Izpopolnitev človeka

147

                                     

                                                                                                                           Oliver Krüger*

 

                                                                                                 

                                                                                                                IZPOPOLNITEV ČLOVEKA

 

                                                                               Smrt in nesmrtnost v posthumanizmu in transhumanizmu

 

                                                                                                                 prevedel Alfred Leskovec

 

 

Človek je nepopoln. Poleg številnih bolj ali manj pomembnih psihičnih in fizičnih omejitev in trpljenja, ki mu jih prinašajo bolezni, je zanj značilna tudi tale hiba: človek je umrljiv. Njegovi dnevi so šteti – nekaterim izjemnim primerkom človeškega rodu sicer danes uspe do 38000-krat dočakati nov dan, a zatem je konec. To je vedel že tudi mitični kralj Gilgameš, ki se je odpravil iskat čarobno rastlino nesmrtnosti, in tudi po prepričanju sociologa Maxa Webra se v dejstvu smrti razodeva »nesmiselnost čistega znotrajsvetnega samoizpopolnjevanja v kulturnega človeka«, ki naj bi bilo značilno za moderno, ki sama sebe razume kot sekularno – kajti smrt ostaja kljub vsem sublimacijskim poizkusom. (1)

Povsem nov poizkus razrešitve tega problema smrti je v novejšem času zasnoval tako imenovani posthumanizem: po njegovem ni problem smrt na sebi, pač pa človek, ki je vezan na svoje umrljivo telo, in to je torej problem, ki ga je treba rešiti. Če bi se človeka nadomestilo s popolnejšo, posthumano življenjsko obliko in če bi se ga prevedlo v nekakšno virtualno obliko bivanja, ki jo omogoča računalniška tehnologija, ne bi bilo mogoče doseči le nesmrtnosti, temveč tudi izpopolnitev vseh človeških zasnov in sposobnosti. V nadaljevanju bomo zatorej prikazali nekatere zamisli posthumanizma in njemu sorodnega transhumanizma, nanje pa bomo, opirajoč se na filozofa Güntherja Andersa, navezali analizo temeljnih predpostavk posthumanizma.

 

Posthumanizem

 

Kot začetek posthumanistične utopije lahko vzamemo iztekajoča se osemdeseta leta dvajsetega stoletja, ko sta raziskovalec na področju robotike Hans Moravec (*1948) in fizik Frank Tipler (*1947) objavila svoje prve vizionarske spise. Kmalu po svojem imenovanju za direktorja uglednega laboratorija Mobile Robot Laboratory na Univerzi Carnegie-Mellon v Pittsburghu leta 1985 je Moravec objavil svoje delo Mind Children. The Future of Robot and Human Intelligence, (2) ki je vzbudilo veliko pozornost in je že pred objavo krožilo v rokopisni obliki. To delo ga je za njegove številne današnje pristaše naredilo za pravega utemeljitelja posthumanistične filozofije. Že predgovor zveni kot nekakšna preambula posthumanizma:

 

Engaged for billions of years in a relentless, spiraling arms race with one another, our genes have finally outsmarted themselves (…) What awaits us is not oblivion but rather a future which, from our present vantage point, is best described by the words »postbiological« or even »supernatural«. It is a world in which the human race has been swept by the tide of cultural change, usurped by its own artificial progeny (…) within the next century they [the machines: op. avtorja] will mature into entities as complex as ourselves, and eventually into something transcending everything we know – in whom we can take pride when they refer to themselves as our descendants. (3)

 

Moravec meni, da bodo te posthumane, umetne inteligence do človeka v podobnem razmerju, kot so otroci do svojih staršev, in da bodo kmalu nadomestile človeštvo na vrhu evolucijskega razvoja življenja. (4) V nekaj desetletjih bodo, po Moravčevem prepričanju, roboti in umetne inteligence na vseh področjih življenja in dela zmogljivejši od ljudi in jih zatorej zamenjali. (5) Na veliko zanimanje je spričo razpoloženja na prelomu tisočletja, zaznamovanega z evforijo nad tehniko, naletela tudi njegova druga monografija z naslovom Robot. Mere Machines to Transcendent Mind (1999). (6)

In kaj se bo zgodilo s človekom, če bodo usodo sveta vzele v svoje roke umetne oblike življenja? Za posthumanistično filozofijo je tu značilno povezovanje med videnjem posthumane prihodnosti in možnostjo človekovega nesmrtnega življenja kot virtualne simulacije življenja. Moravčev izstopajoči pomen izvira v tej zvezi predvsem iz dejstva, da je leta 1988 kot prvi znanstvenik formuliral tehnične možnosti nesmrtnosti v virtualnosti. Moravec normativnih vodilnih misli prihodnjega razvoja človeštva ne predstavlja kot pisec znanstvene fantastike, temveč kot znanstveni vizionar. (7) Natančno opisuje tehnični proces te transmigracije (preseljevanja duš), ki bo po njegovi oceni izvedljiv že leta 2018: (8)

 

You’ve just been wheeled into the operating room. A robot brain surgeon is in attendance. By your side is a computer waiting to become a human equivalent, lacking only a program to run (…) The robot surgeon opens your brain case and places a hand on the brain’s surface (…) Instruments in the hand scan the first few millimeters of brain surface (…) These measurements, added to a comprehensive understanding of human natural architecture, allow the surgeon to write a program that models the behavior of the uppermost layer of scanned brain tissue. This program is installed in a small portion of the waiting computer and activated (…) The process is repeated for the next layer (…) In a final disorientating step the surgeon lifts out his hand. Your suddenly abandoned body goes into spasms and dies. For a moment you experience only quite and dark. Then, once again, you can open your eyes (…) Your metamorphosis is complete. (9)

 

