Kolumna – Quo peregrinaris, Hermagora?

149

 

                                                                                                            Quo peregrinaris, Hermagora?

                                                                                             

                                                                                                                              Andrej Lokar

 

Povsem dovolj je krajši sprehod po prostorih knjigarne Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi v Ljubljani: kot da bi se stanje katoliške kulture in umetnosti zrcalilo v navideznem ličilu tistih polic. V prostor/zaklonišče, v katerem je katoliški izobraženec iskal nepogrešljivi  odmerek duha sredi daveče, režimsko enoumniške svinčene sivine, kjer je pozneje zaznaval utrip živih izvirov svoje in naše nadčasne duhovne navzočnosti v svetu, se je zdaj zalezla naslaga marketinško izumetničenega katoliškega kiča. Nevšečni vtis turobnosti in tesnobe se stopnjuje, če le preletimo zadnji katalog Celjske Mohorjeve družbe. Če odmislimo nekatere že ustaljene ter nedvomno kvalitetne teološko/filozofske zbirke in dela, se knjižna (predvsem leposlovna) produkcija najstarejše slovenske založbe utaplja v poplavi lahkoumniške bralske razvedrilnosti. V razdelku za literaturo naletimo na 23 knjižnih enot, od katerih si omembo zaslužijo le: knjiga Janeza Bernika, Jožeta Snoja in Milčka Komelja Praznik v potezi in besedi, izbor esejev Denisa Poniža Sedem esejev za sedemdeset let, knjiga Dalile Heuse Sramežljivost občutij, biografski roman Laurenta Seksika Zadnji dnevi Stefana Zweiga in nekaj ponatisov, razdelek za otroške in mladinske knjige premore 19 enot, razdelek za strokovno literaturo (z imeni, ki zbujajo velikanske pomisleke) šteje 9 enot, med katerimi si zavoljo avtorjev ali informativnosti omembo zaslužijo Protestantske cerkve in skupnosti Klemena Jelinčiča Boeta, Atlas arhitekturnih form – Arhitektura skozi prostor in čas Jožeta Marinka, zgodovinska knjiga Aleša Maverja Od klinopisa do Teodore – sprehod skozi zgodovino starega veka ter delo Johann Sebastian Bach Alberta Schweitzerja, nazadnje pa seveda Leksikon filozofije Antona Stresa, znaten odmerek izdanih knjig predstavljajo priročniki (za samopomoč), 10 enot, medtem ko 13 enot obsega razdelek za duhovnost in teologijo, kjer izstopa najbolj tradicionalna zbirka Celjske Mohorjeve družbe s spisi Cerkvenih očetov, kamor sodita knjigi Kromacija Oglejskega Pridige in razlage Matejevega evangelija ter Sulpicija Severa Martinovo berilo – Življenje svetega Martina, Pismo Martinu in Dialogi, na tem mestu pa se tudi katalog zaključi z razdelkom, namenjenim koledarjem ter periodiki, ki šteje 5 enot, ter s promocijo najpopularnejše, legendarne redne zbirke Celjske Mohorjeve družbe. Spričo navedenega se (predvsem) katoliškemu intelektualcu z vso neodjenljivostjo zastavlja vprašanje, ali se Celjska Mohorjeva družba in njeno vodstvo zavedata poslanstva lastne tradicije ali že sodita v generacijo izgube spomina, ki se zaradi brezizhodnosti lastnega položaja vse bolj splošča v usodnost večnega sedanjika. Naravnost šokanten je seznam imen avtorjev, ki so v nenajnedavnejši preteklosti krasili police Celjske Mohorjeve družbe: Ajshil, Dante, Andrić, Buzzati, Chesterton, de Montherlant, Bernanos, vrhunski podvig Celjske Mohorjeve družbe – zbrana dramska dela T.S. Eliota, Evripid, Halil, Gordimer, Étienne, von Hofmannsthal, von Kleist, Levi, Lessing, C.S. Lewis, Morrison, Morante, Munro, Péguy, Seneka, Svevo, Tomizza, Terencij, de Troyes, Werfel – med domačimi avtorji pa: Snoj, Aškerc, Capuder, Rot, Finžgar, Gregorčič, Jalen, Javornik, Malenšek, Lovrenčič, Maurer, Menart, Novy, Pibernik, Pregelj, Rebula, Senegačnik, Simčič, Slomšek in Vodnik. Kaj se  torej godi z najstarejšo, najbolj častitljivo slovensko založbo zdaj? Kam so se razblinila dela slovenskih in svetovnih klasikov? Kam je izginil posluh za sodobne, predvsem mlade slovenske ustvarjalce? Celjska Mohorjeva družba v najboljšem primeru zbuja vtis ladje brez krmarja. O tem govori kopica obskurnih tujih in domačih avtorjev, ki so založniško stroškovno povsem enakovredni kvalitetnim pisateljem in delom. Filozof Milan Komar je nekoč zabeležil misel, da sleherna kritika nujno predpostavlja dobronamernost, če že ne dobrohotnost. Ker menim, da Mohorjeva družba ne pripada le svojim interesnim lastnikom, niti aktualnemu menedžerskemu kadru, marveč vsem, ki se prepoznavajo njenih idejno/duhovnih temeljih, je potrebno v tem duhu tudi brati pričujoči zapis. Neprodornost, odtujenost od sodobnega sveta, kulturniški nepotizem se v tem primeru cepijo na kronične slovenskokatoliške blokade: na neinovativnost, panični strah pred sekularnostjo, dušebrižniško samozagledanost. Zavoljo njene zrcalnosti glede na znotrajcerkvene razmere nas kriza (da: za krizo gre!) Celjske Mohorjeve družbe na kraju privede do neogibnega soočenja z razmerjem, ki ga sodobno »uradno«, to se pravi nelaično katolištvo goji do tiste luči, ki naj bi po besedah duhovnega očeta Mohorjeve družbe Slovencem gor šla, do tiste prebrisane trumice mladih učenikov, ki naj bi se zbrali, če bi bila tako Celjska Mohorjeva družba kakor njeno duhovnoidejno ozadje pripravljena stopiti v korak z ustvarjalnim utripom našega časa ter s tem v isti sapi revitalizirati svojo častitljivo tradicijo.