Resnično živi samo, kdor ljubi
Jože Horvat
Lj., nedelja, 13. marca 2011
Včeraj sem bil v Barkovljah na domu Brune Pertot. Peljal me je urednik Mladike Marij Maver. Krenila sva z Opčin.
Oh! Najprej, Barkovelj si nisem predstavljal takšnih, kakršne sem videl med vožnjo iz mesta proti njim. Niso več vas, verige hiš se držijo mesta in nikjer ni videti tiste »prekinitve«, ki bi ponudila očem naselje, podobno kakšni vasi: stavbe ob pločniku na desni se vrstijo druga ob drugi, tiste za njimi rinejo nekam v breg in one zgoraj gledajo čez strehe spodnjih, čisto na vrhu pa je tu in tam opaziti menda še iz zimske golote štrleče drevje. In na drugi strani ceste, pri morju: Bruna mi je med zadnjim srečanjem rekla, da je nekoč tik poleg ceste bil portič: zdaj ga seveda nikjer ni bilo, namesto njega se je do obale z visokimi bori širil nekakšen park, potem malo naprej parkirišče, na katerem je Marij parkiral. Odšla sva čez cesto na pločnik k hišam ob brežini in po nekaj korakih je Marij krenil v zelo ozko uličico, rekoč, to je menda Brunina ulica; a ni vedel prav natančno, pri čemer me je presenetil, ko je rekel, da že »50 let ni bil pri Bruni«. A nisva imela časa, da bi se posvetila tej temi – po nekaj korakih kar strmo se dvigajočega asfalta je od daleč pred sabo zagledal njeno hišno številko in dejal: „Eh, prav sva prišla, tam je številka 13!“ In je tudi meni ni bilo treba iskati: naravnost pred sabo sem zagledal trinajstico, pritrjeno na ograjo Bruninega vrta pred hišo. Naredila sva še nekaj deset korakov ob njej po uličici, ki me je čedalje bolj čudila, da ima to ime, kajti bila je sila ozka in zdelo se mi je, da po njej ne more zavoziti noben avtomobil: morda so tod kdaj vozili domačo samokolnico … Tedaj sva že obstala pred številko in vrtnimi železnimi vratci Brunine domačije. Marij je rekel, „no, natančno ob času sva prišla“ (bilo je polenajstih, kot smo se bili dogovorili), in pritisnil na kljuko, ki se je vdala, ob čemer je rekel, da je vratca morala od znotraj odkleniti že Bruna. Najbrž res, kajti komaj sva se zrinila na njen vrt, se je pojavila na vrhu pred hišo in pomahala. Stala je tik poleg nje, menda še predvojne stavbe, od katere se je položno k nama spuščal sadovnjak oziroma vrt, ki je v svetlem ozračju deloval vabljivo in toplo: nizko nad suho travino so cvetele prve rože, iz nje so molela tudi drevesa, rekel bi, da nemara češnje in mandlji in drugo neznano mi mediteransko rastje. Bruna se je počasi, najprej previdno spustila v korak proti nama, in ko sva se pred njo ustavila tudi midva, je vprašala, kateremu naj najprej poda roko, potem pa »midva z Marijem se tu nisva videla že petdeset let – vi pa,« je pokazala name in umolknila, potem pa desnico ponudila meni. Videl sem: oblečena je bila v nekakšno mehko rozasto bundo, zapeto do vratu, se rokovala z nasmehom in z onim pozornim pogledom iz Donizettijeve, rekoč, da jo veseli prihod obeh. Za trenutek smo se – midva kot v nekakšno orientacijo – obrnili naokrog in v pogled mi je seglo tisto čedno vrtno ohišje, ne ravno veliko, a prikupno, že za pogled bogato, saj sosednje hiše ob sebi niso razpolagale z vrtom. Kar prevzelo me je: v spominu so se mi prebudile podobe, ki mi jih je v besedah podajala med srečanjem v uredništvu Mladike in so se zdaj skoraj prekrivale s temi pred mano: blago položno spuščajoči se teren v smeri ozke uličice z rjavkasto, od zime še odmrlo travo, je bil kakor slikovno dekoriran z belimi, rumenimi, modrimi cvetlicami, ki so komaj pokukale iz prsti, razločneje pa sem videl: blizu nas je cvetela krošnja mandljevca, nekje drugje se je rahlo pregibal grm rožmarina, do nas pa je prihajala svetloba sonca, ki kakor da se je prav tako razcvetela, in to v nekakšni milini, ki je na kontinentu ne čutim – tam doli, onkraj streh in nato še onkraj parka, ki je zasedel portič iz Brunine mladosti, pa se je zableščalo morje, ki se mi je videlo mirno, kakor da je zaspalo sredi dneva. Z vseh strani toliko opevani Mediteran! Je mogoče, da je tu še vedno dom slovenskega rodu, katerega sicer več kot tristo kilometrov oddaljeni član sem tudi jaz? Tisti hip sem namreč imel občutek, da me je sprejel, kot da sem tudi jaz njegov pripadnik in mahoma se mi je do njega zbudilo neko toplo čustvo. Bruna naju je vprašala, ali stopimo v hišo