla upirati.  Tako pa sta me ugnala s svojim besnilom …

ERNESTO: Kateri izmed obeh?

LAURA: Oba …, eden …, drugi. Sklenila sta, da bo tisti, ki se ne bo poročil z menoj, odšel. Nisem prisostvovala trenutku odločitve. Groza me je bilo, kadar sem ju videla skupaj. Mislim, da je bil strašen prizor …

ERNESTO: Ne, hladen in vražje spokojen …

LAURA: Ne vem, nisem izvedela, nisem hotela vedeti, kako sta se odločila. Za vedno sta se morala ločiti … Poročila sem se s tistim, ki je ostal s temle, s Cosmejem …

ERNESTO: Ampak, ali … je tole Cosme?

LAURA: Seveda, kdo pa drug?

ERNESTO: Drugi, kakor pravi sam …

LAURA: Kdo? Damián? Kakšna ideja!

ERNESTO: Pomiri se!

LAURA: Toda lahko bi znorela … Marsikdo bi rekel, da si ti že znorel … Sumiti, da tale, moj, je drugi …

ERNESTO: Nadaljuj!

LAURA: Poročila sem se s Cosmejem in Damián je odšel. Čez nekaj časa mi je umrl oče in njegova smrt ni bila brez zveze s srčnimi ranami, ki sta mu jih prizadejala moja dva zblaznela snubca … Nekoliko zatem nama je Damián pisal, da se misli poročiti. Razveselilo me je, saj se mi je razblinil strah, da bi se bil lahko kdaj vrnil … Cosme je šel na bratovo svatbo …

ERNESTO: Kaj pa ti?

LAURA: Jaz ne, nisem hotela, nisem smela, jaz ga nisem več videla …

ERNESTO: Katerega od dveh?

LAURA: Damiána, vendar! Potem pa se je zmešalo mojemu možu, ko me ni bilo tu. Ko sem se vrnila, sem našla drugega!

ERNESTO: Kakor si sam pravi … Morda pa se je vrnil …

LAURA: Drugi …, da!

ERNESTO: Damián?

LAURA: Ne Damián …, drugi!

DOJILIJA (vstopi): Laura, tule je neka gospa, ki bi te rada videla … Zelo je razburjena … Jo spustim noter?

LAURA: Naj vstopi! Ti pa ostani, Ernesto.

(DOJILJA odide)

 

Tretji prizor

 

ERNESTO, LAURA in DAMIANA

DAMIANA: (vstopi) Ste vi Laura, žena Cosmeja Redonda?

LAURA: Jaz sem. Tole pa je moj brat Ernesto.

DAMIANA: Jaz pa sem Damiana, Damiánova žena, tvojega svaka,  prišla pa sem, da bi izvedela, kaj ste storili z mojim …

LAURA: Kaj sem jaz storila s tvojim? Jaz?

DAMIANA: Pred približno mesecem dni mi je dejal, da gre obiskat svojega brata, tvojega Cosmeja; da gre obiskat vas in ker mi ni pisal, sem pisala Cosmeju in ga vprašala po njem, a nisem prejela odgovora … In še enkrat, in še enkrat, in … nič! Zdaj pa sem prišla, da bi mi povedal, kaj je storil s svojim bratom …

DAMIANA: Tvoj mož … Ali kaj si naredila z mojim? …

LAURA: Jaz?

DAMIANA: Da, ti. Vsekakor – kaj sta storila ti in tvoj mož z mojim.

LAURA: S tvojim?

DAMIANA: Da, z mojim! Kaj sta storila z mojim …?

LAURA: Toda jaz …

DAMIANA: Kje ga imate?

LAURA: Kje ga imamo? Jaz?

DAMIANA: Jaz …, jaz …, jaz …, nadaljuj! Kje ga imate?

LAURA: Toda …

DAMIANA: Pokliči svojega moža, ali kogar pač je …, pokliči ga, da mi pove, kaj je storil z mojim … Pokliči ga!

LAURA: Toda ne povzdiguj glasu tako …

DAMIANA: Da, kričala bom … Pokliči ga, sem rekla, pokliči ga. In daj mi mojega!

 

Četrti prizor

 

OMENJENI in DRUGI. DRUGI počasi vstopi. DAMIANA ga objame, ampak on se umakne, pogleda lastne roke in si nato z njimi pokrije oči in zmaje z glavo v znamenje zanikanja.

DAMIANA: Damián!

LAURA: Ne, to je Cosme!

DRUGI: Jaz? Drugi! To sem že povedal: drugi!

LAURA: (pohiti k njemu, da bi ga ubranila) Ampak ti si Cosme, moj Cosme …

DRUGI: Drugi, sem rekel! Drugi drugega! Sta že tu, zverinski coprnici? Me preganjata? Me mučita? Se mi maščujeta? Maščujeta drugega? Sta že tu, zverinski coprnici? Ti, Laura …, ti, Damiana …

DAMIANA: Toda kje je moj Damián?

ERNESTO: Vaš Damián, gospa, ali drugi, tvoj Cosme, Laura, je mrtev in zaklenjen v temni kleti: (DRUGEMU) morilec! Bratomorilec!

DRUGI: (prekriža roke) Jaz? Jaz, morilec? Toda, kdo sem jaz? Kdo je morilec? Kdo je umorjenec? Kdo je rabelj? Kdo je žrtev? Kdo je Kajn? Kdo je Abel? Kdo sem jaz? Cosme ali Damián? Da, izbruhnila je skrivnost, orazumljena je bila norost, osvetljena je bila senca. Brata dvojčka, ki sta kot Izaija in Jakob, sta se borila že v materinem trebuhu, z bratskim sovraštvom, ki je bilo demonska ljubezen, brata sta se srečala … Bil je večer, pravkar je sonce zašlo, ko se stapljajo sence in zelenje na polju počrneva … Sovraži svojega brata, kakor sovražiš samega sebe! In polna sovraštva do samega sebe, v želji, da bi se medsebojno samomorila, za neko žensko …, sta se spopadla … In prvi je začutil, da je v njegovih dlaneh, zamrznjenih od groze, ledenel vrat drugega … In –  zazrl se je v mrtve oči brata, da bi se uzrl mrtvega v njih … Sence prihajajoče noči so ovile bolečino drugega … Bog je umolknil … In še vedno molči! Kdo je mrlič? Kdo je bolj mrtev? Kdo je morilec?

