Nesrečni prevajalec latinskih dram

304

 

                                                                                                        Nesrečni prevajalec latinskih dram

 

                                                                                                                           Jernej Trnika

 

Potem ko je na uredništvu založbe oddal svoj zadnji prevod neke latinske drame in dvignil boren honorar, se je po mestnih ulicah vračal domov v mrzlem poznojesenskem večeru. Ni bil več najmlajši, nikakor pa ne star. Poročen je bil z uradnico na enem izmed ministrstev, katere služba je bila njun edini stalni vir dohodka. Njega v svetu, se pravi tam, kjer edino lahko človek iz nikogar postane nekdo, ni nihče poznal. No, skoraj nihče: poznali in pozdravljali so ga sosedi in znanci. Prijateljev pa razen ene ali dveh izjem sploh ni imel, pa še to se je za svoje prijateljske odnose v zadnjih letih vedno manj zmenil, saj mu je ves čas jemalo delo. Delo, delo, delo… Bil je izredno natančen prevajalec, tako da bi nepristranski in v latinskem jeziku poučeni prevajelec visoko cenil njegovo delo. Toda takšnih ljudi pri nas, kot veste, skorajda ni, zato so njegovi prevodi bolj ali manj ostali brez odmeva. No, seveda, bližnji so mu vselej čestitali – toda kaj, ko vselej želimo, da bi nam čestitali tisti, ki jih imamo za boljše od sebe v kakšni stvari, takšnih ljudi pa konec koncev sploh ni poznal. Kdor je že kdaj poizkušal prevajati, ve, kako naporno je to delo, če se ga lotiš z veliko natančnostjo. Ogromno truda je potrebnega, ko ure in ure tuhtaš in obračaš neko mesto v besedilu, ki ga bo bralec le preletel s trzljajem očesa. Zaslužka ni od tega seveda nobenega. Tudi če imaš srečo in založba sprejme tvoj prevod, za kar dobiš izplačan tisti borni honorarček, se ti kajpada že naslednji dan pokvari radiator ali, Bog ne daj, kar peč, tako da ti malomarni obrtnik v par urah pobere ves zaslužek zadnjih mesecev, ves zaslužek, pridobljen z nevidnim miselnim garanjem.

Ko se je loteval svojih prvih prevodov, je bil s svojim delom zadovoljen in vesel, da lahko to počne. Toda kasneje, ko je minilo že nekaj let in je čutil, da se vedno bolj odtujuje svetu okrog sebe, ga je pričelo skrbeti. Cele dneve je preživljal zatopljen v dramske verze, a ob koncu dneva ni bil sposoben iz sebe izdaviti ničesar globljega, ničesar bolj vzvišenega kot poprej. Na začetku zakona je njegova žena, ko se je vračala domov iz službe, še upala, da bo svojega moža našla na nek način obogatenega, oplemenitega po celem dnevu ukvarjanja z »vzvišenimi stvarmi«, kot sta jih imenovala, toda kmalu je videla, da iz tega ne bo nič in da je mož prav tako nejevoljen zaradi prevoda tega ali onega verza kot prejšnji dan – namesto da bi ji postregel s kakšno veliko mislijo, je zgolj poklapan prihajal v kuhinjo, se zahvalil za kosilo, ki ga je pripravila (nikoli ni našel časa za kuhanje), in odšel nazaj za pisalno mizo, kjer je preždel naslednjih nekaj ur v napornem preobračanju besed in strahu, da ne bi bralci v prevodu opazili kakšne napake, ki jo je on spregledal. Ko je bil še na fakulteti, je sanjal o tem, da bo nekoč napisal dramo ali roman, toda vsa ta leta prevajanja so iz njega izžela vso ustvarjalno žilico, tako da ni bil nikdar, ko se je usedel, da bi pričel s pisanjem svojega lastnega literarnega dela, sposoben preliti svojega čutenja na papir ali pa se mu je vse, kar je napisal, zdelo prazno in odvečno.

Za prejšnja leta bi sicer lahko rekli, da je bilo njegovo razpoloženje vsaj na zunaj precej stabilno, zaradi česar nihče ni sumil, da bi lahko prišlo do nenadnega poslabšanja. Toda v resnici pozornemu človeku ne bi moglo uiti, da se je njegovo stanje že predtem vseskozi postopoma slabšalo. Vse manj dni je bilo, ki jih je preživljal veder in vesel, vse bolj se je zapletal v nerazrešljiv klobčič čemernosti.

