Kolumna – Slovenski kulturni praznik, mar res?

194

 

                                                                                                     Slovenski kulturni praznik, mar res?

 

                                                                                                                             Denis Poniž

 

 

Prihaja tisti čas v letu, in tisti dnevi v začetku meseca februarja, ko izbruhne histerija, imenovana slovenski kulturni praznik, ko vsi, ki kaj dajo nase, postanejo hudo kulturni, umetniški, vzneseni in zamaknjeni, polni lepih, vzvišenih, srce parajočih besed, za katerimi pa ni nobene vsebine, nobenega resnega razmisleka, nobene razumnosti. Romantična domislica, da nas je konstituirala samo in predvsem kultura, ne pa tudi vse tisto, kar danes sodi v ekonomijo, znanost in politiko, postane v tistih s kulturo nabitih dneh še bolj prisotna in se razlega iz vsakega kota. Tisti, ki jim za kulturo in umetnost ni mar vse leto, se nenadoma zavedo, da morajo nekaj reči o kulturi, čeprav bodo že 9. februarja pozabili, kaj je bilo 8. in bodo do naslednjega 8. februarja živeli svoje vsakdanje nekulturno življenje. Nič jih ne bo motilo, da so razstave, razen redkih, slabo obiskane, ne bodo se razburjali ob dejstvu, da večina natisnjenih knjig konča kot star papir, da vsi ministri za kulturo in vsi ljubljanski župani skupaj niso naredili nič, da bi dobili spodobno univerzitetno in nacionalno knjižnico. In še bi lahko našteval, a vse te vnebovpijoče anomalije, nemarnosti, sleparije in brezbrižnosti so bile že tolikokrat apostrofirane, da je škoda papirja za njihovo ponavljanje. Prihaja pa tudi čas, ko kulturniki, posebej tisti, katerih delo je z vseh strani bogato podprto z davkoplačevalskim denarjem, začnejo na vse pretege vpiti, kakšna neizmerna krivica se dogaja njim in njihovim nesmrtnim delom, ki jih nihče ne razume, ob katerih nihče ne doživi nobenega estetskega užitka. Saj so oni edini pravi umetniki, sol naroda so, njegova duša, tisti pa, ki ne razumejo(mo) njihovih stvaritev pa so (smo) zarukani kmetavzi. Njihova umetnost je po dolgem in počez urbana, svetovljanska, multikulturna, postpost in še enkrat postmoderna. Tako prepričljivi so, da verjamejo sami sebi, ob tem pa še vzburijo nekaj pisunov in pisunk, ki so se sami poimenovali za kritike in kritičarke in ki svojo učenost dokazujejo z zapletenimi stavčnimi konstrukcijami, v katerih se pojavljajo izrazi kot rizom, fraktal, deviantno, megaentropično, retrovizualno, blastoerotično (???) in tako naprej. Kdo, za božjo voljo, bi se upal oporekati takšni učenosti, razgledanosti in prodornosti? Da so, tako umetniki kot njihove kritiške sence megauspešni in rizomsko fraktalni, dokazujejo njihova pojavljanja v medijih, neskončnos stupidni intervjuji, ne nazadnje tudi nagrade, ki jih v tej podapski megaentropični deželi ne manjka, po pravilu pa jih dobivajo tisti, katerih nadarjenost, izvirnost, estetska povprečnost je neizmerljiva z merili, ki so veljala stoletja, da ne zapišem tisočletja. Če bi Ivan Cankar še živel, bi vse skupaj imenoval šentflorjanska sleparija, ker pa ga že stoletje ni med nami, se verjetno samo obrača v svojem grobu, saj je vse, kar je napisal, napisal v pesek, ostalo je brez učinka. In ko je tako smrtni dan pesnika, nerazumljenega v njegovem času in nerazumljenega v našem času, razglašen za slovenski narodni praznik, se vsako leto znova vprašam: kaj pravzaprav praznujemo? Pesnikovo smrt? Kulturo kot temelj narodne biti? Umetnost kot sredico kulture in torej odločujočo komponento naše narodne biti? Nekaj tretjega, znanega samo posvečenim? Ali pa je vse skupaj samo duhamorna, vsako leto znova obujena  sejmarska predstava, ki postavlja smrt pred življenje?

In ritual, ki se vsako leto na predvečer pesnikovega smrtnega dne odvija v kleteh Cankarjevega doma, ritual, ki ga je kirurško natančno in z mnogo humorja apostrofiral v enem od svojih esejev Bojan Štih, je samo še en kronski dokaz za našo neizmerno in slabo prikrito brezbrižnost. Je pa to tudi ritual v katerem se dokazujejo številni govorniki, ki rohnijo nad oblastjo in oblastniki, jih z bobneče votlimi besedami obtožujejo in jim žugajo, ker ne trosijo dovolj denarja tistim umetnicam in umetnikom, ki z izvirnimi domislicami, večina bi jih sodila na sejme ali pa v ustanove za mentalno neuravnovešene, razveseljujejo občinstvo, posebej tisto z ultra levega in neomarksističnega idejnega pola. V tej deželi so tudi v kulturi zavladali tisti izkoreninjenci, ki jim nista mar ne tradicija ne nacionalne značilnosti kolektivnega spomina in kolektivnega duha. Edina stvar, ki jih res zanima je, kako priti zlahka, na sleparski način do denarja za nove in še bolj bizarne »projekte«, »umetniška dela«, »instalacije« in »performanse«. In omenjeni ritual v kleteh Cankarjevega doma je pravšnji čas za gromoglasno zavzemanje za »kulturo«, ki je »naša«, torej ultra leva, »urbana« in ki noče imeti nobenega opravka s tem, kar so ustvarili prejšnji rodovi Slovencev. In vse, kar se deklarira za »slovensko« in tradicionalno«, je v očeh teh umetnikov in kulturnikov, vredno zgolj posmeha, poroga, zaničevanja in zavračanja.

Zato tako imenovanega »slovenskega kulturnega praznika« že mnogo let ne praznujem, sem pač samo zarukan kmet.