Najokrutnejši mesec april

461

                     

 

                                                                                                          Najokrutnejši mesec april

 

                                                                                                                       Andrej Lokar

 

 

Pindarjev znameniti »bodi, kar si« se v našem času sprevrača v »spremeni se v tisto, kar si večina želi, da bi bil«, če hočeš biti sprejet in nočeš biti izobčen. To sili človeka v izdelovanje mask – ki so povrhu vsega čedalje bolj minljive in zamenljive – v dejansko iznajdevanje umetnih jazov, katerim služimo in njihovemu vzdrževanju posvečamo svoje energije, dokler nas ne zasužnjijo. Tako postanemo zatiralci in zatirani hkrati ter onemogočamo osvoboditev našega resničnega jaza, ki ga sama njegova narava sili na plano, da bi se razodel. Gre za nove oblike totalitarizma, za katere smo, kot smo dejali, večinoma odgovorni tudi sami. Nekatere izmed njih so, kakor smo že nakazali, nekakšni avtototalitarizmi, druge, ki imajo zunanje poreklo, so tako glede svojih izvorov, kakor glede svojih pojavnih oblik ter v načinu izvajanja razosebljevalnega nasilja manj prepoznavne od tistih izpred enega stoletja, ker jih je težje razkrinkati, in jim  je, ko smo soočeni z njimi, težje nuditi učinkovit odpor. Vendar to je treba storiti, če hočemo resnično ubraniti svobodo in dostojanstvo človeka. To je za naš čas veliko bolj revolucionarno od kakršnekoli druge drže.

Martin Sušnik

 

 

April is the cruellest month, breeding

Lilacs out of the dead land, mixing

memory and desire, stirring,

dull roots with spring rain.

T.S. Eliot

 

 

Če predpostavljamo, da je fiktivnost nestrpnostno-totalizirajočih fantazmatičnih konstruktov temeljni sindrom sodobne, uradno institucionalizirane slovenske (in tudi svetovne) literature v skorajda množičnem estetskem in socialnem redukcionističnem angažmaju njenih avtorjev in komentatorjev, bi si težko zamišljali merodajnejšega potrdila te teze, kakršen je prispevek gospe Gabriele Babnik, ki je pod naslovom Nenadoma pride tisti aprilski večer … pred dobrim mesecem dni izšel na uradnem spletnem glasilu Društva slovenskih pisateljev Vrabec anarhist. Ker gre za malodane učbeniški primer nestrpnostno-totalizirajočega konstrukta z namenom polprikrite nasilne razgradnje, si že samo besedilo kot živo pričevanje slovenske (in bržkone tudi širše evropske in svetovne) patologije ter intelektualne kapitulacije kadrovsko zbirokratiziranih ter etatistično podržavljenih intelektualnih elit zasluži podrobnejšo analizo. Pri tem namreč že sama tekstualno idejna heterogenost in sinkretična antinomičnost njegovih sestavnih elementov pričata o umetelni zasnovi ter o tendenčni naravnanosti zapisa. Sprva, to se pravi na samem začetku besedila, se zdi, kot da bi avtorica hotela ubrati elegično patetične strune. Ob omembi romana Slepa sova iranskega pisatelja Sadega Hedajata zapiše: »… So rane, ki v samoti kot rak počasi, neopazno razjedajo in glodajo duha …«, s čimer z bravuroznim postopkom najprej subjektivizacije, zatem pa še literarizacije (če že ne romanizacije) poskusi s pravo razkrivajočo/prikrivajočo fabulativno gesto namigniti na neko skrivnostno in neopredeljeno (zato pa tembolj mamljivo) načetost, ranjenost v samem ustroju literature ali umetnosti. Gospa Babnikova se pri tem nanaša na znotrajbesedilno obdelavo osebe legendarnega iranskega pisatelja Sadega Hedajata v delu Kompas francoskega pisatelja Mathiasa Énarda. Nepojasnjena rana je namreč tisto, kar po besedah gospe Babnikove, v nekem aprilskem večeru popolne osamljenosti nažene fantazijsko literarizirani lik iranskega pisatelja, da »… daleč, zelo daleč od Irana …« odpre plin v svojem stanovanju in s tem konča svoje življenje: »… Énard kasneje navaja, da si je Hedajat dve leti po smrti z romanom Slepa sova prislužil občudovanje francoskih intelektualcev …,« medtem ko je njegovo delo »… v Teheranu mogoče najti na stojnicah prodajalcev na bolšjakih … cenzurirano …«. Toda če hočemo v polni meri dojeti obseg fantazmatičnega konstrukta gospe Babnikove, se moramo po vsej priliki poglobiti v podobo teh dveh likov. Sadeg Hedajat in Mathias Énard sta pisatelja, ki pripadata različnim časom in generacijam, a sta si vsaj v nečem spekularna: tako življenje kakor pisanje obeh je zaznamovano s travmatično/privlačnostnim (tako geografsko kakor kulturološko ali metafizično) razmerjem med Vzhodom in Zahodom. Če je prvi kot pripadnik iranske aristokracije na začetku XX. stoletja s svojim modernističnim pisateljskim prijemom poskusil (vsaj leposlovno) pozahoditi vzhod, poskuša drugi (prav tako leposlovno in širše intelektualno) povzhoditi zahod. V obeh primerih imamo torej opraviti z neubranljivo privlačnostjo tistega brezprizivnega Drugega, ki vseskozi obstaja v dihotomičnosti sveta, in se ravno zavoljo te nedopolnjenosti ne more dokopati do resničnega dokončnega poenotenja ter sinteze. Zato pa tudi z dokajšnjo mero upravičenosti sklepamo, da celotni prispevek gospe Babnikove preveva, neomenjena in neizgovorjena, ravno problematika razmerja med Vzhodom in Zahodom ali, širokogrudnejše in bolj filozofsko povedano, med istovetnostjo sebstva in neopredeljivostjo ter skrivnostno privlačnostjo vselej izmuzljivega Drugega. To postaja razvidno iz sledečih besed gospe Babnikove: »… Hedajat je imel v sebi eno od tistih ran, zaradi katerih se človek opoteka po svetu, špranja se je odprla, dokler ni postala razpoka …«. Če se le bežno ozremo na biografijo Sadega Hedajata, bi utegnili vzroki za rano, ki ga je privedla do samomora (kolikor ni tovrstno dejanje vselej ovito v nekakšno osebnostno skrivnost) tičati v njegovi izobrazbeni pozahodenosti (kot član petične iranske rodbine se je šolal v francoski šoli), v njegovem predvojnem bivanju v Belgiji in Franciji, v njegovem prvem neuspelem poskusu samomora v Marni, v njegovem »boemskem« življenju v Evropi, v povratku v domovino, v poskusu prevetritve iranske literature, v njegovem kritičnem odnosu do tedanje iranske družbe, v njegovi vdanosti v usodo ter povratku v Pariz in v njegovem tragičnem (sicer pa: ali lahko imamo samomor za tragedijo?) mar ne gre pri tem za neko drugo neprimerno nedoumljivejšo ekstremno dinamiko?) koncu leta 1951. V življenjsko/literarni neuspeli sintezi Vzhoda in Zahoda (ter posledično v neuspeli vzpostavitvi Enega) lahko razberemo, vsaj sodeč po namigih v besedilu gospe Babnikove, tisto »… rano, ki v samoti kot rak počasi neopazno razjeda in gloda duha … eno tistih ran, zaradi katerih se človek opoteka po svetu, špranjo, ki se odpre, dokler ne postane razpoka …«. Hedajatovermu liku je po svoje zrcalen lik Mathiasa Énarda, eruditskega francoskega orientalista, jezikovnega virtuoza, slogovnega čarodeja ter intelektualnega enciklopedista. Čeravno brez poprej omenjene tragične zaznamovanosti, je tudi Énardova intelektualna pot opredeljena z iskanjem Drugega – glede na Zahod edinega enakovrednega in komplementarnega drugega: Vzhod. Tako študijsko raziskovalno kakor umetniško ustvarjalno se je namreč francoski pisatelj povsem predal temu poslanstvu (v katerem se bržkone uteleša tudi duhovno poslanstvo naše civilizacije). Njegova pot je bila in je kajpada pri tem precej drugačna od Hedajatove – saj se odvija v našem poznomodernem času popolne odsotnosti tragike. Temu primerna je seveda tudi zgoljtekstualna obravnava Hedajatove usode v civilizacijskem kompendiju, ki ga predstavlja roman Kompas: obravnava (ob vsem drugim) tudi čas, v katerem je lahko poskus sinteze ali vsaj zbliževanja med Vzhodom in Zahodom, med samoreferenčnostjo istosti in nevarnim tveganjem drugosti, zadobil predznak osebne tragike, z drugimi besedami: z dokajšnjo mero literarne neprizadetosti obravnava tisto, kar v današnjem času praviloma ne sodi več v življenje, pač pa se odvija v laboratorijski asepsi vseučiliških kabinetov. Kot da bi se bil svet nekako sprijaznil s previdnostnim ukrepom, da je mnogo bolje, če se bazično radikalna dihotomičnost istosti in drugosti odvija znotrajbesedilno ukročeno, strokovno nadzorovano, da ne bi privedla do nepredvidljivih posledic. To igro zrcalnih podob med dvema kozmogoničnima gnoseološkima principoma, utelešenima v dveh konkretnih ustvarjalcih, v dveh osebah, ki pa obenem pomeni tudi temeljno izhodiščno »platformo« njenih nadaljnjih tez in izvajanj, gospa Babnikova zaključi takole: vse omenjeno naj bi namigovalo na to, da »… Ne samo v Hedajatovo delo, pač pa tudi v vsa druga literarna dela, seveda primerljive kakovosti, vstopamo, ker nameravamo raziskati to počenost, si ogledati razpoklino …«. Da bi pa omenjeni razpoklinski travmatiki poskusila pripisati aktualistični družbeni učinek, gospa Babnikova razglabljanje o teh dveh likih in avtorjih del »… primerljive kakovosti …« prenese na drugo, nam bližjo raven. O tem povsem zgovorno pričajo njene besede: »… Zdi se, kot da je govoriti o teh razpokah in linah in prazninah, od koder se napaja pesnikova bolečina … v današnjih časih skoraj neprimerno …,« čemur sledi nenadejan zasuk: »… To verjetno ni manija današnjega časa – ko se zdi, da smo zasidrani ne samo v prekarnosti dela, temveč v prekarnosti življenja, kjer je družba izgubila kompas ne zgolj v ekonomskem smislu, temveč v družbenem smislu, in kjer posamezniki nimajo več nikakršne vrednosti, razen računovodske in davčne, zaradi česar me včasih in še vedno po pesniško prešinja občutek popolne izgubljenosti in izpraznjenosti – ampak gre za nekaj, kar v resnici od vekomaj pluje po gladini naših življenj …«. Na tem mestu smo soočeni z besedami, vzbujajočimi prepadenost in strmenje, ki ob piscu »prešinjata« tudi bralca. Ker se bom podrobnejši analizi vseh heterogenih prvin, ki tvorijo besedilo gospe Babnikove (s tem pa glede na prevladujoče silnice v tem in v sorodnih tekstih – tudi po vsej priliki bodočo identiteto ne le Društva slovenskih pisateljev, pač pa dominantno strukturo ter infrastrukturo nadzora uradne slovenske literature, umetnosti in kulture), se bom tule omejil na najvpadljivejše nedoslednosti ter aporije, ki jih v njeno pisanje vnašata vznesena čustvenost in miselna neobvladanost: gre za vratolomni nelogočni asociacijski preskok med individualnim samomorom, ki ga je (domnevno in nepodkrepljeno s kakršnimkoli dokazom) zaradi neke civilizacijske ali medcivilizacijske »… rane … špranje … razpoke …« po zapisanih besedilih nekega pisatelja nezapisano storil nek drug pisatelj, pri čemer ju (ali ju je), če pravilno dojemam dokaj nejasne in nepodkrepljene miselne prehode v pisanju gospe Babnikove, druži (ali je družil) poskus, da bi zaprla ali celo zacelila vekovito rano med istostjo in drugostjo, ki vseskozi pesti tako vzhodni kakor zahodni (pesniški ali nepesniški, literarni ali neliterarni) subjekt in pri tem – požela neuspeh: prvi s svojim tragičnim koncem, drugi z zasilnim izhodom fiktivne literarizacijske sinteze tega, česar ni mogoče uresničiti v realnosti: od teh obetavnih izhodišč, ki bi nam lahko razgrnila vpogled v temeljno nerazvozljivo danost človekovega bivanja v svetu, gospa Babnikova s pravim aktivističnim »hat trickom« nenadoma preide na »… prekarnost dela …«, na »… družbo, ki je izgubila kompas ne zgolj v ekonomskem smislu, temveč v družbenem smislu, kjer posamezniki nimajo več nikakršen vrednosti, razen računovodske in davčne …«. Če sodimo po biografskih podatkih in tudi po delih tako Sadega Hedajata kakor Mathiasa Énarda ter iztočnicah, ki jih sama gospa Babnikova postavlja kot izhodišča lastnega razmisleka (nezaceljivo rano med istostjo in drugostjo), bi povezovanje teh povsem raznorodnih prvin terjalo prevelik miselni napor, da bi ga (vsaj po mojem osebnem mnenju) kdorkoli zmogel: nobeden izmed obeh pisateljev ni bil prekarec dela, oba sta si, kakor vsi ljudje pod soncem v vseh časih in v vseh političnih sistemih delila občo prekarnost življenja; nobeden izmed njiju ni bil ali ni žrtev družbe, ki bi izgubila kompas v ekonomskem in družbenem smislu (razen kolikor niso bili – to mi vztrajno pošepetava neusahljiva žilica moje v bistvu anarhoidne narave – po svoje družbene, državne in ekonomske žrtve vsi ljudje v vseh časih), oba sta bila (in sta) v nekem pogledu, kakor vsi ljudje v vseh časih, tako ali drugače konfliktno naravnana do neizbežno pretežno davčne in računovodske razsežnosti vseh podržavljenih družb. Le v čem neki je zategadelj ta primer tako eklatanten za današnji čas? Ali drugače povedano: kaj sploh je tisto, kar nam hoče povedati gospa Babnikova?

