O esenci literature v evropski mreži večsmernosti in različnosti

211

 

 

                                                                                O esenci literature v evropski mreži večsmernosti in različnosti

 

 

                                                                                                                                     Lev Detela

 

 

Avstrijska in slovenska literatura, kot tudi književnosti iz drugih dežel in jezikovnih ter kulturnih območij, so znale vedno znova vzpostaviti diagnoze in včasih celo nakazati  terapije za premagovanje kriz, ki nas ogrožajo. Toda kdo iz vrst univerzalnih politikov in strokovnjakov za vsa pristojna vprašanja življenja in kdo od povprečnih bralcev se zna s to ponudbo in temi možnosti zares okoristiti? Kdo se zares zamisli in spremeni ob dejstvu, ki ga je avstrijski pisatelj Hans Lebert opisal v leta 1960 izišlem eksemplaričnem protivojnem romanu »Volčja koža« (Die Wolfshaut) kot »življenje, ki se v prahu pozabe, pod vedno bolj razraščajočo se travo, vztrajno izmika – in zdaj, ko smo ga tako dobro pokopali in tako odlično pozabili, vztraja in traja naprej in z vsakim dnem vedno bolj neprijetno zaudarja…«

To ugotovitev lahko razumemo kot svarilni klic proti pozabljanju negativne avstrijske preteklosti, vendar jo lahko občutimo tudi širše in bolj splošno kot opozorilni znak zaradi ignoriranja težkih zgodovinskih spodrsljajev pri različnih narodih v Evropi in v svetu.

Tudi danes, mnogo desetletij po koncu druge svetovne vojne, je demokracija ogrožena zaradi mnogih populističnih tendenc najrazličnejših vrst. Ob tem ne preseneča, da so mnogi vznemirjeni in  negotovi tudi zaradi deficitov na gospodarskem in družbenem področju. Nekateri niso izgubili le denarja in dela, temveč tudi številne lepe iluzije.

Dejstvo je, da ni mogoče zgraditi povezovalne svetovne kulture in združene Evrope, če zanikujemo ali uničujemo bistvene značilnosti njene strukture, njeno navzkrižno medsebojno povezovalno prepletanje  tako imenovanih manjših in večjih kulturnih področij in enot. Ne moreš imeti ene same domovine zase, če se boriš proti domovinam drugih narodov in proti drugače govorečim sorojakom v lastni domovini. Zdi se pa, da znajo nekateri kritični avtorji predstaviti bližine in daljave sveta, v katerem živimo, v katerem moramo živeti, v večjih in globljih zgodovinskih, ekonomskih in kulturnih povezavah. Te zavezujejo več različnih jezikovnih prostorov in mnoge rodove v skupno nalogo, ki pogojuje usode narodov in življenja posameznikov.

»Vsaka tkanina iz besed je posebno cedilo, skozi katerega lahko dobimo destilat resničnosti,« je leta 1973 zapisala avstrijska pisateljica Hilde Spiel, ki je del svojega življenja preživela v Veliki Britaniji. Tudi ta avtorica, ki je dolgo časa prebila kot emigrantka sredi drugače govorečega okolja, spada v času novodobnih političnih kriz in agresij s številnimi begunci k vedno manj redki zvrsti tako imenovanih tujih avtoric in avtorjev sredi drugačnega jezikovnega in kulturnega okolja.

Židinja Hilde Spiel, ki je v emigraciji delovala kot londonska dopisnica različnih časopisov, se je leta 1963 dokončno vrnila v Avstrijo. Toda nekateri drugi avtorji so ostali v novem okolju, kjer so našli zase tudi novo jezikovno domovino. Nekateri so ustvarili ali še ustvarjajo svoja nova literarna dela v dveh jezikih, v svojem materinskem jeziku in v jeziku nove dežele, ali pa samo v novem jeziku. To je zagotovo posebno aktualen pojav v najnovejšem času velike razgibanosti in številnih migracij s približevanji novemu in drugačnemu, s prekoračevanji državnih in jezikovnih meja, z medsebojnimi dotiki in odmiki.

