Jože Horvat – Zamejstvo, posebno bogastvo

170

 

                                                                                                                 Zamejstvo – posebno bogastvo

 

                                                                                                                                   Jože Horvat

            

 

Ljubljana, 11. aprila, 20. junija 2018

Včeraj proti večeru sem prispel z avstrijske Koroške. S Francetom Pibernikom sva bila v Celovcu na založbi Mohorjeva, od koder sem fiesto zapodil proti Velikovcu (Völkermarkt), nato pa s ceste zavil v Tinje (Tainach). Cilj: obisk Katoliškega doma duhovnosti in prosvete Sodalitas in pogovor z njegovim rektorjem Jožetom Kopeinigom – na njegovo vabilo. V času ministrovanja Vaska Simonitija (2004-2008) sem bil tu prvič, a tedaj ni bilo časa, da bi se pogovarjal s tem človekom-duhovnikom, še manj, da bi si zgradbo oziroma Dom ogledal. Ko sem pred kakšnim tednom zaključeval 2. del te knjige, sem na koncu imel občutek, da manjka primeren zaključek – pravzaprav »nekaj« s Koroškega v Avstriji. Nenadoma me je obšlo, da bi bil za to primeren človek, ki sicer ni treba, da je pisatelj, a funkcionira kot duhovni dejavnik med ljudstvom, tj. vodi kulturno udejstvovanje na tem koncu komaj še slovenske zemlje: torej morda Jože Kopeinig s kulturniškim in religioznim delom ter narodnostnim poslanstvom med slovenskimi ljudmi. Njegovo vabilo, da ga s Pibernikom obiščeva, se mi je zato zazdelo naravnost idealno za pravkar nakazani namen. Imeti z njim intervju, kjer bo govoril o veri in kulturi, in opisati srečanje z njim in Domom-galerijo, ki je ob verski praksi sijajno razstavišče zlasti slovenske umetniške, predvsem slikarske ustvarjalnosti: vse skupaj bi lahko bilo več kot informativno.

In res, tako rekoč  očaran sem bil, ko sem si vse to ogledoval, saj je v igri neki čisto poseben prostor: na eni strani sakralni, kot ga predstavlja cerkev/kapela, na drugi laični katoliško-kulturni dom, a katerih obojna dejavnost seva ali oddaja neko celovito, »združeno« atmosfero religioznosti in težke zemeljske pragme. Saj slovenskega človeka iz »matice« navdaja z nekakšno bolestjo, kajti Dom z vasjo Tinje je v prostoru, ki na poseben način odmira – iz njega izginja slovenska kultura, jezik in slovenska zavest, morda tudi vernost. Ko se namreč voziš po Koroški, potuje s tabo šolsko védenje, da je to ozemlje nekoč bilo gosto slovensko poseljeno: še v času znanega plebiscita (1920) je tu dobra tretjina prebivalstva bila slovenska – zdaj ima le tu in tam kakšna vas (ob nemškem) tudi še slovensko ime, pri čemer le tu in tam še kak njen vaščan – kot v kraju Florjana Lipuša – govori slovensko. In kakor koli si človek razlaga to dejstvo, bodisi kot motnjo ali zgodovinsko krivico, vpliva na recepcijo sakralno-laične hiše. V Domu z bolestjo gleda lepoto, ki ga osvaja.