ERNESTO: Ti si morilec, rabelj, ti! Tisti večer je brat prišel k tebi na obisk, spopadla sta se, gotovo zaradi ljubosumja in umoril si svojega brata …

DRUGI: Točno tako! Ampak v silobranu. Toda, kdo sem jaz?

ERNESTO: Ti? Kajn!

DRUGI: Kajn! Kajn! Kajn! Vsako noč si to ponavljam v sanjah, zato tudi spim sam, zaklenjen in daleč od drugih. Da me ne bi slišali … da ne bi slišal samega sebe! Ubogi Kajn! Ubogi Kajn! Toda obenem si dopovedujem, da če ne bi Kajn umoril Abela, bi Abel umoril Kajna … Bilo je usojeno! Že ko sva bila otroka v šoli, sva se šalila in sva se spraševala: »Kdo je umoril Kajna?« In tedaj se je vprašani zgrudil in odgovarjal: »Njegov brat Abel.« In tako je tudi bilo. Toda kakorkoli že: ali smo Kajn, ker smo ubili brata, ali ubijamo, da bi bili Kajn?

ERNESTO: To se pravi, da …

DRUGI: To se pravi, da kdorkoli od obeh, prvi …

ERNESTO: Da!

DRUGI: Če bi prvi ne umoril drugega, bi drugi umoril prvega.

ERNESTO: In ti?

DRUGI: Jaz? Prvi in drugi, Kajn in Abel, rabelj in žrtev.

 

Peti prizor

 

OMENJENI, DOJILJA in DON JUAN

DOJILJA: (vstopi z DON JUANOM) Kako smo ugotovili, kaj se dogaja …

DAMIANA: Dojilja …

DOJILJA: Počakaj, Damiana. Ugotovila sem, kaj se godi in zdaj vidim, da se skrivnost razgrinja – a se ne razjasni –, izdala sem don Juana, kajti to je treba prikriti, treba je zakopati tu …

ERNESTO: Tisti, ki je zakopan, je drugi.

DRUGI: Ne, jaz sem!

DOJILJA: Glejte, don Juan: eden od mojih sinov – saj je toliko moj tisti, ki sem ga vzredila, kakor drugi, čeprav nisem rodila nobenega od obeh –, eden od mojih sinov je umoril drugega, zdi se, da je tamle spodaj, zagreben ali tako nekako, in to je treba urediti, don Juan. Med nami, med nami šestimi moramo zagrebsti v tole hišo to skrivnost, ne sme izstopiti iz nje, ne sme se izvedeti kje zunaj, svet ne sme vedeti. In vam, don Juan, ni treba ničesar potrditi. Kot da bi se nič ne vedelo o … izginulem. Ubogi moj sin!

DAMIANA: Še vedno manjka sin …, moj!

DON JUAN: Kateri sin, gospa?

DOJILJA: Eden ali drugi!

DON JUAN: Toda vi ste ju razlikovali, ju razlikujete …

DOJILJA: Zdaj nič več, saj sta eden …

DON JUAN: Toda mrtvi …

DOJILJA: Mrtva sta oba …

DRUGI: Tako je in tako bo!

DON JUAN: Bolje, da, prikriti. Se pravi, če vdova …

ERNESTO: Kdo je to?

DRUGI: Zakaj molčita? Katera izmed vaju se bo proglasila za vdovo? Želita biti vdove obe? Ali obe moji ženi? Koga želita? Mrtvega ali drugega, še bolj mrtvega? Toda, joj, vedve hočeta morilca, Kajna, gotovo iz sočutja, ubogi Kajn! Toda povem vama, da je tudi Abel vreden sočutja, ubogi Abel!

ERNESTO: Pustimo ju z njuno vestjo. In zdaj (DAMIANI), gospa,  ostanite v naši hiši…, ali vaši … in počakajte, da se vse razjasni. Toda najprej pojdite z mano v klet, da vam pokažem … drugega.

(ERNESTO, LAURA, DAMIAN in DON JUAN odidejo)

 

Šesti prizor

 

DRUGI in DOJILJA

DOJILJA: Toda sin moj, sin moj, kaj si storil svojemu bratu?

DRUGI: (jokaje) Nosim ga v sebi, mrtvega, dojilja. Ubija me …, ubija me …, ubija me … Tega ne morem več prenesti … Abel je neizprosen, dojilja, Abel ne pozna odpuščanja. Abel je zloben! Da, da; če ga ne bi bil Kajn ubil, bi bil on ubil Kajna. In ubija ga …, ubija me Abel. Abel, kaj počneš s svojim bratom? Tisti, ki postane žrtev, je prav tako slab kakor tisti, ki postane rabelj. Postati žrtev je vražje maščevanje. Joj, dojilja!

DOJILJA: Glej …

DRUGI: (ji zamaši usta) Že sem ti dejal, da ga ne imenuj …

DOJILJA: Toda povej mi tule, na uho srca … Če sem nanj pozabila, sem pač pozabila! … Ti si bil, ti boš zame oba. Kajti oba sta eden. Žrtev in rabelj. To je vseeno. Prvi je drugi!

DRUGI: To, dojilja, je sveta resnica. Vsi smo eden.

DOJILJA: Pridi sem (nasloni si ga na prsi). Se spominjaš, ko še nista bili izsušeni? Ko si iz njiju pil življenje? Včasih sva si vaju zamenjala z vajino materjo, oba sta sesala moji dojki, oba njene … Zamenjavali sva si vaju in jaz sem vaju izmenjavala na različni dojki. Enkrat na tej strani, na strani srca; drugič na drugi …

DRUGI: Enkrat na strani jeter!

DOJILJA: In zdaj … sta suhi.

DRUGI: Še bolj sta suhi dojki matere, ki naju je redila!

DOJILJA: Sta že zemlja …

DRUGI: In zemlja je drugi … in zemlja jaz …

DOJILJA: Zakaj si ga sovražil, sin moj?

DRUGI: Že kot otrok sem trpel, ker sem se videl zunaj samega sebe …, nisem mogel prenašati tistega ogledala … nisem prenesel pogleda nase zunaj sebe … Pot, ki vodi do sovraštva samega sebe, je, da se vidiš zunaj sebe, da se vidiš kot drugi … Tista strašna tekmovalnost, kdo bo bolje znal učno snov! In če je oba nisva znala, je priznanje dobil on … Razlikovati naju po imenu, zaradi nekega traku, zaradi neke obleke! … Biti ime! On me je naučil sovraštva do njega samega …

DOJILJA: Toda bil je dober …

DRUGI: Drug drugega sva naredila slabega … Ko nekdo ni vedno nekdo, postane slab … Če hočeš postati zloben, moraš neprestano imeti ogledalo pred seboj, kaj šele, če imaš živo ogledalo, ki diha …

DOJILJA: Nato pa … ženska! …

DRUGI: Ženski, dojilja, ženski …, ena in druga, zapeljana in zapeljivka …

DOJILJA: Živimo v prsti …

DRUGI: V skrivnosti, dojilja, v skrivnosti … In ti z mojo materjo si naju naučila moliti … Vse podvojeno … Tudi Bog je podvojen! …

DOJILJA: Podvojen? Bog?