Na ta način si bo človek v Moravčevem videnju človeka kot virtualne simulacije zagotovil svoje neskončno nadaljnje bivanje v računalniškem pomnilniku, medtem ko bo biološko človeštvo počasi izumrlo – Moravec naj bi to idejo prenosa (uploading) po njegovih besedah razvil že v svojem študijskem obdobju. (10) Vendar pa je to klinično inscenacijo procesa prenosa, ki ga izvajajo kirurgi roboti, kratko malo kot veliko medicinsko utopijo razkrinkal že Ernst Bloch za časa Moravčevega otroštva:

 

In tvegamo lahko tole trditev: ravno zato, ker zdravniku, tudi ob sami bolniški postelji, pred očmi latentno lebdi skorajda blazen utopični načrt, se mu ta navidezno izogiba. Ta poslednji načrt, te zadnje medicinske tihe sanje ne merijo v nič manj kot v odpravo smrti. (11)

 

Navedeno mesto iz Moravčevega dela Mind Children začrtuje za vse poznejše posthumanistične avtorje konkreten tehnični proces imortalizacije: materialno telo rabi v procesu optičnega branja kot nekakšna predloga za nadaljnje, neomejeno bivanje v virtualnosti. Za pristaše posthumanističnih videnj, transhumaniste, ima torej Moravčev tehnični opis tega tako imenovanega prenosa podobno velik pomen, kot ga ima evangelijska zgodba o Kristusovem vstajenju za kristjane.

Medtem ko Hans Moravec razpravlja predvsem o tehničnih vidikih nadaljnjega razvoja umetne inteligence in s tem domnevno povezane možnosti imortalizacije človekovega življenja, se fizik Frank Tipler osredotoča zlasti na kozmološko perspektivo. Že njegove zgodnje in številne objave, ki dokazujejo neobstoj izvenzemeljske inteligence v vesolju, kažejo izrazito povezanost z njegovim zanimanjem za genezo in prihodnji razvoj kozmosa. Medtem ko je njegovo osrednje znanstveno delo The Anthropic Cosmological Principle  (12) (1986), ki ga je napisal skupaj z angleškim vesoljskim fizikom Johnom D. Barrowom, zunaj strokovne javnosti ostalo v glavnem neopaženo, pa je Frank Tipler postal tako rekoč čez noč slaven s svojo leta 1994 izdano knjigo The Physics of Immortality. Modern Cosmology, God and the Resurrection of the Death. (13) Čeprav Tipler tu zgolj nadalje razvija svojo teorijo o točki omega, ki jo je predstavil in v obliki sestavka objavil že leta 1988 na teološkem kongresu, (14) in jo ovija v radikalnejše formulacije, je delo deležno velike pozornosti in že istega leta prevedeno tudi v nemški jezik.

Tipler v svoji kozmološko utemeljeni perspektivi izhaja iz tega, da je vesolje zaprto in se bo v daljni prihodnosti končalo v točki omega. (15) Do tedaj mora inteligentno življenje, se pravi človeštvo s svojimi strojnimi nasledniki, dobiti popoln nadzor nad vesoljem, medtem ko bo množica informacij, ki jih obdeluje življenje, vzporedno s približevanjem točki omega divergirala v neskončnost. Ko bo sonce čez milijarde let porabilo vse svoje gorivo, bo po Tiplerju edina možnost človekovega preživetja bila v obliki virtualnega bivanja v gigantskih računalnikih. Ciljna točka kozmološkega razvoja, točka omega, je po Tiplerju Bog. (16)

Poleg Hansa Moravca in Franka Tiplerja gre na tem mestu omeniti še dva druga pomembna posthumanistična misleca. To sta Marvin Minsky (*1927) in Raymond Kurzweil (*1948). Minsky je bil kot soustanovitelj Media Lab na Massachusetts Institute of technology mentor vrsti današnjih predstavnikov posthumanizma in transhumanizma. Medtem ko je Minsky svoje raziskovalno delo usmerjal zlasti v razvoj umetne inteligence, je za posthumanizem pomemben predvsem zaradi formuliranja informacijskotehnoloških temeljev posthumanistične podobe o človeku, ki je šele omogočila, da se je lahko ideja o »človekovi kopiji« v računalniku s kibernetičnega vidika pokazala kot legitimna. (17)

Raymond Kurzweil, uspešni podjetnik na področju informacijskih tehnologij, je v javnosti bržkone najbolj znani posthumanist, čeprav mu ni bilo treba po vsebinski plati dodati prav nobene inovativne ideje k tistim, ki so jih razvili Moravec, Tipler in Minsky. Vzrok veliki odmevnosti njegovih del gre brez dvoma iskati tudi v njegovi nadarjenosti, ki mu omogoča skrajno poantirano prikazovanje idej posthumanizma. V svoji knjigi The Age of Spiritual Machines. When Computers exceed Human Intelligence (1999) (18) oznanja začetek konca človeštva – do leta 2099 naj bi skoraj vsi ljudje živeli le še kot nesmrtne, virtualne simulacije in premagali svojo biološko pogojenost. (19)

 

Actually there won’t be mortality by the end of the twenty-one century (…) Up until now, our mortality was tied to the longevity of our hardware. When the hardware crashed, that was it (…) As we cross the divide to instantiate ourselves into our computational technology, our identity will be based on our evolving mind file. We will be software, not hardware. (20)

 

 Medtem ko je že v The Age of Spiritual Machines pokazal, da bodo njegovi računalniki in roboti, ki bodo skladali, slikali in pesnili, daleč prekašali človeka, (21) pa v svojem najnovejšem, 600 strani obsegajočem delu The Singularity is Near. When Humans Transcend Biology (2005) (22) napoveduje skorajšnji in neobrnljivi zasuk v evolucijski zgodovini: singularnost označuje trenutek, od katerega dalje bo umetna inteligenca sama sposobna usmerjati svoj nadaljnji razvoj in svoje nadaljnje širjenje. Po Kurzweilovi napovedi naj bi računalniki že okoli leta 2020 dosegli človekove intelektualne sposobnosti, prve tehnične simulacije človekovih možganov pa odprle možnost virtualne nesmrtnosti. (23)

Kar kljub vsem razlikam združuje Moravčeve, Tiplerjeve, Minskyjeve in Kurzweilove ideje, je predstava, da bodo človeštvo zamenjali umetni nasledniki, ki jih bo ustvaril sam človek, kar mu bo kot nekakšno kvazi zasluženo kompenzacijo prineslo nesmrtno bivanje v računalniškem virtualnem prostoru.