Taisto vprašanje se nam ponovno zastavi ob naslednjem vratolomnem hermenevtičnem preskoku, ki ga stori gospa Babnikova v svojem pisanju. Da bi ne le kulturnozgodovinsko, marveč tudi in predvsem filozofsko utemeljila vzroke za omenjeno zevajočo rano med istostjo in drugostjo,  z gesto nekakšnega rokohitrskega miselnega pragmatizma uvede modrovanje italijanskega filozofa Giorgia Agambena. V utemeljitev razmerja med ekonomsko in politično teologijo iz njegovega dela Il regno e la gloria navede sledeče besede: »… Ena od tez, ki jih bo knjiga skušala dokazati, je, da iz krščanske teologije izvirata dve politični paradigmi v širšem smislu, ki sta med seboj v antinomičnem razmerju: politična teologija, ki utemeljuje v edinem Bogu transcendenco suverene oblasti in ekonomska teologija, ki suvereno oblast nadomesti z idejo oikonomije, razumljene kot imanenten red – gospodinjski in ne političen v strogem smislu. Iz prve paradigme izhajata politična filozofija in moderna teorija suverenosti, iz druge pa izhaja moderna biopolitika vse do zdajšnjega zmagoslavja ekonomije …«. Če predpostavljamo, da mora vsebovati vsak pisani sestavek vsaj tri elemente, ki mu podeljujejo verodostojnost – povezanost, linearnost in (nekakšno) dialektično sintetičnost, bi pisanje gospe Babnikove ob vnosu te nove teme kazalo razumeti takole: vzroke za nezaceljivo rano med istostjo in drugostjo, ki jo gospa Babnikova z dokajšnjo mero (metafizične?) pretanjenosti detektira v razmerju med večno istostjo in večno drugostjo, civilizacijsko ali geografsko duhovno utelešenem v zemljepisnem razmerju vzhod-zahod, kaže iskati v Agambenovi interpretaciji spekulativnega manka, v teološki napaki (in v njenih daljnosežnih posledicah), ki privede do prevlade ekonomske teologije, do nadomestitve ideje suverene oblasti z idejo oikonomije, iz katere izhajata moderna in poznomoderna globalna ekonomizacija sveta. Pri vsem tem se kajpada zastavlja težko razrešljivo vprašanje, kako lahko ta civilizacijska pomanjkljivost tako zgodovinsko kakor duhovno kulturološko vpliva na bistveno ontološko razsežnost po vsej priliki nepoenotljive dihotomije med istostjo in drugostjo. Vse to pa tembolj bije v oči, če upoštevamo, da je eden od obeh omenjenih paradigmatičnih vzorcev nekdo, ki je lahko zaradi svojega izvora, pa tudi zaradi svoje zaznamovanosti, bil le delno obremenjen s to teološko problematiko. In vendar navzlic temu očitnemu protislovju v pojasnitev svoje (preko Agambena)  filozofske utemeljitve nezaceljive rane med istostjo in drugostjo, gospa Babnikova nadaljuje s temile besedami: »… Če bi bila temeljna značilnost prostora ta, da je bil to prostor enakosti in pluralnosti (mnoštvo sodobnih moških), pa so v hišnem gospodarstvu vladala razmerja hierarhije …«. S tem gospa Babnikova doda še eno prvino v svoj konstrukt: v zmagi ekonomske teologije nad politično teologijo, ki jo po domnevnem mnenju Giorgia Agambena dopolni krščanstvo (toda: odkod potemtakem navezava gospe Babnikove na »… mnoštvo svobodnih moških …«, ki je po vsem sodeč nekakšna okorna parafraza za družbene razmere grške polis) ter s tem (o čemer bomo sicer obširneje spregovorili kasneje) krščanstvo samo uzurpira politeistični pojem suverenosti mnoštva svobodnih moških, po tej poti pa kot gola (božja) oikonomija najprej vtihotapi, nato pa vzpostavi nekakšno gospodinjsko stanje hierarhije (moža nad ženo, otroki in sužnji)  ter diskriminatorne neenakosti, značilne za takoimenovani »patriarhat«, ki naj bi v najnovejšem času po opustitvi ekonomskih dognanj zrelega Marxa in po ponovnem odkritju mladega Marxa v umovanju progresivne filozofije bil vir vsega zla v zgodovini, še bolj pa v predzgodovini (pri čemer ni povsem jasno, kako naj bi se ta zgodovinski krščanski vrinek lahko pojavil pred samim zgodovinskim pojavom krščanstva). Z vsem tem je seveda tudi samodejno vzročnostno povezana prevlada zasebnosti (gospodinjskost ekonomije, ki pomeni nekakšno protoprivatizacijo) nad občestvenostjo (domnevno svobodno mnoštvo moških polisa). Dokončna in nepreklicna stigmatizacija naše (ali vsaj dela naše) družbe in civilizacije nastopi v sledečih besedah gospe Babnikove, ki so prav tako povzete po »filozofskih« tezah Giorgia Agambena: »… Izraz (oikonomija) je igral ključno vlogo v spekulativnih teoloških debatah krščanskih Cerkvenih očetov med II. in VI. stoletjem glede probleme Svete Trojice znotraj krščanskega monoteizma …«. Če torej povzamemo, postaja slika, ki nam jo poskuša eksegetska akribija gospe Babnikove posredovati, približno takale: nezaceljeno ontološko rano med istostjo in drugostjo, ki je pognala v samomor iranskega pisatelja Sadega Hedajata in zamrznila v kratkočasniško estetsko aleksandrizacijo francoskega pisatelja in orientalista Mathiasa Énarda, je povzročila ekonomska teologija, ki so jo na račun mnoštva svobodnih  moških polisa (znenada vzniklega od neznanokod) uvedla trinitarna razglabljanja Cerkvenih očetov.

