Končnica prvenstva

 

                                                                                                                          Končnica prvenstva

 

                                                                                                                                 Gregor Papež

 

Tako kot že tolikokrat v zadnjih mesecih se je tudi tokrat počasi pomikal proti pultu v knjigarni. Takoj je prišla prodajalka. Njegove oči so zažarele in kot po navadi je tudi zdaj poskušal popolnoma prikriti svoje silno zanimanje zanjo, željo po mladem dekletu, ki ni štelo več kot dvajset let, z otroškim obrazom in telesom, ki je bilo razvito za dve manekenki. Prodajalka je nosila majico z okroglim izrezom, ki je opozarjal na veličastno vsebino, nad njo pa je bila sproščeno odpeta srajca.
– Malora, tudi za kegljanje bi bili dobri, je zamrmral Jorge v jeziku, ki ga prodajalka ni mogla razumeti.
– Kako, prosim, je vprašala.
– Nič. Nič. Sam s seboj se pogovarjam … Potrebujem črni kemični svinčnik za debele črte, prosim, je kar najbolj brezbrižno naročil in poskušal delovati formalno.
Dekle se je zasukalo in v predalu omare iskalo svinčnik, medtem pa se je Jorgeju zvrtelo ob pogledu na tesne črne hlačke. Vzelo je kemični svinčnik in se ob rahlem poskakovanju opaženih in občudovanih okroglin oprsja vrnilo k pultu. Plačal je s prisiljeno brezbrižnostjo, z zadržanim dihom je odšel iz trgovine. Po pločniku je zakorakal kot kakšen angleški gospod, toda ko je zavil za vogal, je dvignil roke in začel tolči po steni, brcati drevesa in vreščati, kot da bi se ga polastil zli demon. Njegovih šest križev je bilo očitno pravo prekletstvo. Po naporni telovadbi se je umiril in se odpravil domov, vedoč, da je življenje polno krutosti in da se na vsakem vogalu norčuje iz njega.
– Morda pa je življenje prijaznejše, kot se zdi. Kajti če bi bil pri dvajsetih priča takemu prizoru, bi bil občutek nemoči precej hujši. Tisto dekle je rojeno za nekaj velikega, ne zato, da bi se pogled dekleta ustavil na navadni ubogi pari. Gotovo ima veliko prihodnost pred seboj. Lahko bi ugibal: morda jo bo odkril kakšen iskalec nadarjenih, da bi prvič nastopila na televiziji. Potem bo odšlo, se poročilo z milijonarjem in posvetilo svoje življenje potovanjem in spoznavanju sveta. Kaj bi mu sam lahko sploh ponudil? Pokal balinarskega prvenstva, če ga bo dobil? Nič, samo mizerijo; le ta nepomembni balinarski pokal, če ga bo sploh lahko odnesel. Dekletov svet pa se nikakor ne skrči na kakšen balinarski turnir.
– Ali ne bi bilo bolje, če bi bil homoseksualec? Zanje je vse laže.
Ko se je vrnil domov, je v škatlo za čevlje, polno kulijev, vrgel še enega, se zagledal skozi okno in poslušal tišino. Nenadoma je na pločniku ob starem drevesu zagledal nekaj nenavadnega. V hipu ga je obšlo, da mora takoj stopiti tja, da ga ne bi kdo prehitel. Bila je nekakšna starinska svetilka. Nekaj čarobnega pred njegovimi vrati. Življenje se ga je končno usmililo.
Postopek je kajpak poznal. Ali sploh obstaja kdo, ki ni slišal za Aladinovo svetilko? Z obrazom, izmaličenim od velikega pričakovanja, se je vrnil v stanovanje, podrgnil svetilko in zgodilo se je nemogoče: iz svetilke je priplaval duh.
– Tisoč let zaprt v tej prekleti svetilki, tisoč let izpolnjujem želje, kdaj si bom pa jaz privoščil počitek?, je vprašal, ko se je mogočno utelesil v sobi.
Jorgeju je močno bílo v prsih. Pomislil je, da bi ga lahko zadela kap. Začel je globoko dihati in se počasi umiril. Po toliko težavah kaže, da mu življenje vendarle daje priložnost.
– Kot veleva pravilo, izrazim tri želje?, je otročje vprašal, potem ko si je opomogel od začudenja.
– Utrujen sem, spočiti se moram. Potem ti bom izpolnil želje. Zdaj pa dovoli, da se naspim v pravi postelji. Od tega čepenja v svetilki imam uničena vrat in hrbet. Dovoli, da ležem v tvojo posteljo, moj gospod!