DRUGI: Njegovo drugo ime je Usoda!

DOJILJA: Usojenost!

DRUGI: To je nekaj drugega … Žena Usode … Tudi Bog je drugi!

DOJILJA: Le kaj si storil s svojo glavo, sin moj!

DRUGI: Ne, pač pa kaj je storil z njo on, Bog, usoda, drugi v nebesih. In ne glavo, ne! … Srce! Razpočil se bom! In srce je iz zemlje!

DOJILJA: Sprijazni se!

DRUGI: Spominjam se, dojilja, ko sva on in jaz, oba skupaj, živela Ojdipovo tragedijo, veliki poizvedovalec, božanski detektiv – to bi bila predstava za Grand Guignol, nesmiselna in to je najbolj bistvena resnica življenja. Tudi on se je moral sprijazniti …

DOJILJA: Potem se pa sprijazni!

DRUGI: Toda – kaj pa onidve? Kaj pa furiji? Ti furiji, s katerima me preganja in me muči Usoda, moja, moja Usoda in Usoda drugega? Ti furiji Usodnosti, ti dve vdovi …, ti dve osvobojeni furiji?

DOJILJA: Pomiriti ju moraš!

DAMIANA: (odznotraj) Dajte mi mojega!

DRUGI: Njenega?

DAMIANA: (enako) Dajte mi mojega!

DRUGI: Kateri je njen, dojilja?

DOJILJA: Mar ti to veš?

DRUGI: Jaz? Jaz ne vem, kdo sem …

DAMIANA: (enako) Dajte mi očeta!

DRUGI: Očeta? Ne vem, kateri sem …

DOJILJA: Jaz še manj …

(zastor)

 

 

TRETJE DEJANJE

    

Prvi prizor

 

DRUGI. V ozadju odra lunin odsvit v ogledalu in celo telo za špansko steno; DRUGI poveša glavo in se sprehaja ter krili z rokami, kot da bi se pogovarjal sam s seboj, vse dokler se ne odloči, umakne špansko steno in obstane pred ogledalom, prekriža roke na prsih ter se za hip zamakne v lastno podobo. Prekrije si obraz z dlanmi, se zagleda vanje, nato iztegne roke do zrcalne podobe, kot da bi jo hotel zagrabiti za goltanec, toda kakor hitro uzre roke, ki se mu približujejo, jih obrne proti sebi, proti lastnemu vratu, kot da bi se hotel zadaviti, nato v silni tesnobi pade na kolena pred ogledalom in nasloni glavo na steklo, gleda v tla ter prične ihteti.

 

Drugi prizor

 

DRUGI in LAURA. Tisti hip se prikaže LAURA, ki obstane in ga opazuje, se po prstih približa njegovemu hrbtu in mu položi roko na ramo.

DRUGI: (se vznemirjeno ozre) Kdo?

LAURA: Jaz, tvoja Laura.

DRUGI: Ti …, moja …, moja kaj? … Moja …

LAURA: Da, tvoja Laura!

DRUGI: Ti, moja žena?

LAURA: Da, mar nisi ti moj?

DRUGI: Moj? Moj …, ne! Da, … Moj morilec! In ne vem, ali sem bil morilec ali samomorilec.

LAURA: Ne misli na to, pusti mrliča in …

DRUGI: Kdo je mrlič? Tvoj brat je postal moj ječar, dokler to ne bo razjasnjeno. Toda jaz …

LAURA: (medtem ko ga dviga s tal) Najprej pusti ogledalo in ne muči se tako … Ne glej, ne glej …

DRUGI: (medtem ko vstaja) Mrliča!

LAURA: (pobere zagrinjalo in spet pokrije ogledalo. Odvede DRUGEGA do naslanjača in ga posede vanj) Ne glej se spet  … ne ubijaj se tako … živi, živi, živi … Jaz dobro vem, kdo si …

DRUGI: Saj vidiš, tvoj brat, Ernesto, moj svak …

LAURA: Tvoj svak? Potemtakem sem tvoja žena?

DRUGI: Pomisli, če bi jaz bil …

LAURA: Ampak ti si …

DRUGI: Drugi, to sem ti že povedal. Tvoj brat je postal moj ječar, moj paznik, dokler se to ne razjasni. Toda jaz …

LAURA: Ti …, dobro vem, da si … Tega ne smem vedeti. Jaz sem tvoja …

DRUGI: Naj bom kdorkoli …

LAURA: Daj, bodi kdorkoli, saj … (se mu privije v naročje, dobrikajoč se, medtem ko jo on poljubi na glavo). Glej, odkar sem prejela tvoj prvi poljub po … dogodku …

DRUGI: Po umoru … Izgovori to besedo!

LAURA: Po tistem, kar vem, da si moral storiti v samoobrambi.

DRUGI: Vsak umor je storjen v samoobrambi. Vsak morilec mori v obrambi. V obrambi pred samim sabo …

LAURA: Pusti ta razglabljanja in pridi …

DRUGI: Da, k tebi. Ti hočeš, da pozabim.

LAURA: Seveda!

DRUGI: In vendar ne morem pozabiti …

LAURA: Odkar sem prejela tvoj prvi poljub, Damián.

DRUGI: (jo odrine) Ej, nisem Damián …, nisem Cosme, to sem ti že povedal …

LAURA: (se mu spet približa) Ne, če me ne varaš … če te poznam … Tisti poljub je imel priokus po krvi in vem, da si ga ubil …

DRUGI: Zaradi tebe, mar ne?

LAURA: Da, zaradi mene!

DRUGI: Ne poznam te, kdo si?

LAURA: Laura, tvoja Laura …

DRUGI: Moja Laura! Vendar čigava?

LAURA: Od kogarkoli od obeh … Tvoja!

DRUGI: Kar hočeš vedeti, je, kakšen okus imajo poljubi drugega, hočeš Kajna in ne Abela, ki ga je ubil …

LAURA: Zaradi mene!