Toda vendar, kljub vsemu temu: Jože Kopeinig je optimist. Ko s Pibernikom v Tinjah stopiva skozi vrata sobe, pravzaprav urada, v katerem deluje, ga zagledava nasmejanega, prijazno zgovornega; že njegova govorica daje slutiti, da gre za vitalnega, dejavnega, nič zateženega, pravzaprav zelo sproščenega človeka. Kmalu naju popelje v večji prostor – po prvem hipu se mi zdi, da ne vem zakaj v dvorano, a potem se hitro zavem: ne, jedilnica je, a ki jo najbrž lahko hitro preuredijo v dvorano za kak kulturniški dogodek … Kopeinig naju namreč urno povabi na kosilo, češ vijugasta pot je gotovo naporna in skromna jed vaju bo okrepila in poživila … Tako se niti nisva preveč branila njegove vljudnosti in iz sosednjega prostora je na njegov klic brž prišla strežnica, ki je govorila slovensko, čez nekaj minut pa prinesla okusne jedi. Takoj smo bili v živahnem pogovoru; in res, o Domu, okolju, slovenskih gorah onstran meje, ki jih skozi velika okna lahko gledamo »v hrbet«, o celovški Mohorjevi, o situaciji v Sloveniji in o naju – recimo o Piberniku, ki kljub letom toliko in dobro piše – česar gostitelj strežnici ob enem njenih prihodov ne pozabi omeniti. Proti koncu našega prigrizka Kopeinig, kot da se nama želi predstaviti, kratko spregovori še o svoji življenjski poti in zadovoljstvu s svojim poklicem. Tedaj mu pravim, da bi ta pogovor in še kaj poleg njega rad spravil v intervju – in se razveselim njegovega pozitivnega odgovora, pri čemer pa je gostitelj hitro dodal željo, da bi mu teme iz današnjega klepeta v obliki vprašanj poslal naknadno, jaz pa bi prejel izdelane odgovore … Na to kajpak pristanem, malce neučakano pa nato izrazim željo, da bi zdaj obiskal bližnjo  cerkev – tedaj mi Kopeinig seže v besedo in najprej ponudi obisk kapele v hiši. Seveda je bil tudi ta obisk v mojem načrtu, a to najzanimivejše sem si, kot kakšno dobro jed, hotel prihraniti za konec obiska … Seveda – privolil sem v »njegov« vrstni red obhoda in s Pibernikom smo se čez nekaj minut z dvigalom povzpeli v nadstropje. Medtem je že govoril o kapeli in veliki mozaični kompoziciji na njenem oltarju, stvaritvi, ki jo je leta  2014 z ekipo sodelavcev ustvaril ugledni slovenski teolog in slavni mozaičar Marko Ivan Rupnik. Že na nekaj korakov dolgem hodniku do vhoda, torej v preddverju kapele, naju je gostitelj opozoril na stene v svetlo sijočih barvah, na razstavljeni izvirnik slovenske Dalmatinove biblije v enem od vdelanih »oken«, na slike avstrijske avtorice in na mozaike, ki jih je ustvaril Rupnik.

Tu me je Kopeinig vnovič presenetil – zdaj ni bil več laiški pojasnjevalec vsakdanjih reči, nenadoma je bil kakor vedež, ki človeku sporoča resne zadeve in se zato prestavi v držo, ki izraža ne samo spoštovanje do izgovorjenega, ampak tudi veselje do le-tega. Več, zdaj je nenadoma tudi kot srečni učitelj, ki govori nekaj sila pomembnega, višjega od vsega, kar se nam lahko zgodi. Tedaj vem: drugačen je od nas, upravičeno drugačen, govori o božjih rečeh, do katerih imajo privilegij poročati izbranci. In za trenutek sem se ustavil ob tej razliki ter pomislil: tam zunaj mu, v njegovem okolju, pravijo le Jože Tinjski; v tem okolju je pač »samo« človek iz Tinj, iz kraja med Celovcem in Pliberkom, kjer kot Jože Kopeinig, ne pa morda »rektor«, skoraj že pol stoletja vodi Dom katoliške duhovnosti in prosvete Sodalitas, s svojim delom pa je postal ljudem na avstrijskem Koroškem tako blizu, da ne čutijo distance do njega, ki bi jo vzpostavljal naziv »gospod rektor«. In kaj je lepšega kot to, da ga namesto visokega naziva krasi človeška odprtost, ki ljudi privlači in zbližuje? Ta njegov menda že kar značaj začutijo tudi obiskovalci stoterih prireditev v Domu: duhovniki, umetniki, filozofi in drugi. Tak je s svojim delom in osebnostjo lahko nekdo, ki mnogim velja za branik vere, kulture in slovenstva na avstrijskem Koroškem.

