Nočni zapiski
Aljaž Krivec
Med mojima dlanema ni več dovolj prostora, da bi se lahko staknili. Moja glava je kokos, možganovina se je zgostila v cotyledon, ko obrnem glavo krogla zapleše po robovih lobanje. Če imel sto takih krogel in jih odvrgel na zemljevid bi se vse skotalile z njega. Moja koža lebdi tik nad mojo kožo. Ko padem, takrat padem, padem v zrak in se več ne dohitevam. Ko zaprem oči takrat postanem slepec in ne vem kje sem. Vse se je zakisalo, vse ima kovinski zvok, vse ima kovinski okus. Nekaj žge v grlu. V želodcu imam nezavedne vsebine. Vse se je zgodilo že davno. Ničesar ni na kar bi obesil žolčnik. Žolčnik se je zgodil že davno. Mojega žolčnika niso pustili čez mejo. Karkoli sem poskušal, vedno je kri stekla nazaj na svoje mesto. Kri je postala rekurzivna. Mrtvega žolčnika niso pustili čez mejo. Žolčnik je postal rekurziven. A lahko kdo, kdorkoli natančno pokaže tisto rdečo krvničko, ki bo kot zadnja opravila svojo nalogo? Moj obraz je polepljen, geometrija je razpadla, geometrija ne velja več. Vse je ena sama gmota. Kostni mozeg je gmotno premoženje. Kostni mozeg je premog. Ker je moje telo premog, je moje telo mogoče zakuriti za ogrevanje. Ko zakurijo moje telo se geometrija obraza vzpostavi nazaj. Geometrija se vrne. Kako se lahko vračaš iz nebivanja v bivanje? Nihanje med bivanjem in nebivanjem je rekurzivno kot kri. Ker mi koža raste nad kožo so mi jo sneli in me postavili vrsto. Vrste se ne spomnim. Kožo so obesili k drugim kožam. Vsa koža se je zgodila med skokom z mostu, vsakokrat znova, vedno do polovice in potem znova. Ko niso vedeli se je spet zgodil žolčnik (vedno znova). Iz roke sem si potegnil dlako. Naselil sem se v nastalo luknjico. Moje telo so iztrganine, moje telo je iztrganina. Ko Zemlja zakašlja strese s sebe prhljaj. Ko jaz zakašljam stresem s sebe iztrganine in se sam iztrgam.
Moje telo postane katalizator implozije Zemlje, Zemlja je radar zvokov, jaz sem mapa zvokov. Med zgoščine in razredčine naseljujem glavobole. Spregovoril sem s teboj. Vse je postalo dimna zavesa, vse se je poskrilo med 2 in 8 kHz. Med dve žili, med dve žili. Med odslikave žil. Ko žrem plastiko se odtisnem. Vešča množi odtise in jaz ne najdem več prostora zanje. Skoraj topo špico geotrikotnika zapičim v vrh krtine. Od nekje daleč prisluhnem komaj razpoznavnemu smehu, nekdo me zasmehuje. Me nekdo zasmehuje? V teh krajih so meje tanke, na teh privozih v bolnišnice so črte potegnili na novo, vsako od njih z mislijo na šikane. Ti si se zlagal, da so te nekje v Kampali nekoč zabodli do smrti in ko ti nisem verjel so te zabodli ponovno. Zakaj bi nekdo sploh imel takšne blodnje? Zakaj me je nekdo prosil da čakam sam sredi dvorane med plesom Svetega Vida? Saj sem že razlagal, da so mi v Ahilovi tetivi zasadili činele. Zakaj me niso ustavili, ko sem odprl tobačnico in je iz nje popadalo listje paradižnika? To se bom šel edinole z naprstnikom. Če ne bom imel naprstnika me sploh ne čakajte. Pustite, da ga izpraznim pepela, moj naprstnik je krematorij. Moj pepel je beden, za moj pepel se je nekdo odrekel življenju, samo zato, da ga je razsipal v obliko krampa in lopate. Samo zato, da sem si lahko osušil jezik in si prilepil oči na ustno nebo. Z mojih kočnikov so pometali padalce. Padalci so prisegali k ptičjim opazovalnicam. Ničesar niso videli. Ničesar niso videli, ker niso vedeli, da sem jim izkopal oči in votline blagoslovil za kinodvorane. To je bil čas, ko smo se vsi priporočali kinodvoranam, to je bil čas, ko so s konca mojega jezika padale dežne kaplje. Bilo je nelagodno. Bilo je nelagodno, ker so kapljice padale aritmično. Potem sem razmazal kapljice čez trebuh nekega statista, ki mi je pripovedal o prerokbi, ki mu jo je zaupala gospa v bančni poslovalnici in od takrat ga je venomer srbel nos. Venomer ga je srbel nos in ni več mogel zaspati.
