Mimohod

175

 

                                                                                                                                     Mimohod

 

                                                                                                                                  Anica Perpar

 

Ko je Pokvečeni Miha ( tako so mu rekli zaradi invalidnosti ) zabrlizgal, je bilo vsem jasno, da prihaja Beba.

Pokvečeni Miha je svoje srečne in nesrečne dneve preživljal na pločniku pred hišo blizu mlekarne. Nekdo ga je sleherni dan oblekel, mu spodvihal od kolen navzdol prazni hlačnici pod sedalo, ga ogrnil s pelerino, če je deževalo ali posadil na glavo preluknjan slamnik, če je sijalo poletno sonce. Pločnik je bil ugreznjen za pol čevlja in Pokvečeni Miha je bil varen pred vozili. Ljudje, ki so hodili po pločniku, pa so se Mihu izognili tako, da so stopili na cesto. Otroci so bili še posebej previdni, kajti včasih se je v Mihovih rokah znašla palica, s katero jih je spotikal, ko so se vračali iz mlekarne. Spotikanje se je pogosto končalo s padcem in razlitim mlekom, Miha pa se je krohotal, da so se mu od smeha solzile oči. Pokvečeni Miha je imel porjavel, usnjat obraz, oči pa so mu sijale modro in včasih kačje zeleno, tu in tam tudi solzno milo, da so mu s tržnice prihajajoče ženske spomladi polagale v naročje prve češnje in jeseni medene hruške.

Pokvečeni Miha je s pogledom nadzoroval ulico, ki se je začenjala z rahlim klancem, se v blagem ovinku prevesila do mlekarne, zravnala mimo  urarja in  špecerijske trgovine, se razpotegnila mimo čevljarske delavnice,  brivca in gostilne ter zaključila na vogalu z izveskom frizerskega salona, na katerem je pisalo:  Beba.

Frizerka s tem imenom je stanovala  na klancu v hiši gospe Marije. Vsak delovni dan je prehodila isto pot in vedno je z drobnim nasmeškom pogledala in pozdravila tudi Pokvečenega Miha. Preden pa je zlatolasa Beba v visokih petkah pristopicala do Pokvečenega Miha, je ta imel dovolj časa, da je vtaknil v usta dva prsta in predirljivo zabrlizgal. Nato se je s koprnečim pogledom zastrmel v svetlolaso  boginjo in ko se mu je bližala, mu je postajalo čudno vroče. Gorelo mu je pod ritnicama, bolela sta ga nožna štrclja, roke pa so mu bile odveč, da ni vedel, kam z njimi. A magični trenutek Bebinega  mimohoda je naglo minil. Že je drobila korake mimo urarske delavnice, kjer je urarju  monokel kar sam zdrsnil z očesa, da se je skozi šipo občudujoče zastrmel v sončno bitje, ki je vedro nadaljevalo pot. Čevljar si je bil pripravil krpo, s katero je v pričakovanju klopota visokih petk brisal meglico vroče sape s šipe svojega okna. Veselil se je, ker je izpred svoje delavnice lahko dokaj dolgo občudoval Bebine nožice in oblo zadnjico. Ženske pred trgovino so počakale, da jih Beba ni več mogla slišati, potem pa so staknile glave in glasno opravljale:

»Da je ni sram nositi tako kratko in ozko krilo! Pa do popka razpeto bluzo!«

Edinole brivec Žan je premogel dovolj poguma, da je lepo Bebo ogovoril. Pritekel je iz brivnice, otresal bel prtiček, svetniško nagnil plešasto glavo in se klanjal: »O, kolegica, pozdravljeni, pozdravljeni! Delo čaka, kajne? Brez dela ni jela, kajneda, kolegica? Lep dan želim, kolegica!«

»Tudi jaz vam!« je rekla  Beba  stresajoč  svetlo grivo. Žan je gledal za njo, dokler ga ni na pol obrita stranka poklicala in so se mu na britje in striženje čakajoči možakarji posmehovali zaradi slinjenja, ki so mu bili priča.

»Če si kdo od vas upa kaj več, mu dam ves tedenski izkupiček!« je rekel. Možakarji so osuplo obmolknili.

 

Nekega dne so se o Bebi razširile čudne govorice. Tudi njena stanodajalka, gospa Marija, jih ni zanikala. Pokvečeni Miha je dneve in tedne dolgo zaman obračal glavo in strmel po klancu navzdol. Bebe ni bilo na spregled.

»Kar je iskala, to je dobila!« so govoričile ženske.

Bebin salon je ostajal zaprt in moški so zaman čakali na žvižg Pokvečenega Mihe. Ta je trpel najhuje. Bebini mimohodi so bili edini svetli trenutki njegovega življenja. Odvračali so mu misel na nesrečno bivanje v invalidnem telesu. Teman v obraz je sedel v invalidskem vozičku in strmel v prazno.

Proti koncu poletja pa je Pokvečeni Miha zagledal žensko, ki je stopila iz hiše gospe Marije in usmerila korake po klancu navzgor. Obuta je bila v visokopetne sandale, oblečena v črno krilo in belo bluzo.

»Beba!« je pomislil Pokvečeni Miha. Strmel je v prihajajočo žensko in se spraševal, ali vidi prav. Pod belo bluzo so se ob vsakem koraku vabljivo stresale okrogle prsi, pod kratkim krilcem razkazovala ljubka kolena in zibajoči korak je izdajal Bebino hojo. Toda… Nekaj je bilo zelo drugače. Nekaj je bilo hudo narobe! To ni mogla biti Beba, ker…Ženska se mu je  približevala in Pokvečenega Miha je prevzel drget.

»Beba! Zagotovo je ona! Oh, res je ona, ljubi bog!« Pokvečeni Miha se je tresel po vsem telesu do štrcljev nog.

Beba je bila zdaj ob njem, stopila je s pločnika na cesto, ga pogledala in se mu nasmehnila. Njen obraz je bil bled, oči ugasle,  lasje, njeni zlati lasje, ki so Mihu razsvetljevali oko in srce, pa so bili črni kot najtemnejša noč. Osuplost, razočaranje in žalost  so Pokvečenega Miha ohromili, da ni mogel zabrlizgati. Tistega dne so možakarji v gostilni vsi po vrsti  naročali: »Črnega, prosim!« Pokvečeni Miha tega seveda ni vedel. Njegova žalost  je ostala nevidna in kar je bilo najhuje, z nikomer je ni mogel podeliti.

Prišla je deževna jesen. Lilo je več tednov brez dneva suhega presledka. Pokvečenega Miha ni bilo na spregled. Ko je zapihala burja in se je nebo zjasnilo, so se naredili lepi, a mrzli dnevi. Miha je sedel v svojem vozičku  pred hišo poleg mlekarne zavit v staro vojaško odejo. Beba je vsak dan s klopotajočimi petkami prehodila svojo pot, vendar Pokvečeni Miha ni več prisluškoval njenim korakom in nikoli več ni veselo zabrlizgal, da bi oznanil njen mimohod.