Kolumna – Ali so Slovenci nacionalisti?

752

 

                                                                                                                Ali so Slovenci nacionalisti?

 

                                                                                                                         Muanis Sinanović

 

Uganili ste, naslovno vprašanje je nesmiselno. Zdrav razum nas namreč napeljuje na prepričanje, da je posplošeno govoriti o tako veliki in raznoliki skupini ljudi – ki to je, pri čemer naj nas majhnost naroda v primerjavi z mnogimi drugimi ne zapelje v nekakšno optično prevaro – nespametno. Vseeno govorimo o Slovencih. Pred tem paradoksom meščanov um, ki danes v mišljenju in umetniškem udejstvovanju prevladuje, odpove. Kot v svojem epohalnem delu Delavec ugotavlja Ernst Jünger, meščan težko razume dogajanje v sodobnem svetu, saj lahko ljudi deli le na individuume in družbo v njunem lažnem nasprotju. Nasproti temu heroični nemški mislec postavlja delavca ne kot razred ali kakšno drugo sociološko koncepcijo, temveč kot lik. Lik ni ne posameznik, ne skupina, živi lahko samo skozi konkretnega človeka, a je več kot on. Slovenec je, tako kot Bosanec, Nemec, Japonec ali Turek v prvi vrsti – lik. Mislim, da je lahko lik poln dvoumnosti, ki se meščanovemu umu upira; meščan si želi varnosti in dvoumnost ne dopušča občutka varnosti, je namreč vse preveč avanturistična in napeljuje k psihozi. A ravno v svoji obsedenosti z varnostjo in kategorizacijo meščan dosega posebno, sebi lastno psihotičnost.

Imam travme zaradi slovenskega nacionalizma? Da, seveda. Tako kot jih ima Srb v današnjem Sarajevu, kjer, po nekaj pretečenih nočnih zimskih kilometrih, zapisujem te besede; kot jih ima Slovenec na Koroškem ali v Trstu. Poleg tega imam s Slovenci tudi najlepše izkušnje v svojem življenju, saj med njimi odraščam vse življenje; navsezadnje sem tudi sam Slovenec in imam s sabo tako dobre kot slabe izkušnje, kakor imajo z menoj kot Slovencem in Bošnjakom drugi slabe in dobre izkušnje. To so življenjska dejstva. Kar še ne pomeni, da je Sarajevo preprosto manj odprto mesto kot je bilo, da so Avstrijci, Italijani in ostali preprosto nacionalisti. Niti ne pomeni, da moje slovenstvo spodbija moje bošnjaštvo in obratno. Meščan želi izkušnjo življenja poenostaviti, kar se danes sprevrača v tekmovanje do dna v tem, kdo je bližje absolutu žrtve. Meščan v svoji fašistični uniformi svet razume kot polje totalne nadvlade; v svoji liberalni opravi ga razume kot svet totalne podrejenosti.

Sodobna kulturna industrija opisano stanje monetizira. Najlažja pot do tega, da si uspešen umetnik in intelektualec v Sloveniji, če imaš poreklo v eni držav nekdanje Jugoslavije je, da se predstavljaš kot žrtev slovenskega nacionalizma – s tem so najenostavneje spregledani tudi tvoji umetniški in miselni primankljaji. A ta igra je že vnaprej izgubljena, saj se vključuje na teren kulturnega boja, ki že generacije poteka med avtohtonim prebivalcem (konservativnim in liberalnim polom) in izključuje možnost, da kot novi soustvarjalec slovenske etničnosti vanj posežeš z dvoumnostjo: ne sprejeti vlogo ultimativne žrtve pomeni premešati karte in definirati slovenstvo na novo, s svežo življenjsko silo. Moje življenje je večje od mojih interpretacij mojega življenja; eden glavnih problemov našega sveta je ravno redukcija življenja na nevrozo, ki se prevaja v politiko. Radikalna levica me želi prepričati, da depresija nima praktično nič opraviti z najlastnejšo življenjsko bitjo konkretne osebe, temveč, da je preprost mehanični produkt neoliberalizma – a prav ta misel je neverjetno depresivna.

Pri tem pa se ne moremo slepiti, da nacionalizem ne obstaja. Čeprav so izključevanje, poboji, pogromi, pregoni in slepo sovraštvo lastni tudi predmeščanskim civilizacijam, je nacionalizem izum meščana. Meščan v svojem pregonu dvoumnosti med ljudmi in v odnosu do narave – s tem pa teritorija, življenjskega prostora – ustvarja nacionalno državo kot birokratsko reificiran življenjski prostor zasežene narave. S tem med ljudstva vnaša zmedo; lažno prepričanje, da je etničnost enaka nekemu konkretnemu naravnemu prostoru in ne nečemu veliko bolj metafizičnemu. Ko globalizacija s svojo demonsko medijsko mašinerijo briše vsak občutek etničnosti, se v človeku temu uprejo elementarne sile, povezane z globino etničnega spomina – in v vsesplošni zmedi obrambo svoje etničnosti uveljavljajo skozi nacionalizen. Ta pa je v večji ali manjši meri, bolj ali manj prefinjeni obliki – odvisno od okoliščin – najbrž lasten vsem modernim narodom.