Blišč in beda kurtizanov
Andrej Lokar
Da bo kriznodobni vulgarni pouličarski politizaciji umetnosti malodane avtomatično sledila (še vulgarnejša) politizacija slovenske znanosti in njenih institucij, je bilo komaj lahko dvomiti. Železna zakonitost latentne državljanskovojne maniheizacije, ki kot temeljna struktura obvladuje naše kolektivno nezavedno, si namreč v vseh prelomnih trenutkih naše skupne zgodbe utre pot iz skritosti v raz-skritost. Nič nenavadnega, da se ob takih prelomnicah množijo tudi poskusi premostitve naše nepreboljive usojenosti. V večini primerov gre za poskuse, ki epigonsko in z neustreznimi sredstvi anahronistično iščejo izhod iz krize v obrabljenih konceptih, kar neizprosnost krize praviloma še dodatno poglobi. O tem smo se lahko prepričali na simpoziju, ki ga je z naslovom Slovenska sprava 23. junija 2020 v svojih prostorih priredila Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Onkraj kvalitete nastopov se je klica naše patološke obremenjenosti z dihotomičnostjo to pot neopaženo vrinila v samo organizacijsko strukturo celotnega dogodka ter ga tako povsem izvotlila. Značilna slovenska obremenjenost se je tokrat utelesila v dveh vidikih: v začetni politizaciji (razumljeni v najširšem pomenu) ter zatem v pričakovani pokroviteljsko/elitniški težnji k raztegnitvi lastne absolutizirane percepcije na celotno slovensko izkustvo. A začnimo s politizacijo: večino navzočih je najprej presenetila, nato pa zaprepastila navzočnost med predavatelji programsko nenapovedanega gospoda bivšega predsednika države Milana Kučana. Ne glede na tehtnost ali netehtnost njegovega nastopa (z marsičim, kar je povedal, se tudi sam strinjam) je nenapovedano vštuljenje nekoga v razpravo o enem od temeljnih vprašanj naše narodne obstojnosti pobalinstvo, kolporterska zafrkancija, ki se je najčastitljivejša slovenska znanstvenoumetniška ustanova ne bi smela privoščiti. Kdor se namreč gre pritlehne politikantske igrice, si slejkoprej tudi nakoplje politikantsko sodbo. Če za hip odmislimo vprašanje ustreznosti človeka takega kova, da bi o najdelikatnejši temi naše narodne biti (nepokopani mrtvi še vedno strahotno bremenijo našo skupnost) sploh lahko razpravljal, je teža tako državniških kakor političnih funkcij gospoda Kučana tolikšna, da je ni mogoče zaobiti z nekim skrivalniškim hazarderskim trikom. Nerazdružljivo s tem je povezana tudi ključna dilema, ki se je pojavila med javno debato ob vprašanju, zakaj na simpozij o spravi niso bile povabljene žrtve nespravljenih časov, saj to vsiljuje domnevo, da si nekateri proces narodne sprave zamišljajo kot nekaj, kar bi moralo potekati brez, če že ne kar mimo njih. Kot da bi žrtve na nek neizgovorjen in nepojasnjen način nosile največji delež krivde za svojo žrtvovanost. Spričo tega se je v vsej jasnosti pred navzočimi razgrnila neživljenjskost takih ali drugačnih znanstvenih ali vrhunskokulturnih ustanov, ki ne zmorejo neposrednega soočenja z dejanskostjo in jo zato poskušajo ukrotiti z najraznovrstnejšimi prijemi – od razločevanja in moralne selekcije vse tja do namernega zamolčevanja in izključevanja. Izpod polrazgaljene krinke znanstvene korektnosti se je namreč pokazala tradicionalna podoba zahodnocivilizacijskega znanstvenika in znanosti, ki sama apriorno določata vrednost (in s tem tudi vsebnost) predmeta obravnave, raziskovalni postopek in njegove rezultate pa utemeljujeta ravno v tej apriorni sodbi kot interpretativnem izhodišču. Slovenski akademiki kot organizatorji dogodka so tako ne le nam v dvorani, pač pa tudi žrtvam dejanj, ki ne kličejo po spravi, pač pa predvsem po nekakšni obredni kozmični poravnavi, z vso vnemo svojega akademskega znanja in privilegiranega družbenega položaja dopovedovali, kdo in kaj so, kakšne morajo in kakšne ne smejo biti, če hočejo biti deležne njihove akademske pozornosti in skrbi. Predvsem pa: kateri so pogoji, ki jih morajo sprejeti, če hočejo vstopiti v ris zaslužnosti, ki bo deležen enosmerno milostno podeljene sprave z blagoslovom političnih potentatov, ki so neposredni potomci vodilnih materialnih povzročiteljev in duhovnih snovalcev največje tragedije v zgodovini našega naroda. Če torej natanko premislimo, spravno dejanje, ki ga ponuja Slovenska akademija znanosti in umetnosti, še najbolj spominja na demokratičnocentralistični diktat iz nekega našega časa, za katerega smo si utvarjali, da je že davno minil. Ali z drugimi besedami: Slovenska akademija znanosti in umetnosti ničesar ne ponuja, ker ničesar ne more in tudi ne sme ponuditi. Samo globoka občestvena vsestranska obredno poduhovljena pripravljenost na spravno darovanje je tisto, kar slovenski narod lahko ponovno približa njegovemu duhovnemu eidetičnemu jedru, iz katerega se poraja naša identiteta. Tega pa sodobna znanost in humanistična kultura ne le ne moreta, pač pa tudi ne smeta storiti, če se nočeta odpovedati lastnemu (iz dneva v dan bolj razmajanemu) temelju.
