Nepogasljiva mamljivost poželenja

129

 

                                                                                                       Nepogasljiva mamljivost poželenja

                                                                                      razmišljanje ob pesnitvi Izgnana Klarise Jovanovič

                                                                                                                            Andrej Lokar

 

Ne glede na kontroverznost, ki spremlja pojem v sodobni kritiški recepciji slovenske poezije, menim, da lahko epsko pesnitev Klarise Jovanović Izgnana razumemo kot zgodbo o interiorizaciji nastajanja ali samotvorjenja (avtopoiesis) novoveškega ali poznomodernega ali vsakočasnega pesniškega subjekta, ki ga bom, da bi se izognil morebitnim očitkom patriarhalne pristranskosti, imenoval tudi ženska pesniška beseda. O tem priča že netradicionalni epski ustroj pesnitve: fragmentaren (v nekem pogledu cikličen – ujemanje med Prologom in Epilogom, ki se nam pokaže šele po zaključenem branju – tradicionalna epska pripoved ni ciklična, dasiravno jo lahko razumemo kot odraz cikličnega doživljanja časa), narativno ponotranjen v zgoščenost simbolnega konteksta. Sicer pa ima epskost kot taka v slovenski pesniški tradiciji tako ali tako priokus neznačilnosti (kar predpostavlja razgrajevalni učinek), česar pa ne smemo pripisovati formalnimi vidikom, pač pa relativizaciji najprimarnejše razsežnosti slovenske poezije: izpovedne prigodniškosti. Pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda zatorej nista družboslovni ali kulturološki papirnati konstrukt niti alienacijsko potvorjena identiteta, marveč golo stičišče dogajanja poezije, dotika svetov, ki se vzpostavi ravno v ustvarjalnem aktu pesnjenja kot osebna dejanskost, segajoča onkraj psihološke in morda tudi duhovne subjektivitete. Odtod tudi izgon oziroma samoizgon, ki stoji v samem osrčju pesnitve ter predstavlja njen pripovedni/iniciacijski vrhunec. Toda kakšno je stanje (duha), iz katerega se pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda izžene? In kakšno je stanje (duha), ki je pesniški subjekt ali žensko pesniško besedo porodilo, da se je bila primorana izgnati? Zdi se, da tok pripovedi Izgnane vznika, privreva ravno iz stičišča, dotikališča, razpoke, ki nastane ob trku teh dveh svetov: sveta dušeslovnega pesniškega subjekta ali ženske pesniške besede in sveta osebnega pesniškega subjekta ali ženske pesniške besede. Za razumevanje poezije je potrebno začeti ravno s pojmom pesniškega subjekta (v tem primeru: ženske pesniške besede), saj le-ta ravno zavoljo svoje pripesnjene nepsihološke subjektnosti vzpostavlja možnost osebnega posredovanja pesniškega glasu. A poglejmo, kakšna je videti zgodba pesniške interioritete, ki avtopoietično poraja osebni pesniški subjekt ali osebno žensko pesniško besedo. Že v samem Prologu (ki se, kakor že omenjeno, kronološko nelinearno veže z Epilogom na koncu) so očetova hiša (ki ponazarja ter obenem prispodablja simbolni red domačega patriarhalnega izročila) in njeni prebivalci (ki utelešajo metačasovno navezavo z nezgoljfizičnim časom tradicije) upodobljeni kot omara in obleke, ki »… Bi rade spet bile telo …«, ki so tako »… Žalostne in prazne, tako grozljivo negibne …«, s katerimi pa se v pesniškem zavedanju pesniškega subjekta ali ženske pesniške besede dogaja tole: »… In vendar vem, da čakajo na vstajenje, na besedo, ki jih bo izročila tvojemu spominu …«, pri čemer s sklicevanjem na izročanje tvojemu spominu pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda nagovarja (tudi) bralca ter se potemtakem ne vpisuje v zarodkovnost brezjezičnosti, kakor proces samoizgona poskuša dokaj