Kolumna – Igra s hudičevim repom

 

                                                                                                                Igra s hudičevim repom

 

                                                                                                                           Andrej Lokar

 

Nedavna groteskna medijska pričkanja okrog ljubljanskega Mladinskega gledališča lahko brez nadaljnjega obveljajo za vzorčno paradigmo celotne zgodbe slovenskega, bivšejugoslovanskega, evropskega, da, globalno planetarnega metafizičnega nihilizma. Na eni strani komičnega spora imamo uveljavljenega slovenskega režiserja, Vita Tauferja, ki je s kopico domislic dobesedno dominiral slovensko gledališko sceno v zadnjih desetletjih. Gre za značilni tip »libertarnega« slovenskega umetnika/intelektualca in za značilno slovenski režiserski pristop: za kritičnega posameznika, mastno financiranega od slovenske države, ki je v svojem dolgoletnem prizadevanju za duhovno izpraznjenje slovenskega gledališča iztrošil repertoar lastnih invencij (slovensko gledališče je že zdavnaj prenehalo biti uprizoritveni prostor dramatizacije primarnega človekovega položaja v svetu ter postalo izumetničeni rezervat iskanja izvirnosti posameznih režiserskih uvidov, ki praviloma opustošijo posamezna klasična ali neklasična dramska dela ter jih nasilno preobražajo v psihotični prostor uveljavljanja lastnih egomanstev, to pa s potezami, ki najprej radikalno, brezobzirno izvotlijo gledališče, nato pa tako nastali umetniški simulaker zlorabljajo za destrukcijsko pojazenje negledališke umetnosti – glej: prisilne, neestetske, absurdne dramatizacije ne le raznih mojstrovin svetovne literature – Iliade, Vojne in miru, Ane Karenine –, pač pa tudi sakralnih besedil – Stare zaveze –, s tem pa znotrajtekstualno ter uprizoritveno uveljavljajo in dosegajo izbris v duhu blasfemičnosti samega gledališča kot numinozno obarvane oblike umetniškega izraza (Dionizova praznovanja). Z eno besedo, na eni strani spora imamo torej izčrpani, neustvarjalni, od lastne upehanosti načet nomenklaturniški intelektualno/umetniški establišment, na drugi pa mlajšega režiserja, ki je dobesedni nereflektirani produkt postjugoslovanskega moralnega vakuuma, groteskne absurdizacije realnosti, abnormalne eksplozivnosti raznoterih kolektivnih potlačenosti. Gledališko/režiserski blefer, umetniški analfabet, ideološki ekstremist, terorist in kontaminator ter (če smo že na Balkanu) vsestranski šalabajzar Oliver Frljić, ki s svojo netalentiranostjo, nerazgledanostjo, nehumanim pristopom do realnosti že dolgo zastruplja odre tudi najuglednejših gledališč v naši regiji. Hercegovsko/hrvaški terorist ter prerok invektivne brutalnosti je tipični produkt neogibnih destrukcijskih ter avtodestrukcijskih teženj nenaravno skonstruiranega bivšejugoslovanskega prostora, ki se v njegovem ničvrednem delu povezuje z izvori najbolj zavrženega evropskega nihilizma. Tako kreativna kakor moralna in filozofska nekonsistentnost njegove trivialne umetnosti se v isti sapi napaja iz najbolj konformističnih šablonarij evropskega svobodomiselstva, ki mora nujno prikriti lastno breztemeljnost tako, da nenehno išče vir zla zunaj sebe. To vodi v patološko izkrivljenost izjav gospoda Frljića tudi v tem konfliktu: namigovanja na mračne regresivne sile v Evropi (najbolj mračno in zločinsko regresijo evropske duhovne zgodovine kot sekularizacijske obsedenosti v resnici uteleša ravno njegovo psihopatsko gledališče), na domnevni slovenski nacionalizem (kar je podkrepljeno z njegovo lastno hrvaško nacionalistično držo, ki se kaže v njegovem zavračanju slovenščine). Groteskno patetični spor bi zategadelj lahko brez nadaljnjega imeli le za enega izmed obračunov znotraj velike tradicije zahodnega nihilizma, ki ga pojita dve tradicionalni spodbujevalni sili: pohlep po materialnih dobrinah in oblastiželjna volja do moči, ko bi se v njegovo patetično dekadentno tkivo ne zaredil črviček neke tipično naše, slovenske note. Popularnost in neproporcionalni honorarji, ki ju v slovenski kulturi uživa in prejema malovredni odrski amaterizem gospoda Frljića, razkrivata namreč neko značilno slovensko potezo. Lahko bi ji, če izraz le za spoznanje prevsebinimo, rekli: janičarstvo. Že dolgo se namreč kaže, da sta umetniška ničnost in barbarska brezobzirnost gledališke refrenskosti gospoda Frljića le orožje v rokah slovenskega nihilističnega kulturnega establišmenta, ki v svojem pomalomeščanjenem aparatčikovskem foteljaštvu ne premore dovolj drznosti in življenjskega zagona, da bi udejanjil totalno destrukcijo našega duhovnega izročila in je zato primoran z visokimi honorarji najemati tuje teroriste, ki naj opravijo nadležno in umazano delo namesto njega. Medsebojno obračunavanje med slovenskim represivnim kulturniškim establišmentom, ki se uteleša v gospodu Tauferju, in postjugoslovanskim revoltniškim pankersko metelkarskim pubertetništvom, ki ga predstavlja smešna pojava gospoda Frljića, je odraz trenja znotraj simbioze, v kateri so si zaležani birokrati utvarjali, da je mogoče golo nasilje ukrotiti z bogatimi bančnimi nakazili. S tem pa je dana tudi osnova za detonacijo neke nove, spet tragične faze v perverznosti blasfemičnega balkanskega nihilizma.