Da bi še dodatno podkrepila svojo kulturnozgodovinsko tezo, gospa Babnikova ob Giorgiu Agambenu poseže po še enem, to pot slovenskem, mislecu – Boštjanu Nedohu. Le-ta v prispevku Nove oblike prekarnosti na evropski periferiji, po mnenju gospe Babnikove, dokazuje (sic!), da so »… Cerkveni očetje – ravno z namenom preprečenja ponovne uvedbe poganskega politeizma v krščanski monoteizem – uvedli paradoksalno rešitev. Znotraj Boga so razlikovali med bitjo in prakso oziroma med ontologijo in delovanjem. Bog je v svoji biti eden, toda v pojavnem smislu deluje prek svojih administratorjev v obliki Svete Trojice …« Ne da bi se tule ozirali na utemeljenost virov, velja omeniti predvsem to, da si na tej točki nestrpnostno-totalizirajoči fantazmatični konstrukt gospe Babnikove usvoji še ne element (tudi o tem bomo v nadaljevanju) pri »dokazovanju« menedžerstva kot praktične plati dominacijskih vzorcev oikonomizacije. Po njenem mnenju (in po njenih besedah sodeč prav tako po trdnem prepričanju gospoda Nedoha) namreč: »… So si Cerkveni očetje pri utemeljitvi pojavnosti Svete Trojice pomagali z izrazom dispotio, s katerim so v latinščino prevajali (glejga zlomka!  – opomba A.L.) nič drugega kot Aristotelov izraz oikonomia. S tem izrazom, tako Nedoh, so definirali paradigmo ekonomske teologije oziroma prakso božjega upravljanja sveta …«. Natanko na tem mestu pa se v vsej jasnosti pokaže tendenčna naravnanost pisanja gospe Babnikove, saj se ji spričo argumentiranja gospoda Nedoha v vzhičenosti filozofske presvetlitve zapišejo tele besede: »… To je v jedru današnje situacije …«, njena posodobitvena sinteza pa se nadaljuje s temile besedami: »… Mehanizem oblasti, ki se sproži v urgentni (krizni) situaciji zajema celotno mrežo medsebojno usklajenih t.i. protikriznih ukrepov. In če ta koncept razumemo, kot predlaga Agamben, kot osrednji koncept ekonomske teologije, ki zasede prazno mesto politične teologije, potem pride do administrativno-menedžerskega mehanizma, ki nima opore v nobenem transcendentnem principu, temveč zgolj v koordinaciji praktičnih ukrepov …«. Če zatorej te besede pozorno hermenevtično pretresemo, se nam pokaže sledeča slika: v »… jedru situacije …«, v kateri živimo dandanes, se javlja rezultat zatrtja politične enakosti (sicer zgolj moških, pa vendarle) s strani Cerkvenih očetov, ki so uvedli trinitarni princip, da bi prek razlikovanja med bitjo in prakso razbistvili svet ter tako tem lažje vpeljali vanj Božje menedžerske administratorje, Božjega Sina in Svetega duha, s prekanjeno uporabo besede dispotio (ki pomeni dominacija) prerimljanili grškopatristično ekonomizacijo ter ustvarili zločesti binom ekonomija/oblast, ki se je v novoveški realnosti preobrazil v »… golo prakso upravljanja sveta …«, kar, kot smo že omenili, predstavlja »… jedro današnje situacije …«. O koreniti relevantnosti in utemeljenosti tovrstnega razglabljanja nas prepriča naslednji interpretativni korak, ki ga stori gospa Babnikova, ko slednjič popelje svoje argumentiranje na sam prag ožjega miljeja, v katerem ji je (in nam je z njo vred, pa naj ji je to všeč ali ne) živeti; to izpričujejo njene sledeče besede: »… Slovenska država je obešenjaško in z argumentom ekonomskega upravljanja prekarizirala socialno državo in z njo tudi knjigo. Izkušnja v kriznih letih 2011-2016 kaže natanko na to logiko, ko oblast preko zakonsko sprejetih varčevalnih ukrepov naredi prostor za čisto menedžersko administrativno upravljanje z državnim dolgom, kar državljane spravlja v prekaren položaj …«. Po mnenju gospe Babnikove se je v zvezi s tem pripetilo tole: »… Uveljavil se je gospodinjski moto … Država je lastne državljane (še posebej tiste povezane s knjigo) spravila v prekaren položaj …«.

Naposled pa se gospa Babnikova vendarle dokoplje do svoje poante ter se naveže na temo, ki ji je po vsem sodeč najbolj pri srcu: na finančni, predvsem pa na nezaslišani vsestranski moralni kolaps Društva slovenskih pisateljev, vse to pa razume kot živo konkretizacjo lastne teološke preambule, saj meni, da pri cehovski organizaciji slovenskih leposlovcev »… Ne gre za računovodske in davčne izdatke, ki jih društvo ima, pač pa za vprašanje o moralni in (sic!) operativni skrbi za slovensko knjigo …«, čemur sledijo besede, ki vsakega nič hudega slutečega in dobronamernega bralca lahko le zaprepastijo: »… Večina te teže namreč leži na Društvu slovenskih pisateljev in drugih stanovskih organizacijah …«. S temi besedami gospa Babnikova doseže po mojem skromnem mnenju enega od vrhuncev svoje pisateljske kariere: v tonu odkritega kulturnega nacionalizma (» … skrb za slovensko knjigo …«) podeljuje v celoti neki povsem samooklicani organizaciji, ki jo ravno državni organi, za katere gospa Babnikova trdi, da zatirajo besedno umetnost in slovensko knjigo in prekariat, ne le podpirajo, pač pa dobesedno omogočajo njen obstoj in kateri še sama organ je, ne da bi jo pri tem kdorkoli pooblaščal, če seveda odmislimo omenjene centre moči, ki v slovenski državi z nedržavniškimi prijemi tvorijo državo, vlogo domala edinega skrbnika za slovensko knjigo in slovensko besedo. Ne da bi se pomudil ob zagonetki te države, ki v imenu državne protidržavnosti razdržavlja državo, s tem pa tembolj državi to, kar bi rada razdržavila (če ne bi šlo za našo žalostno resnico, bi vse skupaj učinkovalo dokaj groteskno), bi rad opozoril na nekatere morebitne posledice izjav in stališč, kakršne so izjave in stališča gospe Babnikove. Pri čemer se seveda vsiljuje vprašanje, kako naj vse to razumemo. Ali misli gospa Babnikova s tem povedati, da besedni ustvarjalci, ki ne delujejo pod egido Društva slovenskih pisateljev, niso pisatelji? Da so morda pisatelji, a niso Slovenci? Da so pisatelji in Slovenci, ampak ne sodijo v državo, katere emanacija je tudi samo Društvo slovenskih pisateljev? Da si morda tisti, za katere ne skrbi in se ne žene Društvo slovenskih pisateljev, ne glede na kvaliteto ali nekvaliteto svojih del, ne zaslužijo skrbi, ki jo Društvo slovenskih pisateljev z drugimi stanovskimi (katerimi le?) organizacijami vred posveča knjigi in slovenski besedi? Priznati je treba, da vse to zveni ne le bizarno, ampak tudi zlovešče. In zaskrbljujoče, saj besede (v isti sapi pa njena sla po državnosti, podržavljenju, institucionalizaciji, družbenem monolitizmu) gospe Babnikove ne morejo prikriti dejstva, da so izgovorjene s piedestala družbene moči, ki je, naj s tem gospa Babnikova soglaša ali ne, silno problematična in kočljiva za vsakega umetnika, kakor hitro se znajde na takem položaju ali celo bolj ali manj prikrito govori v imenu tiste družbene moči, ki mu tisti hip daje besedo. Patetično lirizirani začetek v meditaciji gospe Babnikove se, kakor se spodobi za slovensko ustvarjalko/ca, kajpada zaokroži v patetični konec, kjer gospa Babnikova pravi, da »… Ta docela gospodinjska logika hišnega proračuna, ki jasno označuje zaton moderne države … seveda že na terminološki ravni razkriva svoje teološko poreklo …«, zatem pa se patos v besedah gospe Babnikove še stopnjuje, »… Kaj bomo storili mi s svojo bridkostjo in mračno samotno norostjo ko ne bomo imeli več česa dati v usta? …«, nazadnje pa se ton gospe Babnikove povzpne na raven pozivniškega revolta: »… Pesnik (še raje pesnica) … Pomisli, da je tam zunaj nekaj, kar ga kliče, nagovarja …«, slednjič pa se izlije v najbolj neskaljeno vzhičenost deklamatorskega zanosa: »… Špranja se odpre, dokler ne postane razpoka; v tem seveda ni bolezni, ni več misli na samomor, ampak je odločitev, volja, da si je treba razklati bit. In stopiti na ulico, saj ni ničesar več izgubiti …«. Tale vstajniški poziv k (zaenkrat še pesniški) revoluciji nam z vso svojo bombastično preobloženostjo marsikaj razkrije o resničnih naklepih gospe Babnikove in o njenih somišljenikih, ki po vsem sodeč po odhodu pluralistično naravnane, strpne in dialoške nekdanje predsednice nevarno poskušajo prevzeti oblast ne le v Društvu slovenskih pisateljev, pač pa v celotnem tako državniško subvencioniranem kakor v polzasebniško poldržavno dokapitaliziranem aparatu slovenske kulture ter v celotni medijski mašineriji, ki enoglasno podpira enoznačnost ter monolitnost umetniškega ustvarjanja. Zanosne besede gospe Babnikove, ki razpoznavajo v domnevni krizi (tudi o tem bomo v nadaljevanju) teološko poreklo, ki se sklicujejo na mračno samotno norost, ki se dejansko (dasiravno nerazvidno) radostijo nad mejnostjo eksistencialnega položaja, ko ne bomo imeli več česa dati v usta, ki ostrogledno uvidevajo tam zunaj nekaj, kar jih kliče, nagovarja, ki ne gojijo več misli na samomor, ampak se sklicujejo na odločitev, na voljo, da si je treba razklati bit in stopiti na ulico, saj ni ničesar več izgubiti, če ne bi bile izrečene s strani nekoga, ki bo v okviru družbenega ustroja, v katerem živimo (liberalno kapitalističnega na ekonomski ravni z kopico neomarksističnih humanističnih korektivov na družbeni ravni), vedno imel marsikaj slastnega dati v usta, ki bo vedno živel svoje udobno življenje v nadstandardnem stanovanju v strogem centru Ljubljane, ki ne bo nikoli zbral dovoljšnjo mero pričevanjske avtentičnosti, ki jo zahteva razklanje lastne biti (le kaj za vraga to pomeni?!), če bi vsega tega ne vedeli, bi besede gospe Babnikove in njenih somišljenikov v slovenski kulturi ter predvsem zunajkulturnih podpornikov zbujal (kot sem že omenil) resno zaskrbljenost, če že ne celo strah.

