Bosanski stečki, srednjeveški nagrobni napisi, so svojevrsten povzetek bosanskega duha, obenem njegov izvor in kot grobovi svojevrsten simbol povojne omrtvičenosti bosanske kulture; stojijo na začetku in koncu dosedajšnje zgodovine ter obeležujejo tragedijo bosanske zemlje in njenih ljudi. V njih se odraža bogumilska gnostična duhovnost, katere sledove še danes najdemo v Bosni in sicer znotraj vseh treh prevladujočih konfesij: muslimanske, pravoslavne in katoliške. Človek z občutkom za tančine duha bo še danes prepoznal, da vse tri vere povezuje poseben bosanski pogled na zadeve bivanja in nehanja, na tuzemno in transcedentno. V pozabljenih delih bosanske duše bomo skozi izročila islama in krščanstva našli nekaj, čemur bi lahko rekli bosanska vera. Njen gnosticizem, kakor se pokaže v sublimnih trenutkih vsakdana, tavajočih sredi institucionalnih ruševin, nerazrešenega medetničnega spora ter vulgarne dnevne politike, in kakor se izraža tudi v napisih na stečkih, je v mešanici fatalizma in napetega upora; velikih strasti in pomiritve; strahospoštovanja pred usodo in herezijo. Skozi vsa ta nasprotja je prežeta nit neke posebne melanholije, ki se brzčas odraža tudi v veselju; ta nit je prepojena s krvjo, solzami, znojem, tesnobo in strahom, a tudi neko prisotnostjo duha, ki se zadržuje v atmosferi, se giblje od človeka do človeka, ves čas vzhaja in je prisoten zato, ker se ne more pomiriti, ne počiti in ga zato ne morejo prekriti plasti scientistične brezduhovnosti. Bosanci poznajo številne izraze za to veselje, v katerem tli melanholija, za to žalost: ćeif, merak, rahatluk, dert.
Morda prav zato med bosansko levico pogosto slišimo jadikovanja o zaostanku za zahodom, o vztrajanju primitivne misli, hrepenenje po neki racionalnosti, ki bo omenjena protislovja enkrat za vselej razrešila in ljudstvo povzdignila v čas progresa. Bosanska cerkev je morda padla na materialni in simbolni ravni, vendar nekako vztraja v nežnem tkivu Bosancev, ki ga živijo in ga zanikajo obenem. Njene sledi lahko opazimo tudi v najvišjih trenutkih Andrićevega Mostu na Drini, v dialogih med duhovnikih treh ver, v njihovih sodelovanjih in razhajanjih, v njihovi modrosti in norosti.
Presunja nas poetična moč napisov na stečkih. Kako so lahko ljudje globoko v temi srednjega veka, sredi provincialnih gozdov, daleč od Sheakspeara in velikih amfiteatrov, daleč od sholastičnih univerz, mislili tako pesniško, od kod ta presunljiva poezija? Težko odgovorimo drugače kot s tem, da so srednjeveški Bosanci bivali pesniško, da so se ves čas merili glede na nebo in zemljo, se borili proti obema in vsakič znova obema morali priznati poraz. To so bili ljudje, ves čas v primežu usode, ki so se tega primeža zavedali, se mu prepuščali in se mu na vse pretege upirali, stalno pa so se ga tudi zavedali. To so bili ljudje, katerih življenja so bila duhovna, obenem pa prepredena s tuzemnimi strastmi, smrt, ljubezen, trpljenje in transcedenca so si bili blizu in so se ves čas mešali karte vsak na svoji strani mize. Nepomirjeni ljudje so bili to, a vendarle v njihovi zapuščini najdemo neko blagost, neko otroško začudenje in preprostost, zgolj v kateri lahko počiva najvišja modrost. Miroslav Krleža je o stečkih napisal: „Naj oprosti gospa Evropa, ona nima spomenikov kulture. Pleme Inkov v Ameriki ima spomenike, Egipt ima prave spomenike kulture. Naj oprosti gospa Evropa, samo Bosna ima spomenike. Stečke. Kaj je steček? Upodobljenje gorjanov Bosancev! Kaj počne Bosanec na stečku? Stoji pokončno! Dvignil je glavo, dvignil roko! Toda nikjer, nikjer, nikoli, nihče ni našel stečka, na katerem Bosanec kleči in moli. Na katerem je