 

 Transhumanizem

 

Z vprašanji meja človekovega življenja se poleg posthumanizma ukvarja tudi transhumanizem, v katerem se veliko bolj pragmatično kot v posthumanizmu razpravlja o konkretnih tehničnih ukrepih s področja nanotehnologije, nevrologije, farmacije in kibernetike za razširitev (enhancement) vseh človekovih duhovnih in fizičnih sposobnosti. Transhumanizem ostaja konec koncev antropocentričen, saj ne stremi k nadomestitvi človeka z umetnimi oblikami življenja, pač pa k zlitju s tehnologijo, tako da bi lahko tu govorili o nekakšni kiborgizaciji.

Temeljne značilnosti poznejšega transhumanizma sta že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zarisala dva ameriška avtorja: Robert C. W. Ettinger (*1918) in kalifornijski futurist Fereidoun M. Esfandiary (1930-2000). Slednji, ki je od leta 1989 v znamenje svojega futurističnega prepričanja sam sebe imenoval le še FM-2030, je v svojih monografijah Optimism One. The Emerging Radicalism (1970) in Up-Wingers (1973) zasnoval politično-tehnicistično utopijo, ki naj bi končala pozicijsko vojno med levičarskim in desničarskim političnim spektrom v prid nadaljnjega tehnološkega razvoja človeške vrste: »Even more profound evolutionary changes are now evident. We are striving to deanimalize our species – debiologize intelligence – deplanetize (24) V svojem poznejšem eseju z naslovom Are you a transhuman? Esfandiary ponovno povsem jasno izpostavi osnovno misel svoje radikalne utopije napredka:

 

The most urgent problem facing us is not social – economic – political. The most pressing problem facing us (all) everywhere is death. All other human constraints are derivative. So long as there is death no one is free. So long as there is death we cannot upgrade the basic quality of life. The elimination of death has never been on anyone’s agenda because throughout the ages we are never able to do anything about it (…) Immortality is now a question of when – not if. The elimination of death will not do away with problems. It will take away the tragedy in human life. Once we attain immortality everything will be possible. (25)

 

 

Dokler mora človek še umirati, nima, kot je prepričan Esfandiary, svobode, in to je problem, ki bi mu morala najprej in v prvi vrsti veljati vsa politična in socialna prizadevanja. Človekovo telo je torej treba ustvariti povsem na novo (redesign), tako da se bodo naključna dela evolucije nadomestila s človekom, ki bo ustvarjen pod vodstvom razuma – kajti doslej smo bili zgolj prehumani, dobi Vodnarja pa bo sledila transhumana doba. (26)

Začetek transhumane dobe je v svoji knjigi Man into Superman (1972) zahteval in napovedoval Tudi Esfandiaryjev sodobnik Robert Ettinger. (27) Človek je po Ettingerjevem prepričanju že vse od pojava kulture na poti k osvoboditvi izpod jarma neinteligentne, naravne evolucije in s tem na poti k superčloveku (superhuman):

 

On the level of repair work and prostheses there has indeed been notable success, mostly in recent times. With our eyeglasses, gold inlays and birth control pills we are substantially superhuman; we have transcended the apparent limitations of our design, without even taking into account our vehicles and other machinery. But the basic design has not been noticeably improved. (28)

 

 

Ettinger vidi v preseganju človekovih pomanjkljivosti in v njegovem od tod izhajajočem novem ustvarjenju kratko malo nalogo znanosti:

 

Thus humanity itself is a disease, of which we must now proceed to cure ourselves (…) To be born human is an affliction (…) To do this, it must first be shown that homo sapiens is only a botched beginning; when he clearly sees himself as an error, he may not only be motivated to sculpt himself, but to make at least a few swift and confident strokes. (29)

 

Kajti evolucija je človeka in vse svoje biološke stvaritve obdarila z najrazličnejšimi napakami in pomanjkljivostmi – seveda ne iz zlobe ali nesposobnosti, pač pa zato, ker razvojno načelo evolucije kratko malo ni zainteresirano za proizvajanje optimalnih življenjskih oblik. Preživetje in izumrtje vrst so, nasprotno, uravnavala naključja in daljnosežni kompromisi s takšnimi ali drugačnimi okoljskimi pogoji – in zato naj bi življenje po Ettingerjevih besedah izviralo iz »smetnjaka«. (30)

 

The purely physical shortcomings of the human animal are legion, and we need only tick off a few, most of them well known. The worst weakness of all, of course, we share with every other large animal: the susceptibility to degenerative disease, senile debility, and death from old age. (31)

 

Izhod iz te katastrofe naravne evolucije, katere neslavni rezultat je človek, vidi Ettinger najprej v formulaciji nove filozofije, ki bo utrla pot udejanjenju nesmrtnega nadčloveka.

