Na morišče (Pred božičem)

191

                                    

                                                                                                                        Na morišče (Pred božičem)

 

                                                                                                                                          Neža Zajc

 

 

Izmerjanje daljav samotnosti

in ostanek besed v drobovju,

kovanje je pregrad nemilosti,

da bi ne zarožljale ob svitanju,

nekatere pesmi se pojejo,

zdaj, ko glas več ne more

 

izhajati iz grla

le zavest o nesmrtnosti

narašča rahlo v tilniku,

da telesno se zašibi,

ko vse predajaš volji

in saje in pepel in klic v sili,

ker osamljen si kakor v rogu:

 

a obstajanje vnaprej vzdrhti

in čuječe zaman kloniš,

saj ni trajanja in ne sledi

za izrazom, ki ne pozna spokoja;

ljubezen, ta edina še govori –

kakor obnemelost v pokolu,

ko vse naokrog ni več ljudi

le vprašanja plavajo kakor trupla v morju

hladnih spominov

na celostna videnja,

ki z znanim vonjem

ubijajo še relikvije –

kakor starost izumrlih

belih cvetov

zametki so čudežev.

 

II

Natančen dah smrti

v notranjosti prehod

k izpraznjenju celote

in k prednikom krvnim.

Daleč je odmor

in čaščenje mrtvih

do telesa je le odpor,

 

Zakaj načelno neupiranje

vsem obrazom v krču,

da mera je čez izhod

razpotegnjena beseda v srcu,

ki jekne pred uresničitvijo

doživetja povabila

v obkrožujoči te hod –

ples nesmrtnih

spodnaša te navzgor,

da že ne šteješ, ne misliš,

težji si le kot dih

 

v ženskem oboku

pod poslednjim vhodom,

obrnjen v sen nesrečni, in

že zaklene se s teboj

nazaj, nazaj izhod.

 

III

Zakaj vsako doseganje konca

izhaja od Tišjega

koprnenja po izpolnjenju

in prečenje je vseh samot

in radodarnost v Višjem

osamosvajanje od slehernikovih svobod.

 

Saj veselja ne iščem,

zadoščenje ni več mogoče

a smrečje namesto vida

vztrajno zbada v čelo strogo:

 

zaman je klicati v morju

zaman govoriti,

le v brezno zazreti se, in

v življenje novo

breztelesno upihniti

ten poslednjega nespokoja.

 

Ker nihče ni daleč med bližnjimi,

ki ležejo zdaj zdaj h pokoju

nihče ni na dosegu rok

objema se ne spominjam

le zavest o drobnosti

besed, pretresenih od molitvenih,

ne ugaša v plamenu slik;

 

In udarjajo te iglice

v veke, požiralnik, nežno skalovje,

končal se je krvavi boj

a ti, začaraš ptice …

njih telesa plavajo na mrtvih

gladinah morja.

 

 

24-28.dec.2019