Kolumna – Le Bateau ivre

445

 

                                                                                                                                 Le Bateau ivre

   

                                                                                                                                  Andrej Lokar

 

Prav tako kakor si je ameriška košarkarska javnost po prvih nastopih Luke Dončića v ligi NBA upravičeno zastavljala vprašanje, kje je njegov »strop« (ceiling), si lahko pripadniki slovenske leposlovnega občestveca po zadnjih objavah na uradnem spletnem glasilu Društva slovenskih pisateljev Vrabcu anarhistu upravičeno zastavijo vprašanje, kje je njegovo »dno« (bottom – pomensko tudi zadnjica). Ker argumentiranje nastopajočih zagovornic zatrtja življenja sodi prej v območje umobolniške hospitalizacije kakor pa literarne vede ali estetike ali publicistike, bom poskušal že ničkolikič razvozlati vlogo tega društva, ki se v slovenski javnosti groteskno smeši s tem, da nastopa proti državi na račun državnega denarja, v tujini zagovarja ideologijo človekovih pravic, ki jih sàmo zdaj in v svoji pretekli koniventnosti z zločinskim režimom nenehno krši, se s položaja samopodeljenih nezasluženih privilegijev zavzema za družbene deplasirance, ki jih konkretno še nikoli videlo ni, kaj šele, da bi se poglobilo v njihovo realno stanje, ki, skratka, s svojim nenehnim histeričnim impotentnim cepetanjem na mestu vsak dan prispeva drobec v mozaiku slovenskega kulturniškega komedijanstva. Marsikdo bo porekel: vsega tega niti ne kaže omenjati, kar bi morda tudi držalo, ko: 1) ne bi svojega pristranskega delovanja financiralo z denarjem nas, davkoplačevalcev; 2) ne bi uzurpiralo svojega položaja in v svojem vsakodnevnem deliriju govorilo v imenu vseh slovenskih pisateljev ter intelektualcev; 3) ne bi predstavljalo neke vrste pars pro toto tistega dela slovenskih leposlovnih ustvarjalcev, ki samoumevno in zdravorazumsko uvajajo partikularno načelo zahodnocivilizacijskega progresizma kot univerzalni zakon celotnega kozmosa. Ne le jaz, marsikateri slovenski umetnik ali intelektualec se v tem ne prepoznava in pri tem seveda ne zahteva od zagovornic zatrtja življenja gospe Mete Kušar, gospe Barbare Korun, gospe Tanje Tuma, gospe Stanislave Chrobáhové Repar, gospe Milene Šmit, gospe Karin Cvetko Vah, gospe Ane Makuc, da bi zagovarjal svoja konservativna ali celo sredinsko zmerna stališča na račun njihovega denarja in govoril v njihovem imenu. Ravno v tem pa sta Društvo slovenskih pisateljev in njegova spletna revija nekakšna alegorična ponazoritev za tisti del slovenske literarno/umetniške javnosti, ki je najglasnejši in svoja partikularna prepričanja prikazuje kot univerzalna (že sama ideja univerzalnosti je v resnici partikularna in posledica strahovite ontološke redukcije modernega sveta). Zato tudi vročičnega blebetanja in polintelektualnega šabloniranja iz ameriških ali francoskih učbenikov proslulega vseučiliškega progresizma ne kaže komentirati, saj terja prej psihiatrično ekspertizo (če bi bil Jezus živ, bi zagovarjal splav) kakor kulturološko obravnavo, nedvomno pa se kaže osredotočiti na vzdušje terorja in obsednega stanja, ki ga najeruptivnejša, radiokričaška veja slovenskih književnikov ter umetnikov ustvarja v slovenski kulturi. Posledice tega neprestanega psihološkega ustrahovanja in medijskega linča (glej opis kristjanov v hujskaškem prispevku gospe Kušar, ki nadvse spominja na slog njenega duhovnega vodje, guruja slovenskega populističnega mrhovinarstva, gospoda Iztoka Simonitija) so na dlani: kdor pač ne zagovarja snopiča raznorodnih, sinkretičnih, eklektičnih »vrednot« slovenskega skrpucalastega polagrarnega svobodomiselstva, nima dostopa do založb, do služb, do urednikovanja, do prevajanja, do javnosti, ne potuje v tujino in životari v domovini. Čeravno vsem znani jeseniški avtor s priimkom italijanskega zedinitelja s tem prejkone ne bi soglašal, so edini resnični izbrisanci v slovenski javnosti ravno neprogresistični, pa tudi neimanentistični pisatelji in kulturniki (omenjeni gospod si bo najbrž mislil – tega menda ne bo izrekel, da bi slučajno ne bil ob kakšen privilegij, ki ga uživa – : seveda so in si to kot klerofašistična jedra zla, okrog katerih koagulira anticivilizacija (ki je kajpada univerzalna in zatorej tudi zdravorazumsko samoumevna), tudi zaslužijo. S tega vidika so tako prevladujoča struja v slovenski kulturi, njen povzetek, ki ga simbolno predstavlja Društvo slovenskih pisateljev, ter nenazadnje kulturnobojno glasilo Vrabec anarhist navzlic vsej deklarativni progresivnosti v bistvu retrogradni pojav. In to na dveh ravneh: a) na ravni obče zahodne civilizacije (stanje se nenehno pomika nazaj: v dobo šestdesetih let, v tikpovojno dobo, v dobo tridesetih let, v dobo Oktobrske revolucije, v drugo polovico XIX. stol., v dobo Francoske revolucije ter nazadnje v dobo velike redukcije naše civilizacije: v dobo razsvetljenskega enoumja ter enciklopedističnega paberkovanja; b) na ravni slovenske duhovne zgodovine v dobo paranoidnega antiklerikalizma ter manihejske dejanskosti, ki se uteleša v našem nedonošenem, nereflektiranem in ravno zato fanatičnem svobodomiselstvu. Odtod tudi naslov in pomen, dobesedno zafrkantski, v isti sapi pa simbolno zavezujoč, pričujoče kolumne.