 

It should be amply clear by now that the immortal superman represents not just a goal, but a way of life, a world-view only partly compatible with today’s dominant ideologies. We might call this fresh outlook the new meliorism, of which the cryonics or people-freezing program is an important current element. (32)

 

Krionika, katere pobudnik je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v glavnem Robert Ettinger in ki trupla umrlih v upanju na poznejšo oživitev konzervira v tekočem dušiku, je za današnje transhumaniste posebnega pomena. Kajti z njihovega vidika je krionika nekakšna oblika »življenjskega zavarovanja« – namreč za primer, da pričakovane imortalizacijske tehnike nemara še ne bodo na voljo za časa njihovega življenja. (33)

Fereidoun Esfandiary in Robert Ettinger sta torej že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja formulirala cilje in poti današnjega transhumanizma. Najsi bosta njuna pristopa v podrobnostih še tako različna, pa vendarle oba vidita žarišče in motivacijo njune misli o napredku v človekovi umrljivosti. Oba misleca sta s svojimi knjigami in pristopi brez dvoma veliko prispevala k razširitvi transhumanističnih idej, vendar pa gre Esfandiaryju vrhu tega tudi bistvena zasluga za institucionalizacijo transhumanističnega gibanja v Združenih državah Amerike, kjer ga še danes častijo kot velikega pionirja transhumanizma.

Tako je bil leta 1991 v Kaliforniji ob sodelovanju Esfandiaryja in Timothyja Learyja (1920-1996), »visokega duhovnika psihodeličnega gibanja«, ustanovljen inštitut Extropy Institute, ki organizira vsakoletne konference, na katerih se nekaj sto najdejavnejših transhumanistov seznani z najnovejšimi tehnologijami in farmacevtskimi proizvodi za razširjanje oziroma povečevanje človekovih sposobnosti in zmožnosti. (34) Nekoliko pozneje je leta 1998 na pobudo nekaterih evropskih transhumanistov nastalo združenje World Transhumanist Association, ki po nekaterih podatkih združuje preko 3000 članov iz več kot sto držav. (35) Poleg tega zajema transhumanizem tudi široko polje dejavnosti, avtorjev in organizacij, ki sega od Space Age Lobby, ki se zavzema za človeka, »sposobnega za vesolje«, prek umetnikov, kot je Stelarc, ki v svojih performansih predstavlja vmesnike med človekom in strojem, pa vse tja do tako imenovanega kiberfeminizma, ki propagira preseženje biološko pogojenih spolov z virtualnimi tehnologijami. (36)

 

Novi raj

 

Prihodnjega življenja nesmrtnika v virtualnosti ne bo po prepričanju posthumanistov in transhumanistov odlikovala zgolj njegova trajnost, temveč tudi vse tiste kakovosti, ki so biološko pogojenemu človeku doslej ostajale nedostopne.

Ker so v virtualnosti na voljo vse mogoče resničnosti, si bo lahko vsak človek, kot trdi Frank Tipler, naredil svoj najljubši svet. Ljudje bodo lahko po mili volji spreminjali podobo svojega virtualnega telesa, brez vsakršnih pripomočkov potovali po emuliranem vesolju in kljub vsemu – kot da bi bili biološki ljudje – uživali v kulinaričnih specialitetah ter se dotikali drugih ljudi in jih čutili. (37) Prav tako se bodo lahko v simuliranem svetu srečevali z vsemi svojimi virtualno ponovno odkritimi predniki in potomci in prav vsak človek bo v svojem virtualnem življenju razpolagal s skorajda neskončnim bogastvom. (38) Tipler in tudi Marvin Minsky pripisujeta veliko verjetnost tudi možnosti, da bo mogoče v računalniškem pomnilniku izmenjavati različne identitete in se zlivati v nekakšno kolektivno zavest: »Some future options have never been seen: Imagine a scheme that could review both your and my mentalities, and than compile a new, merged mind based upon that shared experience(39)

“Najbolj urgenten problem, s katerim se soočamo, ni socialno-ekonomsko-političen. Najhujši problem, s katerim se (vsi) povsod soočamo, je smrt.Vse druge človeške omejitve so izpeljanke. Dokler bo smrt, ne moremo nadgraditi osnovne kvalitete življenja. Odprave smrti nikoli nihče ni imel na programu, ker skozi vekove nismo bili zmožni napraviti ničesar glede nje (…) Edino vprašanje v zvezi z nesmrtnostjo je zdaj kdaj –  ne če. Odprava smrti ne bo odpravila problemov, odpravila bo tragedijo iz človeškega življenja. Brž ko dosežemo nesmrtnost, bo vse mogoče.” (40) »And, of course, you are better at your job than ever your best ever was – better than any flesh-and-blood person ever could be (41) In poleg tega bomo lahko nove radosti črpali tudi iz seksualnega življenja: »(…) not just sex. Not even just very good sex. Incredible sex, without such penalties as AIDS or unwanted pregnancy or even the wrath of a jealous lover, since all of it takes place in your mind(42)

S procesom prenosa človek ne bo imel le možnosti, da pred koncem svojega fizičnega življenja uide smrti v virtualni nesmrtnosti, pač pa bo lahko že za časa življenja dal za vsak primer izdelati svojo nesmrtno kopijo, ki se bo aktivirala, če ga bo doletela nesreča, ki bo terjala njegovo fizično smrt. (43) Nesmrtnega življenja se lahko po Tiplerju in Moravcu nadejajo prav vsi ljudje, ki so kdaj koli živeli. Moravec tu soglaša s Tiplerjem toliko, kolikor zanj vstajenje mrtvih ni nič drugega kot čisto matematični problem. Kajti že samo preprosti izračun in simulacija vseh preteklosti, ki so privedle do naše sedanjosti, bosta zdravnikom robotom omogočila, da na ta način ter s pomočjo arheoloških ugotovitev in biografskih podatkovnih fragmentov od smrti obudijo vse mrtve in jim podarijo novo, nesmrtno življenje v simuliranem računalniškem svetu, ki bo zanje absolutno realen. (44)

 

It might be fun to resurrect all the past inhabitants of the earth this way and to give them an opportunity to share with us in the (ephemeral) immortality of transplanted minds. Resurrecting one small planet should be child’s play long before our civilization has colonized the first galaxy. (45)

