Kardinal Franc Rode – kako se Bog razodeva skozi umetnost
Domen Mezeg
V začetku septembra se je v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani odvilo prvo srečanje v nizu pogovorov z naslovom Ars et Religio, na katerem je slovenski kardinal dr. Franc Rode, ki je velik poznavalec cerkvene umetnosti in ima pretanjeni čut za estetiko, skušal pojasniti odnos med religijo in umetnostjo oziroma kulturo. Gre za razmerje za katerega se zdi, da v sodobnem svetu nekoliko izgublja na aktualnosti. In čeprav so bile vse velike civilizacije v zgodovini ter njihova kulturna zapuščina tesno povezane z božanskim, v XX. stoletju opažamo odklon od te »naravne simbioze«.
Zdi se, da je sekularizacija zajela tudi področje umetnosti, ki je nekdaj pomenila eno temeljnih oblik komunikacije med človekom in Bogom, med umrljivim in večnim, med tostranskim in transcendentnim. In nenadoma se je znašla v »vpregi« propagandnih aparatov totalitarizmov – v službi ideologij in politike, čeprav naj bi ostala izraz človekovega notranjega čutenja in hrepenenja. Tako tudi umetnik mnogokrat ni več nekdo, ki bi s svojim talentom utelešal posrednika med enim in drugim, marveč je zlorabljen kot orodje propagande. Tako je božansko naenkrat razvrednoteno. Tipičen primer tega je realsocializem, ki je več kot očividen dokaz poplitvenega duhovnega stanja družbe znotraj katere je tovrstna »umetnost« nastajala. Karel Marx in socialistična ideologija sta namreč želela, da človek sovpada sam s sabo, tako kot mačka, ali katera druga žival, idealno sovpada sama s seboj. A človeka vedno sili nekam višje ali nižje in ravno to je tisto počelo umetnosti.
Tudi krščanstvo je vir nasprotovanja našim nižjim strastem, naši banalnosti, je kot želo ki nas bije. In ravno iz tega temeljnega nasprotovanja je vzklila evropska umetnost. Podobno zapuščino kot pri realsocializmu opažamo pri nacistični, na germanskem poganstvu osnovani umetnosti. V sodobnem času pa lahko vidimo tudi poplavo umetniških stvaritev, ki nakazujejo, da so se številni umetniki že krepko oddaljili od božanskega. Pri njih gre namreč zaznati duhovno poplitvenost. A navsezadnje bo čez petdeset ali sto let jasno, ali je neka sodobna umetnost zares kakovostna, ali kot bi rekli ”v prevodu” – ali vsebuje tisto transcendentno dimenzijo, ki je pravzaprav njeno bistvo.
Primer zbanalizirane umetnosti so na primer zmečkane pločevinke coca-cole upodobljene na slikarskem platnu, drug takšen primer pa so t. i. ”inštalacije”, ki se zdijo kot odpadki, kot da je umetnost postala nekakšna deponija. Gre za simptomatiko človekove duhovne podhranjenosti? Zdrava zemeljskost naj bi bila namreč odprta v večnost.
Umetnik je bil v minulih stoletjih posredovalec Božjega sporočila svojemu narodu, ljudstvu. Njegova ključna naloga je bila mediatorska, saj je ”ustvarjanje” pripadalo zgolj Bogu, od katerega je prejemal navdihe, reproduciral in ponovno ustvarjal. Umetnik je torej tisti, ki je Bogu blizu, zato tudi med duhovnikom, ki pristno živi svojo duhovnost ter pristnim umetnikom, ki iskreno črpa ustvarjalnost iz svoje notranjosti, ni bistvene razlike. In če želi biti umetnik iskren, kar je ključnega pomena pri njegovem početju, mora imeti tudi pristen odnos do ljudi, da ve, na kakšen način naj ustvarja, tako da ne bo prizadel njihovih čustev. Naj bo torej senzibilen do svoje okolice in tudi v skladu s tem načelom naj sledi lepoti in resnici. In če njegovo ustvarjanje navdajata temačnost in brezizhodnost, to nakazuje predvsem to, da je izgubil stik s Transcendentnim. Med posameznimi verskimi izročili sicer lahko obstajajo velike razlike v dojemanju tega, kaj je lepota in kaj je resnica, vendar pa v samem bistvu obstaja nek skupni imenovalec.
S sodobno umetnostjo se ni potrebno pretirano obremenjevati. Čas jo bo prečistil in obdržal to, kar je dobro, tako kot je v ljudskem spominu obdržal impresioniste, na primer Jakopiča in Groharja. V družbeni zavesti sta se ohranila prav zato, ker sta slikala lepoto, ki pa je sodobni človek pogosto ni zmožen z razumom in srcem vrednotiti, kar gre pripisati posledicam propagande in vzgoje.
Sleherna resnična umetnost je sicer že sama po sebi usmerjena k presežnosti, četudi izrecno ne vsebuje religioznega. Gre za globlji vpogled v lepoto stvarstva – govori o stvarniku. Pri Mozartu je na primer moč čutiti, da v svoji izraznosti doseže sam vrhunec presežnega. Obenem je glasba umetnost, kjer človek lahko pride najdlje. Glasba največ pove. Morda je mogoče z njo primerjati še poezijo, ki pa pravzaprav ni prevedljiva v druge jezike, kar je njena največja težava.
V pogovoru s publiko se je kardinal dotaknil tudi tega kako neko estetsko izkustvo povzroči duhovno spremembo v posamezniku. Kot primer je navedel Božje stvarstvo, ki je nekako še bolj primarno od umetnosti in v katerem lahko človek doživi svoje notranje duhovno prebujenje. Lepota stvarstva človeka presune in naenkrat se zave nekih še nepoznanih globin v sebi. Tako se v človeku zgodi izkustvo Boga in samega sebe hkrati. Prav zato lahko ateizem razumemo predvsem kot ignoranco do samega sebe. Gre za to, da se nek človek še ni našel, in ko se najde brezbožnost naenkrat ni več mogoča. Stvarstvo je razumljivo samo skozi teološko perspektivo, če Stvarnik obstaja in je torej dobro že samo po sebi. Zato ima tudi človeško telo neskončno dostojanstvo in ni ječa duše, ampak mu je podarjeno zveličanje. To se kaže tudi v krščanski umetnosti, ki se hkrati dotika tako osebnega odrešenja kot tudi stvarstva.
Vsak izmed nas je lahko umetnik, in sicer tako, da iz svojega življenja napravi umetnino. Naj bo dober do drugih, plemenit in naj se izogiba obsojanju. In prav to je način kako lahko iz življenja napravi mojstrovino, a nikakor ne brez stika s Transcendentnim, brez povezanosti z Bogom. Slednje je tudi ključno za prenovo umetnosti, pa tudi družbe, kar se prične s posameznikom, skozi stanje njegovega duha. Takšna umetnost ne bo več odlagališče za navlako, za odpadke in smeti, marveč bo pristen odsev mnogokrat izgubljene božanske lepote, ki so jo znali na tako subtilen način posredovati Mozart in ostali veliki umetniki preteklih zgodovinskih epoh. Naj se znova prerodi v odsev božanskega. Tako narava kot tudi umetnost nam lahko pomagata spoznati, da ljudje nismo živali, ki so same sebi zadostne, marveč v nas prebujata koprnenje po nečem mnogo večjem, po nečem presežnem. In resnična umetnost je tista, ki bi morala našim notranjim čutenjem ter hrepenenjem pustiti prosto pot do naše zavesti, ne pa služiti ciljem določene ideologije ali politike.
