Muanis Sinanović – Dve pesmi

124
 

 

                                                                                                                    Muanis Sinanović

 

                                                                                                                           Dve pesmi

 

 

Kar lahko

 

Največ, kar lahko, je ta belina te breze,

je sonce med resicami, je sonce v središču

galaksije.

 

Če hočeš govoriti o tem, kar se je končalo,

a veš, da se bo ponovilo, kar ne pomeni,

da se ni končalo,

 

je največ, kar lahko, videti ta stari mikroskop

na okenski polici, to staro budilko na drugem

koncu police.

 

Največ, kar lahko, ne da bi molčal,

je da pošlješ glas in ti vrne svoj molk.

 

Sarajevo, 16. 4. 2019

 

 

 

Londonska elegija

 

Leonard Cohen, prepozno je pisati pesem

o tistem, kar je bilo pred davnim časom, leta 1961,

prepozno je, Leo, leta 2019 v Arsenalu.

Nekdo je slikal črno luknjo in morda bolj žariš

v materiji, ki jo srka, toda še vedno si tam,

tvoja žrtev je napačna. Hotel si temneje.

Te angleške trate, ta rdečkasta, opečnata

ekonomija tišine nikomur ne prinese dobička,

ti dragi šali, te odeje in povštri z emblemom

nogometnega kluba, ti nekje skriti kondomi

z emblemom nogometnega kluba, to hrumenje

mnoštva, ta etični čut, vse to ne more utišati

vse, kar šumi in molči za zmeraj, od zmeraj.

April je najbolj krut mesec, tunel podzemne

med King’s Sant Pancrass in Russel Square

je najbolj krut odsek podzemne, samomor Nancy

v zelenih nokavicah je krut, a nič ni bolj kruto

od Tega. O, Picaddilly line, o vegetable samosa,

o bokser Steven, ki nikoli ne boš več udaril

v človeško bitje, o protomistični Tibor,

o veleposlanik Rupel, o žalostna prijazna čarovnica

Andreja, o prijatelj Rilke, o vsa žalost je kot te roke,

ki pišejo, je kot te roke,

ki morajo nuditi pomoč

kot da že trohni koža, kot da se kosti že drobijo

v prah,

je kot najtemnejše veselje,

najresničnejše je najtemnejše,

najresničnejše je najbolj veselo,

je pesem, ki kroži okoli temnega,

ga očrtuje za pogled,

a, kar je za njim, v njej ne more biti.