 

Čeprav se je virtualna nesmrtnost, ki nam jo obljubljajo posthumanisti, doslej interpretirala kot nova gnoza ali, natančneje, kot kibergnoza, se ob podrobnejši analizi pokaže povsem utilitaristični značaj posthumanistične utopije. Za posthumaniste ni v ospredju metafizično utemeljeno preseganje telesnosti, pač pa neskončno povečevanje zmogljivosti s pomočjo novega, virtualnega telesa, ki je spremenljivo ter konec koncev tudi vsemogočno in vsevedno. Kajti potem ko sta bila človek in povsem na splošno tudi življenje definirana kot zgolj način obdelovanja informacij, predstavlja referenčno točko za človekovo izpopolnitev z vidika posthumanizma vselej stroj za obdelovanje informacij, se pravi računalnik. (46)

 

Prometejska sramežljivost

 

Kako naj pojasnimo nastanek posthumanističnih in transhumanističnih utopij nesmrtnosti? Dolgo pred tem, preden je bila formulirana posthumanistična utopija, je filozof in publicist Günther Anders (1902-1992) ob obisku neke tehnične razstave odkril nov motiv sramežljivosti, ki ga preteklost še ni poznala. V svojem osrednjem filozofskem delu z naslovom Die Antiquiertheit des Menschen [Človekova zastarelost] (1956) Anders eksplicira to misel o prometejski sramežljivosti in najprej opiše, kako homo faber v naraščajoči industrializaciji in odtujenosti od proizvodov njegovega dela izgublja svoj ponos na naprave, ki jih ne proizvaja več osebno, kar ponazori na primeru najkompleksnejšega stroja njegovega časa, se pravi kibernetične computing machine. Günther Anders razvije misel, da se bo moral človek zaradi lastne »pomanjkljive konstrukcije« nasproti napravam, ki izgubljajo svojo kakovost nečesa ustvarjenega in torej enostavno »obstajajo«, počutiti podrejenega in se bo te lastne manjvrednosti tudi sramoval: »Dejstvo, da je človek, kar se tiče moči, tempa, natančnosti, podrejen svojim napravam, da tudi njegove intelektualne sposobnosti, primerjane s sposobnostmi njegovih ›computing machines‹, potegnejo krajši konec, je vendar nesporno.« (47) Medtem ko mora zatorej človek iz perspektive teh strojev samega sebe zaznavati kot slabo konstruirano napravo med drugimi napravami, ki so v marsikaterem pogledu boljše od njega, in se v pomanjkljivem telesu vidi izpostavljenega svoji nepopolnosti, se stroji z vsakodnevnim zamenjavanjem čedalje bolj izpopolnjujejo:

 

In mi? In naše telo? Ne duha ne sluha o vsakodnevnem zamenjavanju (…) Je kratko malo morfološko konstantno oziroma, govorjeno moralno, nesvobodno, uporniško in trmasto. Gledano s perspektive naprav pa je konservativno, neprogresivno, zastarelo, nepopravljivo, odvečno breme pri vzponu naprav. Skratka, subjekti svobode in nesvobode so zamenjani. Svobodne so stvari, človek pa je nesvoboden. (48)

 

Spričo tehničnega napredka, ki pospešuje sam sebe, je človek, ki je izpostavljen fizičnim omejitvam svojega telesa, s paradigme stroja zastarel, obsoleten – sabotira svoje lastne dosežke. Da bi se človek izognil sprijaznitvi z vso svojo inferiornostjo in zaostalostjo ter pristajanju na »trmoglavost svojega telesa«, se podaja na obetavno pot človeškega inženiringa, s čimer prehaja v kraljestvo hibridnega in artificielnega: »Namen teh eksperimentov je naravo, physis, ki je (razen za magijo in medicino) vselej veljala kot ‘fatum’, podrediti preobrazbi, ji ‘sneti’ njeno fatalnost – in to hkrati pomeni, da se ji odvzame vse fatalno, vse, kar v nas vzbuja kakršen koli sram.« (49)

Opirajoč se na Günthera Andersa in Hannah Arendt, je filozof Johannes Rohbeck trem udarcem, ki jih je človeku zadala znanost in jih je svojčas opisal Sigmund Freud, nedavno dodal še četrtega. Freud govori o kozmološkem udarcu (Kopernik), biološkem udarcu (Darwin) in psihološkem udarcu (psihoanaliza), ki je vsak zase pretresel človekovo samozavest:

 

Menim, da je tem udarcem mogoče dodati še četrtega, namreč tehnološki udarec človeštvu. V njem ljudje spoznavajo, da niso več gospodarji svojih lastnih stvaritev, pač pa da jih, nasprotno, obvladujejo ravno ti njihovi proizvodi. Tako kot čarovniški učenci so proizvedli nekaj, kar zdaj ubira svojo lastno pot. (50)

 

Vendar pa človek ni strojem podrejen le zaradi svoje »morfološke preformacije«, kajti »človek je, čeprav veliko bolj trdoživ od svojih proizvodov, bolj umrljiv od njih.« (51) Posamezen človek se sooča s kvazi nesmrtnim serijskim bivanjem industrijsko proizvedenih izdelkov in njihovimi modeli: mar ni posamezni kos »postal ›večen‹ s svojo zamenljivostjo, torej z reprodukcijsko tehniko? Smrt, kje je tvoje želo?« (52) Tej drugi inferiornosti poizkuša človek po Andersu uiti z ikonomanijo, torej tako, da samega sebe pomnožuje v fotografijah, filmih, televizijskih fantomih in na plakatih:

 