prikazan kot suženj.” Te besede zvenijo nekoliko ironično glede na dolgo zgodovino bosanske podrejenosti, podvrženosti imperijem, ki morda najvišjo stopnjo dosega ravno danes. Vendarle pa Krleža nagovarja neko skrivnostno pokončnost, ki je nevidna, ki se danes ne odraža v nobenem zgodovinskem dejstvu in ki jo lahko prepoznamo kvečjemu v kakšni kavarni, v kakšnem intimnem pogovoru v stanovanju. Ki se kaže tudi v kdaj grešnem razumevanju vere. O kontinuiteti duhovnosti stečkov, o vztrajanju stare gnostike, priča tudi pesniška zbirka Maka Dizdara, Kameni spavač (Kamniti spalec, 1966), enega vrhuncev bosanske poezije, obenem pa tudi pomembnega, a, kot sami stečki, zanemarjenga dela svetovne duhovne zapuščine. Dizdar v zbirki sledi stari bosanščini, stopa v dialog z njo in preko nje hodi po brezpotjih sodobnega bosanskega jezika; iz svojega zgodovinskega položaja stopa v čas srednjeveške Bosne in iz slednjega v svojega; s svojim velikim, a asketskim pohodom prelamlja čas progresa, na bosanskih vrhovih lomi zgodovino v čas stalnega vzpenjanja in spuščanja ter na svoj način s tem anticipira vojno ob razpadu Jugoslavije. Ne kot prerok, temveč kot pesnik, ki je začuden in posvečen na sledi skrivnostne bosanske usode.
Prevajali, a ne prevedli smo nekaj napisov s stečkov. V nekatere podrobnosti stare bosanščine nismo prodrli in seveda nismo prodrli v celovitost njihovega pesniškega duha. Bolj vešča bralka in bralec si lahko ob prevodih prebereta tudi izvorne napise. Mrtvim in živim se opravičujemo za napake, ki se v prevodih gotovo nahajajo: naš namen je dober.
Tukaj leži Stanac Godinov sin, na svoji zemlji, na plemeniti, v Bosni. Ni me ubilo sedem ran strel, kopja in sekire, ni me požrla nobena gozdna zver, ni me pogoltnil rečni vrtinec, niti ogenj niti zima mi nista zametli sledu. Ubila me je Šipara, ker se mi je obljubila, odšla pa z drugim. Naj ji bo vse oproščeno, ampak jaz bom še vedno najinega sina sanjal, čeprav zdaj sam. Ne recite temu kamen. To so moje oči, skozi katere še naprej zvezde in Siparo gledam. 1209. leto, oktober mesec lep, a žalosten, ker ni več tistega, kar je bilo, ni pa niti tistega, kar nekoč spet bo.
A se lezi Stanac Godinov sin, na svojini, na plemenitoj, v Bosni.
Ne ubi me sedam rani od strijela, kopja i sjekre, ne prozdra me ni jena sumska zvijer, ne proguta me rijecni vir, ni oganj ni zima mi ne zmetose trag.
Ubi me Sipara jerbo mi se obecala a za drugog otsla.
Prosto joj bilo sve, al ja tcu naseg sina i dalje da sanjam, makar sada sam.
Ne zvalite mi ovi kami. To su moje otci tkroz koje i daljse zvijezde i Siparu gledam.
1209.ljeto v listopad mjesec lijep, al tujzan, jer nijma vislje onog tso bi, a nijma ni onog tso tce nekad opet bit.
Tukaj leži ugledni knez Rastudije Prvonjeg na svoji zemlji plemeniti. V tem času sem bil junak, mil bratovščini in gospodu Kulinu. Bil sem najboljši mož v Dubravah. Takrat, ko bi lahko, nisem hotel, zdaj, ko hočem, ne morem razširiti kril. Takšen je moj znak. Nisem obupoval takrat, ne bom niti zdaj. Vendar vidim, da vsi, ki letijo, pristanejo in da nihče ni za vedno ostal na nebu s svojim pogumom in ne bom niti jaz za vekomaj pod tem kamnom s svojim strahom. Pristopite in obžalujte me, vendar me ne gazite z nogami, ker boste bili kakor jaz, jaz pa ne bom kakor ste vi. Spomin Veseoko Kululamovic, pisal pa je Gost 1203. okoli Velike Gospijine.
A sej lezi pocteni knez Rastudije Prvonjeg na svojoj zemji na plemenitoj. U to doba bjeh junakom, mil bratiji i gospodinu Kulinu. Najbolji muz u Dubravah bih.
Ondak kad sam mogao nisam htio, sada kada hotcu ne mogu ratsiriti krila. Takva mi kob. Nisam otcajavao onda netcu ni sada.
