Kolumna – Lačni pozornosti

245

 

                                                                                                                           Lačni pozornosti

 

                                                                                                                                Denis Poniž

 

Na razmere, v katerih živimo v teh dneh in tednih, se vsak človek odziva drugače, pač skladno z vrsto stalnic in spremenljivk, ki določajo njegov položaj v družbi. Seveda ne smemo pozabiti na karakterne lastnosti vsakega od nas, saj nas psihologija uči, da skrajne lastnosti, dobre in slabe, v časih stisk in kriz postanejo po navadi še bolj skrajne. Tako smo lahko brali o ljudeh, obolelih za novodobno kitajsko kugo, ki so odklonili, da bi jih priklopili na ventilatorje in so zahtevali, da rešujejo življenja mlajših. Verjetno bomo v prihodnjih tednih in mesecih brali še o mnogih podobnih zgodbah, verjetno jih bo veliko ostalo nezapisanih, neznanih. A to dobrega ravnanja in plemenitih nagibov posameznikov, ki mislijo in delajo na takšen način, ne bo zmanjšalo. A v stiskah se ljudje pokažejo tudi drugačni; marsikateremu plane na dan njegova temna plat, kar smo videli, primera zna biti banalna, a je vseeno poučna, ko so si ljudje v paniki delali zaloge živil in higienskih pripomočkov in so se bili pripravljeni fizično spoprijeti za zavitek toaletnega papirja. Ob tem sem se spomnil, večkrat sem o tem pripovedoval študentom, da bi jim pojasnil krhkost civilizacijske povrhnjice, ki nas zadržuje pred skrajnimi dejanji, o ameriškemu eksperimentu s stradanjem. Skupini naključno izbranih prostovoljcev, moških in žensk so naročili, naj poskušajo vzdržati brez hrane, kolikor dolgo se da. A že po dveh (2) dneh jih je bila večina pripravljena storiti karkoli, samo da bi prišli do hrane, v anonimnem vprašalniku jih je velika večina priznala, da bi se bili pripravljeni tudi fizično lotiti tistega, ki bi hrano posedoval in nemajhen odstotek jih je priznal, da bi za hrano  tudi ubijali.

Na srečo, srčno upam, da se ne motim, časi kljub zagatnosti niso taki, da bi morali preizkušati spoznanja iz prej omenjenega poskusa. Pa vendar se stiske kažejo tudi na druge načine in nekateri so vsaj neokusni, če ne tudi srhljivo neprijetni. Mislim na majhno, a ne povsem nezanemarljivo skupino sodržavljanov in sodržavljank, sami sebe razglašajo za intelektualce, znanstveni in umetnike, ki sedanjo krizo in stisko izrabljajo za svojevrstno promocijo lastnih egov in vsega, kar je s temi egi povezanega. Ker nekatere od njih osebno poznam, z nekaterimi imam tudi neprijetne izkušnje, lahko z mirnim srcem zapišem, da sodijo v cvetober egoističnega poudarjanja lastne pomembnosti in večvrednosti. Kljub temu, da ima velika večina teh intelektualcev, znanstvenikov in umetnikov dovolj manevrskega prostora, da lahko svoje ege do prenasitosti napasejo na poljanah javne pomembnosti in pozornosti, pa se jim v teh kriznih časih prostor očitno tesni in zapira. Večina prebivalstva se mora ukvarjati s pomembnejšimi zadevami, kot pa je gledanje, poslušanje in pred vsem občudovanje teh narodovih  samoizbrancev in samoizbrank. Zato so se, še bolj kot v preteklosti, ko so jim bile odprte strani vseh dnevnih in tedenskih tiskov, predvsem tistih, ki so pobarvani kot jutranja zarja, lotili pisanja peticij, proglasov, javnih pisem, obtožnic, deklaracij in kar je še podobnega pisnega apeliranja. Ne bom se spuščal v vsebino teh pisanj in podpisovanj, v demokratični družbi lahko vsakdo svobodno izraža svoje poglede, pa čeprav so še tako nenavadni, bizarni in skregani z logiko modernega, neavtoritativnega razmišljanja o mikro in makrokozmosu. Problem je, ko ti podpisovalci in podpisovalke nenadoma začnejo vse druge, predvsem pa tiste, ki mislijo drugače, razglašati za sovražnike, vsiljivce, škodljivce. Problem je, ko iz pisanj, nekateri mediji jih z največjim veseljem objavljajo, seva neizmerno sovraštvo in podcenjevanje drugače mislečih. Problem je tudi, da se podpisovalci in podpisovalke obvezno multiplo pojavljajo v elektronskih medijih, kjer še bolj zažigajo besedne žveplene grmade, na katere bi strpali vse drugače misleče, komaj pismeni »novinarji in »novinarke« pa s provokativnimi vprašanji še spodbujajo njihovo nerazumno besnenje nad vsem, kar po njihovem prepričanju ni tako, kot bi moralo biti, saj so oni intelektualci in znanstveniki in umetniki in zato najbolje vedo, kaj je prav in kaj ni.

Fanatizem in lakota po pozornosti. To sta pojma, ki najbolje opredelita te osebke. Fanatizem  je zaščitni znak njihovih radikalnih stališč in pogledov. In obratno: njihovi radikalni pogledi in stališča so fanatični. In če se ne pojavijo vsaj enkrat na teden v javni sferi, če nimajo priložnosti, da z moraličnim prstom kažejo na svoje nasprotnike (če jih ni, jih pa izvalijo ex nihilo), če nimajo enkrat mesečno intervjuja, če vsako leto ne dobijo nekega priznanja, nagrade ali beneficija, postanejo popadljivi, arogantni, njihova vsevednost se požene v nebo in zabobnijo kot jerihonske trombe. In najbolj so prizadeti, užaljeni in nesrečni, če se zanje nihče ne zmeni. In ker so časi taki, da imajo večina ljudi še manj časa, da bi registrirala njihove eskapade, so še bolj popadljivi. In zanje zato velja stokrat ponovljena orientalska modrost: Psi lajajo, karavana gre dalje.