Neža Zajc – Amplituda

104

                                                                                                                  

 

                                                                                                                                  Amplituda

 

                                                                                                                                   Neža Zajc

 

 

I

Sam ne preprečiš uboja,

a predlagaš glavo milosti

v drevesno votlino

v staro deblo bora

in staro zavetje brez spomina.

 

Da odmev ne zareže v zrkla,

streči moraš dolgi

večnosti, prodiranja v brlog

živali, ki nikdar ne spi:

tebe gleda, vate zre

v notranjost mrka,

kjer te sram je, strah noči,

kakor vajenega otroka

prebedeti vse mračne dni –

vsa dahnjenja ubiti

vsa šumenja izprositi,

da polegla bi se, preden se zdani,

in ne prestregla nevidnega

vstajenja, in laž in mit.

 

 

II

Vstajenjski porog:

preveč blage vode

z neba v sapnik deró;

skrajnost stiske,

da prepadi se odpro,

z gora se stresa groza,

skoz dež se naprej ne vidi,

le nad pogledom obok

presvetlega smrečja v obilju

umaknjenja v tišine,

v notranjost središča,

kjer le še spevi pojo.

 

 

 

III

Izdaja oklepa, školjke,

da obraz je mišljen

brez slehernikovega glasu

v šumenju isker,

ko osamljeno telo

vstaja, se dviga

sredi izpraznjenega upa

 

in med stražarji zgoraj,

kjer drgeta vse od muke

brez predstave brez podpore

brez slehernega zvoka

nespoznatno luč

besede žalosti s prsti

jasnega v šepetu krika

zlogovano v grlo ponesó:

 

to je nad-ime odrešenika,

ki za vedno ostaja padel Bog

v sredo trpljenja in obremenitve,

da od udarcev teman je Njegov

glas, vrat in stok.