Elementi za portret in druge pesmi

155

 

                                                                                                         Elementi za portret in druge pesmi

 

 

                                                                                                                          Aleksander Wat

 

 

 

Himna 

 

Morske boš poročil svetlobo pene z vijolic vonjem divjim tam iz dalj, z bazaltnih skal caprijskih pobočij. Anadiomena, praviš, bo blagoslovila njuno zvezo.

Za sabo vlečeš v vagabundstvih svojih meglenic vlečko iz sozvezdja Berenikinega kodra.

Očarale so te nekoč, kraljičine rdečkaste kite, z balkona turobnega otroštva, ko si mladoletni pedantnež kolacioniral nebo s Flammarionovim zemljevidom.

Mali atipični mistik s štrlečimi ušesi si prisluškoval iz smeri zvezd hreščanju z želvovinastih glavnikov, s katerimi dvorjanke razčesujejo lase židovski kraljici, tudi škarij neznosnemu žvenketu.

Takrat si bral tragedije gospoda Racina. In mudilo se ti je s temnega neba sestopiti v zgodovino ljudi in odkriti strogi obraz mladega Tita, ki je očete tvoje v suženjstvo gnal, pod jarmom.

Čez leta, še čez leta, na podivjanih caprijskih gričih, v labirintih si iskal spominke po njem, zaman, navkljub zakonom Ure, pri odljudnežu-razbojniku Tiberiju.

Navsezadnje je to tvoja družinska zgodba, ker domnevaš, da je kraljica Berenika hčerka katere izmed tvojih strin.

To je prej in pozneje. Takrat pa je bil šele avgust 1914. leta in z drdrajočih spodaj s kmečkih v soteski lojtrskih vozov ulice

te je ovela aroma pokošenega sena pokošenega sena aroma.

Pomnil jo boš vse do groba, tam se ti bo pomešala z molekulami esence mladega bora. In tako se ti je pripetilo da so

aroma caprijskih vijolic

vonj sena od Visle

in smrad mavrično spreminjajočih se trupel, ki si jih vozil iz Priaralske puščave v moški dobi, v tvoji dobi poraza

danes ratificirane, kot praviš, meje zapuščine tvojega voha.

 

 

 

Elementi za portret

 

Uho je skakalo po eni nogi,

razprlo opno v prerožnato Jadro in – ffffru!

odletelo.

 

Nosan se s Premislekom premika

na dveh Šapah, kosmatih kot pri starem

Raku.

 

Na krivini Obzorja, čez grezni prahec,

so se, tolsta Gosenica, kobacale-lagale

Ustne.

 

S skorajneba s solzno packo kaplja

Oko.

 

Lupinica Čela se valja po smetišču

in Jezik čofota po Gnojnici, skupaj s Kužki in

Pujsom.

 

Sonce zahaja ta soj je dobro ozadje

za Proletarca s Kladivom v mišičasti Roki.

 

»Gospa soseda,« hrešči z nadneba Ustom Uho.

»Samo Mojster nam manjka in Žebljički, pa bi bil to čisto čeden

Gobec.

 

Po zelo dolgem življenju bi žarel na Nebu Košut in

S(n)ov.

 

[Pariz, oktober 1963]

 

Iz zbirke Temna luč (1968)

 

 

***

 

 

V štirih stenah moje bolečine

ni niti oken niti vrat.

Slišim samo: sem in tja

hodi paznik za zidovi.

 

Slepo trajanje odmerja

njegov prazni gluhi korak.

Je še noč ali dani se?

Med mojimi stenami je tema.

 

Čemu hodi sem in tja?

Kako bo s koso me dosegel,

ko pa v ječi moje bolečine

ni niti oken niti vrat?

 

Nekje tam gotovo padajo leta

z gorečega grma življenja.

Tukaj hodi sem in tja

s slepim obrazom vampir – paznik.

 

 

 

Plamenčeve sanje

 

Voda voda voda. Nič drugega kakor voda.

Ko bi bila vsaj zemlje ped! Ped kakršne koli kopnine!

Da bi se dalo postaviti eno nogo! Ko bi vsaj!

 

Rotili smo za to bogove! Vse!

Vodne in kopenske, severne, južne.

Za ped, za košček, drobec kakršne koli kopnine!

Toliko, da bi se dalo opreti vsaj krempelj ene noge!

Pa nič. Samo voda. Nič drugega kakor voda.