Zdaj ko smo se po vsem sodeč analitično prebili na sam konec besedila gospe Babnikove, si lahko tudi nazorneje predočimo tako zunanji kakor notranji (ezoterični) ustroj nestrpnostno-totalizirajočega fantazmatičnega konstrukta, ki seveda ni le avtoričina izmišljotina, ampak oblika ter mentalna nastrojenost, temeljna ideološka paradigma tematsko in vsebinsko monolitne slovenske literature in refleksije o njenih delih. Pesniško trpljenje in samotna rana, domotožje, brezizhodnost, spoštovanje in češčenje velikosvetnih umetnikov, neutešljivo iskateljstvo, hlepenje po bistvu sveta, ogorčenost nad prekarnostjo dela, želja po pravici, zekonomizirana družba brez moralnega kompasa, v kateri posameznik nima nobene vrednosti, saj njegovo življenje uravnavajo hladni računovodski ali davčni kriteriji, pesniški občutek izgubljenosti, nadvlada politične ekonomije nad resnico, mračne neizsledljive brezimne sile, ovirajo in upočasnjujejo izgradnjo tistega sveta pravičnosti in harmonije, ki si ga vsi želimo, odpor do nerazpoznavnih državnih struktur, hrepenenje po pluralnosti, malovredna slovenska država brez notranjega osišča, indiferentnost do knjige, malobrižnost in porog, ki ju vodilni sloji kažejo do umetnosti in kulture, želja pesnikov, kustosov slovenske besede kot najvišjega izraza našega duha – le kdo se ne bi prepoznal v teh besedah? Le kateri slovenski kulturnik in humanist ne bi pritrdil gospe Babnikovi? Le kdo ne bi podpisal njene peticije in se ji ne bi pridružil na (vsaj domišljisko podoživljenih) ulici? Vsi od kraja – če bi prebrali njeno besedilo brez ustrezne mere pozornosti in bi zato spregledali pretanjenost zavajalske strukture tega kratkega besedila, ki bi lahko brez nadaljnjega obveljalo kot prototip nestrpnostno-totalizirajočih fantazmatičnih konstruktov, ki jih slovenske intelektualne elite nenehno proizvajajo, da bi z njimi ustvarile v narodnem občestvu konsenz, ki omogoča dominacijo, ohranitev na položajih, kjer se kroji ne le finančna, pač pa tudi vsebinsko moralna podoba slovenske kulture, slovenske družbe in posledično tudi slovenske države ter njenih institucij. Če namreč ob upoštevanju povsem neosnovanih vzročnostnih zvez, siloma vzpostavljenimi med posameznimi elementi, besedilo preberemo s stališča čustvene vznesenosti, ki jo avtoričine besede nagovarjajo in hočejo vzbuditi, je slika učinka v povprečnem bralcu, ki se nam prikaže, bistveno drugačna: dva umetnika, oba pripadata dvema dokaj zakoličenima omikama, dva umetnika, hrepenita po drugačnem, po tujini, po daljavi, želita si odprtega, vsezaobjemajočega, boljšega sveta; dva umetnika si želita odstranitev vseh elementov represije, ki pestijo njuni izročili, ki zavirajo razmah njunih kultur; umetnik, čigar zgodba se malodane »cukrarniško« tragično konča, umetnik, čigar zgodba se kljub nesporni pisateljski veščini, eruditstvu in ostroumju, ne more uveljaviti kot steber naše koristnostno poblagovljene civilizacije; odpirajo se rane, za katere se izkaže, da so nezaceljive, a so v isti sapi tudi prispodobe, so lahko simboli in kot taki pomenijo poslanstvo, saj je umetnikov večni imperativ stopiti do tiste točke, kjer se poraja bolečina in o tem spregovoriti, pristni umetnik ne odvrača pogleda in kot prekaljeni mislec razčlenjuje, razglablja, njegov prirojeni kritični čut neutrudno išče vzroke za skelečo razpoko, ki je razklala svet; iščejo in naposled tudi izsledi in v podobi, besedi, zvoku tudi izrazi vzroke, ki morajo v naši izrazito civilizirani civilizaciji biti vsekakor civilizacijski, jamstvo za njegovo nepristranskost, za prodornost pogleda pa je njegova nekomformistična drža, brez katere v naši kulturi umetnik pravzaprav sploh ne more biti umetnik; umetnik se potemtakem zazre v zev, v razpoklino, v rano, ki se nezadržno širi, ki je videti nezaceljiva in povzroča nevzdržno bolečino; umetnikovi uvidi, pa tudi kolektivni spomin, ki je vanj vsajen, v njem in v vsakem izmed nas vztraja in živi, uvidi in spomin mu v obliki podobja ponujajo razvidnosti za tisto zev, rano, razpoklino, ki je rana samega sveta; tedaj umetnik zapopade, da rana nič več ni njegova, posameznikova, individualna rana, rana genialnega odrinjenega umetnika, saj sta ga v topo neodmevnost pahnila neosveščenost sodobnikov (zelo moramo biti pozorni, da bi se to ne ponovilo, iz napak svojih prednikov se moramo učiti, vseskozi biti na preži, tovrstnih napak, odrinjenja, izobčenja umetnikov, tovrstnih napak ne smemo ponoviti, saj verjamemo v napredek in vemo, da je mogoče vse popraviti, vse spremeniti, vse postaviti na pravo mesto); in vendar nas nenadoma obide, in vendar, nekaj le mora biti hudo narobe s tole našo civilizacijo, z omiko, z našo ožjo kulturo, nekje mora biti nekaj hudo narobe, nas preveva, nas mrcvari, nas presunja, v nas se polagoma poraja gnev in kar nas je pestilo, nas jame iz trenutka v trenutek bolj prežarjati, vse bolj kleni in jedroviti postajamo, nekaj je narobe, kaj storiti? je sploh mogoče kaj storiti? nekaj je narobe s kulturo, z nami, s svetom, nekaj moramo storiti, saj tudi zdaj, tule tik pred našimi očmi, ni nič drugače kakor s tistima dvema umentnikoma, tule pred našimi očmi in zdaj se godi podobno, še so tu razpokline in rane, še je tu brezbrižnost sive in brezimne večine, še je tu klic in poslanstvo umetnikov, da tisto brezimno gmoto osvestijo, obudijo iz usodne letargije in jo z nepogasljivim žarom svojega ustvarjalnega dela opozorijo ne le na rane in razpokline, ne le na zdravilo za bolečino, ki jo rane in razpokline povzročajo, pač pa tudi na vzroke, ki so zakrivili tole stanje, tudi pred našimi očmi tule in zdaj se dogaja podobno, kaj podobno, isto, kot se je dogajalo z ranjenim zaplinjenim pisateljem, tudi zdaj ni s pesniki in s poezijo nič bolje; naša država, ki nesporno pomeni ponesrečeni produkt, neogibni in logični produkt naše civilizacije, v kateri so rane in bolečine, v kateri so napake, ki neogibno logično vodijo v tragedije in v bolečino, napake, ki jih je treba z ostrino pesniškega pogleda prepoznati, ki jih je treba z milino pesniškega čustvovanja tešiti, ki jih je treba s harmonijo pesniške besede pozdraviti, ki jih je treba s kirurško neizprosnostjo avtentičnega angažmaja odstraniti; tudi naša družba, naša država, naša širša rodovna skupnost so le slepi nasledki ran in bolečin, nekaj je treba storiti ne le zdaj in za naprej, marveč tudi in predvsem za vedno in za nazaj, da bo enkrat za vselej storjeno, kar mora biti storjeno, da bo svet popravljen in pozdravljen zdaj, zanaprej in za nazaj, da bo v njem vredno živeti v pozdravljenem in popravljenem svetu, pomirjenem svetu brez ran in bolečin, kjer bodo uspevali pesniki in nepesniki, kjer bo vsem lepo; tudi naša družba, naša država, naša širša rodovna skupnost izraščajo iz rane in razpokline, izraščajo iz napake in tudi ne morejo ne biti napačne, saj se tudi zdaj pred našimi očmi godi podobno, kaj podobno, isto, čisto dobesedno isto se dogaja s pesniki, pa ne le s pesniki: s slikarji, kiparji, glasbeniki, z vsemi ljudmi, lačnimi lepote in pravice, lačnimi besed in podob in harmonije; tudi danes, kakor v preteklosti, se pesnikom rogajo in posmehujejo, rogajo in posmehujejo se jim sarkastiki in ciniki in ničvredneži, toda nič nenavadnega, nič presenetljivega, če le doumemo izvor naše družbe, države, širše rodovne skupnosti, če le dojamemo rane in razpokline, ki so poganjale pesnike k samozaplinjenju in ki so še vedno tule, med nami in zdaj! pa saj nikakor ne gre samo za pesnike: poglejmo denimo delovne razmere pri nas, saj v takih razmerah tudi nepesniki, ki so si primorani v potu svojega obraza služiti svoj