Golobnjak

165

 

                                                                                                                                 Golobnjak

 

                                                                                                                              Anica Perpar

 

 

Deklice so se trudile izvleči voz iz jarka in voliček jih je pohlevno čakal. Smejale so se, da so Lizi temno rdela lica, Maričica pa se je zvijala, kot bi jo bolel trebuh. Bila je jesen, dišalo je po zrelih slivah. Preden so pripeljale voz do doma, se je zmračilo. Prikazala se je luna.

»To sliko bom vzela jaz!« je  rekla Zofija, ko je nehala strmeti v naslikani spomin.

»Ne, ta slika je Martina!« jo je odločno zavrnila mama.

»Saj je teta Lili ob voličku vendar naslikala mene!« je vzkliknila Zofija.

»Deklice in voliček so naslikani po navdihu!«je rekla mama nejevoljno.

»Tudi nona je rekla, da smo naslikane  deklice, ki smo se takrat družile,«ni  popustila Zofija.

»Nona  je  govorila neumnosti!«

»Na sliki je voliček, ki mu je bilo ime Juš,« je preslišala mamino grobost.

»Juš je bil siv, ta na sliki pa je lisast,« je mama poudarila svoj prav.

 

Ko je Zofija prejela sporočilo o očetovi smrti, je pri priči rezervirala let, a očeta tudi mrtvega ni več mogla videti. Našla je žaro in ob njej sliko moža, ki je umiral in umrl davno pred pravo smrtjo. Jokati ni mogla. Po pogrebu se je takoj preoblekla .

Mama  jo je začudeno premerila:

»Ne boš žalovala?«

»Z obleko res ne!« je odvrnila.

»Nimam vnukov. To me žalosti!« je nato rekla brez logičnega prehoda.

»Željo po vnukih ti bo izpolnila Marta! « je zavrnila njeno nesrečnost.

»Marta ima kariero!«

»Tudi ženske s kariero imajo otroke.«

»Ona pač ne! Kaj pa ti veš o znanstvenem delu!« se ji je posmehnila mama.

»Poznam znanstvenice, ki imajo po štiri in več otrok!«

»To si videla v Afriki?« se je narejeno čudila mama.

»V Afriki sem videla  marsikaj. Revščino, srčnost in hvaležnost.«

»Očitno spadaš tja!« je zaključila mama.

Bolelo je. Še vedno je bolelo, da z mamo nista zmogli prisrčnejših odnosov.

Spomnila se je njenih prepirov z nono. Bili so glasni, neprizanesljivi, ostri.

»Vaš sin je umetnik slabih navad!« je očitala mama.

»Ne reci, da tega nisi vedela!«

»Pil je in tega mi niste povedali!« je sikala mama.

»Piti je začel po Martinem rojstvu!«

»Pil je že pred poroko, potem pa vedno več!«

»Si ga vprašala, zakaj?« je zavpila nona.

»Sem!«

»Potem poznaš odgovor!«

»Poznam vse njegove izgovore!«

»Le pravega ne veš!« je jezno navrgla nona.

»Pa mi ga vi povejte!« je kričala mama.

»Saj ti ga bom! Nisi se izkazala!«

Mama je ponorela: »Nisem se izkazala? Rodila sem, skrbela za dom in deklici in delala. Da se nisem izkazala? Razložite mi to!«

»Nisi se izkazala v zakonskem odnosu!«

»Mati božja in vsi svetniki!« je vpila mama. »Pijanega ne pustim k sebi v posteljo! To je to!«

»Ti že veš, koga pustiš k sebi!«

»Vaš sin je  pijanec in slabič!«

»Vendar je tvoj mož!«

Mama je besnela:»K vam hodi jokat, smili se vam, najbolj pa se smili samemu sebi. Nimam moža, ker ste vi obdržali sina!«

Mama in nona nista govorili po več tednov. Zofija ju je hotela pobotati in je prosila  sestro za pomoč, a Marta je rekla:

»To se mene ne tiče!«

Šla je k teti Lili. Potrkala je na vrata ateljeja in počakala, da je zaslišala tetin »naprej!« Včasih je  čakala zelo dolgo. Tedaj še ni vedela, da tudi teta Lili posega po pijači in da se na njeno trkanje odziva iz pijanega dremeža. Ko je vstopila, si je  teta oblekla od barv zapacano haljo in jo povabila k mizici ob velikem oknu.