DRUGI: In če bi bil tvoj tisti, ki je umoril moža druge, da bi užival z njo?

LAURA: Nemogoče! Nemogoče! Čeprav … ne vem …

DRUGI: Kaj pa veš! Ko bi vedela, zaljubljena ženska … Potemtakem si bila zaljubljena v Damiána, ne v Cosmeja, ne v svojega Cosmeja? Daj, odgovori. Bila si zaljubljena v moža druge? Odgovori, Laura!

LAURA: Jaz … vate!

DRUGI: Povej, ko si prišla v Renado, sva te prosila, skoraj terjala sva ljubezen – v koga si se zaljubila? V oba?

LAURA: Saj vaju nisem razločevala! …

DRUGI: Vendar ljubezen mora razločevati.

LAURA: Toda če med vama ni bilo razlik! …

DRUGI: Res ne? Ah, kakšna muka je roditi se kot dvojnik! Ne biti vseskozi en in sam svoj!

LAURA: In zato sta pričela sovražiti drug drugega?

DRUGI: In vsak samega sebe. Ljubosumnež sovraži samega sebe. Kdor se ne počuti razločenega, sovraži samega sebe … In ti …, ti …, ti … (stisne ji glavo), tu si si želela …

LAURA: Tebe!

DRUGI: Ne, ampak drugega. Vselej tistega, ki ni stal pred teboj, odsotnega, ko pa si naju videvala skupaj, si sovražila oba. Toda – koga si si želela? Povej. Koga?

LAURA: Tebe! Povedala sem ti že, tebe, tebe, tebe, tebe. Drugega!

DRUGI: Vselej si želimo, česar nimamo … In zdaj?

LAURA: Zdaj …

DRUGI: Da, zdaj …

LAURA: Tebe, tebe, tebe, zmeraj tebe!

DRUGI: Ne, ampak mrliča … drugega!

LAURA: Toda drugi …

DRUGI: Seveda, sem jaz!

LAURA: Moj …, moj …, moj …

DRUGI: Tvoj … Kdo?

LAURA: TI

DRUGI: In kdo sem jaz? Po čem me prepoznavaš? Kje je znak? (LAURA mu poskuša igraje razgaliti prsi). Roke stran!

LAURA: Mi ne pustiš, da jo poiščem?

DRUGI: Da, da, čisto ženska, bolj radovedna kakor ljubeča. Kakšna je duša drugega? V čem se razlikujeta? Kje je materino znamenje, skrivni znak, ki ju razlikuje. Toda ali morda veš, če nima morda drugi istega znamenja?

LAURA: Tisto, ki sem ti ga jaz vtisnila?

DRUGI: Stran …, roke stran! Zato tudi nisem nikoli ostal gol ob tebi ali nisem zaspal ob tebi. Roke stran! Ženska je pretvarjanje …

LAURA: Kot od tistega dne …

DRUGI: Se pravi, da ne prepoznaš mene, morilca …

LAURA: In vendar te poznam!

DRUGI: (vstane) Ali me res poznaš? Pridi sem (vzame njeno glavo v svoje roke in se ji zazre v oči). Dobro me poglej: kaj vidiš?

LAURA: Kri!

DRUGI: Prepoznaš Kajna?

LAURA: Damián! Cosme!

DRUGI: Prepoznaš Abela?

LAURA: Cosme! Damián!

DRUGI: Prepoznaš drugega?

LAURA: Ubijaš me …, ubijaš me …, In tule čutim njo … drugo! (pobegne)

DRUGI: Drugo!

 

Tretji prizor

 

DRUGI in DAMIANA

DAMIANA: To se mora končati.

DRUGI: Ne, začeti!

DAMIANA: Seveda; to se mora začeti, Cosme …

DRUGI: Cosme? Ne, ti dobro veš, da sem …

DAMIANA: Moj!

DRUGI: Da, tvoj, tisti, ki si ga osvojila, strašna ženska, krvava ženska … (Sedeta. DAMIANA ga vzame v naročje in ga boža kot dojenčka).

DAMIANA: Saj vidim, kako trpiš … Zaradi mene! Zaradi mene si ga ubil!

DRUGI: Utihni, ženska!

DAMIANA: Zakaj mi ne rečeš Damiana?

DRUGI: To ime …

DAMIANA: Te spominja …, že vem, na kaj te spominja.

DRUGI: Na drugega! Name!

DAMIANA: Odkar sem te spoznala na najini svatbi, si nisem mogla oddahniti od poželenja. V objemu drugega sem si govorila: »Le kakšen je drugi? Kakšni so njegovi poljubi? Je enak?«

DRUGI: To se pravi: ko si se mi predala, nisi bila moja?

DAMIANA: Potem ti si …

DRUGI: Drugi!

DAMIANA: Kdorkoli si …, si moj!

DRUGI: Toda kdo sem? Ti to veš?

DAMIANA: Pa še kako!

DRUGI: Toda jaz ne vem. Pravijo, da biti nor pomeni biti odtujen v tujem, v drugem …

DAMIANA: Toda še nisva videla … se pravi: nisva spet videla … nisva se videla na samem, popolnoma na samem …

DRUGI: Da, videla in … dotikala! Na samem in gola!

DAMIANA: Da, moram te razgaliti, kakor otroka, da bi te spravila spat, ti pripevala …

DRUGI: Da bi poiskala znamenje!

DAMIANA: Pa saj ga ne potrebujem! Pa če ga vidim skozi tvoja oblačila … moje znamenje!

DRUGI: Mar res? Kateri znak? Kakšno znamenje?

DAMIANA: Znamenje mojega!

DRUGI: Obe me ubijata … Obe sta ubili enega … obe sta ubili drugega … (bruhne v jok)

DAMIANA: Kakšen slabič! Toda, da: ubila te bom. Pripravljena sem te ubiti, te ubiti z bolečino, s kesanjem, če mi ne priznaš, da si moj, tisti, ki sem ga osvojila, če ne zapustiš to ostudno hišo, hišo mrliča, Laure, če nje ne zapustiš, če ne prideš z menoj in zgolj zaradi mene, zgolj zaradi mene, zgolj zaradi mene … Pusti mrliča, pusti njegovo ženo, vdovo, pusti norišnico in pridi z menoj, midva sama … Ona je vdova … Najsi bodi kogaršnja že! Kajti … in zdaj, ko sva že sama, vso resnico: osvojila sem oba, oba sem si prilastila. In ti ne priznaš, ne priznaš, kdo si, ker si strahopetec. Strahopetec! Strahopetec!

