Kolumna – Domovina, bleda mati

223

 

 

                                                                                                                  Domovina, bleda mati

 

                                                                                                                           Andrej Lokar

 

V zgodovini so trenutki, nepredvideni in nepričakovani, a retrospektivno logični ter napovedljivi, na pogled povsem neugledni, vendar po svojih posledicah neizmerljivi, v svoji prvozaznavni prozaičnosti irelevantni, v resnici pa zvrhani radioaktivne simbolne eksplozivnosti, okrog katere koagulira ne le celotna problematika neke dobe, pač pa v hipnem iluminativnem preblisku razsvetlijo skriti  balast, ki ga je nalaganje nekega časa zrinilo v ozadje povrhnjice stvari, čeravno je podoba neke dobe gradila svoje temelje tudi na njihovem krhkem substratu. Dogodek te vrste je bila denimo sprva navidez irelevantna, a sčasoma vse bolj usodna afera Dreyfus leta 1894. Ne glede na  konkretno vsebino je afera Dreyfus bila lakmusov papir, ki je razkrinkal celotno podobo najbolj razgibanega stoletja francoske zgodovine: ponudila nam je razkritje ne le tistega, kar je hotela francoska zgodovina pokazati, pač pa tudi in predvsem kar je hotel genij francoske zgodovine prikriti. Ker je faktografija afere srednješolsko učbeniško splošno znana, bi se tule osredotočil na dva vidika: na duhovni pomen francoske revolucije in protirevolucije in na dogajanje po njej  ter na sedimentacijo, ki jo razvidna zgodovina potlači v nespoznavnost, a ga izjemni dogodki izvlečejo na dan. Morda najsubtilnejši opazovalec in pričevalec tistega časa, dreyfusard Charles Péguy, je nacionalno duhovno evforijo v XVIII. in XIX. stoletju francoske zgodovine poskusil sintetizirati na več načinov, od mitizacije lika Ivane Arške do poskusa definicije republikanske mistike. Sam to razumem kot duhovno participacijo celotnega francoskega občestva pri kolektivnem ustvarjanju lastne samopodobe. Vidne posledice tega dogajanja so na dlani: segajo od francoskega nacionalističnega narcisoidnega nastopaštva do trajnih sledi, ki jih je  francoska kultura zapustila v korpusu zahodne omike. Manj razvidni so vse do afere Dreyfus ostajali  »neželeni učinki«: predvsem neogibne vsestranske posledice vseljudske (francoske) nacionalne mobilizacije: antisemitizem, iracionalni prastrah pred germanizacijo, ksenofobični šovinizem, redundantnost v precenjevanju lastne zgodovinske vloge, samoljubje, razslojenost, resentiment, paroksisitično zavračanje metafizike. Afera Dreyfus je z eno besedo pokazala, da veliki zgodovinski premiki neizprosno terjajo svoj davek. A neutajljiv je obenem tudi katarzični učinek afere Dreyfus. Prav tako nespregledljiva pa je asociacijska sorodnost med afero Dreyfus in nedavnim slovenskim parlamentarnim zaslišanjem ministrske kandidatke dr. Angelike Mlinar. Zato bi ji tudi rekli kar afera Mlinar. Tudi v tem primeru gre za navidezno neugleden, rutinski, brezpomemben pripetljaj v siceršnjem dolgočasju našega strankarskega vsakdana, ki pa s svojo energijo razstira nekaj drugega: najprej dokončni razkol med vojnama, ki kulminira v državljanski vojni in revoluciji, nato pa občestveno evforično duhovno participacijo ob osamosvojitvi in osuverenitvi, ki doseže svoj vrh v slovenski nacionalni državi. Če razumemo slovensko nacionalno državo kot materialno in duhovno opredmetenje slovenske občestvene evforije, si po aferi Mlinar moramo priznati, da je ta projekt spodletel, saj se je na njej pokazalo, da najvišji predstavniki slovenske države ne razumejo slovenstva kot duhovne praprvine, katere nacionalna država je predvsem simbol, ampak razumejo državo kot izločevalno kategorijo, ki določa pripadnost slovenstvu glede na lastno partikularno korist. S tem pa je afera Mlinar tudi priklicala na površje vse, kar si uradna slovenska zgodovina mukoma prizadeva prikriti: tribalno izključevalno ksenofobičnost provincialnega nacionalizma, disfunkcionalnost slovenske etnične strukture, odsotnost kozmopolitskega vodilnega sloja, preživelost elementov, ki tvorijo slovensko samopodobo, nerazumevanje najosnovnejše občestvene dinamike, samonaslajanje v anarhoidno romantičnem individualizmu, tlačanski antielitniški resentiment, predvsem pa nesposobnost doživljanja izročila kot notranjega izkustva. Če je torej  država sicer neogibno nepopolna in zgolj geopolitična materializacija občestvene evforije, nas kruta dejanskost, pred katero nas je postavila afera Milnar, nagiblje k misli, da je slovenska država abortus. Toda vsej črnogledosti navkljub tudi ne kaže spregledati njene potencialne katarzičnosti: afera Mlinar nas urgentno sooča z resnico o nas samih ter nas opozarja, da je treba našo identiteto redefinirati v skladu s kompleksnostjo sodobnega sveta ter z izzivi, ki jih sedanji čas postavlja pred  to vprašanje, saj le-ti niso več tisti, v katerih se je naša klasična identiteta izoblikovala in zato terjajo izgradnjo novih individualnih in kolektivnih vzorcev. Obenem pa je afera Mlinar svarilo in spodbuda slovenskim intelektualcem, da je organsko soustvarjanje tistih vzorcev predvsem njihova naloga.