vsakdanji kruh, ne morejo imeti kaj prida od poezije in pesnikov; nezaposlenost in prekarnost, nestabilnost in nečloveškost, obup nad prihodnostjo in črnogledost, vse večja zapostavljenost v družbi, kjer se je rana zagnojila, kjer je razpoklina tik pred tem, da se razpoči in nas pahne v nepopravljivo razdejanje; nič čudnega, če so pesmi in pesniki odrinjeni v obstranstvo, nič čudnega in nenavadnega, ko pa niso dani konkretni in oprijemljivi pogoji za človeka vredno življenje, ki edino lahko resnično zajamči pravi pesniški razcvet; in vendar z obupom še ni vsega konec; iz obupa in bolečine, iz negotovosti in prekarnosti, iz odrinjenosti in zapostavljenosti, iz poroga in posmeha, iz zatiranja in krivice, se poraja nekaj novega, sprva nezaznavno in neopazno, zatem vse bolj dorečeno in razvidno se izoblikuje in kali sila, ki lahko tole nevšečno stanje postavi na glavo, zasuka, zaokrene navidezno usodno postajanje tiste sedanjosti, preteklosti in prihodnosti, v samem odvijanju stvari so zakonitosti, ki lahko dokončno popravijo napako in stvari postavijo na pravi tir: toda sprva je potrebno napako najti, jo do obisti, do poslednjega vlakenca premotriti in razčleniti, če hočemo, da bo njena odstranitev res dokončna; saj sta tudi poezija in literatura prekarni, umetnost sama je prekarna, obrobna in zapostavljena znotraj družbe in države, do države, ki postaja vse bolj istovetna z družbo, z družbo, ki postaja vse bolj istovetna s tistimi, ki so jo ustvarili in tvorijo njeno jedro; znotraj družbe in države torej, ki sta izgubili svoje središče in postajata vse bolj materialistični, znotraj družbe in države, v kateri prevladujejo vse bolj le surovi gmotni interesi, v katerih ni več prostora za poezijo in za ustvarjanje, toda naloga pesnika, pisatelja, umetnika, predvsem pa pesnice, pisateljice in umetnice, ustvarjalcev in ustvarjalk, ustvarjalk in ustvarjalcev, pa je poiskati točko, kjer se je razlomilo, stično točko, kjer je neprikupni interes začel prevladovati nad človečnostjo, kjer se je zgodila tista napaka v našem svetu, napaka, ki jo je treba popraviti; nekaj se je pripetilo in tisto nekaj je že oddavnaj del nas samih, nekaj, kar je konstitutivno za ta svet, v katerem živimo in ki mu pripadamo, ki smo del sveta, ki smo  ta svet; in vendar, če natanko premislimo, se tisto nekaj ni moglo sprožiti samo od sebe, nekaj ne more nastati iz nečesa, pa tudi naš gnev in bes in razžaljenost ne bi mogla biti taka, če bi šlo zgolj za nekaj, saj svojega upora, svojega gneva, razžaljenosti in revolta ne moremo usmeriti proti nečemu, mi sami smo nekdo in kot taki se moramo upreti, postaviti po robu nekomu in ne nečemu; kot nekdo moramo zakljubovati nekomu in tisti nekdo, ki se pravkar oblikuje v naši domišljiji, ki se vse bolj pooseblja v naši zavesti, saj je tisti nekdo Nekdo, za katerega so že mnogi pred nami, mnogi pesniki in pisatelji, mnoge pesnice in pisateljice pred nami ugotavljali in ugotavljale, da je v našo omiko vnesel razdor, da je vanjo posegel od nekod, prevzel nekaj od nekod, kot nekdo prevzel nekaj od nekod in zbegal, ponaredil, skrotovičil našo samopodobo do te mere, da ni bila več naša, da se nismo več mogli prepoznavati v njej; s tem pa je tisti nekdo k nam v jedro nas samih, vnesel tisti razdor, tisto skelečo rano in razpoklino, odkoder polzi neznanska bolečina, nedopovedljivo trpljenje, ki zbuja porog in posmeh, to pa je tisti nekdo, če natanko pogledamo, ki je vedno deloval iz ozadja, s spletkami vnašal razdor in neeneakost, z besedami in dejanji navidezno nastopal kot nekdo, ki hoče razpoklino, skelečo rano, zev pozdraviti, lajšati bolečino, vnašati razumevanje in tolažbo, v resnici pa je bila to krinka, da bi mu nasedli, v resnici je to nekdo, ki je pretkano vnašal med nas razkol in neenakost, nekdo, saj zdaj vemo, da to ni nekaj, da je nekdo, ki se vse bolj, iz trenutka v trenutek bolj jasno zarisuje pred našimi očmi, zdaj vemo, da je to tisti nekdo, ki nas v resnici ovira, da bi v vsej polnosti uresničili svoje neizsanjane sanje o enakosti in pravičnosti, o lepoti, čeravno tudi sam neprestano govori o enakosti in lepoti, katerih navsezadnje simbol je lahko tudi knjiga, ki je sedaj ovirana, zasramovana, zatirana od nekoga, nič več nečesa, zdaj je povsem jasno, nekoga tujega samemu bistvu naše civilizacije, nekoga, ki onemogoča, ovira njen slavnostni linearni razplet, ki nasprotuje luči in svetlobi, čeprav se sam razglaša za svetlobo in luč, ki potuhnjeno životari v temi, čeravno kar naprej govori proti životarjenju, ki kuje mračne zarote, četudi vseskozi s svojim leporečjem neprestano govori proti zarotam, nekdo, ki »obešenjaško« z izgovorom urejenega življenja v urejenem svetu »obešenjaško« ustanavlja države, katerih namen nikakor nista svoboda in suverenost v najplemenitejšem pomenu besede, pač pa najnizkotnejši interes, najneplemenitejša nadvlada nad drugimi, najbrutalnejša oblast; nekdo, ki je od zapisanega stavka do zapisanega stavka bolj viden, bolj prepoznaven, vse očitnejši, jasneje in nespodbitneje se ga da povezati z nasprotovanjem kulturi in svobodi, ki prevevata našo najnovejšo zgodovino – le kdo je vselej deloval zoper enakost? le kdo je vselej deloval zoper svobodo? le kdo je vselej zasledoval le svoj pritlehni interes predvsem tako, da ga je prikrival z neko povsem prepoznavno in pri nas hudičevo ukoreninjeno navidezno duhovno prakso? nič nenavadnega torej, če se pokaže, da tisti nekdo ali hipostaza nekoga podpihuje varčevalne ukrepe, poskuša, dasiravno neočito, doseči ukinitev knjige, saj iz lasne izkušnje, iz svoje vsakdanje stoletne, kaj stoletne, tisočletne prakse dobro ve, iz davne in nedavne naše in nenaše zgodovine ve, kakšno orožje je knjiga, kaj vse se da s knjigo doseči, kaj vse se da z njo storiti; vendar sedaj so stvari jasne kot  beli dan, prodornost in ostroglednost pesnikov in pisateljev (bolje: pesnic in pisateljic, ki so zaradi neskončnega zatiranja svojega spola dosegle tolikšno mero pronicljivosti, da z nezmotljivim čutom ponižanih in razžaljenih nemudoma prepoznajo zatiralca), pesnicam in pisateljicam je zdaj povsem jasno, kdo je tisti Nekdo, kateremu se je treba nemudoma upreti, stopiti na ulice, si razklati bit, saj nobena pesnica in pisateljica nima česa dati v usta, čeprav to že spet ni pravi razlog za vstajo, za razklanje biti, razlog je neizmerna, neizčrpna ljubezen do knjige brez senčice najmanjšega interesa, brez kančka nečednosti, ljubezen, zgolj ljubezen do knjige, do tega nepresahljivega vira vsega dobrega v naši duhovni zgodovini, ki ga je tisti Nekdo poskušal s svojo poknjiženostjo uzurpirati, naj zategadelj pesnice in pisateljice kakor plaz odhrumijo na ulice naših vrtičkarskih licemerskih malomestnih zaselkov, naj s prstom pokažejo, enkrat za vselej pokažejo, kdo je tisti Nekdo, ki onemogoča našim sanjam, da bi postale resničnost, tedaj pa, glej, iz nepregledne množice pesnic in pisateljic mogočno zadoni glas, ki slednjič le imenuje tistega Nekdoja, iztirjevlaca utirjenosti, ki je s svojim prihuljenim delovanjem, predvsem pa s svojo krčevito zakoreninjenostjo povzročal zmedo in razdejanje v sodobnem svetu: to je vendar tisti, ki si je izmislil trinitarno dogmo, da bi onemogočil svet enakih grškega polisa in prek menedžerskih hipostaz lastnega samooklicanega principa, Sina in Svetega duha, uničil slovensko knjigo in s tem povzročil pošastno finančno luknjo v nesorazmerno subvencioniranem Društvu slovenskih pisateljev. Tako Agamben, tako gospod Nedoh in gospa Babnikova: primanjkljaj pri Društvu slovenskih pisateljev sta brez vednosti Očeta »obešenjaško« zagrešila Sin in Svet duh. Amen.