Al vidim da svi koji lete slete i da niko ne osta zauvijek u nebu sa svojom hrabrostcu, pa netcu ni ja dovijeka ispod ovog kamena sa svojijem strahom.
Pristupite i zalite me, al ne popirajte me nogami, jer tcete biti vi kako jesam ja, a ja netcu biti kakovi jeste vi.
Usijetce Veseoko Kukulamovic a pisa Gost
1203. oko Velike Gospojine.
Tukaj leži Prijezda Viganj, na svoji zemlji, na plemeniti poleg Jajca. Hodil sem, a nisem prispel. Gradil sem, a nisem zgradil. Sadil sem, a nisem žel. Govoril sem, a nisem povedal. Ljubil sem, a nisem bil ljubljen. Zdaj sem odšel, a ni mi usojeno vrniti se. A hotel bi, ker ničesar nisem končal. Ne dotikaj se teh kamnov, ker bo istega Bog na tvoje kosti postavil. Niti ti nisi končal vsega, kar si si zamislil. 1303 po času Gospoda, Stjepana Bana pa trinajsta v Bosni.
A se lezi Prijezda Viganj, na svojini, na plemenitoj ukraj Jajca.
Hodih, al`ne dojdoh. Gradih, al`ne zgradih. Sadih,al`ne znjeh. Govorih, al`ne iskazah. Voljeh, al`ne bijah voljen.
Sad odoh, a ne pise mi se za vratit. A stio bih, jer nist ne zavrsih.
Ne ticaj mi ovi kam, jerbo tce isti Bog na tvoje kostji stavit. Ni ti nisi zavrsil sve sto si zmislil.
1303 po vremenu Gospodina, a Stjepana Bana trinaesta v Bosni.
Tukaj leži Tanica Crk iz Kraljeve Sutjeske, ljubljen od Kralja, a brez svobode, kot lovski pes Kralju dodeljen. Živel sem, toda z vodo nisem ugasil žeje, niti s plodovi zemlje potešil lakote, ker se lakota in žeja vsak dan vračajo v mojo notrino, kot sem se jaz vsak dan vračal iz polja v hišo svojo isti, a za ta dan drugačen. In stalno sem mislil na Tebe, Gospod, in z molitvijo Tebi sem zapiral ponoči oči svoje in z molitvijo Tebi jih zjutraj odpiral, kot se zjutraj odpirajo okna in vrata doma tvojega in mojega. In stalno sem te čakal in upal nate. Toda Ti se nisi pojavil, niti se mi Ti nisi razodel. Samo molk. In rodil se je sum v duši moji, sumu nenaklonjeni, da tudi Ti nekje, kot jaz tukaj, zaman ne čakaš rešitve od mene. In s to težko mislijo sem legel pod to znamenje in to misel sem vsekal v trdi kamen, da tisti, ki preberejo, vidijo, kdo od naju bo prvi dočakal rešitev. Legel sem grenak 1389. leta po Gospodu, ko je Tverdko bil Kralj Bosne, Serbie, Dalmeise in Zahodnih Strani, jaz pa sem takrat bil starec, ki je v svetu videl, kar ni hotel videti, ni pa dočakal tistega, kar je srce moje stalno čakalo in si samo tega želelo.
A se lezi Tanisa Crk od Kraljeve Sutjeske, od Kralja voljen, al`bez slobode, ko lovacki pas Kralju dodijeljen.
Zivjeh, al`vodom ne zagasih zedj, nit plodovima zemlje ne utolih glad, jer se glad i zedj vratjahu vsvaki dan u utrobu moju, kao tsto se vsaki dan vratcah ja iz polja kutci svojoj isti, al` za taj dan druktciji.
I stalno misljah na Tebe, Gospode, i sa molitvom Tebi sklapah obnotci otci svoje, i sa molitvom Tebi zjutrom ih otvarah, kao tsto se zjutrom otvaraju prozorji i dverji doma tvojega i mojega.
I stalno te tcekah i nadah ti se stalno. Al`Ti se ne pojavi, niti mi se Ti obznani. Samo muk. I rodi se sumnja u dusi mojoj, sumnji nesklonoj, da i Ti negdje, ko ja ovdi, uzalud ne tcekas spasenje od mene. I s` tom terzkom mislju legoh po ovi biljeg i tu miso usijekoh u tverdi kam, da oni koji protcitaju vide tko tce od nas dvojice pervi docekat spasenje.