samovoljno opredeliti neka druga interpretacija; izgon in samoizgon nista izgon ali samoizgon iz jezika ali govorice kot take, marveč izgon in samoizgon iz jezika ali govorice, ki obstajata kot možnost pesniškega ubesedenja, a nista osebno pesniška; sam to razumem kot paradigmatični vzorec, ki se najbrž ponavlja na ustvarjalni poti vsakega (poznomodernega ali slehernega?) pesniškega subjekta ali ženske pesniške besede; poslej se zgodba Izgnane odvija kot pesniški opis simbolnega sveta očetove hiše, v isti sapi pa kot kronika samoizgona, ki utemeljuje samo substanco izgnanosti; znotraj očetove hiše je pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda: »… Stala, kot da bi stala sredi zemlje …«; pri tem ji očetova hiša v poganskem obredu oziroma javljanju poganske imanentne transcendence podeljuje identiteto: »… Ob ognjišču so posedale sojenice in s prstom kazale vame: ti, ti, ti …«; pri tem pa pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda ob opisu faktografije očetove hiše in ob opisu samoizgona predočuje tudi svoja čustva in razpoloženja: »… Bilo mi je tuje in obenem toplo pri srcu …«, pri čemer se v očetovi hiši vse odvija v znamenju adamitske samodejnosti: ovce se same ponujajo v zakol, škarje same strižejo volno in, kakor sicer še marsikateri drugi predmeti – govorijo; to se pravi, da ne potrebujejo poimenovanja s strani človeka; to stanje kolektivne duhovne samodejnosti pesniškemu subjektu ali ženski pesniški besedi onemogoča: »… Da bi se premaknila in kriknila …«, kar pa skozi spomin prinaša ob vsem drugem tudi občutek varnosti; spomin namreč vzpostavlja vezo/mrežo s preteklimi rodovi, a ne s prihodnjimi, kar po svoje načenja trdnost očetove hiše (časovna naravnanost tradicionalnega družbenega ustroja namreč ne monopolizira le preteklosti in sedanjosti, ampak tudi prihodnost); na tem mestu nastopi stanje zapovedane varnosti, ki ga izražajo verzi: »… Nihče mi ne bo skrivil lasu na glavi, so vzklikale tete in sestrične, babice in prababice …«; s tem v skladu se življenje v očetovi hiši odvija kot obred, ki je natanko določen, kjer so sorodniki, mrtvi in živi »… Živi ščit …«, četudi se ravno v tem trenutku največje neogroženosti vrine komaj zaznavna senca: »… V besedah so bili sladki obeti in hude grožnje …«, sam pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda lastni obstoj doživlja kot »… Oboževano utelešenje očetovega semena …« in ne kot enkratno in  neponovljivo osebno bitje; toda v očetovi hiši je fizični čas ukinjen, oziroma prevladujejo mnogoznačne struje človeškega časa: »… Leta so brzela kot dnevi …«; v samem središču očetove hiše stoji prestol, ki ga vsi rodovi častijo, predstavlja njeno jedro, osišče njene ponavljajoče se obrednosti, vendar tudi tu se prikrade senca negativnega prizvoka: prestol je: »… Sveže okrašen, sveže pometen in vse bolj sam, vse bolj pust, kajti vse bolj poredkoma sem sedala nanj, vse bolj poredkoma sem se pustila častiti …«; tedaj se nenadoma v očetovi hiši pojavi mitološka podoba: drevo življenja: »… Kot usta, ki zijajo pred čudežem, sem buljila v njegove sadeže …«; v tem trenutku pesniški subjekt ali žensko pesniško besedo prevzame strah: »… Vedela sem, če ugriznem v enega samega, me bo obsedlo poželenje, poželenje me bo privezalo nase …«; kar zaznamuje novo duhovno stanje, ki pesniški subjekt ali žensko pesniško besedo začne odvračati od očetove hiše, je torej poželenje ali želja v najprimarnejši obliki, kot temeljno gonilo sveta, od katerega se je treba odvrniti; tako pa, brž ko je pesniški subjekt ali žensko pesniško besedo strah, da bi jo obsedlo poželenje, nastopi preobrat: »… In sem odšla, obrnila sem hrbet drevesu življenja, njegovi gosti, blagodejni senci, jeziku