DRUGI: Ti si naju prisilila v sovraštvo, ti si naju prisilila v uboj!

DAMIANA: Jaz ali druga?

DRUGI: Ljubosumje?

DAMIANA: Da, strahotno! Ti, eden ali drugi, ne moreš biti njen. Jaz sem vaju odtrgala od nje! Osvojila sta jo, da bi se razdvojila, da bi se sovražila, in jaz sem vaju osvojila, da bi vaju zedinila v svoji ljubezni …

DRUGI: Tebi je uspelo, da si naju razdvojila, tebi … Ti si nama zastrupila življenje …

DAMIANA: Ne, jaz, ampak druga!

DRUGI: Obe sta drugi! In v ničemer se ne razlikujeta; naposled sta ženski obe. Vse ženske so ena sama ženska. Isto velja za Kajnovo in za Abelovo. V ničemer se ne razlikujeta … Isto besnilo …

DAMIANA: Že naju sovražiš …

DRUGI: Toliko, kolikor sovražim samega sebe …

DAMIANA: (nasloni se mu na uho) Toda ti si me imel … si me posedoval. Ne: imela sem te … posedovala sem te.

DRUGI: Kaj, mar ga ne poznaš? Me ne poznaš?

DAMIANA: Da, posedovala sem te!

DRUGI: Potemtakem si zdaj ne bi toliko želela, da bi me spet posedovala …

DAMIANA: Zato!

DRUGI: Ne, Damiana, ne. Ne izdaj se! …

DAMIANA: Ampak druga …

DRUGI: Ah, saj! naj bom kdorsižebodi. Cosme ali Damián, tisti, ki si ga posedovala ali ne, hočeš me prepustiti drugi …

DAMIANA: Toda jaz, v tistih dneh po svatbi – se spominjaš? … Kajti zdaj, v tem trenutku največje zaupnosti si moramo priznati vse: v tistih prvih dneh medenih tednov …

DRUGI: V tistih žolčnih dneh!

DAMIANA: Sem našla oba, sem uživala ob obeh, od tebi in ob drugem, varala sem oba …

DRUGI: To si mislila ti; midva pa sva se dogovorila, da bi te prevarala in sva se delala, da verjameva tvoji prevari. In uživala si samo ob enem. Kajti prav tako kot sva si želela osvojiti drugo – in odtod se je rodilo najino vzajemno sovraštvo – tako sva se tudi hotela ubraniti pred tvojim besnilom … Tisti, ki se ti je v tistih dneh vdajal, je bil tvoj – ubožec! – in tisti, ki te je zavračal ter se pretvarjal, da je utrujen in naveličan, je bil drugi – prav tako ubožec! –. In oba sva se bala tvojega besnila …

DAMIANA: Moje ljubezni!

DRUGI: Tvoje ljubezni … seveda! In bil je tragičen spopad. In kadar si mislila, da uživaš ob obeh, si v resnici uživala le ob enem.

DAMIANA: In ob drugem!

DRUGI: Kakor želiš …

DAMIANA: Ob tebi!

DRUGI: Zakaj ne priznaš, da veš?

DAMIANA: Joj, joj, znorela bom!

DRUGI: Ampak ne zaradi ljubezni. Se pravi: zaradi samoljubja … od zaradi napuha samice.

DAMIANA: Glej, ti … In zdaj ti bom dokazala, da ti, kdorkoli že si, moraš biti moj …

DRUGI: Dokazala?

DAMIANA: Da, dokazala.

DRUGI: Dokaži.

DAMIANA: Postala bom mati.

DRUGI: (zgrožen) Kaj? Kaj si rekla?

DAMIANA: Da bom postala mati, nosim otroka od …

DRUGI: Čigavega?

DAMIANA: Tvojega.

DRUGI: Mojega ali od drugega?

DAMIANA: Od obeh, od tistega, ki si ti. In mogoče nosim v sebi dva … saj čutim, kako se bojujeta.

DRUGI: Dva? Še druga dva? Joj, znoreli smo …

DAMIANA: Samo norci spočenjajo.

DRUGI: In morijo. In Bog ne more, ne sme me obsoditi na to, da bi imel otroke, da bi bil spet … drugi.

DAMIANA: In vendar boš. Kajti dala ti bom … drugega, drugega tebe.

DRUGI: Da bi se spet rodil? Da bi spet umrl? Ah, ne, ne, ne!

DAMIANA: Čigav je sin, povej?

DRUGI: Jaz ne smem imeti otrok. Bog me ne sme obsoditi, da bi imel otroke …, da bi drugič postal spet drugi.

DAMIANA: Kaj pa Laura?

DRUGI: Ah, druga! … Obe sta druga! Molči!

DAMIANA: Mar to govoriš drugi?

DRUGI: Drugi … Obe sta druga!

DAMIANA: Potem naj pride sem, da zaključimo. Vpričo obeh … izberi! Obe te bova razgalili. Ponjo grem!

DRUGI: (jo poskuša zadržati) Ne, ne privedi je sem, ne! Nočem vaju videti skupaj!

DAMIANA: Pusti me, Kajn, moj Kajn!

 

Četrti prizor

 

DRUGI, sam.

DRUGI: Kajn! Kajn! Kajn! In zdaj, prepuščen furijam, obem furijam, predvsem pa temu besnilu. In obe, zapeljana in zapeljivka, osvojena in osvajalka, me bosta ubili …

 

Peti prizor

 

DRUGI, DAMIANA in LAURA

DAMIANA: To se mora končati, Laura, to se mora končati. (Stopi proti drugemu) Ti …

DRUGI: Kdo?

DAMIANA: Kajn! Kdorkoli že si! Kajn, moj Kajn, zakaj ti si moj Kajn, saj zaradi mene si moril …

LAURA: Ne, moril je zaradi mene in zato, da bi se branil …

DAMIANA: V obrambi ali v napadu – vseeno je. To pa je tisti, ki se mora odločiti. Ti, Kajn, ostani z eno, z menoj, z materjo, drugo pa zavrzi ali … jo ubij! Ti, z materjo tvojega sinu.

DRUGI: Jaz …drugi, bom ostal z drugo!

DAMIANA: In kdo je to?

DRUGI: Moja!

DAMIANA in LAURA: (izmenoma) Jaz …, jaz …, jaz …

DRUGI: Tista, ki se sovraži, kot se jaz sovražim, tista, ki čuti nad seboj zločin …

DAMIANA: Jaz ga čutim, jaz! In v dokaz, da ga jaz čutim, ubij jo. Kajti če je ne ubiješ ti, potem jaz …

DRUGI: Že spet smrt?

