Himna jugozahodniku

     

                                                                                                                         Himna jugozahodniku

 

                                                                                                                              Brane Senegačnik

 

 

 

Ker tvoji dotiki vedno pomenijo nov začetek,

pa čeprav je oktober že izkrvavel,

pa čeprav na koncu enosmernega hodnika let –

 

»Ne, ne, slaba prognoza,«

se oglasi znanec,

ki ga pokličem zaradi spremne besede,

z onkologije:

z zadrgnjenim grlom ga poslušam,

in praznina zaliva moja usta,

v njegovem glasu pa ni ugasnil smehljaj,

njegov zmerajšnji smehljaj,

ki je zdaj kot dolga vrsta odprtih oken,

nekam drugam se vidi,

daleč,

živ mir je v zraku,

ti pihaš skozi njegove besede,

 

ker naznanjaš to, kar je vselej neznano,

kar je daljno, tudi ko pride,

ker nosiš dež, prosojno sivo cvetje in okus daljav,

bolj mojih, kot je moj obraz,

 

njena dvignjena dlan s široko razprtimi prsti,

za pozdrav, za slovo,

zgodnje, togo in skoraj brez besed,

paliativno nepreklicno,

nasmeh:

samo še zobje in oči,

nikoli tako velike,

kot da ne gledajo, temveč govorijo,

eno samo besedo,

besedo “jutri”,

ki jo slišim le, ko oslepim,

ko potihne vse,

zunaj in znotraj,

 

je nekje, je nekoč, je nekaj,

begotno razodetje tvojih dežnih vonjav,

 

to pihaš, to si,

 

neke stare ustnice,

za mesece zatisnjene z osuplostjo nad tem, kaj je življenje,

z depresivnim zrenjem skozi nas najbližje,

ki smo prihajali, da bi ji bili še bliže,

a smo bili samo madeži na steklu neke druge resničnosti,

bes in apatija, ki nista imela ničesar s tistimi srečanji,

a morda sta bila bliže temu, kar je, kot so mu naše misli,

molk, pod katerim so neslišno pokale kosti,

 

a je,

je beseda, ki se dotika vsega

v vsakem jeziku in času,

 

tvoja velikanska vlažna krila,

tvoja nevidnost, tvoja prihodnost,

tvoja vselejšnja daljnost jo nosijo:

 

jezik, ki se rojeva in mineva

v mimohodu,

zračni življenjepis,

vsakogaršnje ime,

ki prikliče in prekliče vse,

glas, ki pokaže: “Tako si.”

 

Kar ostane, je resnica:

izbuljena srca,

ki nimajo več ničesar,

 

za vso to žalost,

za čisto nemoč spomina,

za kratki dih vseh nas,

teh, ki se poznamo, in tistih, za katere ne vemo,

tistih, ki niso in nikoli ne bodo vedeli za nas,

za njihove nedopolnjene sreče,

za njihova nikoli dojeta življenja,

za vselej nedotakljivo prihodnost,

za tesnobo nesmisla,

s katero se končuje slehernikov svet,

 

pihaš,

 

tvoje jate plavajo

nad vso neznansko deželo,

ki sije iz besedice mi,

 

pihaš,

skozi telesa teh, ki jih ni več,

skozi njihove misli,

skozi njihove notranje solze,

 

pihaš,

 

da niso sanje,

da se ure odpirajo kot vrata

in vračajo svoje ujetnike,

naše mrtve, naše ljubezni, naše vere,

odpirajo se kot blodnjaki upanja,

tam je svetloba zmeraj vedra in mlada,

z znamenji nežne blaznosti so porisane stene,

vse znova nastaja v tej sivi mehkobi

 

pod nebom te neznanske dežele

se mojim mislim odpirajo oči,

vsi letni časi so obenem v njih,

ki so slepe od nevidnega,

 

v globinah tvojega mehkega zraka

stopa

nekdo, ki mu je ime kdo,

stopa

in se ne meni za nikogar,

stopa

s koraki Vivaldijevega violončela

skozi izkrvaveli oktobrski gozd,

 

za zmeraj odhaja

in to ve,

ničesar ni opaziti,

ko izginja korak za korakom

v notranjo samoto,

samo to je resnično,

samo na tem odru v lastnih prsih

tečejo lacrimae rerum,

 

tako stopa brez vprašanj,

 

ker ti pihaš,

 

larghetto insensibile e sempre piu vero

 

ker ti pihaš,

 

kot da smo tudi tam, kjer ni ničesar,

 

ti pihaš, da smo