Spričo doslej navedenega se nam začenja počasi razkrivati, kakšen je namen pisanja gospe Babnikove. Gospa Babnikova kot uradna institucionalizirana predstavnica slovenske literature ugotavlja stanje krize umetniške besede pri nas in po svetu in stanje globoke krize organizacije, kateri sama pripada ter to izraža v obliki, ki na subliminalni ravni meri na sprožanje čustvenega učinka tako, da vzbuja mehanizme, ki jih je v naše kolektivno nezavedno vcepila mitizacija naše nedavne zgodovine, temelječa na koreniti prikrojitvi naše duhovne zgodbe v namen dominacije progresivnega principa pri razumevanju in poskusu prevrednotenja našega izročila. Pri tem je potrebno priznati, da sta ugotovitev gospe Babnikove in ocena konkretnega stanja povsem pravilna in skrb docela utemeljena. Slovenska knjiga, cehovska organizacija besednih umetnikov, besedna umetnost kot taka so v krizi. Vendar gospa Babnikova poskuša povsem v skladu s poznomodernim (in predvsem seveda še modernim) prevladujočim empirično sociologistično/historicističnim (pa tudi revoltniško obarvanim) pristopom vzroke za krizo poiskati zunaj slovenske literature in literature ter umetnosti vobče (tudi o tem bomo obširneje v nadaljevanju). Sodeč po prijemih (in svetovnonazorskih naravnanostih), kakršen je prijem gospe Babnikove, ki, še enkrat, postaja predominanten tako v slovenskem kakor v širšem evropskem ali svetovnem merilu, pri čemer si zavoljo neutemeljenosti svoje pretenzije po holističnem zaobjetju totalitete (nobenega nespodbitno dokazljivega argumenta ni, ki bi lahko sodobni najprej dekonstruktivni, nato pa ideološko prikrojevalni progresizem absolutiziral na raven aksiologije naše civilizacije) tovrstna stališča morajo z nenehnimi nasilnimi posegi (ki se kažejo v obliki izločevanja, utiševanja, blatenja, diskreditiranja, spominskega izbrisa/damnatio memoriae) utemeljiti svojo neutemeljivost, pri čemer je eden od najbolj utečenih postopkov ravno neprestana eksteriorizacija ter umetno pospeševanje neprekinjenega vojnega (ali vsaj kulturnobojnega) stanja ali stanja ali vzdušja izrednih razmer, ki se ga poslužuje gospa Babnikova. Vzdušje nasilja, polprikritih groženj, ustrahovanja, represivnega sovražnega govora, ki ga nenehno podpihujejo ne le gospa Babnikova (tule le kot pars pro toto za celotno stanje), pač pa vsi, ki v namene dominacije in absolutne prevlade nad umetnostjo in kulturo in za njeno propagandistično zlorabo, poskušajo ustvariti pogoje popolne relativizacije našega izročila in s tem zasledujejo predvsem nadvlado nad njegovimi prevrednotenimi vsebinami (o tem zgovorno priča sodobno slovensko destruktivno romanopisje). Izhodišče tovrstnih prevrednotitvenih teženj je vselej prepričanje, da vzroki za krizo umetnosti niso imanentni umetnosti sami, niso povezani z njeno vsebinsko naravnanostjo ali estetskim izrazom, pač pa so zunanji in tako ali drugače povezani z njenimi družbenimi vzgibi ali z njeno družbeno recepcijo – šele nato pa sledi tako ustvarjalna kakor kritična interiorizacija. Vse to seveda predpostavlja aprioristično držo, ki že s svojo odtujenostjo samim virom in procesom ustvarjanja govori o manipulativnih namenih njenih zagovornikov. Taki so lahko nedovzetni trg, razestetizirana družba, mačehovsko naravnana država, protiliterarnost družbenih omrežij, kriza knjige, neustrezni šolski sistem, antikulturnost populizma. Pri tem zastopniki tovrstnih stališč morajo, če hočejo razumeti kriznost kot determinanto, kot nekakšno neogibnost našega ožjega in širšega duhovnega razvoja, izslediti v naši skupni tradiciji neko prvino, ki mora (za namene prevrednotenja tradicije same) »razkrojevalno« delovati v tri smeri: a) mora pomeniti neko deviacijo od domnevne izvorne pravovernosti in zato v sedanjem stanju onemogočati restitutio ad integrum (ki je vselej priznani ali nepriznani pogoj za vsakršno prihodnostno utopično projekcijo); b) mora biti konstitutivno prisotna na vseh ravneh celotnega razpona naše tradicije; c) mora predstavljati očitno in oprijemljivo oviro pri dopolnitvi našega teleološko naravnanega postajanja, katerega razvojni motor je humanistično opredeljena popolna emancipacija človeka. Takšno je seveda spričo materialno evolutivno razumljenega kozmosa ali bolj ali manj idealistično razumljene ožje in širše zgodovine lahko le krščanstvo (pri tovrstnem razumevanju islam denimo to ni in ne more biti ne zaradi teoloških ali metatfizičnih razlogov, ampak ravno zaradi njegove zgodovinske nekonstitutivnosti in sporadičnosti v razvojnem ključu, pri čemer avtorji vselej pozabljajo, da islam ne predstavlja drugačnosti glede na našo civilizacijo – ima isti izvor v judovskem monoteizmu, njegovi začetki so prežeti s starogrško filozofijo – pač pa drugačnost glede na pretežno razsvetljensko novoveško samopodobo naše civilizacije, ki pa nikakor ne predstavlja evropske civilizacije v celoti, marveč zgolj enega od njenih fragmentov). Ker pa krščanstvu v njegovi zgodovinski manifestaciji ne moremo pripisati popolne nedovzetnosti za knjigo ali za umetnost, je potrebno v mračinah njegove predzgodovine poiskati doktrinarni manko, napako in klico zla, ki je povzročila, da je skrenilo s prave poti in v svoji izkrivljeni podobi demonično prepojilo našo širšo in ožjo kulturno danost, si prek preračunanih teološko dogmatičnih vložkov omislilo menedžerstvo, ga opremilo z represivno demagoškim aparatom ter na kraju vzpostavilo svet materialnega preobilja, katerega »obešenjaški« odraz je seveda tudi slovenska država (kot stranpot iz vzvratno remitiziranega jugoslovankega socializma) ter s tem ugonobilo slovensko knjigo, prekariziralo slovenske pesnike in pisatelje, diskriminiralo pesnice in  pisateljice, o čemer zgovorno priča že sama njegova vertikalna struktura, ki je pravir navdiha za vse oblike najbolj zapriseženega patriarhata. Retrogradni ali vzvratni konstrukt gospe Babnikove je kajpada le eden od prevladujočih primerov prikrojitve neizpričano stvarnih zgodovinskih dejstev neki apriorni teoretični zasnovi, ki si na vse pretega prizadeva skrčiti smisel sveta na golo postajanje (in v tem, ne pa v trinitarni dogmi, kot bom poskušal dokazati v nadaljevanju, tiči razlog za krizo sodobne slovenske umetnosti in sodobnega slovenskega duha), pri čemer docela umetno in teoretično abstraktno na osnovi breztemeljnega razglabljanja poskuša poiskati vzroke za neuresničevanje ciljev, ki jih sam pripisuje postajanju kot iztočnici in cilju lastne refleksije. Kar nas potemtakem tule zanima in čemur moramo posvetiti svojo pozornost, ni toliko konstrukt gospe Babnikove, kolikor določitev razlogov, ki povzročajo, da zahodna civilizacija in slovenska kultura v njej kot (vsaj trenutno) njen epigon takorekoč ne moreta brez tovrstnih scenarijev. Pri tem se seveda v prvi vrsti zastavlja vprašanje – kaj poraja tovrstne konstrukte? Zdi se mi, da vzrok tiči po eni strani v razsrediščenosti novoveške zahodne omike, ki jo žene v linearizacijo lastne časovne razsežnosti, po drugi pa v umanjkanju teleološke naravnanosti taiste linearizacije, ki ga zaznamuje iztekanje zgodovinskega časa kot procesa opomenjenja človekove usode. Ob natančnejšem pregledu položaja se nam razkrije, da je tvorba tovrstnih razgrajevalnih fantazmatičnih konstruktov v bistvu neogibni (in zato tembolj samodejnostni) produkt civilizacije, morda celo njen nujni nasledek (kar med drugim govori o usodni ujetosti poznomoderno intelektualno/umetniških elit v mehanizme zahodnocivilizacijskega samoporajanja ter s tem kajpada tudi o njihovi bistveni nesvobodi) pri poskusu ohranjanja zgodovinske perspektive (kot utopične prihodnostne projekcije boljšega in pravičnejšega sveta) v svetu konca zgodovine. Ali z drugimi besedami: gre za poskus ekstremne osmislitve individualnega in kolektivnega postajanja v času, ko je sama razvsebinjevalna absolutizacija zgodovine izpraznila samo zgodovino. V nekem pogledu bil lahko dejali, da gre za duha zgodovine, ki se brani pred razzgodovinjenjem, ki ga povzroča njegova lastna dinamika. Kot da bi svet v zatonu ne hotel zaiti. Iskanje izhoda iz krize postajanja v samem postajanju neizbežno vodi v redundantnost ali v entropijo samega postajanja, kar je povsem razvidno pri vseh mislecih tako imenovane nove levice, katerih najpristnejša drža je resignacija, ki se pojavlja pri nekaterih izmed njih. V vsaki potrebi po pozgodovinjenju, sociologiziranju ali ideologiziranju, v vseh poskusih, da bi jo vpregli v neko civilizacijsko (če že ne preračunljivo politično) agendo se ne kaže toliko krizno stanje umetnosti, pač pa predvsem kriza zgodovine, družbe, ideologije in civilizacije same kot osmišljevalnih dejavnikov človekovega življenja. Čeravno v primeru, ki ga tule obravnavamo, ne gre za afirmativno izražanje neke poetike ali literarnega manifesta, imamo v primeru Društva slovenskih pisateljev in (bržkone večine) članov njegovega upravnega odbora opraviti ne le z umetniki, marveč z ustvarjalci na področju ustvarjanja (besedni umetnosti), ki je v naši tradiciji najbolj kohezivno in (vsaj doslej) bilo nepogrešljivo pri tvorjenju naše samopodobe in posledično identitete. Zato pa ima tudi vsak najneznatnejši premik na tem nevralgičnem področju naše eksistence dolgoročne ali kratkoročne posledice za našo identiteto – pa najsi se režiserji tovrstnih premikov tega zavedajo ali ne. Že površna duhovnozgodovinska analiza našega časa tako v