Ko so me poslali na obdukcijo sem dolgo čakal. Na nogo so mi pripeli vrvico z lističem z mojim imenom. A mojega imena ni bilo več. Gora mrliških oglednikov ga je sprala, zdaj je z lističa samo še deževalo. Osem ur sem se delal mrtvega, nato so le prišli. Eden od njih je svojemu sinu pustil, da mi je na trebuh narisal kvadrat, nato so ta glavnemu dali v roke skalpel. Rezal je po črti, kolikor mi je znano je bil zelo natančen. S skupnimi močmi so iz mene potegnili televizor in ga postavili na mizico ob mojih nogah tako da je bil ekran obrnjen proti mojemu obrazu. Niso se pobrigali, da bi mi pod glavo potisnili vzglavnik. Spet je en od mrliških oglednikov name spustil svojega sina, da mi zašije luknjo v mojem trupu. Od takrat ležim na istem mestu, le da je moje telo v obliki peščene ure. Nato so odšli, rekli so »konec«, ampak mislim, da ne »konec za danes«, ampak konec. Nekdo je ob mojem telesu pustil sveder za železo. Sedaj sva tu s televizorjem. Moje vratne mišice so oslabele, zato težko gledam v ekran. Vsak dan po 17h me začne boleti glava, še dobro, da je do takrat še nekaj ur. Na ekranu je posnetek zajca, ki se poteka okoli neke žive meje. Posnetek se nato izmenja s posnetkom prašiča, ki golta nekaj takega kot kuhan krompir. Ne vidim najbolje, ker imam barvno slepoto in ker sem kar prepričan, da je to posnetek z videokasete in da je povrh vsega obdelan s sephio. Ekran je zaščiten z živim srebrom, jaz sem zaščiten s časom. Vsakič, ko se posnetek menja postane grlo mene-peščene-ure ožje. Vsakič me bolj zaboli v desnem nožnem palcu. Nisem jih uspel vprašati, če so se mi slučajno tam zaredili kakšni kristali. Desno oko mi začne lesti ven, ko odpade mi iz vidnega živce začne rasti geigerjev števec. Posnetka se menjavata, moje telo pa je vsakič za eno stopnjo manj razpoznavno. Ko globoko zadiham zavoham smrad, ko zavoham smrad začutim, da so mi vratne mišice strohnele. Sežem po svedru, ki so ga pustili ob mojem trupu in si zvrtam luknjo v vrat, da mi mišice stečejo ven. Ko mi mišice stečejo lahko glavo nagnem nazaj do te točke, da se znajde pravokotno na preostanek telesa. Zdaj spoznam, da ta smrad ni bil zgolj smrad mojih strohnelih mišic, direktno za menoj namreč leži še ena peščena ura, najine glave so oddaljene kakšnega pol metra, tudi on gleda televizijo. Na televiziji je nek bradatež z žago, ki glede na obrazno mimiko kriči »horuk, horuk, horuk« ali nekaj podobnega. Izza ušes si potegne nože, iz las si potegne nože, iz nosa si potegne nože, iz oči si potegne nože … Vsakega od njih si zatakne med dva zoba, dokler nima polnih nožev. Začne jih pljuvati v kamero. Noži se vrtijo, letijo skozi obducirno sobo in rišejo vzorce, ki so fizično nemogoči. Letijo iz njegove v mojo televizijo, posnetki so še komaj vidni, ekrana postaneta to kar sem skozi dimno zaveso gledal na neki rejv zabavi. Vedno več rejva. Še več rejva. Nad najinima truploma nastaja optični kabel, nad najinima glavama nastaja slab posnetek s fotoaparatom, nad najinima glavama nastaja črna luknja. Geigerjev števec ponori. Šele, ko se mi telo končno preščipne na pol ugotovim, da v tem prostoru ni zvoka.
Zemlja se je zgostila v majhno peč. Tebe so poslali po živali, da jih prineseš nazaj, ker se ne smejo razbežati. Barometer pleše. Barometer ti pleše po licu in čelu. V čelo si si vrezala J-A-Z. Vrezovala si si tako dolgo, da so pozabili nate in da so pozabili na živali. Papir ne prenese tako srečnega konca zgodbe. Zato si pustila, da so ti uvela lica. Ne, pustila si, da so se ti lica razlezla čez tla, naredila si se v jamo. Pustila si oči, da izginejo in da napravijo stalaktite. Očesne jamice so zdaj zamrežene. Preden bi se uspela odločiti za koga so se ti noge spremenile v hraste. Zdaj si koliščarica. Vsak od kolov je simbol nečesa. Ne gre graditi takega templja, vsak tak tempelj so še zrušili. Vsak kol bodo oluščili kot slabo ohomotano rajco za fižol. Vse je postalo tako zelo messy, da bi najraje svoje noge pustila zakopane v plastiko, najraje bi jih vrgla v nedelujoče dvigalo in zaprla vrata. Ko bi odšla se ne bi več spraševala, če jih bo kdo našel. Vseeno bi ti bilo, če bi jih kdo našel. A vseeno bi te zagrabila tresavica, ko bi z vsakim dnevom bilo manj verjetno, da jih kdo res najde, a bi vsak dan bil neznosnejši od prejšnjega. Ker bi bilo z vsakim dnem bolj verjetno, da jih kdo res najde. A še dobro, da si jih res odvila. Položila si jih na otok sredi kopnega kot da postavljaš temelje neki hiši in se potresla čezenj. Zaznala si, da to ni zrak, ki lahko nosi odmeve. To je nek drugačen zrak. Ugotovila si, da je bilo vsakič, ko si pogledala vstran živali več in da je bilo vsakič ko si pogledala vstran živali manj in počasi so legale čez tebe-zemljo in počasi so