Voda voda voda.

Ko bi vsaj drobtina kopnine!

Ni rešitve.

 

 

 

Pogubljenec 

 

Najprej se mi je sanjalo o mlinčku za kavo.

Najnavadnejšem. Takšnem starinskem. Temne kavne barve.

(Ko sem bil otrok, sem rad odmikal pokrovček, pogledal noter in ga pri priči

zatresnil. Z grozo, z drgetom! Da so mi kar zobje šklepetali! Bilo mi je tako,

kot da bi bil jaz sam mlet tam notri! Vedno sem vedel,

da moram slabo končati.)

Najprej je bil torej mlinček za kavo.

Mogoče pa se je tako samo zdelo, ker je hip zatem tam že stal mlin na veter.

Ta mlin je stal na morju, na črti obzorja, čisto na njeni sredini.

Četvero kril se je treskoma vrtelo. Gotovo so koga mlela.

Na vrhu pa se je

ekvilibrist v belem

vrtel v taktu melodije iz Vesele vdove

z levo roko oprt ob krilo je plapolal migljaje

srebrni plamen ki je s stopali tolkel po etru.

Potem je ugasnil. Drug za drugim. In bila bi tema, če ne bi svetil mesec.

O, od kod so se pa one tu vzele? Voltižerke?! Voltižerke moje ljube!

Lahke na težkih, čeprav iskrih konjih

galopirajo druga za drugo, in vidim njihov korak,

ene v čipkah iz tila, druge – nagice v črnih svilenih nogavicah,

druge v koraldah iz gagata – v zlatih, turkiznih, v črnih in mavričnih,

bedra kot sladkor bela! Kakor zobje! Pa močne, moj Bog, kako močne!

(Kot deček sem sanjal: voltižerka – samo voltižerka!

bo osedlala veliko ljubezen mojega življenja! Ha! nikoli nisem nobene poznal.

In tako je gotovo bolje, ker kak pa bi bil ta zakonski jarem: voltižerka

in knjigovodja v podržavljenem pogrebnem zavodu.)

Ba! Nič ne traja večno. Kajti hip pozneje

so namesto voltižerk defilirale Sabinke, v bojni opravi deve, kakor koli že, veliko banalnejše

(pred enajstimi leti sem bil zaljubljen v neko Sabino, ločenko,

pa kaj, ko nesrečno.)

Sabinke torej

ne ugrabljene – pač, ugrabljajoče. Kam?

Kam? Kaj pa naj bi jaz vedel kam?!

Tako ali drugače – v pogibel.

Zbudil sem se. Vedel sem, da moram slabo končati.

 

Iz zbirke Pesmi (1957)

 

 

***

 

 

Če samo pomislim, da ta zobna krtačka ki jo držim v roki

da ta navadna koščena krtačka z lesenim držajem

z belo kačico zobne paste na njej …

Če samo pomislim, da mi ta zobna krtačka z belo kačico zobne paste

vsiljuje podobo …

 

ah, podobe – simboli simboli simboli

povejte mi ah kako naj se odkrižam simbolov?

ko pa se spuščajo v tropu

ko pa obkoljujejo

ko pa me stiskajo v kot v vogal v točko

od koder z otečenimi očmi

kričim v temo

naj že pride

največnejša!

naj se dopolni …

 

Naokrog torej rastejo kvišku kakor gozd te zobne krtačke

s kačicami zobne paste na njih

In vem, da je to telo trpinčeno pretepano žgano

Vem, da so to križi

za pokrite s priščem popljuvane osramočene.

Naokrog torej rastejo kvišku te zobne krtačke

ena pri drugi ena pri drugi da med njimi ne bi bilo vrzeli

In nič ne pomaga da Bog s križa gleda nemočen

nič ne pomaga da je to zobna krtačka

navadna koščena, z lesenim držajem,

s kačico paste na nji

nič ne pomaga.

 

[1948]

 

 

***  

 

 

Modri  nevrolog iz San Francisca

je rekel: »Te bolečine, sami veste,

so neozdravljive … Morfij? Včasih pomaga.

Za kratko. Kratko. Odločno odsvetujem.«

In se je zagledal vame skozi očala,

ki so doslej čepela mirno razkrečena

na lepem rustikalnem kosu pohištva,

pretirano izbuljena stekla v roženih okvirjih:

»Ali jih nisi sam iskal? Zmeraj? Od zmeraj?