»Kaj pa je, dušica?« je vprašala s kadilsko hripavim glasom.

»Mama in nona sta skregani. Ne govorita,«je povedala.

»Saj se nista skregali prvič,« je rekla teta in segla po cigaretni škatli. Zofija je iskala ustrezne  besede.

»Bi lahko ti rekla mami in noni, naj se več ne kregata?« je izrekla svojo željo.

»Onidve se bosta kregali do smrti!« je teta puhnila dim.

»Pa zakaj?«

»Ker se ne marata!«

»Zakaj se ne marata?«

»Vprašati moraš njiju!«je rekla teta in zmečkala polovico cigarete v kristalnem krožniku.

Zofija se je opogumila in šla k noni. Izbrala je nedeljo, ko je nona v zadnji sobi v globokem naslanjaču brala časopise. Nonina hiša ni bila čisto kmečka. Pohištvo je bilo meščansko in tudi fotelj, v katerem je sedela, je bil iz rumenega usnja in obit z belimi žebljički.

»Nona!« jo je plaho poklicala. Ta je snela očala.

»Kaj pa je, otrok moj?«

»Nekaj bi te vprašala, če ne boš jezna?« se je Zofija vnaprej opravičevala.

»Čemu naj bom jezna?« jo je nona začudeno gledala.

»Teta Lili je rekla,naj kar tebe vprašam, zakaj se z mamo prepirata in potem druga z drugo tako dolgo ne govorita?« Nonin obraz je spreletela senca. Globoko je vzdihnila. Spodnja ustnica ji je zadrhtela in roka, v kateri je držala časopis, se je zatresla.

»Otrok moj,« je počasi spregovorila, »ko boš starejša, ti bom povedala o usodi, ki me tepe.«

Zofija je premišljevala o nonini tako imenovani usodi. Ko je nekoč brskala po skrinji s knjigami, je naletela na mapo. V njej je bilo rodbinsko drevo in poleg njega  šop pisem. Odkritje je odnesla v svojo sobo. Poglobila se je v  rodbinsko drevo in ugotovila, da se je nona nekoč pisala Vernini in da se je rodila v kraju Valdottavo v Toscani. Zofijin oče se je prav tako rodil tam. Namesto imena njegovega očeta je pisalo NN. Nona se je kasneje poročila z veleposestnikom Grudnom in hiši, v kateri so živeli, se je reklo Grudnova pristava. Nona je Grudnu rodila sina, ki je po letu in pol umrl za otroško paralizo, je prebrala na rodbinskem drevesu. Drugi otrok je bila teta Lili. Pisma, ki so bila v mapi poleg družinskega drevesa, so bila v italijanščini. V enem je našla sliko moškega, ki se naslanja na drevo. Zadaj je prebrala: Tuo per sempre. Claudio.

Mama je Grudnovo konjušnico spremenila v turistične apartmaje. Turistična dejavnost je zahtevala pridne roke in obe z Marto sta morali v poletni sezoni poprijeti za delo. Imeli so tudi zimske goste zaradi bližnjega  smučišča in tekaških prog. Ko je nekoč prišla v hišo  po sveže rjuhe, je Zofija slišala nonin pogovor z očetom:

»Nehaj piti!« mu je rekla.

»Zakaj pa?« je izzivalno vprašal oče.

»Zato, da boš pomagal. Vse tri delajo od jutra do večera, vidva z Lili pa nič!« je poočitala nona.

»Ona zmore vse sama!« je posmehljivo odvrnil oče.

»Ni res! Dekleti pomagata več, kot je za njiju dobro. Se ti ne smilita?«

»Se jaz komu smilim?«

»Pijan zagotovo ne!«

»Saj nisem pijan. Bolan sem!«

»Bolan si od pijače!«

»Zakaj pa misliš, da pijem?« je vprašal oče.

»Ne vem. Zakaj?«

»Ker me je odpisala. Zato!«

»Moral bi se zdraviti, sicer te bo pijača pokončala.«

»Naj me! Čim prej!« je vzkliknil oče.

Nekega dne je prišel na obisk človek, ki  ga je nona predstavila kot očetovega bratranca. Ime mu je bilo Mario. Hiša je z njegovim prihodom oživela, celo mama je postala boljše volje. Z Marto sta imeli več prostega časa, saj je njuno delo pogosto opravil kar Mario. Ko je odpotoval, se je hiša  znašla v čudni tišini. Zofija je noni zaupala, da ji je bil Mario všeč. Vprašala jo je, zakaj je odšel.

