Kontemplativne pesmi
Muanis Sinanović
Obraz sam je tančica,
če zmore oko gledati
skozi tančice.
***
Na koncu
pozabiš napor poti.
V tej pozabi je nov napor,
ne odrešitev.
Zjutraj je konec blizu.
Dnevna opravila
te oddaljijo od njega.
***
Slediš temu koncu,
ne da bi poznal njegov
obraz.
Toda če bi se nenadoma
pokazal, bi ostal
ali pobegnil tja,
od koder si prišel?
In če bi pobegnil,
bi zaradi sebe ali tistih,
ki te čakajo?
***
Prazen želodec
misli bolje od tvojih možganov.
Vidi bolje od tvojih oči.
***
Vesel trenutek
ni počastitev žalostnega,
ki je predhodil.
Tudi žalosten trenutek
ni počastitev veselega,
ki mu sledi.
Kaj je tam?
Vedno glej v steno.
***
Ne zakrivati pogleda
pred resničnostjo.
Tako natančno gledati vanjo,
da uzreš skoznjo. *
* resničnost
***
Lačen težko hodiš.
Sit težko hodiš.
Samo hodi.
***
Stati blizu množici.
Gledati, razmišljati
in peti o njej.
Samo zato, da zagrabiš
roko, če bo hotela ven.
Edini način
kako biti navezan
na zgodovino,
na človeški čas.
***
Srečen je,
kdor uspe samo z mezincem
stopiti iz sveta *
v špranji
med enim in drugim
trenutkom.
* v svet