Leta 1956 je prišel v Avstrijo iz Madžarske po tamkaj neuspeli revoluciji proti komunističnemu sistemu pisatelj György Sebestyén. Avstrijsko književnost je opisal »kot pričevanje iz različnih rodov in tokov uresničene duhovne samostojnosti« in jo obogatil ne le kot pisatelj, temveč tudi kot publicist in urednik z dognanimi eseji.

Prispevek tako imenovanih »inozemcev« v avstrijski književnosti ni nepomemben. Naj omenim na primer Vintilo Ivanceanuja, ki se je leta 1970 iz Bukarešte preselil na Dunaj  in nemško govorečo javnost presenetil z besedili, ki jih je pretkal  s surrealno fantazijo in ironično igrivostjo.

Avstrijsko izkustveno ploskev  je v tej zvezi na prepričljiv način obogatil s temami  svojih srbsko – panonskih mladostnih spominov  leta 1923 v Budimpešti rojeni in v Zrenjaninu in Beogradu odraščajoči Milo Dor. Pomembna je predvsem njegova velikopotezna trilogija »Saga o Rajkovih«. V njej pisatelj prestopa ozko nacionalno in lokalno zamejenost in skuša kljub negativnim zgodovinskim izkušnjah najti humano združevalno ploskev, na kateri se lahko narodi in ljudje srečajo ob skupnih željah in ciljih. Trije romani te sage, »Nič drugega kot spomin«, »Mrtvi na dopustu« in »Belo mesto«, so oblikovani iz številnih posameznih scen in epizod, ki jih povezuje glavni protagonist Mladen v spretno sestavljeno družinsko zgodbo. Ta je pretkana z najrazličnejšimi zasuki usode, skozi katero se skozi prostor in čas premikajo posamezni junaki Dorove trilogije. Propad  družine z njenimi družbenopolitičnimi koordinatami v nekdanji avstro – ogrski monarhiji, ki ga Dor še enkrat  predstavi v romanu »Nič drugega kot spomin«, je pravzaprav tema, s katero se je v svojih delih vedno znova spopadal tudi eden najpomembnejših pisateljev hrvaške literature 20. stoletja Miroslav Krleža.

»Mrtvi na dopustu« so namenjeni eni od še danes perečih tem sodobne literature. Doživetja glavnega junaka Mladena, tega pisateljevega dvojnika, v grozljivem času nemške zasedbe nekdanje Jugoslavije, njegov boj za preživetje med Beogradom in Dunajem ob koncu druge svetovne vojne, se razrastejo v nepremagljivi simbol življenja. Ta vsebinski kompleks je v Dorovi trilogiji prepleten z melanholičnimi spomini, hrepenenji in optimističnimi pričakovanji. »Belo mesto« Beograd predstavi v Avstrijo priseljeni pisatelj iz kritične razdalje s pomočjo analitičnega pristopa, po drugi strani pa tudi prijazno ponotranjeno kot spomin na svojo lastno mladost.

Posebno vrednost ima Dorovo s humorjem in melanholično ironijo pretkano humanistično sporočilo, ki si ga je pridobil s pomočjo lastnih posebnih življenskih preizkušenj. V ospredju njegovega pričevanja je razumevanje in priznavanje drugega in drugačnega. To je povezal s svojim nekoliko romantičnim pogledom na tradicionalne zgodovinske ljudske izkušnje v nekdanji multinacionalni avstrijski monarhiji in jih združil s svojim osebnim s hrepenenjem »po stari Trakiji«. O tem se je med drugim razpisal v istoimenski noveli, objavljeni v zbirki »Moje potovanje na Dunaj«, kjer ljubeznivo ugotavlja:«Kje so pravzaprav ostala vsa ta ljudstva, ki so se pred mnogimi stoletji klatila med Peloponezom in balkanskimi gorami in med Jadranom in Donavo? Kaj je nastalo iz Skitov, Pajoncev, Odrizov ali Sitalkov?… Ko bi  meni, slabemu Srbu in še slabšemu Avstrijcu, nevernemu pravoslavnemu kristjanu in brezdomskemu socialistu, vendarle uspelo začrtati majhno absciso ali navadno ordinato, da bi se lahko z njuno pomočjo vsaj nekoliko zravnal, preden nastopi veliki mraz.«