»Spodila sem ga!« je rekla nona.

»Zakaj pa?« se je začudila Zofija.

»Ker je šel tvojemu očetu na živce!«

»Zakaj  ga ni spodil sam?« je vprašala Zofija.

»On je premalo odločen za kaj takega!« je pojasnila nona.

»Pomagal je mami!« je Zofija pohvalila Maria.

»Seveda je pomagal. A za to ima mama vendar moža!«

»Oče ne pomaga!« si je drznila izreči.

»Tega si je mama sama kriva!« je odvrnila  nona.

Po Mariovem odhodu se je oče pri kosilu posmehoval, »da nekaterim manjka le šop perja, pa bi sfrčali na gnoj in kikirikali.« Mama ga je posmehljivo premerila.

»Nekaterim se še kikirikati ne ljubi!« je rekla. Oče je sklonil glavo, nona pa je zapihala kot mačka:

»Dva petelina sta za eno kuro čisto preveč!«

»Kako, prosim?« je mama dvignila glavo in se srepo zazrla v nono. »Stara koklja naj drži kljun!« je siknila in vstala od mize.

Vsi so otrpnili. Teta Lili je razbila tišino: »V tej hiši ni mogoče sproščeno dihati!«

»Se pa da sproščeno piti!« je rekla nona in tudi vstala.

 

Šivilja, ki je Grudnovim vezla posteljnino, je bila noninih let. Zofiji je pripovedovala o življenju pod italijansko okupacijo.

»Italijanski oficirji so pogosto hodili h Grudnovim na večerjo. Tvoja babica jih je očarala, ker je bila lepa, ker je govorila njihov jezik, ker je bila izobražena in bogata. Gruden je bil vedno zraven, da ne bi ljudje govorili še kaj hujšega kot to, da se pajdašita z okupatorji,« je povedala šivilja.

»So noni po vojni ljudje res preprečili vstop v cerkev?«je vprašala.

»Res. Za take kot si ti, ni Boga, so ji rekli.«

»Gruden je postavil golobnjak. Podoben je bil čebelnjaku« je pripovedovala šivilja. »Vzrejal je eksotične vrste golobov in vsi smo jih hodili gledat. V ločenem prostoru je stala ozka  postelja in Gruden je pogosto tam prespal. Zjutraj je dvignil železno roleto, nalil pticam vodo in natresel hrano. Kletk ni čistil, hudo je smrdelo, a njega smrad očitno ni motil.«

Golobnjak je še vedno stal za hišo. Bil je zaklenjen. Z Marto sta nekoč nono prosili za ključ, da bi se na deževen dan v njem igrali, a jima ga ni dala.

»Nemci so požgali vas, Grudnove hiše in hleva pa ne. Kako to?« je Zofija nekoč vprašala nono. Ta se je strmo zazrla vanjo.

»Kdo ti je to povedal?« je suho vprašala.

»Šivilja.«

Nona se je obotavljala. Potem je sedla.

»Saj ti lahko povem,« je rekla. »Nemški vojak je že polival bencin po leseni klančini pred konjskim hlevom, ko je Gruden stopil do poveljujočega  in mu v odlični nemščini rekel: »Stopite z mano! Imam dobro vino in lepo mlado ženo!«

»Kaj?« je vprašal Nemec začudeno.

Gruden je ponovil: »Imam dobro vino in lepo mlado ženo. Pridite!«

Nemec je s poveljem ustavil vojaka, ki je polival bencin. Ko sta prišla v hišo, me je Gruden poklical in rekel: »Prinesi buteljko in tri čaše!«

Gruden je odprl steklenico in vsem trem s povsem mirno roko nalil vino. Opazila sem, da si me Nemec radovedno ogleduje. Ko smo trčili, je Nemec naglo spil in si ponovno natočil. Po tretji čaši je Nemec pogledal Grudna, ta pa mene:

»Pojdi z njim! Rešila boš hlev in hišo!«je rekel.

»Nemec je vstal. Peljala sem ga v  sobo.«

 

Zofija je vprašala mamo, če ve za nonino epizodo z Nemcem Rekla je:

»Takrat se je odkupila za leta vnaprej.«

»Odkupila za kaj?« je vprašala Zofija.