Jorge mu je prepustil posteljo, sam pa je tisto noč spal na tleh. Kolikor je sploh spal, saj je vso noč v zvezi s prvo željo sanjal o mladenki iz trgovine. Njene razburljive prsi med prsti v njegovih mislih … a ne samo to, naslajal se je ob misli, da bo bitju iz čarobne svetilke naročil, naj napolni ves prostor s stodolarskimi bankovci.
Dekletovega imena ni poznal, zato bo moral duha iz svetilke odpeljati v trgovino in mu pokazati predmet svojega poželenja. Toda jutri je nedelja, knjigarna je ob nedeljah zaprta. Moral bo tudi na končnico balinarskega prvenstva v krajevnem Hladnikovem domu.
Duh iz svetilke je spal do poldneva, zato pa so bila Jorgejeva vratna vretenca na psu. Naredil je nekaj trebušnjakov. Vedel je, da mora biti v dobri kondiciji za končnico prvenstva, a vse je bilo zaman. Zdaj ga ni bolel samo vrat, ampak je imel še trebušne krče. Šinilo mu je v glavo, da bi duha iz svetilke prosil, naj mu odvzame te bolečine, vendar si je premislil. Spil je kavo in si dopovedoval, da bo vse v redu. Potem je zbudil gosta in ga seznanil z dnevnim načrtom. Nemudoma naj bi odšel na balinarsko prvenstvo, on pa lahko ostane in se kratkočasi s televizijo.
– Nikakor, moj gospod. Balinanje je moja strast. Dovoli, moj gospod, da grem s teboj na prvenstvo.
– To bo v prostorih slovenskega društva … saj so Slovenci zelo dobri ljudje, če pa vidijo temnopoltega človeka, pomislijo na Antikrista …
– Ah, rasistična skupnost.
– Ne, sploh ne. A v tistem društvu, prav tistem, je nekaj takih … no, morda pa pretiravam. Daj, pripravi se, greva!
Duh je bil prav toliko visok kot Jorge in je lahko oblekel kavbojke in majico namesto svoje toge ter copate namesto tistih eksotičnih čevljev, ki so se na koncu vili navzgor.
– Kje naj pustiva svetilko, ko naju ne bo?
– Na mizi bo kar v redu, je sproščeno odvrnil duh, prevzet od misli, da bo lahko šel na končnico balinarskega prvenstva.
Bila je blaga nedelja. Nebo je bilo posejano z oblaki, takimi, ki naj bi se proti večeru spojili in pridružili tišini temnenja.
Ko sta stopila v klubske prostore, je med balinarji zavelo vznemirjenje, saj je Jorge zamujal, povrhu pa prišel v spremstvu Argentinca. Društvo je bilo namenjeno samo slovenskemu članstvu, čeprav je vsak imel pravico pripeljati gosta. Toda Jorgejev gost je bil temen, od glave do peta, zato je zapihal val šušljanja.
– Prijatelj je velik ljubitelj balinanja.
– Naprej, dobrodošel, se je približal Mirko, društveni član, ki je znal najlepše prikrivati svoje prave misli.
Ob balinišču je bilo kakšnih trideset navdušencev, za njimi pa miza, na kateri je bil pripravljen pokal za zmagovalca. Potem ko je obesil bundo na žebelj v steni, si je Jorge namazal roke s posebnim oljem. Njegov nasprotnik Pedro Adamich je že vse dopoldne pil, zbijal šale in opisoval svoje dogodivščine iz kazina. Iz žepa je potegnil inhalator, vdihnil ter vzel prvo kroglo in balin.
– Kar pripravi se, ker te bom pofukal v rit, je samozavestno izjavil in vrgel balin po balinišču. Nato je približal prvo kroglo, medtem pa glavo in trup nagibal na desno v želji, da bi tudi krogla sledila nakazani poti.
– V rit te bo ta črnec, ki je prišel z mano, je odvrnil Jorge, zagnal kroglo in se z glavo in trupom nagibal v levo, upajoč, da se bo ustrezno ukrivila.
– Tako ne bo šlo, je rekel Pedro.