svetovnem kakor v lokalnem merilu nam pokaže, da je naša doba čas decentralicazije na družbeni in na subjektivno/osebni ravni ter doba relativizacije na filozofski ravni. Oboje seveda bolj ali manj neposredno vpliva tudi na estetsko zaznavo in na zakonitosti ustvarjanja umetniških del. Ena od posledic bagatelizacije sveta pa je ravno absolutizacija ene izmed časovnih razsežnosti, progresistične drže, ki je značilna za naš polpretekli čas in ki danes z vnosi vzorcev totalizirane osmislitve poskuša perpetuirati svojo veljavnost. Menedžerska logika zgolj upravljanja sveta, ki jo povsem upravičeno stigmatizira gospa Babnikova, ni produkt antipoganskega propagandističnega vnosa vzorcev trinitarnih dogem, pač pa neizogibni rezultat procesa emancipacije človeka znotraj renesančno/razsvetljenskega projekta, ki bi ga rada gospa Babnikova z vso vehementnostjo ohranila kot temeljni scenarij naše civilizacije. Predvsem njegovo emancipatorično razsežnost, ki se kaže v napredkovno razumljeni perfektibilnosti sveta kot bazični nalogi ter poslanstvu humanistično razumljene umetnosti in kulture. Umetnost modernega in poznomodernega časa je bolj ali manj neposredni dedič in produkt humanistično renesančne antropologije in posledično tudi estetike. To se kaže v njenem temeljnem atropocentrizmu, ki išče lastno osmislitev znotraj umetnosti s tem, da jo osmišlja. Vse to ima, za razliko od velikih zahodnih narodov, pri nas še identitarno funkcijo, ki jo poskušajo nekatere struje v sodobni slovenski besedni umetnosti ne le zanikati, marveč spremeniti njen predznak in s tem utemeljiti neko antiidentitarno obliko umetnosti ali vsaj umetnosti, ki v »protidominacijskem« ključu ustvarja neko alternativno identiteto; ali ki z drugimi besedami, poskuša razumeti našo kanonično identiteto ali vsaj nastajanje naše kanonične identitete kot – napako; ki jo je treba seveda z vzvratno dekonstrukcijo in nato s prevrednotenjem naše tradicije popraviti. Ta težnja pa, čeravno si prizadeva za nekakšno antizgodovinsko ponedolženje (matriarhat namesto patriarhata), ne more prikriti svoje izvorne historične naravnanosti, s tem pa razvidnosti nerealnega poskusa zdraviti bolezen tako, da kot zdravilo uporabljamo same bolezenske klice. Ker ni zmožna izstopiti iz lastnega sistema (kar se kaže v paradoksalnih antitradicionalističnih izjavah, ki se povezujejo z zdravorazumskimi, kakršna je denimo pridušanje na »knjigo kot vrednoto« itn.) se sodobna slovenska umetnost vrti v začaranem krogu lastne usojenosti, pri tem pa vse bolj izgublja stik s tem, kar njeni ideologi in tvorci najbolj vehementno zagovarjajo: z družbo, z življenjem, z bazično danostjo človekovega bivanja. S tem pa postaja iz dneva v dan bolj izumetničena ter naposled najde svoj navidezni smisel v angažmaju pri agendah, ki jih centri moči uporabljajo za ideološko prežemanje družbe, za obvladovanje njenih vzvodov, to pa dosegajo preko selektivnega subvencioniranja dejavnikov, ki prek medijske zlorabe umetnosti tvorijo pogoje za perpetuacijo taistih centrov družbene in ekonomske moči. Kar je seveda, zaradi naše »jezikovne pogojenosti«, slovenska specifika. Vse to govori v prid trditvi o temeljni nedopolnjenosti slovenske družbene stvarnosti, ki zaradi usodne zgodovinske pogojenosti onemogoča razmah popolne ne le politične, ampak tudi civilne in umetniške svobode. Znotraj perverznih mehanizmov nedovršene tranzicije in posledične prikrojitve zgodovinsko/duhovnih vsebin za utemeljevanje upravičenosti sodobnega položaja se subvencioniranje kulture perverzno sprevrže v etatistično krepitev države in njenih vodilnih kadrov (če država dodeli denar, hoče nekaj v zameno). Preko subvencioniranja umetnosti v bistvu država subvencionira lastno promocijo in uveljavlja svoj primat in absolutni nadzor nad vsemi elementi, ki tvorijo družbo in njeno raznolikost (s pomočjo umetnosti država postane še bolj država). To se jasno pokaže že v sami zgodovinski dinamiki, ki omogoča nastajanje tovrstnih totalizirajočih fantazmatičnih konstruktov,  in v dinamiki tvorjenja konstruktov samih (umetnost sama uporabi skoraj vso svojo ustvarjalno energijo za tvorjenje teh ustrojev). Na zgodovinski (bolje: zgodovinopisni) ravni gre za poskus zakoličenja naše duhovnocivilizacijske zgodbe v bolj ali manj očitni dialektični vzorec dominacije/emancipacije, da bi podelili današnjemu položaju ali vsaj prevladujočim težnjam današnjega položaja moralno legitimiteto; na ravni fenomenološke geneze umetelnih sižejev, ki se uporabljajo v ta namen, pa v procesih najprej redukcionizma, potem pa ekskluzivizma, ki se kažejo v poskusih absolutizacije ter prevlade enega izmed možnih interpretativnih vidikov med vsemi drugimi. Pri tem smo soočeni z očitnimi poskusi določitve nekega novega kanona, ki se kaže v domala vseh žanrih slovenske literature, kar je značilen postopek, uveljavljen v novoveški zahodni civilizaciji, ki se konstituira (kakor smo že omenili) po eni strani selektivno, po drugi pa izključevalno glede na svojo celotno tradicijo. Pri nas pa proces prevrednotenja našega duhovnega korpusa potrebuje interpretativni ključ, ki mora s sintezo svojih sestavnih delov omogočiti razgradnjo utečenega vzorca naše tradicije, pri čemer je mogoče uporabiti najbolj nespojljive in raznorodne elemente, kar se povsem jasno pokaže v pisanju gospe Babnikove, v njenem vzpostavljanju nekakšne vzročne zveze med sicer nepovezanimi pojavi, kakršni so romantični pesniški obup, marginalizacija, prezrtost avtentične poezije, grški polis, patristika s trinitarnimi boji, dogmatika, pragmatizem liberalne nacionalne države, profit, prevlada tržne miselnosti in posledična bagatelizacija kulture ter seveda predvsem umetnosti. V vseh teh pojavih gospa Babnikova in večinska struja v sodobni slovenski literaturi, vseskozi govoreča s položaja družbene moči, ki ji ga podeljuje koniventnost z (ne)preživelimi strukturami nekdanjega režima, razbira rdečo nit in vzročno povezanost, katerih namen je izslediti prvino znotraj naše tradicije, ki je povzročila trenutno nezadovoljivo stanje, prvino, ki jo je treba izruti, izkoreniniti, izobčiti ali vsaj proglasiti za tujo kulturi in s tem izločiti in marginalizirati iz naše skupne zavesti in spomina. Priče smo procesu in prijemom, ki se v današnjem času z načrtno doslednostjo in sistematično uporabljajo v zgodovinopisju, na področju duhovne zgodovine, antropologije, kulturologije in družbenih ved. Potrebno je ustvariti neko podobo preteklosti, ki v časovno evolutivnem ključu legitimira stanje sedanjosti ali pa detektira prvine, ki so lahko ovira pri tej legitimaciji. Zagovorniki tovrstnih pristopov se pri tem opirajo na splošno podobo in na (dokaj nevtralizirani) aparat tako humanističnih kakor eksaktnih znanosti v zahodnem svetu, njihov namen pa je že omenjena delegitimacija in moralna diskreditacija sestavin preteklosti, ki so vse doslej predstavljale nepogrešljive konstitutivne elemente pri samopodobi neke kulture. Čemur bi se z drugimi besedami reklo, da tovrstni prijemi s postopnim prilaščanjem duhovno/materialnih elementov naše kulturne dejanskosti ustvarjajo pogoje za lastno moralno dominacijo v kulturi in umetnosti. Najvpadljivejši so pri vsem tem že omenjeni poskusi nasilne redukcije tako vsebinske kakor formalne razsežnosti umetnosti na diktate raznih socioloških, antropoloških ali kulturoloških agend. Ker pa so tovrstni posegi v sodobni umetnosti tudi v svetovnem merilu zelo številni, bi tudi pri nas ne pomenili tako velike nevarnosti, če bi se njihovo izvajanje ne opiralo na položaj politične in družbene moči, ki ga njihovim pobudnikom v bistveno breztržni (in torej odvisni) kulturi, kakršna je hočeš nočeš slovenska, nudi nepogrešljivi sistem javnega subvencioniranja kulture, ki je v času denacionalizacije in v času tik po njej bil podvržen pravi kadrovski eksploataciji s strani raznih parapolitičnih sil, ki v Sloveniji uporabljajo kulturo v propagandistične namene. Samoumevno, da takim silam, ki praviloma dominirajo nedovršene družbene procese in ki izmenično odpirajo in zapirajo dotok subvencij, razgrajevalni fantazmatični konstrukti zelo koristijo, in to z dvema namenoma: da bi prikrili stanje kronične hlapčevske podrejenosti slovenske literature in kulture; da bi izkoristili subliminalno propagandistično moč, ki jo umetnost (še posebej besedna!) še vedno ima pri nas v primerjavi s stanjem v zahodnem svetu. V tem oziru nikakor ne kaže prezreti, da sta Društvo slovenskih pisateljev in njegova politika le ena od šahovskih figur, ki jih pri nas finančno/politične elite s pomočjo mehanizmov subvencioniranja uporabljajo za nadzorovanje, obvladovanje in tudi manipulacijo s kolektivnim imaginarijem. V mislih imam seveda množico nesorazmerno denarno podprtih založb, gledaliških hiš, protokulturnih ustanov in zavodov na eni strani, na drugi pa marginalizacijo, če že ne poskus likvidacije mnogih kulturnih pobud, ki bi v osvobojenih razmerah lahko neprimerno kvalitetneje prispevale k razmahu naše kulture in umetnosti. Vse to ima seveda svoje globoke korenine in tudi sovpada z globalnim položajem kulture in umetnosti v zahodnem svetu ter zategadelj govori o planetarnih razsežnostih tega stanja. Kriza zahodne civilizacije ima zelo daljne vzroke in ravno to krizno stanje kot odsotnost notranjega jedra ali »velika odsotnost« omogoča aktivnim dejavnikom manipuliranja