Lev Detela
Zbirka prvih in zadnjih pesmi pokojnega slovenskega koroškega pesnika Fabjana
Hafnerja izšla v prevodu Petra Handkeja pri berlinski založbi Suhrkamp
V nekdanji legendarni koroški literarni reviji Mladje je pokojni v slovenščini in nemščini pišoči pesnik, prevajalec in literarni zgodovinar Fabjan Hafner leta 1990 zapisal: „Doraščal sem z dvema jezikoma. Še preden sem vedel, da mislim, se je slovenščini pridružila nemščina. Dvojezičnost je zame bolj domača kot življenje z enim jezikom.“ Zato ne začudi, da se je leta 1966 v Celovcu rojeni Hafner po maturi na gimnaziji v Celovcu odločil za študij nemške filologije in slavistike na graški univerzi. Od leta 1990 do 2007 je bil zaposlen na tamkajšnjem univerzitetnem inštitutu za prevajalstvo. Pred svojo tragično smrtjo, ko se je še ne petdesetleten leta 2016 prostovoljno umaknil iz življenja, je bil skoraj dve desetletji tudi sodelavec celovškega inštituta Roberta Musila za literarne raziskave, vmes pa je dodatno med letoma 1992 in 1997 deloval kot lektor na germanističnem inštitutu univerze v Ljubljani.
Leta 1988 je pri celovški založbi Drava skupaj z Založništvom tržaškega tiska izšel njegov prvenec, slovenska pesniška zbirka INDIGO. Že tu se poleg ponotranjeno občutenih motivov iz narave in skeptičnih miselnih prebliskov oglašajo mračni, močno intelektualizirani depresivni podtoni lastne nemoči in obupa: “Obraz pokrijem s tanko rjuho svežega, mrzlega snega… In mirno, premirno zaprem izmučene oči…“
Prvi pesniški zbirki so sledile publikacije, v katerih se ob slovenskih izvirnih tekstih pojavijo tudi številna pesniška besedila, ki jih je Hafner napisal v nemščini. Zbirki GELICHTER UND LICHTES (Luči in luč – oziroma svetlo) in BREZROČNO GOVORJENJE – FREISPRECHANLAGE – VIVAVOCE sta že dvo – oziroma trijezični, saj se izvirnim avtorjevim besedilom v slovenščini in nemščini pridružijo še prevodi v italijanščino.
Veliko je pisal tudi o drugih avtorjih, med drugim o slovenskem koroškem pesniku Gustavu Janušu in nedavnem Nobelovemu nagrajencu za literaturo Petru Handkeju in njegovih slovenskih obeležjih ter mu leta 2008 posvetil v nemščini napisano knjigo UNTERWEGS INS NEUNTE LAND (Na poti v Deveto deželo).
Znano je, da se je Peter Handke že večkrat zavzel za slovenske koroške pesnike in pisatelje. Med drugim je prevedel v nemščino dela Florjana Lipuša in Gustava Januša in ju s tem svojim dejanjem uveljavil na širšem nemškem jezikovnem prostoru.
Zdaj pa je Handke prevedel še zgodnje in pozne pesmi Fabjana Hafnerja. Te so nedavno z letnico 2020 pod naslovom ERSTE UND LETZTE GEDICHTE (Prve in zadnje pesmi) izšle pri berlinski založbi Suhrkamp v uveljavljeni zbirki Bibliothek Suhrkamp.
Peter Handke je v knjigi objavil tudi uvodni esej, v katerem med drugim meni, da njegov izbor istočasno prinaša do zdaj v nemščino še neprevedene slovenske pesmi mladega, komaj šestnajstletnega pesnika, in zadnje pesmi skoraj petdesetletnika, za katere pa je kljub velikemu razponu med letoma 1992 in 2016 značilno pesimistično razpoloženje. Handke meni, da so to „lakonični verzi zapirajočega se jaza“, iz katerih se oglaša zaklinjanje temnega, nemega, onemelega, zapuščenega – in gnusa in groze.