Jorge je vzel novo kroglo, jo zadržal v stegnjeni roki in pomeril razdaljo. Nato je naredil tri korake in jo s silo pognal proti Pedrovi. Njegova krogla je hrupno zbila nasprotnikovo, da je šla v planke, in obmirovala na mestu. Potezi je sledilo nekaj odobravajočega ploskanja, najbolj goreče pa je Jorgejevo potezo slavil duh iz svetilke. Pripomniti je treba, da je bil Jorge po značaju pust in odljuden, zato pri igri ni imel veliko podpore. Občinstvo je bilo na strani veliko bolj simpatičnega in darežljivega Pedra. Zato se je ob pretirano burnem slavljenju duha iz svetilke trideset glav obrnilo k njemu in komaj skrivalo sovražnost.
Ko je bil na vrsti Pedro, da bi vrgel kroglo, mu je Jorge poskušal skaliti zbranost s pripombami in vprašanji.
– Ali si ta teden prodal veliko spodnjih hlačk, Pedrito?
Pedro je bil lastnik trgovine za spodnje perilo, ki je stala na vogalu. Bila je pravi rudnik zlata in Pedro je vsem redno plačeval runde, Jorgeju pa mizerna pokojnina pogosto ni omogočala niti tega, da bi sebi privoščil pijačo.
Pedro mu ni ostal dolžen, saj je tudi on poskušal zmotiti zbranost nasprotnika.
– Daj, zmoli kaj k Paulu Coelhu, da bo krogla prišla dovolj blizu.
Krogla je res šla nekam proti Aljaski. Jorgeja so provokacije čedalje bolj motile. Čutil je, da nima nadzora nad položajem. Popravil si je očala, se pripravljal na naslednjo potezo in hkrati poskušal obraniti svojega brazilskega guruja, ki je bil po navadi na njegovi nočni omarici.
– Coelho ni za kogar koli … Svetlobno bitje sem.
– Član iluminatov?
– Ne vem … svetlobno bitje. Kaj pa so iluminati?
– Iluminati so svetlobna bitja, razsvetljeni. Pripadajo protikatoliški sekti in navdihuje jih Satan.
– Mene ne mešaj v take brozge.
– Daj, vrzi že to kroglo in se ne zajebavaj.
Krogla se je izgubila daleč stran od tam, kamor je želel, in Pedro si je prištel tri točke.
– Kako me je pretental, je pomislil Jorge, ta kurbin sin me je zmotil s tistimi iluminati.
Z naslednjo potezo je Pedro spet šel v napad:
– Jaz berem Sveto pismo, dragi moj, nikoli ne bom bral knjig poganov, ki sami sebe imenujejo svetlobna bitja.
Krogla je ostala daleč od balina in Jorge se je začel potiti; slutil je, da bo izgubil prvenstvo. Pedro ga je s klepetom psihično prekašal, pa še občinstvo je bilo na njegovi strani; zabijal ga je tudi z inkvizitorskimi metodami zaradi njegovega protikatolištva. Zato je Jorge, oblit od potu in silno živčen, diskretno namignil duhu iz čarobne svetilke, naj se približa, in mu nekaj prišepnil na uho. Nato je dvignil kroglo in jo zagnal tako natančno, da je izbila Pedrovo in s seboj odnesla še druge nasprotnikove krogle. Jorge je z eno samo potezo pridobil štiri točke.
– Pa je šla prva želja po zlu, je zamrmral sam pri sebi.
Proti koncu igre sta bila izenačena. Zadnja poteza naj bi bila odločilna. Pedro je bil miren, občinstvo ga je navdušeno podpiralo, Jorge pa je bil z živci na psu. Pomislil je, da mu bo srce odpovedalo. S tresočo se roko, v kateri je držal kroglo, je spet namignil duhu in mu šepnil na uho. Vsi navzoči so videli, da je duh naredil nekaj kretenj, in se ozrli k psihično uničenemu Jorgeju. Ta je izumil mojstrsko potezo: njegova krogla se je prilepila k balinu in nič ju ni moglo spraviti narazen. Pedrovi poskusi, da bi zbil nasprotnikovo kroglo, so bili kljub dobremu merjenju neuspešni. Njegove krogle so za čuda zgrešile cilj in končale daleč stran. Končnica prvenstva se je nepričakovano nagnila v prid Jorgeju, ki ni bil favorit in ga je zelo dajala živčnost, to pa je pri tej igri ključnega pomena, saj povzroči izgubo mirnosti in zbranosti. Še posebno nenavadna je bila njegova hipna ravnodušnost prav na vrhuncu igre. V tem žaklju mora biti maček. Ljudje so obkolili črnca. Zadišalo je po linču.