ali ostanemo zunaj, hotel sem reči, da malce še postojmo, a nisem, in tako Marij kot gostiteljica sta se med mojim molkom že namerila čez prag. Bruna naju je napotila v sobo, ki bi lahko bila dnevna, saj je bil v njej klavir, pri oknu, ki je gledalo na morje in je čezenj visela skoraj prozorna bela zavesa, pa pogrnjena miza, za katero sva sedla. Na vprašanje, kaj bi hotela popiti, sva se nerodno izvijala, a potem pristala na kavo, ki sva jo kmalu tudi dobila; pravzaprav sem si jo zaželel jaz: tržaška kava je za tiste, ki gledajo skozi oči kontinentalcev, izborna, tako rekoč brez konkurence … Bruna jo je čez nekaj minut prinesla v espresso kuhalničku, jo nalila v tenke skodelice, odpijali pa smo jo počasi – vsaj po mojem malce pregnanem občutku – kot da smo se spravili nad dragotino, ki naj ne zmanjka kmalu, da trajanja užitka ne bo prehitro konec…
Začetni pogovor se je v veliki meri tikal njiju, njunih šol, profesorjev, skupnih znancev – pa stanja Slovencev tukaj, in seveda Bruninih težav z okolico, pritiskov in izsiljevanj, kar zadeva njeno hišo in zemljišče. Dojel sem, da je do izsiljevanj dovolj uporna in trdna in ne sliši na grožnje posameznikov in uradov z razlastitvijo: drobna je, a nepopustljiva, kot je najbrž dolžna biti zadnja branilka svojega rodu na tem robu slovenskega sveta. Ker jima je beseda kdaj pa kdaj kar zavila drugam, sem se vsiljeval s svojimi vprašanji, recimo, kje se v tem pozidanem okolju lahko odpravi na sprehod: citiral sem verz iz prve pesmi njene prve zbirke Moja pomlad (1961): Zdaj iz daljave/ deklica te vabi/ na sončni sprehod/ po domači grudi: kje da je »zdaj ta pot po domači grudi, ko pa je vse pod zidovi in betonom …?« Nasmehnila se je: “O ja, pot tam zgoraj še vedno najdem in se odpravim do Miramara,” je rekla, in videl sem njene oči, ki so potrjevale njene besede: samo tako odkrite lahko nosijo resnico v svojem pogledu. In nato spet onadva o novem skupnem znancu, ki je velikokrat obiskal njihov dom, a zgodbe o njem nisem scela dojel. Pa potlej od nekod njuna beseda o smrti: ne boji se je, razumel sem jo, da je smrt zanjo gotovost, a vendar ne v smislu konca. In spet moj dodatek, da človek v mladosti smrt najbrž dojema drugače kot veliko pozneje? A z Bruno ni tako: njen odnos do nje je vedno enak. Videl sem, kako je zdaj govorila – drugače kot takrat v sobi na Donizzetijevi: desnico je iztegnila na naslonjalo sosednjega stola, s prsti levice je drsala po bradi in videl sem njene nohte, ki so bili lakirani s svetlim lakom. Je bila to resna tema, ki je terjala odprtost (iztegnjena roka), a tudi skrb v izrazu (prsti pod ustnicami)? Potem je dodala, da zagotovo ve, da onostransko življenje je, ja, to ve iz nekih doživetij. In potem kot da se je odločila razkriti njihovo skrivnost, je začela govoriti o svojih sanjah in o pokojni sestri, katera ji govori v sanjah in sporoča stvari, po katerih naj se ravna, saj se bodo zgodile: in se nato zares zgodijo! In se ne, kadar ji, četudi v nekih simbolih, naroči, naj tega ali onega ne stori. Z Marijem sva molčala. O tem še nikomur ni govorila, je dejala.
Kako smo potem, že v pogovoru v troje, prišli do Cerkve, natančno ne vem več; menda prek vrednot, kakršna je tudi smrt, ali trpljenje, brez katerega, je rekla, življenje ne bi bilo smiselno. »Trpljenje daje smisel življenju«, je ponovila, prikimala pa mi, ko sem omenil Büchnerja, ki je v drami Dantonova smrt svoji osebi pustil reči: Trpljenje je skala ateizma. Ampak Bruna je prek smiselnosti trpljenja vztrajala pri trpljenju kot vrednoti. Ja, tu nekje se je nato prešlo v relativizem, v katerem je videla kot edinega garanta za človeka vredni obstoj Cerkev. Io amo la chiesa, je nenadoma poudarila v italijanščini in začela govoriti o srečanjih neke skupine, ki ji pripada in se srečanj njenih članov, ki so skoraj vsi Italijani, udeležuje (preslišal sem, s čim se skupina ukvarja) – to, da ljubi Cerkev, je tam nekoč v debati glasno izjavila, vsi so jo začudeno pogledali, ona pa je ponovila: Io veramente amo la Chiesa. Šele ko je tako odločno potrdila svoje stališče, so jo sprejeli, a jim je še dodala, da ceni tudi papeža, ker Cerkev predstavlja in vodi. „Ja, če smo v svojih stališčih trdni in odločni – tedaj nas ta brezbožbni svet vendar prenaša in nas sprejme,“ je dejala.