ptic – še vedno so ga polna moja ušesa –, ki gnezdijo na njem …«; tedaj pa: »… Odšla  sem s suhimi usti … Odvrgla nakit, odvrgla obleko. Kako strašná golota je človeka …«; spričo odvrnitve od drevesa življenja se pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda znajde sama: »… Odvrgla sem nakit, odvrgla obleko. Sama svoja. Nikogaršnja …«; znajde se v temi: »… Bila je topla in varna, dišala je po senu in ovčji koži, po sirilu, po dobi praspomina, ko se je človeški dih mešal z izpuhi živalskih teles in je bila tišina dobra in vseobsegajoča in ni potrebovala besed. Čutila sem, kako glasovi iz očetove hiše tonejo v gomazenju mraka, ki se je vse globlje zažiral v pokrajino očetovega jezika …«; gre za stanje sinhrone kamenodobnosti, za stanje nedolžnosti, kjer se človeška tišina meša s tišino ali dihom živali in ne potrebuje besed; to pa je stanje, kjer se iz najprej posvečene, potem pa zapuščene govorice očetov lahko porodi osebna pesniška govorica; tedaj pa se pesniškemu subjektu ali ženski pesniški besedi prične udirati pod nogami: »… Vse, česar sem se dotaknila, vse, na kar sem se želela opreti, vse, kar sem hotela izreči, se mi je izmikalo …«; isti predmeti niso več isti predmeti, isti svet ni več isti svet, stvarstvo se izmika imenovanju, saj ga v novem duhovnem stanju ni več mogoče posedovati; to dokončno podre in uniči očetovo hišo; tu pa pride tudi do naslednjega kardinalnega preobrata, saj pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda začne zapuščeni svet obnavljati v spominu, kar pa jo spodbuja, da bi zapuščeni svet ohranila v spominu, je strah; strah, da bi izginil; za svojim hrbtom prestreza glasove: »… Sestavljala sem jih v slike, ki sem jih nekoč gledala …«; osebni pesniški svet se torej začenja kot podoba, gledana  skozi spomin – temu pa v besedilu pesnitve sledi niz pesniških posnetkov iz tradicionalnega življenja očetove hiše, ki so polni okrutnosti in lepote; v temi, v kateri spomin začne porajati podobje sveta očetov, se z besedami iz očetove hiše dogaja tole: »… Besede iz očetove hiše so se vse bolj drobile, odpadale so s predmetov, ki so jih imenovale … Praznota jih je pričela najedati … Praznota ne zasluži pogleda. Nehala sem se ozirati …«; zdaj se pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda znajde v poslednji, absolutni samoti: »… Na obali tujega morja in prekladam po ustih tuje besede …«; njeni otroci so popolnoma odtujeni, zvok jezika se je sprevrgel v krik živali: »… Včasih zaslišim krik: glej, glej, galebi se tepejo za ribjo mrhovino, ladja se odmika in tone v meglo in iz ptičjega kljuna binglja drobno tenko črevce …«; od sveta ostaja le prehranjevanje živali in mrhovinasto črevesje, razpadljivost in smrt, zgolj gonski instinkt po preživetju, vse to pa pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda le zapazi in registrira, svet gole narave brez balastne metafizičnosti – vendar: tej eksistencialni izkušnji izbrisa sledi zapis epske pesnitve, kar navzlic brezupu in praznini izpričuje neodjenljivo voljo po osmišljanju preko pisave; kakor že omenjeno, se zdaj ponovno znajdemo na izhodiščni točki, ki jo predstavlja Epilog: to je začetek, ki ga pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda odkrije po epistemološki izkušnji izbrisa, to se pravi po samoizgonu iz očetove hiše; šele zdaj namreč ugotovi, da se je pravzaprav že pred rojstvom izgnala iz materine hiše, da je torej biti izgnan neobhodno stanje človeka na zemlji – zemlja sama je izgnanstvo; to pa je temeljno stanje človeka, ki ga poskušajo zaščitne mitologije prikriti, obenem pa simbolno razkriti; o tem govori denimo starozavezni mit izgona iz raja; tudi očetova hiša, ki jo je držala skupaj želja, je