Med razlogi, odgovornimi za to pravilno opisano hipertrofično produkcijo slik, je najpomembnejši ta, da si je človek s slikami lahko zagotovil možnost, da lahko o sebi proizvaja »spare-pieces«, torej da lahko postavi na laž svojo neznosno enkratnost (…) [Filmski zvezdniki in serijski proizvodi; op. avtorja] niso le enako razširjeni, pač pa so na enak način presegli tudi svojo umrljivost: oboji lahko po svoji smrti še naprej obstajajo v svojih reprodukcijah. (53)

 

Günther Anders definira prometejsko sramežljivost kot uvid v izgubo orientacije in obup človeka, ki spoznava omejenost svoje svobode in individuacije in se na ta način zaveda svoje nemoči in zatajitve: »’Sramovati se’ torej pomeni, da ni mogoče nič narediti proti temu, da smo nemočni.« (54) Prometejske sramežljivosti torej ne razume kot metaforo, pač pa kot dejansko doživljanje sramu v našem svetu strojev:

 

Komur se ni nikoli pripetilo, da je zamudil potrebno kretnjo, ki jo od njega zahteva stroj, in zdaj nejeverno gleda za tekočim trakom, ki brez besed teče dalje (…) čigar pogled ni nikoli osuplo padel na njegove roke, na te butaste, nerodne roke, katerih obsoletnost in nepopravljiva inkompetenca je zakrivila njegov padec, – ta ne ve, kakšna je današnja sramežljivost, kakšen sram danes po tisočkrat izbruhne prav vsak dan. (55)

 

V preteklosti smo bili priča nekaterim kulturnokritičnim poizkusom, da bi se naraščajočo racionalno discipliniranje in usmerjanje človekovega ravnanja v civilizacijskem procesu povezalo z idejo stroja. Opirajoč se na Norberta Eliasa, vidita Peter Gendolla in Wolfgang Schivelbusch v tem v času razsvetljenstva vzpostavljeni ideal racionaliziranja družbenega ravnanja, ki ga je tako prepričljivo opisal Elias. V družbi, ki se čedalje bolj diferencira, uteleša stroj ideal medsebojnega prepletanja vseh posameznih delov, ki z naraščajočo kompleksnostjo nujno postaja čedalje eksaktnejše, in s tem ponazarja nujnost racionalnosti pravil individualnega in kolektivnega ravnanja v družbenem življenju. (56)

Posthumanistično primerjanje ljudi s stroji za obdelovanje informacij danes daleč presega ravnanje skladno s pravili, po katerih delujejo stroji, saj postaja računalnik projekcijska ravnina vseh idealov naključnega človeškega življenja, še zlasti pa odprave njegove smrtnosti. Če verjamemo Tiplerjevim in Moravčevim videnjem, bo človek kaj kmalu kot neminljiv program postal del stroja za obdelovanje informacij – in s tem nesmrten in posthuman. Ta postopen proces izenačevanja človeka z zahtevami naprav je že Günther Anders interpretiral kot neke vrste »iniciacijske obrede robotske dobe«, ki naj bi človeštvo popeljali čez stadij, ki ga vpričo odraslih naprav občuti kot fazo svojega otroštva: »Toda če štejejo naprave za ‘odrasle’, izraza ‘prerasti otroštvo’ in ‘vzgoja človeškega rodu’ ne pomenita nič drugega kot ‘prerasti stadij človeka’.« (57)

 

 

 

                                                                                                                               OPOMBE

 

*Oliver Krüger je od leta 2005 gostujoči profesor na Centru za religiološke študije Princetonske univerze. Njegovo osrednje delo Virtualität und Unsterblichkeit. Die Visionen des Posthumanismus je izšlo leta 2004 v Freiburgu.

 

 

(1) Weber 1988, str. 569.

 

(2) Prim. Moravec 1988. Nemški naslov: Mind Children. Der Wettlauf zwischen menschlicher und künstlicher Intelligenz, Hamburg 1990.

 

(3) Moravec 1988, str. 1 »Po milijardah let neusmiljene medsebojne oboroževalne tekme so naši geni končno prekosili same sebe (…) Ne čaka nas pozaba, marveč prej prihodnost, ki bi jo z našega sedanjega gledišča najbolj opisali z besedama ”postbiološko ali celo ”nadnaravno”. V tem svetu je tok kulturnih sprememb, ki si jih je prilastilo njeno lastno umetno potomstvo, odplavil človeško raso (…) V prihodnjem stoletju bodo ti (stroji) dozoreli v bitnosti, po kompleksnosti enake nam in morda v nekaj, kar presega vse nam znano – zato smo lahko ponosni, če se imajo za naše naslednike.«

 

(4) Prim. Moravec 1999, str. 13

 

(5) Prim. Moravec 1999, str. 72 in nasl.

 

(6) Prim. Moravec 1999

 

(7) V filmu in literaturi s področja znanstvene fantastike se te ideje razvijajo že vse od leta 1950 dalje. Prim. Krüger 2004, str. 216-238.

 

(8) Prim. Moravec 1999, str. 108

 

(9) N.n.m. 109 in nasl. »Pravkar so vas pripeljali v operacijsko dvorano. Pričaka vas robotski možganski kirurg. Ob vaši strani je računalnik, ki čaka, da postane človeški ekvivalent, manjka mu samo še program za zagon (…) Robotski kirurg odpre vašo lobanjo in položi roko na možgansko površino (…) Te meritve, dodatek vsestranskemu razumevanju naravne arhitekture človeka, omogočijo kirurgu zapisati program, ki modelira vedenje vrhnjih plasti skeniranega možganskega tkiva. Ta program vstavijo v majhen del računalnika, ki čaka, in ga aktivirajo (…) Proces se ponovi z naslednjo plastjo (…) Zadnji korak dezorientacije je storjen, ko kirurg odmakne svoje roke. Vaše nenadoma zapuščeno telo stresejo krči in potem umre. Za trenutek izkusite le mir in temo. Potem lahko znova odprete oči (…) Vaša preobrazba je dovršena.«

 

(10) Prim. Regis 1990, str. 156

 

(11) Bloch 1985, str. 539

 

(12) Prim. Barrow & Tipler 1989

 

(13) Prim. Tipler 1995. Naslov nemške izdaje je Die Physik der Unsterblichkeit. Moderne Kosmologie, Gott und die Aufstehung der Toten (Fizika nesmrtnosti. Moderna kozmologija, Bog in vstajenje mrtvih), München 1995

 

(14) Tipler se je novembra 1988 udeležil 2. Pannenberšekega simpozija, ki ga je organiziral Chicago Center for Religion and Science (Lutheran School of Thelogy). Prim. Tipler 1989

 

(15) Medtem ko se odprto vesolje, začenši s prapokom, čedalje bolj širi, gravitacijske materije v konceptu zaprtega vesolja zavirajo širjenje v tolikšni meri, da se vesolje slednjič začne znova krčiti.

