JAZ na eni strani in JAZ na drugi strani svoje mopsoželezne pečke

166

 

                                                                                                                             Aleksander Wat

 

 

Aleksander Wat (psevdonim Aleksandra Chwata, 1900–1967) je eden izmed klasikov poljske poezije 20. stoletja. V njegovi bogati, slogovno raznovrstni poeziji je poleg vpliva židovskih in motivov iz evropskega kulturnega izročila ter pesnikove izjemne erudicije našlo odraz tudi njegovo tragično, viharno življenje: rojen v židovski družini z bogato hasidsko tradicijo je stopil v poljsko literaturo kot eden izmed vodilnih predstavnikov poljskega futurizma (pesnitev v prozi Jaz na eni strani in jaz na drugi strani svoje mopsoželezne pečke, 1919) in kmalu postal komunist (mdr. urednik vplivnega komunističnega Miesięcznika Literackega). Ob začetku II. svetovne vojne je zbežal iz Varšave, izpod nemške okupacije, v sovjetsko okupacijsko cono in se v Lvovu zaposlil kot novinar. Toda kmalu zatem ga je aretiral NKVD (sovjetska varnostno-obveščevalna služba) in skupaj z družino je bil izgnan v Kazahstan. V sovjetskih letih se je spreobrnil v katoliško vero. Potem ko se je leta 1948 vrnil na Poljsko, mu komunistične oblasti niso zaupale, zato ni smel objavljati. Preživel je možgansko kap, ki mu je zapustila neznosne in neozdravljive bolečine, zaradi katerih je pesmi lahko pisal ali narekoval na magnetofonski trak le v redkih trenutkih olajšanja. Zaradi zdravljenja se je preselil na Zahod in  leta 1967 v Franciji naredil samomor. Toda prav v tem zadnjem obdobju pred smrtjo je tako rekoč znova zaživel kot pesnik. Leta 1957 je izšla zbirka Wiersze (Pesmi) in leta 1962 Wiersze śródziemnomorskie (Sredozemske pesmi). Posmrtno, 1968, je izšla še zbirka Ciemne świecidło (Temna luč). Aleksander Wat je pisal tudi prozo: leta 1927 je izdal zbirko novel Brezposelni Lucifer, v zapuščini so ostali esejistični Svet na kavlju in pod ključem in Dnevniki brez samoglasnikov ter proza Lothov beg, ko je leta 1964 nekaj mesecev gostoval na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, pa je na magnetofonski trak posnel še Moje stoletje (Mój wiek, 1977), obsežne pogovore s Czesławom Miłoszem o svoji izkušnji s stalinizmom.

Watova poezija je mestoma avtobiografska, natančen, neusmiljen popis bolečine, zgoščen v kratke štirivrstičnice, spet drugič navezuje na biblično motiviko ali drugo literarno ali širše kulturno in civilizacijsko izročilo, pogosto upesnjeno v zvočnih, dolgih, skoraj bibličnih verzih. Po eni strani je ta poezija otipljiva, čutna, skoraj telesna, po drugi strani pa je izjemno filozofska, polna aluzij, z zapleteno metaforiko in simboliko, ki posega v različne tradicije in dobe, slogovno in poetološko raznolika in spremenljiva. Zdi se, da pesnik, izhajajoč iz stare židovske tradicije, z vsakim zapisanim stihom išče popolno pesem z magičnim zvenom. Wata so izjemno cenili pesniki sodobniki: Czesław Miłosz je prevedel dva v Ameriki izdana izbora Watovih pesmi (Mediterranean Poems, 1977, in With the Skin, 1989, soprevajalec L. Nathan), Tomas Venclova pa je o njem napisal znanstveno monografijo Aleksander Wat, Life and Art of an Iconoclast (1996).

 

 

 

                                                                                                         JAZ na eni strani in JAZ na drugi strani

                                                                                                               svoje mopsoželezne pečke  (1920)

 

 

(Odlomek)

 

 

Prvi del:

Dišeče roke Aleksandra Wata

 

Sreča pohajkuje za nami nevesela bistvena nujna in zlata. Zbira vse vonjave brezdomcev, nasmehe tihih ljudi, neizrečene puhlice okornih samotarjev. Nedostopna –  kamorkoli ti seže pogled – kukajoča celo skozi očesne dupline neke tragične maske, celo v Novih mestih, kjer deklamirajo, ihtijo, umirajo, gestikulirajo, prepevajo čudovite koncentracije, apoteoze igralskih društev spodobnih ljudi, autotatoi, svečenikov vesele možne zavesti; dobrikajoča se za hrbti zavaljenih kraljev, ki jih zabava pogled na danse macabre Smrti s Princezo iz Trapezunta.

Sprehaja se na mladem pritrkavanju svojih stegen po stavbnih odrih nebotičnikov, direndajih, trgih, na Praznikih nebes, pred izložbami modnih trgovin, v foajejih kinogledališč, sredi navlake, rekvizitov, razdišanih parfumov in žensk.

Nevesela, nevidna za druge – samo jaz jo poznam: V blisku zrkel nevidečih oči prostitutke, ki se vrtijo v kozmičnem krogu; v pozibavanju bednih obritih lordov; v temni uti zavrženega psa, ki čaka na svojega modrega nočnega Gospodarja.

V trhli zadnjici starke, ki greje na soncu svoje revme.

 

LEGENDA NEBES. Dekleta umirajo na bledem mlečku obzorij.