Naposled sem vprašal o zadevi, zaradi katere sem pravzaprav prišel: o dopolnitvi intervjuja, saj mi je pred časom v enem telefonskih klicev sporočila, da bi rada dodala neko misel k odgovoru ob zadnjem vprašanju, v katerem hočem vedeti, ali je res ljubezen tista, ki daje navdih, pesnik oz. pesnica pa besedo zanjo? kot izhaja iz zbirke „Ti navdih in jaz beseda“ – in kako ona dojema to ljubezen?
Spet je položila iztegnjeno desnico na naslonjalo stola in uprla pogled vame, zdaj kakor da hoče z njim preveriti, ja, seči kar v moje misli in videti, kako sprejemajo njene besede. V teh besedah ni bilo nič direktno čutnega, spolnega, kot bi si ob izrazu „ljubezen“ bilo moč tudi misliti; bile so premišljene, obdane z duhovnim obestretom, vseeno pa pretresljive; tiste, ki mi jih je kak dan pozneje še poslala po e-mailu. Tako pravim zato, ker sem po prvem njenem stavku odmaknil svoj pogled iz njenega in se zagledal v njeno frizuro, ki je bila vsa skrbno vzvalovana, podobno kot tedaj v hiši na Donizettijevi; kajti začutil sem, da govori iz svoje izkušnje, ki ji morda ni dajala ljubezenske zadovoljitve, temveč prinesla samoto in trpljenje, vendar bogato poplačano. Kajti dejala je: „Obstaja še plemenitejši izraz ljubezni (kot je ono znano naročilo iz biblije: Ljubita se in se družita in bodita ena Pesem), in to je solo, v katerem se oglaša ljubeči subjekt, ki ostaja brez odziva. Tu se ljubezen kaže v vsej svoji veličini, v vsej svoji resnici, da resnično živi samo, kdor ljubi, kdor pa ne ljubi, ni ne vroč, ne mrzel, je mlačen: biserov ni ustvarila ljubljena Laura, pač pa Petrarka, ne Beatrika, temveč Dante, ne Primicova Julija, ampak Francè iz Vrbe, in tako vse do danes.«
Še sem imel na očeh njene kodre, valujoče po frizuri, a samo pokimal sem, čeprav mi je bilo, da bi dodal nekaj … a tistega, kar je hotelo biti izgovorjeno, namreč o muki ljubečega subjekta, ki ne doživi odziva, nisem izrekel, pomislil pa, da govori o sebi, ki je ostala sama in brez odziva z druge strani. Nazadnje sem samo izustil, da to drži, a se po navadi prezre … Na to ni odgovorila, v njenem molku pa sem zaznal nekaj trpkega in začutil, da o tem ni smiselno govoriti.
Pravzaprav smo vsi malo pomolčali, dokler se Marij ni spomnil in rekel, da posedamo že precej časa in je ura pred poldnevom, ona pa, kot da jo je obšlo veselje, ker je bilo konec morda težke teme, je kar oživela in vprašala, ali še hočeva kave, in potem, da nama pripravi rižoto za obed, če se nama ne mudi preveč. Ob tem kakor da sva se sprostila tudi midva in Marij je rekel, ja, »a kdo pa bo potem pomival posodo«, ona se je zasmejala, vsa je bila nenadoma v nekem drugem, domačnostnem razpoloženju, rekla je, da rada kuha, tudi pomiva, a če medtem začuti utrujenost, na polovici svojega dela odneha in se gre odpočit …
Kljub ponovnemu vabilu sva se ji zanj znova zahvalila. Tako smo stopili iz hiše in se poslovili. Od bližnjega dišečega rožmarinovega grma mi je odlomila nekaj vejic in mi jih potisnila v roke.
Zbogom, Bruna, sem ji hotel še zaklicati, ko sem se pred vrtnimi vratci obrnil in ji samo pomahal, ki je stala pred hišo, pravzaprav sredi sadnega vrta, ki se je razcvetal v pomlad; zdelo se mi je, da je naredila nekaj korakov za nama in tudi ona pomahala. In spet me je obšlo neko žalobno čustvo, pomislil sem na njeno izpoved in zajel me je občutek, da je ves čudežni vrt zgodnje pomladi plačilo za njeno samotno ljubezen – in nenadoma me je zajelo nekakšno otroško sočutje in v njem želja, da bi se kar ulegel na to zemljo, se ji izročil ter iz nje začutil lepoto vrta in v njem Brunine pesmi …
