Kolumna – Neizbirne sorodnosti

295

 

                                                                                                                        Neizbirne sorodnosti

 

                                                                                                                                Andrej Lokar

 

Tako zdrs v neobvezno člankarjenje kakor sirenski spev sredotežnega slovenskega (proti)političnega magnetizma sta sili, ki pri nas samodejno sproti bagatelizirata sleherni poskus, da bi ju presegli. Vse to se kaže denimo  tudi pri vprašanju takoimenovane islamofobije. Nevarnosti so na dlani: na eni strani zdrs v neogibno pavšalizacijo, ki jo predstavlja tolmačenje enega od velikih monoteizmov v pritlehno civilizacijsko/sociologističnem ključu, na drugi pa Scila in Karibda morda še bolj posplošitvene zlorabe v smeri multikulturniške demagogije. Povsem drugačna je religiozna, a tudi duhovnozgodovinska perspektiva. Islam in krščanstvo sta namreč brata dvojčka – in to v mnogočem. Najprej seveda v svojem izvoru v velikem starozaveznem izročilu, ki ga ne razumeta zgolj tradicionalistično, pač pa vselej kot delikatno preroško razmerje med transcendenco in imanenco. V Stari zavezi imamo namreč transcendenco, ki spregovori in ki torej najžlahtneje sublimira kozmično logosnost besede. Islam in krščanstvo svoj skupni (dejal bi celo: isti) izvor razumeta precej drugače, vendar to nikakor ne izničuje njune metafizične enotnosti. Islam in krščanstvo imata ob vsem tem tudi ne le sorodni ali vzporedni, pač pa domala isti razvoj, saj sta osnove svoje teološke spekulacije in duhovni prostor motrenjskega uvida zgradila na istih temeljih in tudi z istima odstopanjima: iz starogrške, predvsem Platonove in Aristotelove filozofije. Ob vsem tem sta islam in krščanstvo razvila tudi povsem vzajemna »sistema« tkanja odnosa z Absolutnim. Zato je tembolj groteskna videti neutemeljenost prikazov islama kot nečesa radikalno drugačnega. Pozgodovinjeno krščanstvo, ki vidi v sami zgodovini in njenem postajanju udejanjenje previdnostnega soteriološkega načrta, je kajpada redukcionistično krščanstvo, ki na dokaj omleden način poskuša univerzalizirati svojo duhovno kapitulacijo. Bratstvo in strpnost ne le, da nista dovolj, škodljiva sta in kontraproduktivna, saj vnašata v duhovno prakso seme relativizma in načenjata holistični doživljajsko/spoznavni ustroj religioznega fenomena.  V tem pogledu strpnostno libertarne ali socialistične demagoške agende se pokažejo kot nezadostne, če ne celo smešne. Prav tako zahteve, da se mora Evropa sprijazniti s svojo novodobno multikonfesionalnostjo. Ravno nasprotno: dekonfesionalizirana Evropa mora ponovno poiskati svoj metafizični izvor, kjer se ji bo pokazalo, da pravzaprav tam nikoli ni bila sama. Seveda se mora po drugi strani tudi evropski islam ozreti v lastne metafizične temelje. Predvsem pa bi se morala zahodna civilizacija soočiti z neizpodbitnim dejstvom, da največjo nevarnost za njeno identiteto in obstoj ne predstavljajo tujeverske migracije, pač pa ona sama. Saj se sama prek svojeglavega vztrajanja pri takoimenovanem »razsvetljenskem projektu« iz dneva v dan bolj odpoveduje lastni identiteti. Evropske civilizacijske pridobitve nedvomno imajo svojo vrednost, vendar omogočajo razmah le nekaterih človekovih lastnosti na račun vseh drugih. Če seveda razumemo človeka kot zgoljtostransko bitje, katerega namen je zagotoviti svoji vrsti čimmanj boleče životarjenje na odčaranem in opustošenem svetu brez presežnosti, je zahodna civilizacija nedvomno iznašla najboljši recept. Kar pa seveda ne le, da ni v naravi človeka, pač gre izrazito proti njegovi naravi, saj ne odgovarja na temeljno in neodtujljivo človekovo vprašanje o smislu ne le posameznikovega življenja, pač manifestacije kakršnekoli oblike eksistence nasploh. Kar ponuja zahodna civilizacija v današnji obliki, je le izboljševanje že (relativno) dobrega, ki pa tudi sámo, spričo končnosti vsega bivajočega, nima nobenega zavezujočega smotra. Ravno islam in krščanstvo pa ponujata nedvoumen odgovor na to dilemo in tudi na poprej omenjeno vprašanje posameznika, ki v naši dobi ekstremiziranega individualizma in atomizacije tako zaposluje posvetne humanistične ali eksperimentalne znanosti: enkratnega posameznega bitja, ki poseduje svobodo, ki ga presega. Spričo tega je v današnjem razčaranem svetu vprašanje o umestnosti metafizike povsem odveč, ker preprosto nobene druge poti ni. Vse ostalo je gola tančica doksističnih iluzij. Edino vprašanje, ki, spričo načetosti liturgično/doktrinarnih ustrojev tako islama kakor krščanstva, zategadelj ostaja relevantno, je, kakšen mora biti osebni odnos, ki naj ga posameznik vzpostavi znotraj izročila. Če ima multikonfesionalnost sploh kakšno vrednost, se po mojem kaže ravno v tej dostopnosti celotnih religioznih sistemov razodete resnice, ki ponujajo posamezniku vednost o poslednjih rečeh, do katere se sam ne more dokopati. Če sploh kaj, je novoveški individualizem ustvaril izhodiščno platformo za tip človeka, ki bo zmogel to gigantsko soočenje z metafiziko na osebni ravni. In ravno v tem se kaže vzajemnost islama in krščanstva in vloga sodobnega umetnika v njima – lahko bi ji rekli tudi mistično ali metafizično bratstvo.