Tedaj smo že v kapeli. Ko ostrmim nad podobo in vzdušjem pred oltarjem, se sam že postavi pred rumeno-belo sijoči Rupnikov mozaik in spregovori, tj. začne razlagati njegovo zlato sestavo in vsebino. Vidim to čudežno bleščavo: na prvi pogled trije angeli pri biblijskem Mamrejevem hrastu in dva obiskovalca, ki se jim komaj upata približati: to sta Abraham in Sara, katerima Sveta Trojica v podobi treh bitij: Boga očeta, sina Jezusa in sv. Duha sporoča, da bosta dobila otroka. Rupnik je srečanje prikazal v fantastični, mistični maniri umetniške svobode; znamenito napoved, da bo ostarela Sara dobila otroka, je povzdignil na višjo raven: Bog je, kot poroča mozaik, ne le podaril potomstvo svojima služabnikoma, življenje in ljubezen prinaša vsemu svojemu rodu in ga blagoslavlja. To misel izraža na steni kompozicija svetih ikon v čistih in, ja, srečnih, zlato sijočih barvah, ki jih ta svet ne premore več. Sredi tega čudeža, se mi je zazdelo, je stal Kopeinig, razlagal teološke pomene njihovih kretenj, pogledov, barv … govoril o teoloških vidikih njihovih odnosov, ne da bi pozabil opozoriti na krajevno noto oltarnega mozaika – o božji ljubezni, ki so jo oznanjali ljudem tudi nam bližnji svetniki, ki so upodobljeni na stranskih stenah kapele,  to pa so ob drugih: sveta brata Ciril in Metod, blaženi Slomšek, slovanski papež sv. Janez Pavel II.. in dalje sveti možje ter žene s Koroške, kot sta sv. Modest in sv. Hema, s čimer je avtor spomnil in nakazal tudi sožitje dveh tukajšnjih ljudstev. Kopeinig je zanosno podajal blagovest, ki jo sporočajo mozaik in podobe na stenah, delo tudi avstrijskih ustvarjalcev, ne da pri tem ne bi poudarjal slovenskega deleža v veliki stvaritvi. A tu ni bil kot malo poprej v jedilnici: zdaj je bil ves v besedi, ki se je zdela ena sama, združena v odrešujoče sporočilo, ki nam ga pošiljajo figure svete Trojice, Abrahama in Sare ter mozaiki na stranskih stenah – v obraz je bil videti blag in dobroten, najbrž zato, ker je njihov likovni jezik lahko prevajal začudenemu obiskovalcu. Menda še nisem srečal duhovna, ki bi tako govoril – in kako tudi bi srečal: le Jože Tinjski je bil kot da je v dotiku z dogodkom v delčku raja, več, v njem nekaj trenutkov lahko celo domuje … zato iz njega seva radost, ki osvaja. Morda je nenadoma tudi bilo, kot da je kompozicija mozaikov zaživela še drugače … kot da se je s sten ali zidov preselila v prazni kubus male cerkvene ladje in se mi je zazdelo, da sem se kakor znašel med njimi, svetimi bitji, srhljivo lepimi, ki niso od tega sveta … Je bila to »čarovnija« umetnika, ki z močjo božanske sugestije hipoma prevzame laika, ta čudni stvor iz žive, a krhke prsti? Kajti bilo je, kakor da sem kar med njimi, ki so se znašli v tridimenzionalnem okolju … Iz velikega okroglega okna na stropu kapele je lila svetloba, katere barva se ni pustila spraviti v drugi besedi kot: nezemska, nebeška. Ne preseneča, če mi vse to sili v stavek, ki so ga menda izražali tudi nešteti obiskovalci pred nama s Francetom: da je to srečanje z lepoto, »ki nas bo odrešila«, kot je dejal tudi Kopeinig.

Ja, bil sem očaran. V pritličju, kamor smo se vrnili, so vtis o pravkaršnjem srečanju z lepoto utrjevale desetine in desetine slik in nekaj manj kipov slovenskih avtorjev, zlasti koroških, kot sta med drugimi Valentin Oman in Gustav Januš pa kipar France Gorše ter številni iz Slovenije – in med njimi tudi nemalo likovnikov iz Avstrije in Nemčije ter nekaj drugod. Njihove stvaritve visijo na stenah hodnikov, sob in prostorov, namenjenih različnim prireditvam. Med sprehajanjem od dela do dela, od njihovega stila do izpovedi, od modernega do tradicionalnega izraza, od »kolikor oblik toliko vsebine« me na koncu obvlada vtis: to ni navadno razstavišče, več kot to je – je multigalerija v sožitju številnih jezikov, toda osrednji je vendarle tisti, ki se imenuje slovenski. Je to obliž za bolest, ki sem jo omenil zgoraj? Ob trpkem dejstvu vse manjše prisotnosti slovenstva na Koroškem? V kolikor je, je to velika zasluga tudi Jožeta iz Tinj.