Handkeju se zazdi, da Hafnerjeve pesmi nimajo pravega ritma, a takoj zavrže to trditev z ugotovitvijo, da je Hafnerjev ritem pravzaprav neko posebno besedno „zastajanje“ oziroma „ustavljanje“, iz katerega odseva tiha nežna žalost, ki je značilna tako za prve kot tudi zadnje pesmi, ki jih je pisal v zadnjih treh letih pred zgodnjo smrtjo: „ Je nežen in tih, vendar ni zaradi tega, ker je nežen, prav nič tih, nič nem – strah je osnova prvih in zadnjih pesmi Fabjana Hafnerja“.
Seveda pa Handke ne bi bil Handke, če ne bi v svojem uvodnem eseju omeni še marsikaj drugega samolastnega. Med drugim piše o svojih pesniških poskusih v cerkveni gimnaziji na Plešivcu, kjer je njegov nedolžni verz „iz belih oken se dvigajo vlačuge kot molitve v nebo“, ki ga je zapisal v neki šolski nalogi, zasejal med učiteljskim zborom neverjetno zgražanje in razburjenje. Zaustavi pa se tudi ob slovenskem fenomenu EDNINE in DVOJINE, ki je zanj nekaj jezikovno izredno izvirnega. Zato je svoji uvodni besedi z naslovom NAMESTO UVODA dodal še podnaslov EDNINA IN DVOJINA. Ta podnaslov se nanaša tudi na literarni opus Fabjana Hafnerja. Predvsem v zadnjih letih je namreč bila dvojina, ki jo je v nemščini treba podajati v množini, važna oblika njegovega pesništva. Pojem DVOJINA v podnaslovu pričujočega Handkejevega uvodnega eseja pa istočasno nakazuje tudi DVOJNOST pričujoče Hafnerjeve zbirke, v kateri se prve avtorjeve pesmi družijo z zadnjimi.
Pesniška zbirka je dvojezična. Slovenskemu izvirniku sledi Handkejeva prepesnitev v nemščino.
Že v prvi pesmi OTRPLE POSTAVE bralec začuti rezke podtone te poezije:
Otrple postave smo,
zapuščeni, brez pomoči
v tej prazni ravnini…
Tudi sledeče pesmi, na primer ŽIVIŠ NEZAVEDNO in OSAMELOST, izražajo šestnajstletnikovo osebno stisko v trdem svetu.
Vsekakor je bil Fabjan Hafner ena izmed najbolj briljantnih glav slovenske in nemške koroške literature. Bil je povezovalna osebnost, ki so ji bila tuja majhna intrigantska nasprotja med posameznimi kulturnimi krogi pa tudi med obema koroškima jezikovnima skupinama. Njegova beseda je imela težo. Poleg tega je bil izvrsten prevajalec, ki je za svoje prevode med drugim prejel leta 1990 Petrarcovo nagrado.
Tudi svojo literarno dejavnost je povezoval s prevajanjem. Menil je, da je „pisanje pesmi prevajanje iz jezika, ki ne obstaja“.
Hafner se je stalno gibal v napetostnem prostoru med dvema jezikoma, slovenskim in nemškim. Ob tem je menil, da se mu zdi pretirano, da mora koroška literatura ohranjati slovenskost, ker je dandanes literatura stvar, ki je razbremenjena marsičesar. Za vsakodnevno rabo se namreč lahko srečamo s slovenščino na drugih področjih, literaturi pa pripada samo umetniška raven.
Obsojal je današnje brezglavo dirkanje, ki nas oddaljuje od izvirov, iz katerih se napajamo: „Odprla se nam je pot naprej. Pot nazaj, v blaženo preproščino in nevednost, pa se je zaprla. Steze so zaraščene kot v pravljici ali v narodni pesmi.“
V knjigi je objavljena tudi zaključna spremna beseda sodelavca celovškega Musilovega inštituta Dominika Srienca in pesem, ki jo je Gustav Januš posvetil svojemu prezgodaj umrlemu prijatelju Fabjanu Hafnerju.