Pripovedovali so si bajke, legende Roncalvata. Kralji se upogibajo pod težo kron. Suhe kraljice, drgetajoče v plimi baržunastih horoskopov, si ne preoblačijo zapacanih srajc. Klativitez si s kopjem izruje lastno srce in ga posveti Madoni rdeče, živo, šlapajoče.

V preddverju se po ilovnatem podu od nadškofovega stola do zazidane niše žalobne ovdovele Dione plazijo, hulijo, lezejo ploske razkuštrane čarovnice. Kmetje iz Norcie dvigajo mlečne gorjače.

Vrata se odpirajo na stežaj.

 

  1. Bičani rob Onanji, suženj Onanji je srečal na svoji poti, na tretji stopnici ulice Krivi krog, trinajstletno Beatrice. Ker pa je bil mrak in je z dolgo baržunasto trepalnico odganjal vse neprilike in preuranjena prekletstva – jo je torej prijel za prstke in odvedel na svoje škrlatno, samotno ležišče. Vendar ji je izčrpan (bolezen mu je skrivila hrbtenico in uvele roke) pokazal hrbet: In sunjen se je brezšumno skotalil skozi kvadratno odprtino v zakladnici trinajstih nebeških razbojnikov.

NADELI SO NA ROKE ROŽNE OKOVE.

 

JAZ. Stara babura, ki si je praskala rožnato, od tolšče nagubano koleno, me je izza pulta ošvrknila z makovo rdečim pogledom Mesaline.

JAZ pijem na dušek granatno rdeč punč. JAZ LEP KOT PLAVA LEPOTA RAZLETELE ANTIKE.

 

TUROBNA POPOTOVANJA. Skiti okobal na drobnih vihrih, zadki zdravi, in dišeči, odspodaj kosmate noge te lahko ob nekih večernicah v večeru barve zelenega volka prenesejo v zamorske diamantne dežele.

V palači, gibki kot lotos, v gibki kot lotos palači, v prostrani damastni sobani, čaka nate apetitno dišeča, rožnata juha, pripravljena s spretnostjo jutranje deklice.

 

  1. Popotovanja Pozabljenja med Skrinjo zaveze in Skrinjo smrti.

Bledi orgiasti, vsak v majceni, od onstranske svetlobe iluminirani katedrali, prisluškujejo ritmu mojih motnih mrakobnih korakov.

Včasih moja stopala s ploskostjo triglodita ali kromanjonskega človeka zavajajo. Hodim sem ter tja sem ter tja med kadavrskimi arkadami svojih grehov.

 

  1. Moji obrazi, ki jih zamenjavam z vsakim zenitom sonca, ne grejo v nič. Ohranjajo se v prostranih zatohlih kleteh s stebri, ki jih spodjedajo črvi, pisane, bujne pritlikavke bolivijskih ladij in vijolična svetloba špranj. Nasajeni na kavlje, pokrite s krvavo rjo, na mestu čela, kamor bom neko noč zasvedral leni naboj browninga (trdno tiščanega v desni taci). Med sivimi bradami, zraslimi med vsako polno luno, se klatijo in tulijo beli šakali.

 

  1. Razglasil sem se za carja prostranstva, sovražnika notranjosti in časa.

 

Potem ko sem se polastil veselega znanja maske, sem zagorel v čudežni želji: razprostraniti se! Toda nekoč me je preplašila brezdanja špranja, ki sem jo uzrl tik za površino nosa, ko sem ga gledal z desnim očesom. Prekleta špranja, prekleti principium individuationis, kakor rumen kaftan me plaši, muči, biča, zvija, paralizira. Odkod naj vzamem moč, da bi to prestopil! Odkod! Odtlej sem bival strmeč kakor nebo, zagledan v bledi plamenček sveče, ki je gorela v ogledalu v levem kotu spodaj. Samo fantazmagorije lun so me budile iz odrevenelosti: z nemogoče nagubanim in zgrbančenim obrazom v pepelnati svetlobi, povešenim na levi strani ter z dvignjeno desno roko in desnim mezincem; tako, ja, in levi mezinec  nekoliko niže, s prepognjemi desnim kolenom: tako, ja! capljam in cvilim: tim tiu tju tua tm tia tiam tiamtiom tium tiu tium tium.

 

  1. Izvlačim sinjino iz esenc sivih ur med polnočjo in poldnevom. Pirovanja pozabljenih misterijev zapisujem na črne plošče šip. V globokih, vlažnih kleteh izvabljam duh tlenja in ga razvešam na količke trobojnih svetilk, pribitih na amfiteatre sten.

 

NOČNA RAZVEDRILA DŽENTELMENA. Andaluzijske čarovnice so, udarjajoč s kastanjetami, zaplesale veseli one-step z muzikaličnim Židom dolgim dolgim črnim suhim v nebesa prebivalcev kirgiških step. Centavrese, ki so branile tron, so se dvigale, počasi in harmonično prhutaje s perutmi, na najvišje vrhove cinobrastih juter. Svetniki bežijo v strašnem preplahu in spotoma grabijo vsakršne dobrine. Mlade elegantne andaluzijske čarovnice so se ozrle nazaj ob pogledu na bežečega baškirskega boga: ta stari smrdeči šantavec se je komaj zvlekel s trona in se je poskakovaje vlačil po opusteli poti; in še dolgo se je odvračal k nam, slinil zagnojene kletve nam besno grozil z berglo in nemogoče zaudarjal.

Ob mrzlih tulečih večerih me je na buvarjih strašno zabavalo to dostojno in žlahtno razvedrilo.

 

 

iz poljščine revedla Jana Unuk