Ves poznejši intervju priča o tem; Kopeinig kot izvrsten poznavalec zgodovine Koroške, predan duhovniški službi in kulturi slovenskega ljudstva, izrazit protagonist sožitja manjšine in nemško govoreče večine, občutljivi opazovalec umetniških stvaritev, ljubitelj filozofije, praktični teolog, ki po mnenju mnogih razume stiske verujočih … in obenem zvest pripadnik Cerkve in častilec njenih slovenskih voditeljev. Ko na neko vprašanje komentira dejstvo, da se v Domu v Tinjah letno izvede okoli 600 prireditev, obišče pa jih okoli 14.000 ljudi, pravi, da pa je še važnejše dejstvo, da »je slovenska ustanova na stežaj odprla vrata za srečanja, dialog in polno sožitje med slovenskimi rojaki in nemškimi deželani … Matična država se mora še bolj zavedati, kako je zlasti za majhen narod, kot smo Slovenci, pomembno, da je ‘zamejstvo’ posebno bogastvo, ki je potrebno vsestranske pozornosti in tudi pomoči. Koroška in sredi nje Gospa Sveta ter knežji kamen so več kot zgolj simboli slovenske zgodovinske bitnosti, so zgovorna znamenja globlje povezanosti vseh slovenskih rojakov, kjerkoli po svetu.« Ko se v poznejšem pogovoru dotakneva vprašanja vere in osipa števila verujočih, pri katerih je dvom po njegovem sestavni del vere, odgovarja, da je tudi glede vere optimist, in dodaja, da je po njegovem vsak človek veren, saj po krutih preizkušnjah spozna, »da je resnica vedno širša, globlja kakor njegovo dotedanje spoznanje«, glede dvoma pa je prepričan, “da je dvom lahko začetek poglobljene vere. Dvom izvira iz spoznanja in vsakogar lastne izkušnje, da resnice in resničnosti nikdar in nihče ne more spoznati do dna. Živimo sredi skrivnosti, že stvarstva, kaj šele človeka in njegovih duhovnih globin. Človek je samemu sebi skrivnost in tujec – kaj šele drugi človek. Spoznati drugega pa moremo le, če ga ljubimo, pri čemer je ljubezen mišljena kot spoštljivost pred njegovo skrivnostjo. Zame neizpodbitno velja, da ‘spoznamo’ le tistega in to, kar ljubimo. Izven ljubezni ni spoznanja.”

O “novi teologiji”, o kateri govorijo posamezni teologi, meni, da “teologija sama še ne pogojuje vere, kot biologija še ne razodeva in ne razloži lepote ter sporočilnosti čara vrtnice”, vera da “se prebuja iz ljubezni in vodi k ljubezni”, tvorijo pa jo  “odnosi, srečanja, želja po sobivanju, po skupni sreči – med ljudmi in z Bogom”. … Sicer pa Jože Tinjski misli, da sta umetnost in kultura lahko vir za srečanje z vero, zaradi česa jima Cerkev priznava velik pomen: “Beseda kultura sicer izvira iz obdelovanja zemlje, dviga pa se do kulta, načina, kako se človek približuje presežni resničnosti. Srž kulture je vedno resnica o človeku ter njegovih odnosov do soljudi in do Boga.”

O sami tinjski kapeli z Rupnikovim oltarnim mozaikom najprej navaja mnenje prejšnjega koroškega škofa dr. A. Schwarza, da je ta kapela “edinstven in visok svetilnik lepote in duhovnosti, ne samo za Koroško, saj presega vse meje.” Kopeinig je ob drugem dodal, da so ne le verni, »še bolj ‘neverni’ ljudje, starejši, mladi in otroci tako prevzeti od vsebine in čara kapele, da tudi sam strmim, kako poduhovljena in vsebinsko prepoznavna umetnost nagovori ljudi. Z Dostojevskim lahko povzamem sporočilo oltarne slike in drugih motivov kapele z naslednjo krilato besedo: Lepota bo rešila svet, lepota mišljena kot vir vsega plemenitega, resničnega, vsega, kar nas nagovori globoko v duši in nas plemeniti. Rad sprejemam skupine, prav iz Slovenije, da jim tolmačim neizčrpno duhovno lepoto in bogastvo teh mozaikov … Če stopimo v dialog z umetnostjo, posebno v tinjski kapeli, zaslutimo, da je lepota tista vrednota, ki lahko vsakega človeka nagovori in mu pomaga razmišljati tudi o sebi, tudi o svojih dobrih lastnostih, o svoji lepoti, da, o svoji notranji lepoti.«

Ko omenim, da je koroški škof A. Schwarz nekoč slovensko manjšino označil za ‘kreativno moč’ te dežele in da bosta ‘na Koroškem izumrli tudi specifična duhovnost in kultura, če bo slovenščina na Koroškem izumrla’, sogovornik odvrne: »Ta kritična misel in dobrohotna pripomba ob opazovanju izginjanja ali zanemarjanja slovenskega jezika celo v družinah, v katerih so bili starši ali stari starši zaradi slovenščine izseljeni, je žal zelo boleča resničnost. Imamo sicer spet več prijav k slovenskemu pouku v osnovnih šolah, smo ponosni na tri srednje šole oz. gimnazije, a pogovorni jezik tako v šolah kakor v javnosti je žal večinoma nemški.« – Ko k temu pripomnim, da je deželna politika Koroške takšna, da je krajevnih dvojezičnih tabel še vedno manj, kot je bilo dogovorjeno, odvrne, da »ta dogovor ni bil nobena ‘rešitev’, temveč dolgo zamujen, minimalističen in vsiljen korak koroške politike, ki je žal spretno koristila razcepljenost treh slovenskih političnih organizacij na Koroškem. Ne samo vneseni ideološki razdori izpred desetletij, temveč tudi sedanja nesposobnost ali nepotrebno samovoljno korakanje ene ali druge skupine slabi celotno narodno skupnost. Smo majhna skupina, a se obnašamo kot veliki v istem kokošnjaku. Žal.«