DAMIANA: Da, že spet smrt! Le s krvjo se briše kri. Ubij jo in pokoplji jo tam spodaj, kjer leži mrlič, z drugim, z njenim … Kajti ona pripada umorjenemu, premaganemu, najsi bo kdorkoli že.

DRUGI: Premaganec? In kdo je premaganec? On ali jaz?

DAMIANA: Ti si preživeli, ti si oče!

LAURA: In kdo je oče?

DAMIANA: Tvoj že ni.

DRUGI: Ne, jaz sem tisti, ki je bolj mrtev!

DAMIANA: Dobro: če si bolj mrtev, jo ubij.

LAURA: Ah, ne, ne, ne! Dovolj! Pod pogojem, da živi in dokler se ne odkrije zločin, naj bo morilec kdorkoli – sama ne vem dobro, kdo je –, jaz odhajam … Prepuščam ti ga … Ne moreva si ga deliti … prepuščam ti ga …

DAMIANA: Kot Salomonova sodba, mar ne? Seveda, spretna, bistra, velikodušna! Kakor vse strahopetnice, kakor vse zavojevane, kakor vse zapeljane, kakor vse ljubljene …

LAURA: Jaz? Jaz … ljubljena?

DAMIANA: Da, ti, ljubljena!

LAURA: Kaj pa ti?

DAMIANA: Jaz? Jaz, zavojevalka; jaz, zapeljivka, jaz … ženska! Žena enega in drugega, žena obeh! Ti pa samo ljubljena! Kajn ni imel ljubljene, imel je žensko, ki ga je osvojila! Ljubljena je bila Abelova … Abel je bil osvajalec; Kajn, ubožec, ubožec, Kajn, zavojevanec, zapeljanec, … ljubljeni! Abel ni znal trpeti! Ti si imela samo enega in samo eden te je imel, jaz pa sem imela dva, oba, tistega, ki te je osvojil, in tudi drugega … oba!

LAURA: Lažeš …, lažeš …, lažeš! …

DAMIANA: Oba sta bila moja … zaradi mene sta se pobila … In bolj moj je tale, ki živi, ker je imel več moči ali več sreče, ker mu je uspelo, da je umoril drugega. In uspelo mu je, da bi bil bolj moj. Sama sem mu vlila moč in srečo. Tule, iz svojih prsi … In zdaj je treba maščevati to smrt … Spokorimo se lahko samo za eno smrt …

DRUGI: Z drugo …, vem!

DAMIANA: Torej?

LAURA: Ubijaš me …, ubijaš me …, Ubijaš svojo Lauro …

DAMIANA: Svojo Lauro? … moj je, moj, moj, moj …, moj Kajn …, zločin ga je naredil mojega …

DRUGI: Ne bodita glasni, da nas ne sliši paznik, norišničar … In da nas ne sliši Usoda; Drugi prihaja od tam gor (pokaže proti nebu) in od tule spodaj (pokaže proti zemlji).

DAMIANA: Naj sliši in naj pride in naj se tole enkrat že konča … Ker smo že vsi zblazneli.

 

Šesti prizor

 

OSTALI in ERNESTO

ERNESTO: (vstopi) Norišničar je tu!

DRUGI: Paznik in preiskovalni sodnik zločina!

ERNESTO: Bomo kdaj izvedeli resnico?

DAMIANA: Tale, tvoja sestra Laura, zavojevana, mrtva muckica, je nahujskala mojega Damiána, da je ubil njenega Cosmeja. Zanimalo jo je, kakšen je okus drugega …

LAURA: Ne, bila je ona, zavojevalka, krvoločna tigrica, ki je, zaljubljena v mojega Cosmeja, zapovedala svojemu možu, da bi bil ubit od mojega, da bi iz njega naredila svojega ljubljenega. Ona je bila tista, ki je hotela vedeti, kakšen je okus drugega …

DAMIANA: Vedela sem!

ERNESTO: (Drugemu) Kaj pa ti?

DRUGI: Jaz? Jaz ne morem ostati sam s sabo in grem. Prva me vleče na eno stran, druga na drugo in obe me cefrata. Strašno je vleči za seboj te furije Fatalnosti, Usode, razvezane … Strašno je prenašati ti dve ženski nad mrličem …, kazen za moškega, ki osvoji žensko, pa je biti osvojen od druge. Zapeljivec postane zapeljanec. In strašno je, da ne moreš biti eden, eden, vselej eden in isti, eden … Rodiš se, da bi umrl sam! Umreš sam, sam, sam! … Umreti moraš z drugim, s temle drugim, z drugimi … Ubija me drugi, drugi … Toda nazadnje naj se zgodi njegova volja, tako pod zemljo kakor nad nebesi! In tja tudi grem! (Odide)

 

Sedmi prizor

 

ERNESTO, LAURA in DAMIANA

ERNESTO: Toda poslušaj, Damiana, to se ne more in ne sme nadaljevati tako. Tale, ki je zdaj že moja hiša, ne more biti več hiša norcev in pokopališče … In pekel … Pozabili bomo na zločin in na mrliča, toda …

DAMIANA: Ali moram oditi brez svojega … Kajna? Ne, ne, to ne more biti, ne sme biti! Vzela bom svojega, svojega … ljubljenega, daleč, zelo daleč, ona bo pa ostala tule vdova, z mrličem, s svojim možem …

LAURA: Vzemi ga s seboj, to sem ti že povedala.

ERNESTO: To pa ne! Ne bomo ga odpeljali … ne moremo ga odpeljati …

LAURA: Izgubila bom svojega.

DAMIANA: Svojega? Zločin, ne glede na to, kdo je bil morilec, ga je naredil mojega … Pridi sem (prime jo za roke in se ji zazre v oči) Ju ne vidiš?

LAURA: Izpusti me, prekleta!

DAMIANA: Ju mar ne vidiš? Ne vidiš prizora? Ne vidiš tistega, ki te je osvojil, enega ali drugega, osvojil zame, in ostal samo in ves zame? Kajti ko sem prišla, me je poklical …Kajn.

LAURA: Lažeš, lažeš, lažeš!

DAMIANA: Lažem? Ne, to je resnica! Tisti, ki ni odgovarjal mojim pismom, tisto je bila res laž. Poklical me je …

LAURA: Lažeš, lažeš, lažeš!