– Znano je, da se črnci spoznajo na makumbo … Jorge, kaj se tukaj dogaja?
– Namigujete, da sem si pripeljal čarovnika, da bi zmagal? Tako mi hočete odvzeti pokal? Bog vas nima rad …
– Tu nekaj smrdi.
– Smo morda na Danskem, je vprašal Jorge, omahujoč in v silni želji, da bi se takoj pobral. Dajte mi pokal, da grem!
Nihče se ni premaknil. Pokala mu že ne bi dali, a Jorge je segel po njem, ga zgrabil in se, ne da bi ljudem obrnil hrbet, začel bližati izhodu, hkrati pa sopotniku sporočil:
– Daj že, presneti črnec, naredi kaj, da bodo vsaj pet minut negibni in bova lahko pobegnila.
– Je to želja, moj gospod?
– Stori to že vendar, če hočeš, da greva živa od tod!
– Želje mojega gospoda so zame ukazi, je izjavil duh, zarisal neke poteze v zrak in oba sta s pokalom urno odšla.
Naslednji dan je bil ponedeljek. Jorge je zgodaj vstal, da bi duha iz svetilke pospremil v knjigarno in mu predstavil predmet njegovega poželenja. A tedaj ga je duh spomnil, da je že povedal vse tri želje in mu ne more izpolniti nobene več.
– Baraba, tiste tri usluge na balinišču, boš rekel, so bile želje? Lepo prosim, bodiva resna!
– Moram iti, moj gospod, ne bom se prerekal s teboj. Spet me čaka večnost v notranjosti svetilke.
Takrat pa je duh opazil, da svetilke ni na mizi.
– Kaj si storil z mojo svetilko, moj gospod?
– Za vsak primer, in to se je zdaj zgodilo, sem jo spravil na varno. Kam sem jo skril, pa ti ne bom povedal, dokler mi ne izpolniš vseh treh želja. Ne govorim o včerajšnjih uslugicah, ampak o treh željah, ki si jih vsak pravi človek resnično želi: denar, ženske in oblast.
– To je samo pravljica, po navadi povezana z nesrečo. Modrost je imeti samo drobne, nepomembne želje. Samo tako je mogoče izkoristiti moč svetilke. In še tako je lahko nevarno. Si že pomislil, moj gospod, da se v tisti društveni klub ne boš mogel več vrniti in da tam ne boš odigral nobenega prvenstva več? Morda sploh ne boš mogel več stopiti v tiste prostore ali pa ti bodo vsi obračali hrbet. Želje so nevarne, celo tiste drobne. Moč svetilke ni taka, kot si predstavljaš, je bolj prekletstvo. Poglej, že te tri drobne želje so ti prinesle grenkobo. Koliko hudega bi lahko šele doživel, če bi bile želje res velike? Neprijetnost bi bila neznanska!
– To bomo šele videli. V knjigarni je dekle, ki jo hočem zase. Stori to, pa ti vrnem svetilko in boš lahko odšel.
– Prav. Tisto zadnjo včerajšnjo željo bom imel za uslugo, ki sem ti jo naredil zaradi tvoje gostoljubnosti. Pojdiva k temu dekletu.
Dekle v knjigarni je z zanimanjem pogledalo temnopoltega moža in zapičilo oči v njegova široka ramena. Duh je s kretnjo opravil napovedano in oddal dekle. Jorge se je globoko dihajoč omahujoč približal pultu.
– Ljubi moj, kako te ljubim, je reklo dekle. S prsti si je oplazilo ustnice in se prijelo za prsi. Vzemi me. Vzemi me kar tukaj, ne prenesem več čakanja …
Jorge je začel jecljati, potem pa se je skril za duhom. Čutil je, da mu bo vsak čas eksplodiralo srce. Kap ga bo. Stvari se niso razvijale tako, kot si je želel. Nato je z zariplim obrazom rekel dekletu:
– Dajte mi, prosim, kuli.
Vzel je kuli, odšel na svež zrak in iskal oporo na steni. Ko je prehodil dve ulici, je prišel k sebi in se napotil domov, vzel uspavalo in legel v posteljo.
– Odhajam, moj gospod, mu je rekel duh in se približal postelji.
– Svetilka je pod posteljo.
Duh je zlezel pod posteljo in izginil.
Jorge je bil ves teden zagrenjen. Vsakič, ko je pogledal pokal na polici, se je sam sebi gnusil. V knjigarno ni več šel; imel je že polno škatlo kulijev in ničesar, o čemer bi lahko pisal.