 

(16) Prim. Tipler 1995, str. 55-65

 

(17) Prim. npr. Minsky 1994.  V zvezi s kibernetično podobo človeka prim. Krüger 2004, str. 168-215.

 

(18) Prim. Kurzweil 1999. Nemški naslov: Homo S@piens. Leben im XXI. Jahrhundert. Was bleibt vom Menschen? (Homo S@piens. Življenje v XXI. stoletju. Kaj bo ostalo od človeka?) Köln 1999.

 

(19) Prim. Kurzweil 1999, str. 277-280.

 

(20) N.n.m., str. 128 in nasl. »Dejansko ob koncu dvajsetega stoletja ne bo več smrtnosti (…) Vse do sedaj je bila naša smrtnost povezana z  življenjsko dobo našega ”hardwera”. Ko se je hardver sesul, je bilo to to (…) Ko bomo prestopili to mejo, da bi se vprimerili v svoji računalniški tehnologiji, bo naša identiteta utemeljena na našem razvijajočem se umskem ”filu”. Nič več ne bomo hardver, temveč softver!«

 

(21) Prim. Kurzweil 1999, str. 158-168.

 

(22) Prim. Kurzweil 2005, str. 21-33.

 

(23) Prim. Kurzweil 1999, str. 2 in nasl.

 

(24) Esfandiary 1989. »Zdaj so očitne tudi globlje evolucijske spremembe. Prizadevamo si, da bi deanimalizirali svojo vrsto – debiologizirali inteligenco, jo deplanetizirali.«

 

(25) Ibidem. »Najprej urgenten problem, s katerim se soočamo, ni socialno-ekonomsko.političen. Najhujši problem, s katerim se (vsi) povsod soočamo, je smrt. Vse druge človeške omejitve so izpeljanke. Dokler bo smrt, ne moremo nadgraditi osnovne kvalitete življenja. Odprave smrti nikoli nihče ni imel na programu, ker skozi vekove nismo bili zmožni napraviti ničesar glede nje (…) Edino vprašanje v zvezi z nesmrtnostjo je zdaj, kdaj – ne če. Odprava smrti ne bo odpravila problemov, odpravila bo tragedijo iz človeškega življenja. Brž ko dosežemo nesmrtnost, bo vse mogoče.«

 

(26) Prim. Esfandiary 1973; Lavery 1992, str. 76 in nasl.

 

(27) Prim. Ettinger 1989

 

(28) N.n.m., str. 3. »Na ravni popravil in potez je bil dejansko storjen velik napredek, največ v novejšem času. Z očali, zlatimi zobnimi vložki in pilulami za kontrolo rojstev smo postali realno nadčloveški; že s tem (če niti ne upoštevamo svojih vozil in drugih strojev) smo presegli navidezne omejitve svojega modela. Toda osnova modela še ni bila opazno izboljšana.«

 

(29) N.n.m., str. 4, 8 in nasl. »Tako je človeškost sama bolezen, h katere ozdravljanju mora sedaj napredovati. Roditi se kot človek pomeni prizadetost (…) Da pa bi storili to, moramo najprej pokazati, da je homo sapiens samo šušmarski začetek; če bo jasno uzrl samega sebe kot napako, najbrž ne bo ravno motiviran za to, da izkleše samega sebe, temveč za to, da napravi vsaj nekaj hitrih in samozavestnih potez.«

 

(30) Prim. n.n.m., str. 13 in nasl.

 

(31) N.n.m., str. 14. »Čisto fizikalnih pomanjkljivosti človeške živali je za celo legijo; omeniti nam jih je treba le nekaj, ki so večinoma dobro znane. Najhujša slabost od vseh, ki jo delimo z vsemi drugimi velikimi živalmi, pa je seveda: dovzetnost za degenerativno bolezen, starostno debilnost in smrt zaradi starosti.«

 

(32) N.n.m., str. 243. »Dovolj jasno bi moralo že postati, da nesmrtni superčlovek ne predstavlja le cilja, temveč način življenja, pogled na svet, ki je deloma kompatibilen z danes dominantnimi ideologijami. Ta sveži pogled bi smeli imenovati novi meliorizem, katerega pomemben element je krionika ali zamrzovanje ljudi.«

 

(33) V zvezi s krioniko prim. Krüger 2007

 

(34) Domača stran inštituta Extropy Institute je na voljo na naslovu www:extropy.org

 

(35) Domača stran združenja WTA je na voljo na naslovu www.transhumanism.org

 

(36) V zvezi s transhumanizmom prim. Krüger 2004, str. 125-147

 

(37) Prim. Tipler 1994, str. 244

 

(38) Prim. n.n.m., str. 241 in nasl.; Tipler 1989, str. 244

 

(39) Marvin Minsky: ”Why Computer Science is the Most important Thing that has Happened to the Humanities in 5.000 Years”, javno predavanje, Nara (Japonska), 15.05.1996, citirano po Hayles 1999, str. 244 in nasl.