ERNESTO: Tule lažete vsi, zato ni mogoče izvedeti resnične resnice. Samo nekaj je gotovo in jasno, namreč to, da kdorkoli že je …, je bratomorilec, ki je pahnil tole hišo v najbolj črni pekel, in v luči Božje pravice si zasluži …

DRUGI: (odznotraj) Smrt! Naj umre Kajn! Kajn, Kajn, Kajn, kaj si storil svojemu bratu?

(ERNESTO zaustavi obe ženski, ki sta hoteli pohiteti k njemu, tako da jima zastavi korak)

DRUGI: (odznotraj) Laura!

LAURA: Njegov glas!

DRUGI: (odznotraj) Damiana!

DAMIANA: To pa je resnično njegov glas.

DRUGI: (odznotraj) Damiana! Tu smo te pustili, naše prekleto seme, tu so drugi mi … Furije …, furije! Smrt Kajnu! Smrt Abelu! Naj umreta, zaradi ključa ali zaradi ogledala!

(Slišati je padec telesa, pri čemer ženski zgroženi obstaneta. ERNESTO odhiti pogledat, kaj se je pripetilo)

 

Osmi prizor

 

LAURA in DAMIANA

LAURA: Ti si umorila … mojega!

DAMIANA: Oba sta bila moja! (zadrži LAURO, ki hoče oditi) Kam pa? Da bi videla mrtvega drugega? Zdaj sta res postala eno: oba sta mrtva … Pusti mrliče pri miru!

LAURA: Ti si ju ubila …

DAMIANA: Bah! Onadva sta se pobila, onadva … ubožca! Jaz sem mati.

LAURA: In oče – kdo je? Si gotova, da je sin, ki ga pričakuješ …

DAMIANA: Ki ga že nosim …

LAURA: … je od tvojega … moža?

DAMIANA: Od mojega, od tvojega, saj je vseeno.

LAURA: Groza, groza!

DAMIANA: Z grozo se tke sreča zmagoslavja. To je življenje, ubožica Abela, jalova, to je življenje! Podeliti življenje pomeni podeliti smrt. Materine prsi so zibelka.

LAURA: Tvoje so grobnica.

DAMIANA: Grobnica je zibelka in zibelka grobnica. Tista, ki podeli življenje moškemu, da bi sanjal življenje – zakaj le sen je življenje – podeli smrt angelu, ki je spal strašno večno srečo …, večno zaradi praznine. Zibelka je grobnica, materine prsi so grob.

 

Deveti prizor

 

PREJŠNJI, DOJILJA in zatem še ERNESTO

DOJILJA: Kaj? A ste razrešili? (Stopi do sobe, kjer leži DRUGI) Sin moj! Sin moj! Bala sem se tega …

ERNESTO: (vrne se) Kdo je?

DOJILJA: Zdaj? Drugi! Oba! Skupaj ju moramo zagrebsti.

LAURA: (DAMIANI) Morilka! Morilka! Morilka! Kajna! Ti si ubila oba, tu, Kajna!

DAMIANA: Ubožica … žrtev! Ubožica … ljubljena! Ubožica, vdova obeh! Ubožica, jalova Abela! Abela, nedolžnica, zapeljana pastiričica, zaljubljena pastiričica! Isto je dajala obema … prvi jo je vzel …; osvojena od prvega zavojevalca … Uboga krotka ovčica! Ubožica Abela! Uboga zaljubljena pastiričica! Pojdi, pojdi, daruj svojemu Bogu svojega jagenjčka, ubožica Abela! … Jaz odhajam s svojim, s svojim sinom … ali sinovoma …, in vzamem s seboj še njegovega očeta …

DOJILJA: Mar ne bi utihnili, Furiji? Pustita pri miru mrtve!

ERNESTO: Mrtvi so tisti, ki ne puščajo pri miru nas žive, so naši mrtvi … drugi!

LAURA: Jaz hočem umreti? … Zakaj naj še živim?

DAMIANA: Jaz ne! Jaz moram živeti, ker moram dati življenje drugemu: sinu …, ali sinovoma … Morda pa nosim dva! …

LAURA: Groza!

DAMIANA: Groza? Dva, kakor Ezav in Jakob. In recite, dojilja – mar se nista spopadala tudi onadva že v materinem telesu, da bi odločila, kdo bo prvi prišel na svet?

LAURA: Kako pa to veš?

DAMIANA:V svoji notrini čutim boj. Da bi se izkazalo, kdo bo prvi prišel na svet, da bo potem brž spravil drugega s sveta … Ti zibaj svoje mrtve, da bom jaz zibala svoje žive. Ti nisi imela svojega, zato ne boš dala življenja drugemu. Življenje ubija, toda daje življenje, daje življenje v taisti smrti (pogleda svoje prsi in prekriža nad njimi roke). Kakšen mir, sin moj, kakšen sladek in žalosten mir brez vsebine! Moj … mrtvi, in ti, moj živi! Moje življenje, moj sin! (LAURI) Pojdi v miru s svojim bratom. Z vojno sem si priborila materinstvo in seveda ne pričakujem miru. Tule, v skrivnostnem miru mojih prsi, zibelki in grobnici, se spet rojeva večna bratomorna vojna. Tu upajo, da bodo lahko nehali spati in bodo začeli sanjati … drugi.

(Zastor)

 

 

EPILOG

 

ERNESTO, DON JUAN in DOJILJA sedijo okrog mizice

ERNESTO: Iz pravnega vidika je ta primer povsem nezanimiv. Naj bo kdor si že bodi, tisti, ki je bil umorjen od drugega, in zatem tisti, ki je naredil samomor – položaj obeh vdov je varen in nobenega razloga ni, da bi rinili v zločin nekega blazneža.

DON JUAN: In vendar ostaja skrivnost, in skrivnosti je treba razjasniti … razstaviti …

DOJILJA: Zakaj? Pustita naj strohni skrivnost, kakor trohnita oba mrliča, moja uboga otroka!

ERNESTO: Ampak recite, dojilja, ker vi to veste: kdo je bil mrtvec? In zakaj sta se spopadla?

DOJILJA: Kateri mrtvec? Prvi ali drugi? Tisti, ki je ubil drugega, ali tisti, ki se je ubil? Ali bolje: tisti, ki je bil mrtev zaradi … enega.

ERNESTO: Vseeno je! Kdo je bil edini, ki sem ga spoznal, tisti, ki je naredil samomor?

DOJILJA: Vprašajte njega!

DON JUAN: Bil je nor!

