Kolumna – Contemplata aliis tradere

134

   

                                                                                                                 Contemplata aliis tradere

 

                                                                                                                             Andrej Lokar

Ob podelitvi etabliranih, elitnih literarnih nagrad, med katere se  uvršča tudi nagrada Vilenica, smo se ljubitelji kulture vselej primorani soočiti s spremljevalno besedno poplavo o smislu podeljevanja nagrad, pa tudi umetniškega ustvarjanja kot takega. Pogosto poslušamo besede o tem, da literatura podira meje med ljudmi, med narodi ali širšimi družbenimi skupinami; da literatura preko recepcije nekakšne drugosti na sebi navaja človeka k strpnosti in priznanju drugačnosti; da literatura s svojo težnjo k estetski harmoniji uvaja skladnost v človekovo duševnost; da literatura s svojo prirojeno resnicoljubnostjo lahko razkrinka v preteklosti neke družbene skupine vozlišča zla, ki jih je vanjo vsadila ideologija; da je literatura napredna in s tem neodjenljivo prispeva k perfektibilnosti človeka in sveta; da je literatura domoljubna in nepogrešljiva pri ohranjanju naše identitete; da je literatura že po svojem ustroju miroljubna in neogibno prispeva k pacifikaciji človeštva; da je literatura brezspolna, podsplona, nadsplona ali metaspolna in zategadelj neprecenljivo prispeva k uvajanju enakopravnosti med spolnimi identitetami; da je literatura egalitarna in zato tudi uvaja enakost med ljudmi; da literatura približa človeka samemu sebi. Če se držimo gole estetske presoje, to se pravi skrivnostnih izvorov silovitosti imaginarne reprezentacije,  bi bilo morda celo prelahko postaviti verodostojnost vseh omenjenih literarnih pridatkov na laž. Zavoljo svoje jezikovne pogojenosti literatura pogosto ne le ne podira, pač pa postavlja meje med posamezniki in družbenimi skupinami (dovolj je, da pomislimo denimo na Ivana Cankarja na Dunaju); v svoji estetski izraznosti z veliko mero prepričljivosti celo z avtorjevo čustveno soudeležbo ponazarja nestrpnost in zlo (lahko navedemo primere Vladimira Nabokova ali junaka Stavrogina pri Dostojevskem); prav tako literature ne moremo imeti za apriorno zagovornico skladnosti, če le pomislimo na fragmentarnost in razklanost tako junakov moderne dramatike ali romanopisja, kakor tudi grške tragedije (vzemimo Faulknerjeve in Sartrove ali Beckettove ali Ionescove junake ali Sofoklejeve, predvsem pa Evripidove like); ob upoštevanju njene zgodovine tudi razumemo, da literature ne moremo imeti za kanalizatorko resnicoljubnosti pri zaznavanju zla (spomnimo se umetniško dokaj kvalitetnih zapisov Jožeta Javorška); prav tako literatura tudi ne more predstavljati jamstva za napredek človeštva, saj pogosto črpa svoj navdih iz preteklosti (pomislimo denimo na celotna obdobja renesanse, klasicizma in romantike); obenem ne moremo govoriti o literaturi kot nosilki perfektibilnosti človeka, saj nas o nasprotnem zgovorno prepričuje vrsta najbolj kardinalnih del naše civilizacije: ena od nalog umetnosti je ravno opozarjanje na neizkorenljivost zla v človeku; estetska razsežnost literarnega ustvarjanja vsekakor ni neposredno povezana z miroljubnostjo (o tem priča vrsta besedil Ernsta Jüngerja o prvi svetovni vojni); čisto mogoče si je tudi predstavljati dobro napisan homofobni roman (kakor ne kaže zanikati estetske vrednosti Célinovim protijudovskim pamfletom); estetske kvalitete ne moremo povezovati niti z egalitarnostjo (dokaz za to je neprekosljivost Iliade ali Eneide ali Chanson de Roland), niti ne moremo zanikati njenega odtujevalnega učinka na človeka ter njegovo oddaljitev od njegove človeškosti (o tem govorita pisanji Oscarja Wildea ali Francisa Scotta Fitzgeralda). Pred nevšečnostjo nehasnega besedovanja nas je ob podelitvi Vilenice 2019 odrešila inteligentna pronicljivost Dragana Velikića, ki je v svojem nagovoru ob podelitvi dejal med drugim tudi tole: »… Knjiga je najpomembnejše mesto srečanja s tistimi, ki so živeli včeraj, pred desetimi, pred stotimi ali pred tisoč leti … Z vsem, kar je obstajalo, kar lahko obstaja v vseh časih in vseh prostorih … Literarna besedila nanovo postavijo življenje … Bralec … odnese literarne osebe v stvarnost vsakdanjika … ti modeli na neki posreden način postanejo orientirji z umetnostjo nadgrajene stvarnosti …«. Nazornosti v prid bom navedel pričevanjske besede dveh osebnih prijateljev, ki sta tudi umetnika. Prvi, pesnik Peter Semolič, je nekoč v pogovoru definiral jezik poezije takole: »… Jezik poezije in njegov svet ter jezik komunikacije in njegov svet živita svoji življenji, le kdaj pa kdaj se dotakneta in tedaj nastane pesem …«. Drug prijatelj, prav tako pesnik Brane Senegačnik, mi je ob omembi slikarstva tretje prijateljice, slikarke Nike Zupančič, nekoč dejal: »… Veš, njene slike prikazujejo svet, ki je bolj resničen od realnega sveta …«. Prikazati svet, ki je bolj resničen od realnega in ravno zaradi umetnosti, ki ga prikazuje, lahko sploh je. Kajti če je temu tako, umetnost tudi govori o človeku, ki je bolj resničen od realnega človeka. O človeku/ustvarjalcu, ki s tem, da ustvarja, nenehno izpričuje svojo nadrealnost realnosti, svojo nepresegljivo umeščenost med tem, kar je, in med tem, kar slutimo, da bi moralo biti. Umetnost je točka ekstatike/iztopa iz resničnosti v resnico in prepričan sem, da o tem govorijo tudi besede letošnjega vileniškega nagrajenca.