Legoh grk 1389. ljeta po Gospodu, kad Tverdko bje Kralj od Bosne, Serbie, Dalmeise i Zapadnijeh Strana, a ja tad bjeh starac koji u svijetu vidjeh ono tsto nehtjeh vidjet, a ne dotcekah ono sto srdce moje stalno tcekase i samo to zeljase..
Tukaj leži Ljuben Dragota na svoji zemlji plemeniti. Umrl sem in ni mi žal. Težko mi je, ker nisem preskočil zidu časa, ker nisem imel treh sinov in treh hčera, da bi se pošesteren iz časa ponorčeval. Tega mi je žal, ne pa življenja. Ne kreni na moj kamen, ker jaz nikogar nimam, da bi ga prevrnjenega nazaj postavil. Spodaj niso samo moje kosti, temveč tudi moja zla usoda, ki zdaj preži, da nekoga naskoči. 1405. po Gospodu leta.
A se lezi Ljuben Dragota na svojini na plemenitoj.
Zmreh i ni mi zal. Tersko mi je tsto ne prejskotcih zijd vrejmena, tsto nejmadoh tri sin i tri tscerji pa da se usestostrujcen vrejmenu izrugujem.
Tog mi zal a ni zivljenja. Ne krejti u moj kam, jer ja nikgoh nejmam da ga obaljenog vrejti.
Ispod nisu samo moje kostji vetc moja zla sudba koja nejkog da zjasi vrejba.
1405. po Gospodu godne.
Tukaj leži Asta, Bogčina Zloušica hči, vendar mi se ne leži. Kako rada bi se zdaj pred večerom skozi polja sprehodila in ti tisti poljub, ki si ga iskal, vendar ne dobil, dala. Pa tudi, če nebo poči. Ne bi mi bilo žal, niti bi me bilo sram. Namerno se ne dotikaj mojega kamna, naj tisti, ki niso storili, storili, storijo, česar jaz nisem storila, ker jaz zdaj vem, kako dušo težijo neizpolnjenja dejanja. 1422. leta, ko so se radostili srečni, jaz pa sem umrla.
A se lezi Asta, Bogcina Zlousica ksci, a ne lezi mi se.
Kako bih rado sad pred vetce s tebom krojz livade projsetala i onaj poljubac sto si isko, a ne dobio, ti dala.
Pa da i nebo pukne.
Ne bi mi bilo zal, ni stid.
Namjernice, ne tici mi kam, nek oni koji netcine utcine tsto ja ne utcinih, jer ja tek sad znam kako dusu perze neispunjena davanja.
1422 ljeta, kad se radovase sretni, a ja zmreh.
Tukaj ležita Krkša in Kalija na svoji zemlji, na plemeniti v Ključu. Rada sva se imela in iz ljubezni sva postala mož in žena in Bog nama je dal mnogo otrok. Potem pa sva dvajset let po najinem prvem oktobru gledala mavrico in videla sva, da jo vidiva različno in zaželela sva si različni želji. Ko je Krkša umrl, je za njim isti dan umrlo tudi moje srce in umrla sem tudi jaz. Ne prevrni nama tega kamna, ker nama še zdaj na mesečini kosti razpravljajo kdo ima in koliko prav in kdo ne, pa še v smrti postajava še večja tujca kot sva bila v življenju. Toda če nama ločiš kosti, bi eden brez drugega umrla še enkrat in končno v najini drugi smrti. 1447. leta, ko je Kralj Bosne bil Stjepan Toma(š) Ostojić.
A se leze Krksa i Kalija na svojini, na plemenitoj u Kljucu. Voljesmo se i iz ljubavi postasmo muz i zena i Bog nam dade mnogo djece.
A onda dvaest godin poslje naseg prvog zajednickog listopada, gledasmo dugu i vidjesmo da je vidimo razlicito i pozeljesmo razlicite zelje.
I zatcudismo se da nas zajednicki zivot utcini razlicitijim nego sto ranije bjesmo.
Kad Krksa zmre, za njim isti dan zmre moje srdce i zmroh i ja.
Ne preturi nam ovi kami, jer nam se i sad na mjesetcini kostji raspravljaju ko je i kolko u pravu, a ko ne, pa i u smerti svojoj postajemo jos i vetci stranci, no sto u zivljenju bjesmo.
Al` ako nam kostji razdvojis jedno bez drugog bi zmreli ponovo i konatcno i u nasoj drugoj smerti.
1447 godine, kad Kraljem Bosne bjese Stjepan Toma(š) Ostojic.