bila umetni raj, kjer je bil rodovni spomin le krinka za pozabo resničnega individualnega človekovega stanja; prav tako umeten je bil raj materine hiše, čeravno se v njej poraja življenje. Sam torej Izgnano razumem kot radikalno pesniško (in torej mnogoznačno ter večplastno) ozaveščenje človekove smrtnosti in minljivosti, ki jo očetova in materina hiša prikrivata in ki edino pomeni avtentično držo, iz katere lahko človek pesni o svoji človeškosti; drevo življenja je preko poželenja, preko stopnjevanja želje, potrjevalo vero v umetno življenje očetove hiše, kjer ni bilo osebnega življenja ter se je celo posameznikova smrt razblinila v parado mrtvih prednikov; tako da lahko bržkone upravičeno zatrdimo, da je samoizgon dejanje samoindividuacije, ki še najbolj spominja na kljuvajoča spoznanja junakov grške tragedije, ko se individualizirajo iz mita in postanejo goli posamezniki, kar pa tvori pogoj za nastanek same tragedije; v tem in zgolj v tem pogledu lahko imamo Izgnano za tragično epsko pesnitev; v skladu s tem je tudi opis materine hiše, ki je sestavljena iz številnih soban: »… Tudi iz tiste najslajše, mehke in dišeče, ki sem jo sezidala z lastnimi rokami: še vedno slišim drobno utripanje srca, še vedno slišim tenak otroški jok, še vedno vidim sinje ročice in nožice, kako se krčijo in trepetajo …«; to je sobana lastnega materinstva; zato pa je svet, v katerem se po nujni razgradnji znajde pesniški subjekt ali ženska pesniška beseda, svet raztreščenega brezupa (lahko bi dejali: pravega pristnega slovenskega, prešernovskega pesniškega brezupa); materino hišo straži mati kot volkulja, očetov molk je težek kot katran, nerojeni bratje in sestre (sizifovsko) tovorijo kamenje v hrib ter ga polagajo na gnile temelje hiše, ki se seseda. Moderni, poznomoderni, morda pa tudi sleherni pesniški subjekt se poraja iz (uzavestitve) izgona, saj so ravno objektivirani identitarni vzorci tisto, kar mora avtopoiesis pesniške prakse (to je: pesnjenje samo) v samoredukciji preseči. Če je svet očetov »biti za smrt«, ki je nezavedanje smrtnosti, potem ni in ne more biti odrešilen na osebni ravni – dekonstrukcija očetove hiše (ki pa poteka izrazito konstruktivno: s poskusom iz fragmentov sestaviti celoto epske pesnitve) pomeni samoizgon iz oikosa. Na ravni pesniške govorice imamo zategadelj opraviti s pesniškim subjektom ali žensko pesniško besedo v procesu iskanja pesniškega jezika, ki ne more biti zgolj povezovalno sredstvo, posredovano od tradicije, pač pa goli izraz, beseda, ki je ustvarjalni akt sveta – beseda, ki mora ustvariti svoj pesniški svet ter se kot prežarjena znova povrniti v jezik tradicije, saj nobenega drugega jezika ni; samo jezik podeljuje pesniškemu subjektu ali ženski pesniški besedi možnost uvidevanja lastnega integralnega sebstva, predtem pa mora pesnik ali pesnica iz vsega izstopiti, v naslutevanju biti, v katerem se odzrcali njegova/njena smrtnost, postati svečenik/svečenica jezika ter kot prerok/prerokinja v utečeno jezikovno prakso znova vstopiti – ali pa: prenehati s pesnjenjem in obmolkniti. V Izgnani zatorej ne gre le za oprijemljivo vprašanje multikulturnosti (ki tvori avtoričino biografijo), marveč za posvečenje v avtentičnosti izgovorjene besede, ki ga mora doživeti vsak, tudi nemultikulturniški pesnik ali pesnica. Če hoče vstopiti v osebno govorico poezije, mora izstopiti iz simbolnega reda očetov, izstopiti iz ljubezenskega reda materinstva, da bi iz tradicionalnega prevzemanja in hranjenja simbolov kot osvobojena oseba ustvarjal/ustvarjala svoje simbole ter jih cepil ali cepila na edino, kar za pesnika ali pesnico lahko obstaja: na korpus take ali drugačne jezikovne tradicije, ki se razodeva v poosebljenem spominu.