Avstrija je bila, kljub nacionalističnim skrajnežem, vedno multinacionalna. Helmuth A. Niederle je leta 1999 izdal pri celovški Mohorjevi založbi antologijo »Tujina v meni«, v kateri je zastopanih okrog sto avtoric in avtorjev iz Avstrije, ki pišejo v jezikih avstrijskih narodnih manjšin ali v najrazličnejših jezikih priseljencev – ali pa so v nemškem jezikovnem idiomu našli novo možnost za oblikovanje literarnih sporočil. V spremni besedi k tej antologiji poudarja Niederle, da je bila »Avstrija vedno tudi dežela priseljevanja, in veliki kulturni razcvet te dežele v času preloma dveh stoletij okrog leta 1900 je bil in je izraz tega priseljevanja in multikulturnosti«.

Literarna usmeritev k novemu kulturnemu in jezikovnemu prostoru je za avtorice in avtorje, ki prihajajo iz drugih kulturnih področij ali pa se vračajo na svoje prvotno domače kulturno področje iz dolgoletnega eksila ali izseljenstva v tujini, velikokrat povezana s številnimi problemi. O teh vedno znova poroča poleg mnogih drugih tudi avstrijsko – ameriški pisatelj židovskega rodu Herbert Kuhner v svoji prozi, liriki  in duhovitih satiričnih epigramih. Toda tudi takrat, ko izgubimo, istočasno pridobimo nekaj novega. Jasno pa je, da je ustvarjalnemu in stilistično zahtevnemu pisatelju v opisanem položaju teže kot praktičnemu in konkretnemu. Kritični kronist realnih dogodkov ima laže kot ponotranjeni poet. Jean Améry, Erich Fried, Jakov Lind, Witold Gombrowicz, poljsko – ameriški nobelovec Czeslaw Milosz so samo nekateri primeri najrazličnejših razmejitev v ekstremnih pogojih izvrženosti ali izpostavljenosti v tujem okolju. Vsi ti, ki so morali iti skozi krize in nevarnosti druge svetovne vojne, so morda prav zaradi tega postali posebno samosvoji literarni pričevalci. Sem sodi med drugim tudi svetovljanski nobelovec Elias Canetti, doma med svojim bolgarskim rojstnim krajem ter Dunajem, Zürichom in Londonom, ki je avtor pronicljivih družbenokritičnih tekstov z ironičnim podtonom. Ali pa pomembni humanist Manès Sperber, avtor romanov v nemščini in številnih poznejših esejev v francoščini, in Joseph Breitenbach, ki je večino svojih del napisal dvakrat, v nemščini in v francoščini. Toda tudi Madžara Tibor Déry ali Julius Hay sta prekoračila meje narodnih jezikov in lokalnih čustvovanj.

Tudi miselni nesporazumi na dvojezičnem koroškem območju so zaradi prepogoste enosmerne enojezičnosti znamenja značilnih težav in zaviralnih dogodkov. Slaboumnost nekaterih ne zna literarnega izročila koroških Slovencev in nemško pišočih avtorjev z istega področja na nikakršen način smiselno sinhronizirati, čeprav nastane s pomočjo drugačnosti drugega jezika posebna duhovna razsežnost, ki obojestransko vpliva na širšo jezikovno strukturo celotnega področja in na novo interpretira in obogati miselni način drugojezičnega soseda.

Ko govorimo o nacionalnih literaturah in evropski kulturi, ne smemo pozabiti, da tvorijo nacionalne in regionalne tradicije esenco oziroma bistvo kulture, katere eksemplarična enotnost sestoji iz različnosti posameznih delov in iz istočasnega prizadevanja vseh teh delov k nekemu povezujočemu in bolj univerzalnemu cilju. Ozkosrčni nasprotniki drugih jezikov in kultur, zaradi katerih se baje počutijo ogrožene, uničujejo prav to, kar bi moralo biti najdragocenejše in najbolj evropsko v novi Evropi. S svojim radikalizmom uničujejo večsmerno in različno. Izpodkopavajo multikulturno mrežo in razvejenost, ki je nastala v dolgotrajnih zgodovinskih procesih in soodvisnostih, ki so tako značilne za naša območja.