Tukaj leži Didodrag Gojak, na svoji zemlji, na plemeniti v Zahumlju. Zakaj si me mati rodila? Ker tukaj je več lažnega sončevega zlata kot sanj, več vetra kot dobrih besed, več praznine kot ljubezni, več laži kot resnice, več jemanja kot dajanja. Ker dnevi tukaj niso napolnjeni s časom, temveč z moro, noči niso posode, polne sladkih sanj, temveč sodi, polni grenkobe. Zakaj si me mati, ti, rodila? Da bom žejen, da bom lačen, utrujen, žalosten … in da me ti z vodo napojiš, sirom in kruhom nahraniš, s čisto posteljo spočiješ, z nasmehom razveseliš. O mati, sve to bi bilo isto, a popolnoma drugače, če bi to hotela narediti Kosara. A ona tega noče. Hoče, ampak drugemu. A jaz hočem samo njo. In zaradi tega sem zginil. Ampak, mati, ni bilo zaman. Ker, ko bo ona stara in grda in zla in ko se za njo, mati, nihče ne bo obračal, tisti njen Juroje pa jo bo iz hiše nagnal in ko ne bo imela nikamor iti, takrat se bo mene mladega spomnila, mene in moje ljubezni. A jaz takrat, mati, z neba ne bom prišel. A zaradi tega bodočega trenutka me je bilo vredno tudi roditi. Ti, potnik, ki zdaj poznaš moje trpljenje, ne zvrni mi znamenja, če pa ga, naj ti Bog še težjega na tvoje telo postavi. 1167. leta, ko so bili volkov polni gozdovi.
A se lezi Didodrag Gojak, na svojini, na plemenitoj u Zahumlju.
Zasto me mati rodi?
Jer, ovdi ima vislje laznog suncevog zlata no snova, vislje vjetra no dobrih rijeci, vislje praznine no ljubavi, vislje lazi no istine, vislje uzimanja no davanja.
Jer, dani ovdi nisu ispunjeni vrimenom vetc morom, notci nisu zdjele pune slatkih sanja vetc burad puna gortcine.
Zasto me mati ti rodi?
Da budnem zedan, da budnem gladan, umoran, tujzan,….i da me ti vode napojis, sirom i hljebom nahranis, cistom posteljom odmoris, osmijehom razveselis.
O mati, sve bi to bilo isto, a potpuno drugatcije, da to hotce da uradi Kosara. Al` ona to netce. Hotce, al` drugomu. A ja hotcu samo nju.
I zbog toga zgiboh. Al`, mati, nije to bilo zalud. Jer, kad ona budne i stara i ruzna i zla, i kad se za njom, mati, nitko ne budne okretao, a onaj njen Juroje je iz kutce istjera, i kad ne budne imala ni gdje ni kud, tad ce se mene mlada sjetiti, mene i moje ljubavi.
Al` ja tad, mati, iz neba nejcu doc. Ozgo tcu sve to samo glidati.
Zbog tog zmreh majko mlad. Al` zbog toga budutceg trena, vridlo me i rodit.
Ti putnice, koji moju patnju sada znas, ne privali mi biljega, a privalis li ga Bog ti jos terzi na tvoje tijelo stavio.
1167 godne, kad bjehu pune vlkova sume.
Nekaj nedatiranih napisov:
…….. napake, ki sem jih dolgo počel zdaj imenujem svoje življenje.
…… greske koje dugo tcinih sad zivotom svojim zovem.
……. Poskusil sem nekoč davno, kot otrok, divjo jabolko, in to me je stalno skozi življenje spremljalo. Dobri Bog, zakaj tudi v smrti isto je.
…… Probao sam jednom davno, k’o dijete, divlju jabuku i to me stalno kroz zivot pratilo. Dobri Boze, zasto i u smrti isto je.
Tisti, ki nimajo česa reči, ponavadi govorijo. Tisti, ki poznajo resnico, molčijo, a …..
Oni koji nemaju sta da kazu obicno govore. Oni koji znaju istinu sute, a ……
Mi … … zmrznjene sence, ki molče čakajo neko pomlad, ki nikakor ne pride.
Mi … … smrznute sjene koje cutke cekaju neko proljetce koje nikako da dojde.
Ni mi dolgčas, ker nikoli nisem sam. Zbiram odmeve tujih neizgovorjenih besed in …. a …. sestavljam svoje svetove.
Nije mi dosadno, jer nikad nisam sam. Skupljam ehoe tujdih neizgovorenih rijetci i …. a …. sklapam svoje svjetove.