 

(40) Prim. Moravec & Pohl 1993, str. 72 in nasl.

 

(41) Moravec & Pohl 1993, str. 76. »In seveda boste boljši v službi, kot ste kdajkoli bili, boljši, kot bi kdajkoli mogla biti oseba iz mesa in krvi.«

 

(42) Moravec & Pohl 1993, str. 74. Prim. tudi Tipler 1995, str. 256 in nasl.; Kurzweil 1999, str. 146-149. »Ne samo seks. Niti ne samo zelo dober seks. Neverjeten seks, brez takšnih kazni, kot je AIDS, ali nezaželena nosečnost ali tudi bes ljubosumnega ljubimca/ljubimke, ker se vse to dogaja v vašem umu.«

 

(43) Prim. Moravec 1988, str. 108-111

 

(44) Prim. Moravec 1988, str. 108-111

 

(45) Moravec 1988, str. 124. »Zabavno utegne biti na ta način obuditi od mrtvih vse nekdanje prebivalce zemlje in jim dati možnost, da si delijo z nami (efemerno) nesmrtnost transplantiranega uma. Obujanje malega planeta od mrtvih je bila morda otroška igra, že dolgo preden je naša civilizacija kolonizirala prvo galaksijo.«

 

(46) Prim. Krüger 2004

 

(47) Andres 1983, str. 32

 

(48) N.n.m., str. 33

 

(49) N.n.m., str. 38

 

(50) Rohbeck 1993, str. 10

 

(51) Andres 1983, str. 50

 

(52) N.n.m., str. 51

 

(53) N.n.m., str. 57; v zvezi s tem prim. tudi n.n.m., str 50-64

 

(54) N.n.m., str. 70, v zvezi s tem prim. tudi n.n.m., str 64-95

 

(55) N.n.m., str. 95

 

(56) Prim. Elias 1997, str. 323-465; Gendolla 1992, str. 16-29 in 52-59; Schivelbusch 1977, str. 149-173

 

(57) Anders 1983, str. 41

 

 

 

                                                                                                                        

  LITERATURA:

 

Anders, Günther (61983), Die Antiquiertheit des Menschen, zv. 1: Über die Seele des Menschen im Zeitalter der zweiten industriellen Revolution, München.

Barrow, John D. in Frank Tipler (1986), The Anthropic Cosmological Principle, Oxford/New York.

Bloch, Ernst (1985), Das Prinzip Hoffnung, pogl. 33-42, Frankfurt/M.

Elias, Norbert (1997), Über den Prozess der Zivilisation. Soziogenetische und psychogenetische Untersuchungen, Drugi del, Wandlungen der Gesellschaft, Entwurf zu einer Theorie der Zivilisation, Frankfurt/M.

Esfandiary, Fereidoun M. (1970), Optimism One. The Emerging Radicalism, New York.

Isti (1973), Up-Wingers, New York.

Isti (1989), »Are you a Transhuman?«, esej je v izvlečkih objavljen na spletnem naslovu www.aleph.se/Trans/Intro/transhuman.txt (10.07.2006).

Ettinger, Robert C. (1989), Man into Superman, New York.

Gendolla, Peter (1992), Anatomien der Puppe. Zur Geschichte des Maschinen Menschen bei Jean Paul, E. T. A. Hoffmann, Villiers de l’Isle-Adam und Hans Bellmer, Heidelberg.

Hayles, N. Katherine (1999), How we Become Posthuman. Virtual Bodies in Cybernetics, Literature and Informatics, Chicago.

Krüger, Oliver (2004a), Virtualität und Unsterblichkeit. Die Visionen des Posthumanismus, Freiburg.

Isti (2004b), »Gnosis im Cyberspace? Die Körperutopien des Posthumanismus«, v: Utopische Körper. Visionen künftiger Körper in Geschichte, Kunst und Gesellschaft, ur.: Kristiane Hasselmann, Sandra Schmidt in Cornelia Zumbusch, Paderborn, str. 131-146.

Isti (2007), »Die Aufhebung des Todes. Die Utopie der Kryonik im Kontext der amerikanischen Bestattungskultur«, v: Die neue Sichtbarkeit des Todes, ur.: Thomas Macho in Kristin Marek, Paderborn.

Kurzweil, Raymond (1999), The Age of Spiritual Machines: When Computers Exceed Human Intelligence, New York.

Isti (2005), The Singularity is Near. When Humans Transcend Biology, New York.

Lavery, David (1992), Late for the Sky: The Mentality of the Space Age, Carbondale (Illinois).

Minsky, Marvin L. (1994), »Will Robots inherit the Earth?«, v: Scientific American 271 (10/1994), str. 108.113.

Moravec, Hans (1988), Mind Children. The Future of Robot and Human Intelligence, Harvard UP.

Isti (1999), Robot: Mere Machine to Transcendent Mind, New York.

Moravec, Hans & Frederik Pohl (1993), »Souls in Silicon«, v: Omni 16 (11/1993), str. 66-76.

Regis, Ed (1990), Great Mambo Chicken and the Transhuman Condition: Science Slightly over the Edge, Reading (Massachusetts).

Rohbeck, Johannes (1993), Technologische Urteilskraft. Zu einer Ethik technischen Handelns, Frankfurt/M.

Schivelbusch, Wolfgang (1977), Geschichte der Eisenbahnreise, München.

Tipler, Frank (1989), »The Omega Point as Eschaton. Answers to Pannenberg’s Questions for Scientists«, v: Zygon 24, str. 217-253.

Tipler, Frank (1995), The Physics of Immortality. Modern Cosmology, God and the Resurrection of the Dead, New York.

Weber, Max (91988), »Zwischenbetrachtung. Theorie der Stufen und Richtungen religiöser Weltablehnung«, v: Gesammelte Aufsätze zur Religionssoziologie, zv. 1, Tübingen, str. 536-573.