Vprašam, ali so Dom v Tinjah, Mohorjeva založba in slovenska gimnazija v Celovcu, poleg njih pa še druge kulturne skupine na Koroškem – ali je vse to zadosten obet za kontinuiteto razvoja na teh področjih, Kopeinig pravi, da se »prihodnosti ne boji: je seveda Mohorjeva, ki pokriva mnogo različnih kulturnih in vzgojnih področij, so tudi naše srednje šole, ki se lahko veselijo zaupanja staršev, hkrati pa tudi svojih lastnih šolskih uspehov, so pa tudi naša društva, ki so ‘pljuča’ našega naroda, itd. Ne smemo pozabiti glasil Nedelje ter Novice, slovenskega radijskega in televizijskega programa, ki ima ‘dostop’ v vsako slovensko ali dvojezično družino. Mogoče bo število slovensko-govorečih na Koroškem še upadalo, a izumrli ne bomo. Neki pesimistični koroški pesnik je tožil: ‘Umirati znamo mi Slovenci’, a drugi mu je odgovoril: ‘A umrli ne bomo!’«

V nadaljevanju intervjuja se je dotaknil še mednarodnega konteksta, ki po svoje pogojuje tudi delo v tinjskem Domu, kjer je osebje narodnostno mešano: »En kuhar je Madžar, hišnik je iz Bosne, pomočnica v kuhinji je iz Burme, strežnica je rojena v Bolgariji, bivši počitniški pomočnik je bil iz Indije, nekdanja vrtnarica pa je iz Slovenije. V času vojne v bivši Jugoslaviji smo najprej sprejeli pribežnike iz Hrvaške, Slovenije, nato iz Bosne. Zato imamo izkušnje z ljudmi, ki prihajajo iz različnih kulturnih tradicij. Problem migracije je seveda političen in globalen. Vedno bolj se jasnijo politična obzorja in globlji vzroki ali nameni organizirane migracije v Evropo.«

Pri tem se je sam vprašal, zakaj se Evropa ne more dogovoriti, katera evropska država naj pomaga kateri afriški državi, spomnil pa na misijonarja Pedra Opeko, ki je pokazal, kako je mogoče pomagati: »Svoje malgaške ljudi sam spodbuja: ‘Ne sanjajte o zlati prihodnosti v hladni Evropi, ustvarite mali raj tukaj z lastnim delom in z odgovornostjo za svoje otroke.’ Odprto je seveda vprašanje: Ali se Evropa ravna po krščanskih načelih – ali zgolj po egoističnih in dobičkarskih nagibih? Vsi živimo na isti svetovni obli. Vsi smo ena človeška družina: ali smo rdeče, bele, črne polti, ali smo kristjani, muslimani, hindujci ali budisti. In vsak ima pravico do življenja.«

Nazadnje je pogovor zaključil s svojo izkušnjo o sprejemanju migrantov: »Lahko zatrdim, da imam z muslimani tudi dobre izkušnje … V nekaterih koroških cerkvenih poslopjih in tudi v župnijah stanujejo muslimanske družine in nikjer niso sneli križev ali nabožnih predmetov. Problem vidim le v mlačnosti ali v siceršnji nebrižnosti kristjanov ali v nesposobnosti in nepripravljenosti, da bi se z muslimani pogovarjali o vrednotah krščanstva in sploh o svojem verskem prepričanju. Znani pa so mi primeri, kako so v nekaterih privatnih domovih za begunce predhodno sneli križe s sten. Med begunci so bili tudi kristjani iz Sirije, ki so bili zaradi take omahljivosti zahodnih kristjanov več kot razočarani. Kdor svojo vero iskreno živi, bo spoštoval tudi versko prepričanje drugih in njihovo drugačnost. Vprašanje za nas je slej ko prej, koliko nam dejansko pomenijo Kristusov evangelij in krščanske vrednote.«

Tudi te besede so najbrž znamenje človeške odprtosti, ki ljudi privlači, a nič manj tudi izraz teologa, ki se ne ravna le po človeških, ampak tudi božjih zapovedih. Za marsikoga komaj razumljivo – če sploh.