Kolumna – La entrañable transparencia

117

 

                                                                                                        La entrañable transparencia

 

                                                                                                                        Andrej Lokar

 

Nikakor ne moremo mimo dejstva, da so marginalizirani oporečniki v Sloveniji obsojeni na ponavljanje neštetokrat prežvečenih in preglodanih zgodb. Nepredrugačljivost problemov je namreč posledica nedotakljivosti dominantnih elit, ki manipulativno zlorabljajo umetnost ter kulturo v namene najvulgarnejšega pragmatizma. Zato bo tudi pričujoča kolumna vnovična ponovitev vselej iste, refrenske, zlajnane zgodbe. Vendar najpoprej si je neobhodno potrebno zastaviti vprašanje, kaj v našem ožjem brezosiščnem in razjedrenem svetu pomeni biti marginalizirani oporečnik. Naša zgodovina naroda (kar priznajmo si) brez zgodovine vselej namreč nastopa kot namig, ki privreva iz nekih empirično nepreverljivih ozadij. Pri tem imam v mislih predvsem »čudaško« povsebinjenje silnic, ki bi drugod bržkone veljale za zgodovinske. Vzemimo na primer našo nedavno »zgodovino«: ob natančnejšem pregledu najbolj prelomnega dogajanja pri nas se nam za kolikor toliko »koherentnim« videzom razodene osupljiv preplet izključujočih se pomenov, absurdnih povezav in simpatetičnih razhajanj. Če se zazremo v svojo preteklost, je slika, ki se nam pokaže, približno takale: malodane od začetka druge svetovne vojne dalje smo bili postopoma obvladovani od neke sile, ki je bila deklarativno nekaj, v svojem delovanju pa vseskozi zanikanje lastne deklarativnosti: zavračalka (ali vsaj taktizerka) protiokupacijske vstaje zaradi polpriznanega krvoskrunskega pakta s svojim poznejšim sovražnikom, po zahrbtnem razdrtju taistega dogovora s strani nekdanjega »zaveznika« in zdajšnjega »sovražnika« pobudnica izrazito nacionalistično obarvane vstaje v imenu internacionalizma, elitno gnostična preobraževalka dejanskosti v imenu najširših ljudskih množic v narodu brez širine, zaveznica ter v razpletu ideološke vojne priznana s strani ravno ideološko najbolj neizprosnih sovražnikov njene ekonomske doktrine, v prvih povojnih letih sloneča na mednarodni organizaciji, ki jo je osvobajala tako, da ji je jemala vso suverenost, po prelomu s taisto organizacijo prepričana zagovornica in uvajalka antikapitalističnega družbenega ustroja, utemeljenega na tujih kapitalskih kreditih, vpeljevalka samoupravnih delovnih razmerij ter obenem graditeljica vzporedne ekonomije, plen neprestanega notranjega krvavega samoreguliranja (o substancialni izpraznjenosti njenih nasprotnikov kdaj drugič). Izhodiščna idejna breztemeljnost in oportunistični pragmatizem te skrpucalaste revolucije kajpada ne more ne biti prisotna v njenih nadaljevalcih, ki jo perpetuirajo v današnji čas, še posebej v njenem paradnem konju, v kulturi. Ravno ta breztemeljnost in odsotnost notranjega kompasa omogoča upravljavcem tega perverznega sistema predznačevanje in odpredznačevanje česarkoli s čimerkoli. Sem se kajpak uvršča tudi uvodoma omenjeni pojem oporečništva. V razmerah normalnega inteligenčnega kvocienta je oporečnik tisti, ki se s svojo držo zoperstavlja sistemu tako, da predlaga neko njemu neustrezno vsebino. Najbanalnejša anekdotika delovanja kulturno umetniškega društva, ki izdaja spletno revijo, na kateri se pojavlja pričujoči zapis pa dokazuje ravno nasprotno. V dveh primerih v nedavnem času je bilo namreč Kulturno umetniškemu društvu KDO? onemogočeno kulturno delovanje, ki ni vsebovalo nikakršnih političnih vsebin. V obeh primerih je šlo za izgon iz institucij, ki jih s svojim vsakodnevnim garaškim delom plačujejo vsi davkoplačevalci: Društva slovenskih pisateljev in Moderne galerije. V prvem primeru je šlo za zavrnitev nastopa z izključno umetniškimi vsebinami s strani nekdanjega predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine, utemeljenega z domnevno »obrambo laičnosti«, v drugem za ponovno zavrnitev zgolj umetniško zastavljenega ciklusa predavanj o modernem slikarstvu s strani pooblaščenega za dogajanje v Avditoriju Moderne galerije, znanega pripadnika stranke Levica Marka Rusjana, utemeljenega z običajnim birokratskim praznim besedičenjem (odgovorni so neki drugi kustosi, naši programi so že izpolnjeni in podobna ovinkarjenja). V resnici gre za dve gobo ideološki zavrnitvi, ki sta osnovani na monopolistični represivni nastrojenosti slovenske progresistične kulture, ki postavlja na glavo ravno pojem marginalizacije in oporečništva na naših tleh: kdor ima v rokah škarje in platno ter ni le del, marveč demagoški podpornik protejsko sinkretističnega sistema, se proglaša za umetniškega oporečnika glede na neke fantazmatične globalno planetarne (ter klerofašistične – ta beseda ponovno pridobiva kulturniški ugled) sile, v resnici pa izvaja najbolj totalitarno oblast, ki mu omogoča anatemizacijo resnično marginalnih oporečnikov. Kot fašist ali klerofašist je opredeljen tisti, ki se ukvarja s kulturo, kot kulturnik pa tisti, ki uporablja parafašistično represijo, a se z retoričnim leporečjem razglaša za antifašista. Iz dneva v dan se vse bolj kaže, da je jasno razlikovanje med tistim, ki je na oblasti, in tistim, ki je njegova žrtev – tudi merilo najosnovnejše intelektualne poštenosti.