Naslednjo nedeljo se je Jorge vrnil v klub. S seboj je prinesel pokal. Šel je k barskemu pultu, pri katerem so zbrani fantje v grobni tišini strmeli vanj.
– Goljufal sem. Dajmo, igrajmo še enkrat. Prosim, odpustite mi.
Fantje so sprejeli opravičilo, mu ponudili pijačo in sklenili, da bodo še enkrat zaigrali zadnjo tekmo. Napotili so se k balinišču. Mirko je s seboj odnesel mizico; nanjo so položili pokal, ki naj bi ga dobil novi prvak.
Pedro je vzel kroglo in ne da bi koga pogledal, s stisnjenimi zobmi izrekel:
– Kar pripravi se, ker te bom pofukal v rit.
Jorge se je nasmehnil. Srečen je bil, ker so ga fantje odrešili krivde in je spet lahko šel v klubske prostore, čeprav se je bal, da ne bo mogel nikoli več tja. Zdaj ni bil več živčen, ampak srečen. Bila je sreča, ki jo občuti prvak, čeprav ve, da mu lahko spodleti.
Zaostajal je za deset točk, pa je bil še vedno srečen, množica pa je skandirala, navdušena nad Pedrom. Tokrat ga ni nič motilo, še več – občutek je imel, da igra v želji, da bi Pedro zanesljivo zmagal, kot da si je sam zaslužil pokoro. Vedno bi bil poraženec. Narava je tako odločila s svojo modrostjo že ob njegovem rojstvu. Da, z modrostjo, kajti res je modrost podeliti nekomu veliko manj, kot si zasluži. Očitno je Jorgeja res obsijala svetloba knjig, ki so ležale na njegovi nočni omarici in v katerih so bile zapisane puhlice, ki prepričujejo ljudi, naj si ne lastijo ničesar in naj se na nič ne navežejo, izreki, ki so bolj podobni pljunku v obraz bližnjemu. Skrivnost takih fraz je morda zgoščena v eni sami stari resnici: Ubij jih z brezbrižnostjo. Tako branje zagotovo ni za nesrečneže, za katere je ravnodušnost nemogoča. Tako branje je za ljudi, ki sanjajo o tem, da bodo končali na vrhu. Sanjajo, da bodo našli čarobno svetilko. Take fraze ne morejo ničesar ponuditi tistim, ki so na dnu. Biblije o napuhu, biblije o enem izmed naglavnih grehov mu niso prinesle ničesar – bile so le lažnivo ogledalo v njegovi sobi. Še tisto noč se jih bo znebil. Tako je razmišljal in poskušal ostati ravnodušen do množice, ki je bila proti njemu. Niti enega ni bilo, ki bi navijal zanj in ga podžigal k zmagi. Bil je srečen, a tudi prepričan, da če bi pošteno zmagal, se nihče izmed prijateljev ne bi razveselil, nasprotno. Sreča je v prijateljih, toda videti je bilo, da jih tam nima, čeprav je društveni dom obiskoval že vse življenje.
Toda spet se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Gospodična iz knjigarne je stopila med občinstvo in stegnila vrat. Ko jo je množica zagledala, je onemela. Iz njenih od sonca obsijanih prsi je zadonelo:
– Daj, z vso silo vrzi tisto kroglo, ljubi moj!
Jorge je okamenel, tako kot vsi gledalci okoli balinišča. Pedro ga je pogledal in vprašal:
– Si zdaj najel prostitutko namesto čarodeja?
– Nikogar nisem najel. To dekle je prodajalka v knjigarni za vogalom.
Prepoznali so jo, ni pa jim šlo v glavo, kaj taka lepotica počenja na tistem kraju. Pedra je popolnoma zbegala. Jorge je izenačil in dekle je še bolj navijalo zanj. Odreveneli gledalci so samo strmeli nad njegovo lepoto.
Zadnje poteze so bile izvedene v popolni tišini. Brez nadlegovanja, brez opazk katerega koli izmed igralcev. Popolna zatopljenost v igro, brez navijanja občinstva, le s kroglo v roki. Pedro je izgubil.
Tokrat so priredili slovesno podelitev pokala brez sovražnosti ali podcenjevanja zmagovalca. Pedro je pristopil k njemu, mu segel v roko in izrazil spoštovanje. Vsi so zaploskali.
Preprosto, zmagal je najboljši.

 

iz španščine prevedel Andrej Rot