Kar spomni se! Kakšno filozofijo pa si imel?

Od nekdaj! Od otroških nog?«

Jaz?!

ki sem vedno hlepel po orgazmu, po večnem?!

ki sem bil žejen sreče kot suha zemlja dežja?!

ki sem posesal radost z neba, s slehernega neba,

in bleščave z zemlje, z vsakršne zemlje, lakomna spužva?!

ki sem se vlačil od Edena do Kitere, od Hesperid do Arabie Felix,

tja in nazaj?!

Jaz?!

Prenicljiv je bil ta doktor Schiller iz San Francisca.

 

 

 

Sanje v hotelu 

 

Pred hipom, dobesedno, glejte, kaj se mi je sanjalo:

 

V kabini našega dvigala. Toda gumb je samo eden.

Pritisnem. Dvigalo je bliskovito. Navzgor:  + ∞,

  1. v neskončnost nad črto mojega položaja,

četrtega nadstropja hotela Majorica v Palmi de Mallorci,

in navzdol: – ∞, tj. v neskončnost pod to črto.

»To je raj. To pa pekel,« razlaga glas stevardese iz računalnika,

rahlo hripav zelo seksi. »Razlika je samo v znakih +, –.«

In tako poletava med nebesi in peklom, število voženj

je nepreračunljivo, vedno n + 1. Ko bi bil tu z menoj pesnik Blake,

prav tisti, ki je poročil nebo s peklom, velik pesnik,

zavzdihnem. Zame sekunde. Za opazovalca od zunaj –

kvintilijoni astronomskih let. In ni, tu ni gumba

za stop. Nesmrtnost, si mislim, ki nam jo je obljubilo Sveto pismo.

Kaj pa opazovalec od zunaj? Ali mar še obstaja? Ali mar nisem jaz,

ubogi voznik dvigala,  vedno tako vljuden spričo strank,

zadnji potnik v obubožanem

vesolju? …

In ob tem sumu se zbudim. Svež,

pomlajen, kakor po potovanju okoli sveta,

ki ga tako hvalijo v reklamah New Yorkerja. Toda v tej hotelski

sobi, ki kroži po polžje nasproti našemu soncu,

skupaj z njim pa po galaksijah, z zanemarljivo

hitrostjo, ki celo v sanjah, celo v utopiji, celo v idealu

komunistov ne presega praga 300 000 km na sekundo

– sem se počutil, iskreno povedano, butasto … Dva nembutala,

in – zdaj zaspi, pesnik. In naj se ti sanjajo lepe sanje!

Samo da ne znanstvena fantastika. Te ne prenesem.

Na smrt me dolgočasi.

 

  1. januarja 1967

 

 

 

Zadnja pesem

Oli

 

Zvestoba in predanost žene posveča bit.

On bi s kamni obmetaval tovariše.

On maže stene votline.

Pod njegovo lobanjo brbota krop smol.

In njegove sanje so urogenitalne.

 

Od svetosti žene preobražen

se lepi Orfej podaja k Hadu,

– njegov korak boder, lutnja blatostruna –

ki ga ne bo več izpustil.

 

  1. 6. 1966

 

 

 

Iz Poskusa genealogije

 

(Skica za prvo kitico)

 

Moj prednik Raši je plesal na simhas toro.

Poučeval je v mestu Troyes za Filipa Prvega.

Ko je šel Godfrid Bouillonski v Sveto deželo,

so se zaprti v njegov astronomski stolp

posvetovali, o čem? do bele zore,

dokler niso pritekli učenci: »Rabbojnaj, čas je za jutranjo molitev.«

Drug dan je bil dan preplaha, ker so za Godfridom – filozof Raši

je vendar plesal, saj je bilo to na simhas toro – krenili učenci siromaki.

Poučeval je tudi v Mainzu in Wormsu. Razjarjeni Alemani

so njegovo učilnico tam zažgali v »kristalni noči« leta 1938.

Glose mojega prednika h Knjigam Stare zaveze kljub vsemu

še zmeraj obstajajo, aramejske, v vseh njihovih izdajah.

Moji vnuki bodo podaniki pariškega grofa. In tako se bo krog zaprl,

s skoraj 300-letno epizodo moje domovine

ob mrzli reki Visli.

 

 

iz poljščine prevedla Jana Unuk