Tisti dan, ko se je oglasil na založbi in oddal prevod, si je vzel prosto. Zato se je lahko v miru sprehodil po mestu in kakor že dolgo ne opazoval mimoidoče ter se zaziral v izložbe. Kako nenavaden se mu je zdel svet okrog njega! Zdelo se mu je, kot da je tujec v svetu, ki gre svojo pot in se ne ozira nanj, ki se je iz njega izvzel zato, da bi se posvetil nekim strašansko starim dramam. V tem trenutku se je samemu sebi zdel povsem nebogljen sredi hitečega sveta. Če mu ne bi založba izkazovala milosti in vsake toliko sprejela kakšnega njegovega prevoda, v tem svetu ne bi našel nobenega drugega dela. Zdaj pa je torej spet stal v mestu in čeprav je bil večer hladen, je bilo na ulicah precej ljudi. Vsi ti obrazi mimoidočih ljudi so ga presenetili, saj sploh ni bil več navajen videvati neznanih obličij. Vse je bilo zanj tako tuje in novo. Uslužbenci so stopali iz pisarn in že po njihovi hoji je videl, da imajo o sebi visoko mnenje. Ob njem sta cesto s hitrim in odločnim korakom prečkala zdravnika iz bližnje bolnišnice, zatopljena v pogovor o neki operaciji, v kavarni na križišču pa je, kot je lahko videl skozi okno, od neke mize vstal nek par, moški je ženski pridržal čudovit dolg bež plašč, ona pa se je nalahno zasukala, tako da je lahko on, stoječ na cesti, na mrazu, ujel lesket uhanov, nato pa sta nasmejana izstopila iz kavarne. In čutil je, da v njunem smehu ni samo ljubezen, ampak ljubezen pomešana z občutkom domačnosti v svetu, s tistim občutkom, ko si prepričan, da ti svet leži pod nogami in da imaš v njem resnično moč, da nekaj spremeniš. To so čutili uslužbenci iz pisarn, ki so se vračali z dela, to sta čutila zdravnika, ki sta ga prehitela, to je čutila ženska v čudovitem plašču in moški ob njej… Čutili so, da so v svetu pomembni in spoštovani, čutili so, da je od njihove besede nekaj odvisno. Od njegove besede pa, oziroma, bolje rečeno, od besed njegovega prevoda (kar je vse bolj postajalo eno in isto), ni bilo odvisno nič in tega se je v tem trenutku boleče zavedel. Tistih nekaj bralcev njegovih prevodov (če sploh njegove prevode še kdo bere) bo sprejelo, karkoli bo napisal. Povsem vseeno je, njegovo delo mu ne daje nobene moči in nobenega ugleda. Na založbi ga vse bolj dojemajo kot nekoga, ki prosi za miloščino. Toda tudi on bi rad nekoč po vseh teh letih v kavarni pridržal svoji ženi plašč, kajti ona je prav tako lepa, ne, še lepša, od te ženske, ki je ravnokar stopila na pločnik in on to ve, toda zdaj je ne more peljati v kavarno – saj ne, da si tega ne bi mogla privoščiti, toda na njegovem videzu bi nekaj manjkalo, saj ni znal hliniti tistega značilnega občutka lastne pomembnosti. Ali nas niso učili, da nas bodo ljudje cenili, če bomo dobro opravili svoje delo? Toda on je svoje delo opravljal ne samo dobro, temveč odlično. A cenil ga ni skorajda nihče in to ne zato, ker ne bi cenil njegovega dela, ampak ker njegovega dela ni nihče poznal in je bilo vsem povsem vseeno zanj. To spoznanje mu je ta večer boleče prešinilo misli.

Ko je prišel domov, je poljubil ženo in se usedel za mizo. Na kratko je opisal, kako je bilo na založbi. Tedaj pa ni več strpel in je začel kričati, čeprav se je zaradi nje, ki jo je ljubil, skušal zadržati: »Hočem ugled! Hočem spoštovanje! Hočem pošten zaslužek! Hočem moč, hočem, da je vsaj kdo odvisen od moje besede! Nočem biti več stranska figura, ki nikogar ne zanima, odrinjena na rob življenja! Hočem moč, moč, razumeš, draga, moč in ugled! Sposobnejši sem od vseh, ki se samozadovoljno smehljajo, a vsem je vseeno zame!«

Ona pa, ki se ji je mož v izbruhu jeze zasmilil, je odprla njegov zadnji prevod (že dolgo ni odprla nobenega njegovega prevoda) in utrujena brala vrstice, za katere se ni zmenil nihče, ona pa je v njih videla lepoto, katere odbleske so kovale roke njenega moža.