DOJILJA: Tako je! Vsi smo nori, bolj ali manj. Če ne bi bil nor, ne bi mogel živeti z norci. In niti on ne bi vedel, kdo je bil …

DON JUAN: Kaj pa onidve?

DOJILJA: Onidve? Tudi nori … nori sta bili obe! Nori od poželenja po Kajnu. Vsaka od obeh je hotela drugega, ki ga nista sami spoznali, in poželenje ju je zaslepilo in mislili sta, da je drugi, tisti od druge … Vrhu tega sta se obe noro zaljubili v morilca, v Kajna, in vsaka je verjela, vsaka si je želela verjeti, da je ubijal zaradi nje … Ženska, ki je res ženska, se pravi mati, se zaljubi v Kajna in ne v Abela, zakaj Kajn je tisti, ki trpi, tisti, ki je ranjen … Nihče ni zbujal večjih ljubezni od velikih zločincev …

ERNESTO: Toda Damiana, ko je v to hišo, in iskala svojega moža, je mar mislila, da je izginil, ali pa je prišla, ker jo je poklical drugi, Laurin mož, da bi postala njegova? Ali pa jo je priklical Damián?

DOJILJA: Le kdo bi vedel …?

ERNESTO: Ona, Damiana, je podala najprej, ko je prispela, eno verzijo, potem pa, malo preden je drugi naredil samomor, drugo … Kdaj je lagala?

DOJILJA: Kaj pa vem … Morda obakrat.

ERNESTO: Ni mogoče!

DOJILJA: Lažemo takrat, kadar živimo resnico tistega, v kar ne verjamemo … In zakaj riniti v skrivnost?

DON JUAN: Kaj pa on? On sam, dojilja? Povejte. Dojilja, je on, v svoji blaznosti res mislil, da je drugi?

DOJILJA: Moj ubogi sin! Njemu, morilcu, je kesanje prišepetavalo, da je bil žrtev, da je bil umorjen! Rabelj si domišlja, da je žrtev; nosi v sebi truplo žrtve in v tem je njegova bolečina. Kajnova kazen je, da se počuti kot Abel, in Abelova, da se počuti kot Kajn …

ERNESTO: Odkar je, zaradi padca naših prvih očetov, Kajna in Abela, vstopila smrt na svet, živimo umirajoč …

DOJILJA: Saj, življenje je zločin …

DON JUAN: In vi, gospa, vi? Vi ste ju razlikovali … Če onidve, zaslepljeni od poželenja, ju nista prepoznali, ste ju vi, dojilja, razsvetljeni od materinske ljubezni, spoznali, razlikovali … Kdo je bil?

DOJILJA: Pozabila sem! Usmiljenje, človekoljubje, ljubezen pozabljajo. Jaz ljubim tako Kajna kakor Abela, tako enega kakor drugega. In ljubim Abela kot morebitnega Kajna, kot Kajna v želji … Ljubim nedolžnega, ker trpi, saj vsebuje v sebi krivega. Kako bremeni čast častitljive! Tako kakor pregreha grešnike …

ERNESTO: »Ljubezen pokrije množico grehov,« je dejal sv. Peter.

DOJILJA: Usmiljenje pozablja, odpuščanje je pozaba. Gorje tistemu, ki odpušča, ne da bi pozabil! To je najbolj peklensko maščevanje … Zločincu moramo odpustiti njegov zločin, čednemu njegovo čednost, oholemu njegovo oholost, ponižnemu njegovo ponižnost. Vsem je treba odpustiti, da so se rodili …

DON JUAN: Toda še vedno ostaja skrivnost …

DOJILJA: Skrivnost? Skrivnost je usojenost …, je Usoda … Čemu jo razjasniti? Mar če bi poznali našo usodo, našo prihodnost, natančni dan naše smrti, bi lahko živeli? Mar lahko živi obsojenec? Zaprimo oči pred skrivnostjo! Negotovost o naši najvišji uri nam omogoča živeti skrivnost naše usode, naše resnične osebe, nam omogoča sanjati … Zatorej sanjajmo, a ne iščimo razlage sanj … Življenje je sen …, sanjamo moč usode …

DON JUAN: Toda skrivnost! Živeti, ne da bi poznali skrivnost preteklosti …, ne da bi vedeli, kdo je bil, kaj je bilo, kar je bilo …, vdati se tako v nevednost … Ostati brez rešitve …

DOJILJA: Mož znanosti, naposled …

DON JUAN: Ne, mož, mož …, človek, ki si želi poznati skrivnost …, zagonetko …

DOJILJA:Takole torej, don Juan, vi, ki ste bistroumni, zberite (recoje) vse spomine, ki jih je hranil mrlič, zberite spomine, ki jih drugi hranijo o njem, preučite jih, pretresite jih in dobili boste … svojo rešitev.

DON JUAN: Mojo rešitev! Saj vendar ne iščem svoje rešitve, pač pa rešitev vseh.

ERNESTO: Jaz tudi!

DON JUAN: Predstavljajmo si, da bi primer postal javna stvar … Iščem glavno rešitev!

ERNESTO: Tako, javno rešitev.

DOJILJA: Javno rešitev? Ta nas mora zanimati še najmanj. Naj ostane vsak pri svoji … v miru!

DON JUAN in ERNESTO: (hkrati) Toda skrivnost?

DOJILJA: Gospodje, ali želite izvedeti skrivnost?

DON JUAN: Resnica zdravi!

ERNESTO: Resnica odrešuje!

DOJILJA: Skrivnost! Jaz ne vem, kdo sem, vidva ne vesta, kdo sta, zgodovinar ne ve, kdo je (kjer je zapisano: »zgodovinar ne ve, kdo je«, bi lahko stalo zapisano: »Unamuno ne ve, kdo je«), nihče od tistih, ki nas poslušajo, ne ve, kdo je. Vsak človek umre, ko mu Usoda določi smrt, ne da bi se spoznal, in vsaka smrt je samomor, kakor Kajnova. Odpuščajmo drug drugemu, da bo Bog odpustil nam vsem!

ERNESTO: In vi, dojilja, boste še vedno živeli v tejle hiši smrti, v svoji, dojilja?

DOJILJA: Moji?

ERNESTO: Da, vaši in od mrličev. (Odide)

DOJILJA: Puščajo naju sama, z njima …

DON JUAN: Z blazneži in z mrliči?

DOJILJA: In največji skrivnosti, don Juan, sta norost in smrt.

DON JUAN: Še posebej za zdravnika.

(Zastor).