»Za to, da je bila Grudnu slaba žena.«

Ko je nona umirala, se je Zofija opogumila in jo vprašala, če v življenju kaj obžaluje.

»To, da sem  sina, tvojega očeta, prepustila mami.« je povedala.

»Kaj bi naredila danes?« je vprašala Zofija.

»Ne bi šla študirat. Ostala bi z otrokom.« Potem je dodala:

» Imela sem toliko mleka, da se je kar samo izcejalo. Nenehno sem morala menjati bluze.«

»Motila te je mokra bluza in nič drugega? «se je začudila Zofija.

»Smrdela sem!« je  vzdihnila nona.

»Da te  otrok pogreša, nisi pomislila?«

»Ni me pogrešal!«

Nona je umrla in oče ni jokal, samo napil se je živalsko. Krsta je ležala v  poslovilni kapelici in le malo ljudi jo je spremljalo do grobnice.

 

Oče je po nonini smrti prenehal piti in v nekaj mesecih  shujšal do nerazpoznavnosti. Nekega dne je rekel: «Zofija, poišči ključ od golobnjaka!«

»Kje naj ga iščem?« je vprašala.

»V nonini sobi.«

Po nonini smrti je prvič stopila v njeno sobo. Dišala je po sivki in prahu. Ozrla se je po pohištvu. Odprla je nekaj predalov. Ni se ji ljubilo brskati in iskati nekaj, česar ni nikoli videla.

Marta se je bila ravno vrnila s potovanja po Norveški.

»Kaj se je zgodilo z očetom?« je vprašala, ko sta bili sami.

»Prenehal je piti,« je pojasnila Zofija.

»Se je zdravil?«

»Zbolel je. Imel je abstinenčno krizo, a ni zahteval pijače. In dovolil je prodati  vse vino iz obeh kleti.«

»In mama?«

»Mama? Da je za marsikaj prepozno, je rekla. Oče išče ključ od golobnjaka,«se je nenadoma spomnila.

Marta se je  zdrznila.

»Ključ od golobnjaka? Kaj mu bo?«

»Ne vem.«

»Si za čaj?«jo je vprašala sestra.

Zofija je prikimala. V Martinem vedenju je začutila nekakšno zadrego.

Molče sta srebali čaj iz noninih tankih skodelic.

Nekega večera je oče vzel baterijsko svetilko in poklical  Zofijo. Šla sta okoli hiše do golobnjaka. Oče je odklenil železna vrata. Golobje kletke so bile odprte, na dnu je ležal siv prah in nekaj časopisnega papirja. Oče je dvigoval razpadle časopise, na katere so nekoč padali golobji iztrebki.

»Nič! Ničesar ni!« je govoril. »Nekdo naju je prehitel!«

»Kaj pa naj bi bilo?« je vprašala Zofija.

»Pod golobjimi iztrebki je Gruden skrival zlato,« je povedal oče. Zofija je osuplo odprla usta.

»Kakšno zlato?« je vprašala.

«Zlate palice,«  je rekel. »Nobene več ni, vse so izginile.«

Zaklenila sta golobnjak in se vrnila v hišo. Zofija je bila presunjena. V golobnjaku je ležal ključ za dogajanje na Grudnovi pristavi in mozaik družinskih odnosov je končno postal razviden. Z zlatom si je Gruden po vojni opomogel in ponovno napolnil izpraznjeni hlev in konjušnico. Zlato mu je pomagalo obdržati dvajset let mlajšo ženo, tujko in lepotico. Po njegovi smrti je ta tujka z zlatom držala v šahu sina in hčer. Sin je moral igrati vlogo nadomestnega moža, hčer, teto Lili, pa je nona poslala na slikarski študij. Mama se je ujela na zlate limanice, na občutek, da se je bogato poročila. Po nonini smrti je  kradla  zlato zapitemu možu in Marti plačevala študij in potovanja. Le ona, Zofija, o zlatu ni vedela ničesar. Kako je bilo pridobljeno Grudnovo bogastvo, se je spraševala in zavest, da njeno življenje ni povezano z njim, je bila osvobajajoča. Oditi mora, je takrat sklenila. Nekam, kjer bo znova našla zaupanje v ljudi.

 

 

.