Kolumna – Kulturniški fašizem

602

 

                                                                                                                             Kulturniški fašizem

 

                                                                                                                                     Denis Poniž

 

Kulturniški fašizem je zadnje mesece in tedne v Sloveniji visoko dvignil svojo stoglavo glavo. Kulturniški fašizem vedno izrablja izredne razmere. Kulturniški fašizem je po definiciji ustvarjanje nereda, kaosa in negotovosti, strašenje ljudi in pritlehna propaganda. Pri tem pojem »fašizem« razumem v njegovem izvornem pomenu: fascio kot »butara, snop, povez«. Torej več posameznih identitet, tesno stisnjenih v butaro, snop, povez. In v sredino butare zatlačena liktorska sekira kulturnega marksizma. Emblem, dobro znan že skoraj sto let. Pri nas je vzcvetel s stoterimi cvetovi. Hrani se iz občanske apatije in izgubljenega zgodovinskega spomina, ki ga uspešno briše šolski sistem.

Poskušajmo vse skupaj malce pojasniti. Velik del, če ne kar večina slovenske leve kulturniške scene deluje po principu te butare, snopa, poveza: nihče ničesar ne stori kot individualna posamezna enkratna oseba, ampak kot brezimni in brezoblični del množice, ki se napaja iz sredice, torej kulturnega marksizma. In ta kulturni marksizem prav tako zavrača individualnost, neponovljivost posameznika, ampak ga, kot se za pravi totalitarizem spodobi, tlači v množico, njegovo veljavo, če jo sploh kaj priznava, enači z zvestobo in pripadnostjo množici, pravzaprav njeni ideološki »nadgradnji«. In ker kulturniškemu fašizmu, ki ne proizvaja nič kulturnega, nič umetniškega, ampak tava od ene prežvečene ideološke floskule do druge, posameznik ne pomeni nič, njegova individualna prizadevanja pa so brez vrednosti, uspevajo tisti, ki so pripravljeni na tek v krdelu, na podrejanje korporativističnemu duhu vseistosti. In ker se v globini svojih psih zavedajo, da je vse, kar počnejo, samo votlo rohnenje proti umišljenemu sovražniku ali sovražnikom (več kot je sovražnikov, bolje za nas!), jalovo in samovšečno početje, ki jim daje varljivi občutek, da »nekaj vendarle so«, so v resnici globoko nesrečni in mentalno izgubljeni. Njihove socialne reakcije so popadljiva agresivnost, pubertetniško zmerjanje, a tudi konkretne grožnje in napadi na nasprotnike. Njihov edini »kompas« so kvazi učenjakarske razprave, proglasi in »študije«, ki jih po tekočem traku proizvajajo znanstveni beduini iz družboslovnih in politoloških oaz. Pravzaprav je to tista liktorska sekira, ki štrli in butare, poveza ali snopa slovenskega kulturniškega fašizma.

Ker so »tovariši kulturniki« del krdela, butare, snopa ali poveza, trdno stisnjeni drug ob drugega, mislijo, da so izboljševalci sveta, ki se bojijo samo tega, da bodo ostali brez denarja. Denar (tako mislijo, tako so prepričani) jim mora dajati država za njihove »umetniške in kulturne stvaritve«, ne glede na to, kako je ta denar potem porabljen. Pa saj je razumljivo: če tak kulturniški delec butare, snopa ali poveza v svojem življenju ni s svojimi rokami ali umom zaslužil niti beliča, ne more imeti odnosa do benevolentno podarjenega denarja. Vse, kar zna, je prosjačenje, ko denarja zmanjkuje tudi rohnenje, žuganje, »upor«. Druži jih samo še bedna ikonografija, ki lepi skupaj komunistične in anarhistične simbole, z njimi pa se krdelo predstavlja kot edina napredna družbena skupina. Če dodamo še alkohol in prepovedane substance, dobimo model tipičnega predstavnika te kulturniške butare snopa ali poveza. In vse, kar ostane, je veličastno meketanje in riganje na Prešernovem trgu!