Muanis Sinanović – Kontemplativne pesmi

227

                                                                                                       

 

                                                                                                                     Kontemplativne pesmi

 

 

                                                                                                                          Muanis Sinanović

 

 

 

Obraz sam je tančica,

če zmore oko gledati

skozi tančice.

 

 

***

 

 

Na koncu

pozabiš napor poti.

V tej pozabi je nov napor,

ne odrešitev.

Zjutraj je konec blizu.
Dnevna opravila
te oddaljijo od njega.

 

 

***

 

 

Slediš temu koncu,

ne da bi poznal njegov

obraz.

Toda če bi se nenadoma

pokazal, bi ostal

ali pobegnil tja,

od koder si prišel?

 

In če bi pobegnil,

bi zaradi sebe ali tistih,

ki te čakajo?

 

 

***

 

 

Prazen želodec

misli bolje od tvojih možganov.

 

Vidi bolje od tvojih oči.

 

 

***

 

 

Vesel trenutek

ni počastitev žalostnega,

ki je predhodil.

 

Tudi žalosten trenutek

ni počastitev veselega,

ki mu sledi.

 

Kaj je tam?

Vedno glej v steno.

 

 

***

 

 

Ne zakrivati pogleda

pred resničnostjo.

 

Tako natančno gledati vanjo,

da uzreš skoznjo. *

* resničnost

 

 

***

 

 

Lačen težko hodiš.

Sit težko hodiš.

 

Samo hodi.

 

 

***

 

 

Stati blizu množici.

 

Gledati, razmišljati

in peti o njej.

 

Samo zato, da zagrabiš

roko, če bo hotela ven.

 

Edini način

kako biti navezan

na zgodovino,

na človeški čas.

 

 

***

 

 

Srečen je,

kdor uspe samo z mezincem

stopiti iz sveta *

 

v špranji

med enim in drugim

trenutkom.

* v svet