zlorabo umetnosti in kulture. Naposled nam ne preostane nič drugega, kot da ugotovimo, da kritično stanje naše zahodne umetnosti in kulture (ter njenih odrazov na naših tleh) tiči v njenem konstituitivnem nihilizmu na eni strani, na drugi pa v njenem nenehnem poseganju po nihilističnih sredstvih za preseganje lastnega nihilizma. Nihilizem kot osebni in kolektivni eksistencialni temelj pa je posledica/sprožilec dezontologizacije sveta, demitizacije imaginarija in deteologizacije mišljenja, čemur bi se z drugimi besedami reklo uboj metafizike v najširšem (ne le konfesionalno/liturgičnem) smislu, ki ga je v našo kulturo uvedel renesančni humanistični projekt (kar seveda ni istovetno s humanizmom kot takim) in ki zdaj dosega svoj zenit  ter vsestranski kolaps hkrati, s tem da sam s svojo sporočilnostjo predvsem s sredstvi kulture in umetnosti razkrije svojo vrojeno absurdnostno strukturalno pogojenost  in predvsem svojo tujost ter neustreznost človeku kot imanentno/transcendentni biološko/metafizični entiteti. Dezontologizacijo sveta razumem kot odsotnost soočenja sodobne umetnosti z razsežnostjo bivanja kot takega, s pomanjkanjem soočenja z razmerjem med vidnim in nevidnim, beg pred upodabljanjem ali ubesedovanjem svetov, ki so realnejši od čutnozaznavne danosti; posledica te v bistvu utilitaristične pragmatične kognitivne drže neogibno vodi v razsimboljenje manifestacije, v zavračanje misterijskega izvora pojavnosti, ki je bila neizčrpni vir navdiha za moderno (in seveda nemoderno) umetnost, kar se kaže tudi v pavperizaciji ter v rutinizaciji izraznih sredstev, formalnih prijemov in (kljub navidezni mnogoličnosti) oblikovalnih postopkov v sodobni umetnosti; z demitizacijo imaginarija se nanašam na izginotje metafizične razsežnosti prostora v sodobni umetnosti, ki se v njeni najnovejši fazi kaže kot inflacija umetno virtualnih svetov/prostorov, ki poskušajo ustvariti neko prostorsko transcendenco v imanenci (1); pri nas se ta involutivni proces kaže kot izgon umetniških prikazov prostora naših eksistenc iz umetniških del, ki postajajo vse bolj virtualno poračunalnjeni prostorski simulakri; z deteologizacijo mišljenja mislim sekularizacijo sodobne filozofije, ki je od kartezijanske revolucije naprej skrčila območje mišljenja na samo nekatere funkcije človekovega spoznanja in refleksije ter s tem izločila kakršnokoli sled numinoznega iz sodobnega življenja. V zvezi z umetnostjo je po vsej priliki najrelevantnejše vprašanje redukcionistične antropologije (umetnost je konec koncev ustvarjena od človeka in namenjena človeku), ki s svojim bolj ali manj očitnim pozitivizmom dobesedno izključuje iz umetniške obravnave ali izraza najkonsistentnejše (in najmanj odtujljive) razsežnosti človekovega življenja in duha ter s tem umetnost najčešče popelje v slepo ulico samoreferenčnega životarjenja. Ob vsem tem sta v sorodnem dehumanizacijskem ključu iz tikpredsodobne in sodobne zahodne, pozahodene in tudi slovenske umetnosti bila izgnana ne le presežnost in misterij, pač pa tudi tragika človekovega bivanja, s tem pa bolečina in trpljenje kot temeljna danost človekove eksistence, kar najčešče reducira umetnost na golo hedonistično igro ali izumetničeno kvaziestetsko všečnost (le kako je mogoča lepota brez bolečine?); s tem se pa znajdemo pred še enim velikim umanjkanjem sodobne umetnosti: pred odsotnostjo lepote, te najbolj neulovljive in izmuzljive kategorije pri umetniškem ustvarjanju. V zvezi s tem se ne nanašam toliko na (če se omejim na literaturo) jezikovno, formalno in kompozicijsko neveščost (v marsikaterem pogledu celo razpuščenost ali nemarnost) slovenskih ustvarjalcev, kolikor na izobčenje Lepote tako v njeni vlogi oblikovalnega postopka umetniške stvaritve kakor v njeni filozofski razsežnosti pri refleksiji o umetnosti s strani literarne ali umetnostnozgodovinske ali glasbene kritike, kjer estetska (ali antiestetska) kakovost umetniškega proizvoda ni več predmet obravnave. Sodobna umetnost ni več niti nekaj lepega niti nekaj grdega, marveč nek nedoločljiv objekt ekstremizirane cerebralne refleksije, pri kateri sta lepo ali grdo razumljena kot povsem irelevantni, anahronistični pritiklini. Ob vsem navedenem velja poudariti, da je temeljni razlog, zaradi katerega umetnost (in v konkretnem primeru gospe Babnikove – knjiga) v sodobnem življenju ne odigrava več središčne vloge, ne tiči v zarotah »obešenjaške« države, ki jo iz ozadja vodi pohlep trinitarnih dogmatikov, ampak v tem, da praviloma nima več česa povedati. Tako človek kakor svet (in tudi umetnost sama v refleksijah o njej) sta v sodobni umetnosti razumljena kot nekaj akcidentalnega in neobveznega, pri čemer najbrž ni treba poudarjati, da ustvarjanje samo v tej potezi izvrši samomor lastnega poslanstva ter s tem na eksistencialni ravni zataji svojo temeljno katarzično naravnanost  ter, kar je najbolj pomembno in usodno – sama postane sredstvo alienacije in ne osvobajanja, pač pa zasužnjevanja človeka (če se hočemo o tem prepričati, je dovolj, da vzamemo v roke bero kakšne vsakoletne romaneskne literarne nagrade). In ravno v tej antikatarzičnosti sodobnega neizvirnega ustvarjanja, nikakor pa ne v količini ali nekoličini subvencioniranega denarja ali v odnosu merkantilizirane tržno naravnane države, poganjajo korenine krize sodobne neslovenske, predvsem pa slovenske umetnosti. Ludistično kratkočasniški princip kot zadnja etapa utilitarističnega uma in sodobnega pragmatizma je povsem zavladal nad umetnostjo do take mere, da je začel celo krojiti njene zakone in zakonitosti njenega izražanja. Zategadelj rešitev za umetnost zahodnega sveta (in celotnega planeta) ne vidim toliko v spremembah zakonodaje, zamenjavah ministrov in predsednikov cehovskih organizacij, še manj v odhrumevanju na ulice etabliranih pesnic (nastanjenih v silno komfortnih nadstandardnih ljubljanskih stanovanjih in živečih od raznih sinekur na račun davkoplačevalcev: da, tudi takih, ki garajo v kulturi za minimalne honorarje in jih hinavščina raznih cehovskih organizacij ovira pri pridobivanju raznih umetniških statusov, ki jih izprijeni klientelizem taistih organizacij namenja svojim somišljenikom in predvsem podpornikom sistema, ki se je protejsko prelevil iz minulega enoumnega totalitarizma, pač pa v najpristnejšem izmed vseh umetniških dejanj in drž: v koreniti notranji osebnostni revoluciji, ki bi morala po mojem skromnem osebnem mnenju potekati (vsaj okvirno in posplošujoč) na treh ravneh: na ravni osebe, na ravni sveta in na ravni zgodovine umetnosti. Prvi  imperativ na osebni ravni bo moralo kajpada biti ponovno odkritje bazične nespremenljive danosti človekove osebe v vseh svojih razsežnostih (le-ta je tako prepadna, da bi, ko bi se zamotrile vanjo, morda tudi najbolj gnevne in prevratniške pisateljice in pesnice spoznale, kako neznatno, irelevantno, nehasno bi bilo njihovo še tako ogorčeno »klanje lastne biti« in »vihranje po ljubljanskih ulicah«). To se pravi človeka kot končnega bitja, zvrhanega trpljenja in bolečine, v katerem pa neugasljivo tli občutje nekakšne neustreznosti te končnostne pogojenosti njegovemu celotnemu ustroju. Ali z drugimi besedami: umetnost mora ponovno najti človeka, v svetu zrcalnih podob in senc, ki ga je sama ustvarila: kar je seveda boleč in mukotrpen postopek, saj bo podoba najdenega človeka tista, ki jo je sama izoblikovala v svojem večstoletnem odtujevalnem procesu. V ta namen čaka umetnost v prihodnosti še zahtevnejša naloga: zapustiti bo morala varna zatočišča intelektualizma in previdne samomarginalizacije ter sprejeti ne le človeka v celoti, marveč tudi svojo lastno moč/nemoč pri obravnavanju človeka kot nezaobidljivega osišča lastnega obstoja. Nato bo morala notranja revolucija človeka, ki se ukvarja z umetnostjo, se pravi notranja revolucija umetnika, s prenovljeno senzibiliteto v nekem pogledu ponovno ali nanovo odkriti svet predvsem v njegovi neizčrpni metafizični razsežnosti, v prepadnosti strašnega misterija, ki ga sebstvo celostnega človeka/umetnika lahko odkrije tudi v nespremenljivi prepadni ontološki danosti vsakega najneznatnejšega predmeta ali najneopaznejšega naravnega pojava. Z eno besedo: revitalizirana umetnost bo morala nanovo odkriti svet v njegovih nespoznavnih metafizičnih povezavah. Če naj se izrazimo filozofsko: samo integralni človek lahko uzre ali odkrije integralno nesamoreferenčnost stvarstva, pri čemer prevladujeta predvsem duhovni kategoriji čudenja in motrenja. Nazadnje bo morala umetnost ponovno odkriti samo sebe, predvsem absolutno resnico o presežnosti stvarstva, ki se skriva (kakor smo že omenili) v samem pojavu Lepote. Pri tem bo morala umetnost ponovno romati k lastnim izvorom ter s svojim lastnim prirojenim čutom na tejle vzvratni poti k počelom svojega lastnega navdiha selektivno izbirati tiste oblike in vsebine, ki so v njej vselej neminljive in ki tvorijo takorekoč njeno temeljno strukturo. V tem procesu samorazkrivanja lastnega bistva se bo umetnosti pokazala strašna razsežnost svobode, ki ni svoboda od nečesa (kakor misli sodobna ali polpretekla umetnost), niti svoboda za nekaj (kakor je mislila renesančna umetnost), marveč svoboda, ki jo umetniku dobesedno podarja sam akt kreacije kot tak, kakor najvišji in najpopolnejši izraz človeka kot absolutno/neabsolutnega bitja.

 

(1) Brane Senegačnik v eseju Kriza krize, ki je izšel na spletni reviji KDO?